KOLEDAR DOGODKOV

Prepis nagovora dr. Antona Beblerja, predsednika Atlanstkega sveta Slovenije

Spoštovane, spoštovani, visoki gostje, gospe in gospodje veleposlaniki, predstavniki različnih struktur, tudi predstavniki javnosti.

Govorim kot nekdo, ki ni državni uradnik, ampak kot univerzitetni delavec in aktivni udeleženec ene izmed nevladnih organizacij, majhne nevladne organizacije imenovane Atlantski svet in tudi kot razmišljajoč človek.

Slovenske vlade so, tudi prva slovenska vlada, v kateri je bil tudi gospod minister Rupel, izrazile aktivno zanimanje Republike Slovenije za članstvo v Nato. O Natu se je sicer zastavljalo vprašanje in je bilo več predlogov o tem, da bi se Nato enostavno razpustil, potem ko je prenehal delovati oziroma razpadel Varšavski pakt oziroma organizacija Varšavskega pakta. Tedaj smo in predvsem predstavniki Nata slišali s strani tedanjih sovjetskih, kasneje ruskih diplomatov stališče, da ni potrebe za obstojem Nata in da je Nato preživel svoj namen in kako to, da Nato se noče in noče razpustiti.

Eden od razlogov, ključnih razlogov, zakaj je Nato preživel konec hladne vojne in še danes obstoji in nima namena se razpustiti, je v tem, da se je Nato od samega začetka občutno razlikoval od svojega sicer hladno vojnega tekmeca organizacije Varšavskega sporazuma. Bil je bistveno več kot zavezništvo oboroženih sil, generalštabov in tudi vrhov strankarskih režimov v državah članicah. Bil je tudi politično zavezništvo. V njegovem delovanju je bistveno večjo vlogo imelo tudi javno mnenje, v njem, v nasprotju s prakso Varšavskega sporazuma, so sodelovali, ob njem so sodelovali tudi parlamenti, kar ni bilo v organizaciji Varšavskega sporazuma, ob njem v sistemu Nata, ob širšem družbenem sistemu Nata so obstajali in še danes obstajajo tudi številne nevladne organizacije.

Nato je bil in je danes bistveno več kot vojaško zavezništvo, je tudi družbeni sistem, ki povezuje narode in države in tudi prebivalstvo teh držav. Predvsem prebivalstvo držav, ki so zavezane načelom in izročilu demokracije, tržnega gospodarstva in tako dalje. To je temeljni razlog, ravno vloga javnega mnenja je temeljni razlog, zakaj je Nato preživel konec hladne vojne, organizacija Varšavskega sporazuma pa ne. Stopnja podpore javnosti iz tega tudi sledi, stopnja podpore javnosti morebitni včlanitvi neke države, ki je izrazila svoje zanimanje za članstvo v Nato, je potem takem povsem razumljivo eno od meril, ki jih zavezništvo uporablja pri svojem odločanju o tem, ali bo nekoga povabilo v svoj klub, ali ne.

Slovenija je demokratična država in iz tega tudi sledi, da igra v njenem notranjem življenju, političnem življenju in tudi v razpravljanju in odločanju o takih pomembnih zadevah, kot je članstvo v mednarodnih organizacijah in tudi v zavezništvu, ima javno mnenje bistveno večjo vlogo, kot nekje drugje v nedemokratičnih sistemih.

Res je to, kar je povedal moj predhodnik, obstajale so precejšnje razlike med večinskim stališčem javnega mnenja, tako kot ga merijo raziskave javnega mnenja, in stališči slovenskih političnih elit oziroma vodstev vodilnih političnih strank in tudi slovenskih vlad od samega začetka, od samega nastanka samostojne Slovenije, ter javnim mnenjem na drugi strani v zvezi z Natom. Te razlike so bila največje v letih 1991 - 1994. Tedaj je bila stanje tako, da so se slovenske politične elite in tudi vlade zavzemale, večinsko, za čim prejšnjo vključitev Slovenije tako v Nato kot v Evropsko unijo, medtem ko je bilo, bila stopnja podpore javnosti, merjena na raziskavah javnega mnenja, stopnja podpore javnosti vključitvi Slovenije v Nato v tistih letih nekje med desetimi in trinajstimi odstotki. Večinsko mnenje tedaj je bilo naklonjeno nevtralnosti in sicer oboroženi nevtralnosti. Kakor v vsakem demokratičnem sistemu, tak razkorak med stališči elit na eni strani in javnega mnenja na drugi strani, ne more dolgo trajati. Navsezadnje vsi tisti, ki zagovarjajo neka nepopularna stališča, so običajno kaznovani na volitvah. Tudi zaradi tega je prišlo do poenotenja oziroma do približevanja stališč javnosti s stališčem slovenske politične elite, torej javno mnenje je sledilo stališčem politične elite in to približevanje se je zgodilo najbolj dramatično približno na prehodu iz leta 1995 v leto '96.

