KOLEDAR DOGODKOV

Prepis nagovora ministra za obrambo, dr. Antona Grizolda

Spoštovane gospe in gospodje, lepo pozdravljeni v mojem osebnem imenu in v imenu Ministrstva za obrambo Republike Slovenije.

V uvodnem delu bom poskušal biti čim bolj natančen in ne predolg, začel pa bi s tezo, da si, da se Slovenija od osamosvojitve naprej sooča z različnimi možnostmi zagotavljanja vojaškega vidika svoje nacionalne varnosti. Jaz bi omenil pet takšnih možnosti, ki so bile na razpolago in na nek način so še vedno na razpolago danes. Prvič, gre za oblikovanje lastnih oboroženih sil in vključitev Republike Slovenije v sistem kolektivne varnosti v okrilju Organizacije združenih narodov. Druga možnost je bila, ali pa je, pridobitev statusa oborožene oziroma neoborožene nevtralnosti. Tretja možnost - podpis obrambnih sporazumov z drugimi državami, četrta možnost - pridružitev procesu evropske integracije in članstvo v organizaciji Severnoatlantskega sporazuma, torej Nato in ali Zahodnoevropske unije in seveda peta možnost kombinacije prej omenjenih možnosti. Moram reči, da se je Slovenija relativno hitro, na najvišji politični ravni odločila, da mora mednarodni vidik svoje obrambne politike temeljiti najprej na opori na lastne obrambne zmogljivosti z jasnim ciljem za čimprejšnjo pridobitev članstva v zvezi Nato. Sedaj mi prosim dovolite, da naredim kratek ekskurs v teorijo, ki bo pomagala pojasniti tudi današnje prizadevanje Slovenije za vključitev v Nato.

Večina teoretičnih predlogov za zavezništva temelji na realistični teoriji mednarodnih odnosov. Pojasnila, ki so osnovni razlog za oblikovanje zavezništev, opredeljujejo namere v zvezi z združevanjem zmogljivosti dveh ali več držav iz strahu pred silo ali grožnjo, ki jo predstavlja druga država ali skupine držav, ali, kot pravi eden zelo vidnih teoretikov mednarodnih odnosov Friedman, v teoriji in praksi, če citiram, zavezništva kombinirajo države članice zmogljivosti ne zaradi samega združevanja, ampak predvsem zaradi ohranjanja, krepitve in ustvarjanja položaja moči za diplomacijo ali vojno. Vendar pa v skladu z drugim realističnim pogledom zavezništva niso zgolj odgovor na silo ogrožanja, temveč bolj reakcije, reakcija na zaznavanje grožnje.

In kot pravi drugi teoretik Walt, citiram, države se povezujejo v zavezništva, da bi dosegle ravnotežje proti grožnjam in ne zgolj proti sili. Čeprav je razporeditev moči zelo pomemben dejavnik, pa vplivajo na raven grožnje tudi neposredna geografska bližina, obrambne zmogljivosti in zaznavanje namer drugih držav v mednarodni skupnosti. Torej, ta razlaga je videti uporabnejša za razumevanje vzorcev zavezništev, zlasti med hladno vojno.

Toda ustvarjanje ravnotežja proti sili ogrožanja ni nujno edini razlog za oblikovanje zavezništev, tako v teoriji kot seveda tudi v praksi, zato mi dovolite citirati tudi še tretjega pomembnega teoretika, to je Liszka?. Liszka je izpostavil tri glavne razloge za oblikovanje zavezništev. Prvič, notranja in mednarodna varnost, drugič stabilnost in tretjič položaj držav v mednarodnih odnosih. Po koncu hlade vojne si veliko držav prizadeva za članstvo v zvezi Nato. Vzroki za vstop, ali pa za prizadevanja za vstop v zvezo Nato, so veliko bolj zapleteni, kot pa bi jih lahko morda razložile teorije ravnotežja sil ali ravnotežja groženj. Po prenehanju razdeljenosti sveta a dva pola, se nekatere manjše in srednje velike države še vedno soočajo z grožnjami vojaške narave, a večinoma seveda ne v obliki neposrednega vojaškega ogrožanja svoje varnosti. Tovrstne grožnje varnosti se nanašajo v glavnem na nenadzorovano širjenje vojaških spopadov. Sam sem prepričan, da so grožnje, ki so ostale po koncu hladne vojne, za nekatere države dovolj resne, da jih spodbudijo k prizadevanjem za vključitev tudi v zvezo Nato. No, za boljše razumevanje prizadevanj držav za priključitev zvezi Nato, je po mojem mnenju treba upoštevati tudi druge dejavnike in jaz bi omenil predvsem dva zelo pomembna sklopa dejavnikov, ki vplivata na takšna, tovrstna prizadevanja in sicer, prvič - širši politični cilji, za katere si prizadevajo države, ki kandidirajo za članstvo v zvezi Nato in drugič vloga in poslanstvo zveze Nato ter položaj držav članic zavezništva v mednarodni skupnosti.