Od januarja '96 imamo v Sloveniji večinsko, skorajda merjeno v vseh mesecih, večinsko podporo vključitve Slovenije v Nato. Ta podpora od tedaj, z izjemo samo januarja, konca decembra in januarja 2001, je bila vseskozi nad petdesetimi odstotki in lahko zagotovim vsem tukaj prisotnim, da številke, sedanje številke niso tako negativne, kot jih je predstavil gospod minister Rupel. Sedanje stanje je približno na ravni 54- tih odstotkov podpore naše javnosti, približno 54 odstotkov in bom razložil, zakaj mislim, da to sploh niso slabi podatki. Če primerjamo sedanje stanje s tistim, kar je bilo spomladi leta 1997, torej tedaj, ko je slovenska diplomacija zelo aktivno lobirala za to, da bi Slovenijo v Madridu povabili v članstvo Nato, in ko so v Natu zelo pozorno sledili tudi izidom javno mnenjskih raziskav, moram reči, da je bila spomladi '97 stopnja podpore v slovenski javnosti višja, kot je to danes, je bila približno na ravni 62- tih odstotkov, bila je višja, kot je bila stopnja podpore v dveh državah, ki so bile nato sprejete v članstvo v Nato in to je na Madžarskem in v Češki republiki, bila pa je nižja od stopnje podpore v Romuniji in na Poljskem.

Danes se je stopnja podpore ustalila približno med 53- timi in 56- timi odstotki, stopnja nasprotovanja se je ustalila približno med 20- timi in 25- timi odstotki. Tudi s tega zornega kota naši podatki niso slabi, predvsem pri nas je boljše razmerje med pozitivnimi in negativnimi, kot je to recimo tudi v nekaterih današnjih, sedanjih članicah Nata, tudi na Češkem in na Madžarskem, če se primerjamo samo s tema dvema. Tudi razlika med našo stopnjo podpore in stopnjo podpore na Poljskem, ki je bila nekoč dramatična, se je bistveno zmanjšala zaradi zmanjšane podpore članstvu Poljske v Natu. Zmanjšanje podpore v primerjavi s tistim časom v letu '97.

Lahko bi vam naštel še nekaj primerjalnih podatkov. Najprej, stopnja podpore naše javnosti vključitve Slovenije v Nato je višja, občutno višja, kot v nekaterih državah, drugih državah članicah kluba Vilnius. V nekaterih izmed teh držav je razkorak med stališči vlad in javnosti, je dramatičen. V nekaterih samo majhne, relativno majhne manjšine podpirajo stališča vlad. Pri nas to ni primer. Nadalje, naša stopnja podpore razširitvi Nata je višja, in to občutno višja, kot je stopnja podpore javnega mnenja razširitvi Nata v ključnih državah, starejših članicah Nata. Stopnja podpore ameriške javnosti je znana, ta je nižja od naše podpore. Leta '97 konkretno, bi lahko našteval tudi konkretne podatke, v Združenih državah Amerike je bil višji odstotek tistih, ki so negativno ocenjevali razširitev, kot tistih, ki so pozitivno ocenjevali, za en odstotek. Neka taka razmerja so bila tedaj tudi v Franciji in Zvezni republiki Nemčiji, najbolj pozitivno do razširitve Nata je bila razpoložena javnost v Veliki Britaniji. Tudi v primerjavi s temi državami lahko rečemo, da je naša stopnja podpore solidna.

Če pogledamo na stopnjo podpore naše javnosti v neki konkretni akciji Nata, taka kot je, kot je bil oboroženi spopad Nata z Zvezno republiko Jugoslavijo, bomo videli, da je tedaj naša javnost podprla to akcijo in podprla tudi odločitev vlade, da dovoli prelete našega zračnega prostora, bistveno bolj energično, z višjim odstotkom kot je to bil primer nekaterih držav članic Nata, naštevam Madžarsko, Češko, tudi Poljsko, Italijo in Grčijo, da ne govorim že o Grčiji. Tako da, ko vidimo, da kako se neka država obnaša v nekih konkretnih, konkretni krizi, bomo videli, da se je Slovenija tedaj, in tudi njena javnost, se je obnašala v veliki meri tako, kot se pričakuje od države članice Nata.

Od tedaj, od tistih časov, ko merimo javno mnenje moram reči, da je postal odnos slovenske javnosti do morebitnega vstopa v Nato bolj zrel, manj protisloven. Nekoč smo imeli relativno visoke odstotke podpore, toda hkrati ti isti izprašani so nasprotovali slehernemu povečanju obrambnih stroškov, ki so potrebni zaradi tega. Nasprotovali so preletom zavezniških letal, nasprotovali so morebitnemu prehodu ali namestitvi čet Nata in tako dalje in tako dalje.