Prepričan sem, da so namere slovenske novo nastajajoče politične elite, podobno kot v mnogih drugih po socialističnih, post komunističnih državah za pridružitev zvezi Nato povezane s širšimi političnimi, ekonomskimi in socialnimi cilji. Te države so si po koncu hladne vojne želele zagotoviti stabilnost in družbeni razvoj s čim hitrejšo integracijo v institucionalni okvir zahodne Evrope, zato so ustanavljale in ustanavljajo različne institucije, oblikujejo norme, vrednote po vzorcu zahoda.

Članstvo v Natu je le ena od najhitrejših poti, da bi postali del stabilne in razvite zahodne Evrope. Zanimanje za članstvo v Natu je zelo pogosto povezano s pričakovanji tako imenovanega učinka prelivanja, speelover effect. To pomeni pričakovanje, da se bo integracija na enem področju postopno razširila tudi na druga področja. Taka pričakovanja pogosto vsebujejo tudi različni politični dokumenti in izjave političnih vodij in podobno je zadnja študija naravnanosti slovenske politične elite pokazala, da vidijo koristi prihodnjega članstva v zvezi Nato predvsem na področjih, ki niso direktno povezana z varnostnimi vprašanji in če citiram dr. Malešiča, ki je sodeloval pri izvedbi te študije, potem naj začnem s tem, ko pravi, citiram: Za politične stranke v Sloveniji je precej značilno, da Nata nimajo predvsem za vojaško, obrambno ali varnostno organizacijo, marveč zavezništvu pripisujejo druge značilnosti.

Posledično, po pridružitvi Slovenije Natu, se pričakujejo predvsem ekonomski, kulturni in politični, se pričakujejo ekonomski, kulturni in politični učinki, konec citata. Torej, politične cilje, za katere si prizadevajo države v svojih prizadevanjih za vključitev v zvezo Nato, lažje razumemo tudi, tako kot sem prej omenil, v luči poslanstva, vloge in poslanstva zveze Nato, zveze Nata po koncu hladne vojne. Ko pa se države odločijo za vstop v zavezništvo, se spopadajo s težavami, recimo, medsebojnih odnosov znotraj zavezništva, z vprašanji koristi in odgovornosti in z dilemo, ki jo imenujemo dilema ujetosti in zapuščenosti. Sam menim, da zlasti majhnim državam, kot je Slovenija, ki so v procesu pridruževanja Natu, ni potrebno preveč resno skrbeti za tovrstne težave. Učinki članstva v zavezništvu na majhno državo so seveda odvisni od oblike zavezništva, od odnosov znotraj zavezništva in številni teoretiki opozarjajo, da so za majhne države privlačnejša večstranska in mešana zavezništva.