Ta stališča so bila protislovna, na površju pozitivna, dejansko, ko je šlo za vprašanje konkretnega sodelovanja, pa so bili, so bila ta stališča negativna. Danes tega neskladja je bistveno manj. Zadnji podatki javnega mnenja govorijo, da je večina Slovencev pripravljena podpreti tudi povečanje obrambnih stroškov, če je to potrebno za, v funkciji približevanja Natu. Večina Slovencev podpira udeležbo slovenskih vojakov, vojaških strokovnjakov v mirovnih operacijah, kar ni bilo prej, ni bil prej primer.

Lahko rečemo, da je podpora vključevanju Slovenije v Nato, je bolj enakomerno porazdeljena v naši javnosti. Približno v enakem številu to opcijo in to politiko vlade podpirajo tisti, ki sebe imajo za pripadnike levice in leve sredine, kakor tudi tisti, ki sebe imajo za pristaše desničarskih političnih strank. V odstotkih so ti podatki višji pri desničarskih strankah, toda v absolutnem številu nekoliko višji, toda v absolutnih številkah je stvar približno izenačena.

Med pripadniki, med tistimi volivci, ki glasujejo za dve največji stranki in to sta LDS in SDS, je razmerje med pozitivnimi in negativnimi mnenji, je tri proti ena pozitivno med volivci LDS in dva in pol proti ena med pripadniki SDS. Mi živimo v demokratični družbi in povsem jasno je, da tudi živimo v družbi, v kateri nimamo režimske propagande v korist vladne politike in tudi režimske propagande v korist vstopa Slovenije v Nato. Povsem razumljivo je, da imamo v naši družbi tudi, povsem legitimno, tudi posameznike, skupine in tudi organizacije, ki so kritično razpoloženi do vstopa Slovenije v nato ali temu vstopu nasprotujejo.

Raziskava javnega mnenja iz februarja leta 2001 kaže, da je med pristaši dveh političnih strank, med pristaši Slovenske nacionalne stranke in Združene liste socialnih demokratov, bi več ljudi, več volivcev glasovalo zoper vstop Slovenije v Nato, kot pa za. Ta razkorak v primeru Združene liste je relativno majhen, to je 41 proti 37, v primeru Slovenske nacionalne stranke je to razmerje dosti bolj zaostreno. Tako da imamo, in imamo poleg tega najmanj eno ne parlamentarno stranko, ki javno zagovarja in nasprotuje vključevanju Slovenije v Nato, kakor tudi vključevanju Slovenije v EU, je torej razmerje, odnos do vstopa Slovenije v Nato je povezan tudi z odnosom do vstopa Slovenije v mednarodne integracije, tudi drugih zvrsti, in med temi je zelo pomembno vprašanje morebitnega vstopa Slovenije, ali pa bodočega vstopa Slovenije v Evropsko unijo.

Iz tega zornega kota moram reči, da leta '96, ko ugotavljamo večinsko pozitivna mnenja slovenske javnosti do obeh, predvsem do Nata, beležimo razliko in ta razlika je skorajda vedno v korist Nata, torej odstotek tistih, ki podpirajo vstop v Nato je običajno občutno višji od odstotka tistih, ki podpirajo članstvo v EU. Februarja leta 2001 je bila ta razlika šest odstotkov, 53 in nekaj odstotkov za Nato in 47 in nekaj odstotkov za EU. No, lahko bi nadaljeval z analizo teh različnih razsežnosti odnosa slovenska javnosti do vstopa v Nato, omenil bi na koncu samo to, da tudi iz raziskovanja javnega mnenja vemo, da je pomemben del javnosti, tisti, ki imajo stališča, so, torej čutijo pomanjkanje informacij in pomanjkanje oziroma nezadostno informiranost javnosti navajajo kot pomanjkljivost v našem, tudi v naših prizadevanjih za vključitev v obe integraciji. Mislim pa, da je pozitivno, da nimamo prav vsiljive državne propagande v korist enega in drugega. Propaganda lahko kratkoročno dvigne odstotek, toda hkrati poveča tudi odstotek nasprotnikov.

Večinsko mnenje v Sloveniji zagovarja izvedbo referenduma v primeru, če bi Slovenijo povabili oziroma Nato izrazil pripravljenost, da Slovenijo povabi v svoje vrste. V tem primeru bi Slovenija bila šele druga država, oziroma drugi primer izvedbe referenduma. Prejšnji, osrednje evropski krog razširitve Nata leta '97 - '99 se je zgodil samo z enim referendumom, na Madžarskem. Ta referendum se je končal uspešno in na podlagi analize podatkov javnomnenjskih raziskav domnevam, da bi v primeru, če bi prišlo v Sloveniji do referenduma, bi dobili pozitivne podatke podpore javnosti, primerljive s tistimi na Madžarskem.

V zadnjem izpraševanju je 55 odstotkov izprašanih odgovorili, da bi glasovali za vstop v Nato, 25 bi glasovali zoper in 19 odstotkov približno je neodločenih, toda v primeru izvedbe referenduma domnevam, da bi bil odstotek pozitivnih glasov občutno višji, mogoče za 20 točk ali kaj podobnega.