Na primer Rock Stein trdi, da je dobro za majhne države, da sodelujejo v zavezništvih, kjer gre za dve veliki sili in eno majhno državo. Takšna zavezništva naj bi zagotavljala boljše, da tako rečem, odvračanje in bolj učinkovito obrambo. Večje število članic v zavezništvu naj bi pomenilo tudi več pogajanj, več kompromisov in seveda več priložnosti za malo državo, da se učinkovito izrazi in deluje, recimo, kot utež za vzpostavljanje nekega ravnovesja v zavezništvu. Na položaj majhnih držav v nekem zavezništvu vpliva tudi stopnja pluralizma, ki se v njem izvaja, kot seveda vplivajo tudi, recimo, vpliva tudi narava političnih sistemov zaveznic in predpostavke so, da v zavezništvih z večjo, z višjo stopnjo pluralizma, lahko pričakujemo, da bo vpliv majhnih držav ustrezno večji. To velja tudi za zavezništva, ki ga tvorijo demokratične države, ki rešujejo notranje konflikte s pogajanji in glede na to, da je Nato mešana in večstranska organizacija, ki svoje notranje, recimo, konflikte, nesporazume rešuje demokratično s pogajanji in iskanjem soglasja, si majhne države, ki si prizadevajo za vstop v to vojaško politično organizacijo, očitno ne belijo preveč glave glede svojega prihodnjega statusa oziroma se ne bojijo, da bi v tem zavezništvu izgubile samostojnost. Skratka, zdi se, da so pričakovanja boljšega, tudi boljšega mednarodnega položaja in večjega vpliva, močnejše od zaskrbljenosti zaradi morebitne izgube avtonomije in podreditve interesom velikih sil. Nadaljnji dejavniki vpliva na privlačnost članstva v Natu je zmanjšana vloga vojaške sile v odnosih med državami v Evropi po koncu hladne vojne. Večina analitikov je prepričanih, da je možnost izbruha prihodnje vsaj večje vojne v Evropi zelo majhna. Za to navajajo več razlogov, jaz bom omenil nekatere. Recimo, uničevalna moč jedrskega orožja naj bi bila strahovito velika, nadalje stroški vse večje medsebojne ekonomske odvisnosti ob morebitnem izbruhu vojne, nadalje vse ostrejši predpisi, ki prepovedujejo uporabo vojaške sile v odnosih med državami in tako dalje in tako dalje. Pri pridružitvi zavezništvu se države ukvarjajo tudi z možnostjo vpletenosti v spopad ter seveda stroški in drugimi posledicami takšne situacije. Države proučujejo, kolikšna je verjetnost, da bi jih zaveznice, recimo, zapeljale ali zapustile. Vendar trenutna situacija v Evropi in na zahodu kaže, da je verjetnost vpletenosti Nata v vojaški konflikt nekih širših razsežnosti zelo majhna.

Torej, bodoče članstvo v Natu je v prvi vrsti priložnost za pridobitev različnih koristi, ki izhajajo iz članstva, brez resne nevarnosti za vpletenost v nek širši konflikt. Pravzaprav je dejstvo, da se Nato v zadnjem času ukvarja predvsem z regionalnimi konflikti manjše intenzivnosti izven območja in prispevek majhnih držav v aktivnostih Nata v teh konfliktih ne predvideva večjih stroškov.

Spoštovane gospe in gospodje, naš cenjeni pesnik Tone Pavček je nekoč v časopisu Nedelo med drugim zapisal, citiram: Pazljivost pa tudi zdaj ni odveč. Če hočemo, da bomo prenesli pohod v odprti svet, ki bo postal naš dom, moramo utemeljiti svojo politično, moralno, gospodarsko in duhovno samostojnost. Jaz bi k temu dodal še nacionalno samozavest in na nacionalno samozavest, vsi vemo, da vpliva cela vrsta različnih dejavnikov od kulturnih, znanstvenih, športnih in drugih, seveda pa tudi gospodarska in vojaška moč, še posebej kakega malega naroda. Če že slovimo kot dobri športniki, znanstveniki, kulturniki in tudi gospodarstvo Slovenije je solidno, bi težko trdili, da Slovenija predstavlja neko veliko vojaško moč. Ravno obratno. Z vstopom v zvezo Nato bi si Slovenija pridobila nekaj drugega. Torej, brez lastne velike vojaške moči, bi si pridobili mnogo višjo stopnjo varnosti, kot jo imamo sedaj. No, in gospod Pavček je z omenjenim stavkom neposredno opozoril na upravičeno skrb za državljane in državljanke Slovenije, skrb za državo in nacijo ter njuno ranljivost pred različnimi tveganji in grožnjami, ki obstajajo v sodobnem svetu. Zagotoviti si torej moramo najprej lastno samostojnost in k temu v prvi vrsti sodita tudi lastna varnost in obramba in v tem pogledu izboljšanje strukture in delovanje nacionalno obrambnega sistema, njegov nadaljnji razvoj, vse to je potrebno predvsem v prvi vrsti zaradi nas samih.

Slovenija potrebuje učinkovito vojaško organizacijo, učinkovit sistem zaščite in reševanja in ostale prvine obrambnega sistema, da bo lahko kakovostno funkcionirala kot sodobna država. Graditev obrambnega sistema s sodobnimi oborožitvenimi sistemi pa zahteva finančna sredstva in sicer mnogo višja, kot jih za obrambne izdatke namenjamo zdaj. Če bomo sami želeli izgraditi takšen obrambni sistem, ki bo povsem zadovoljeval naše varnostne izzive, bomo dolgoročno za obrambne izdatke prav gotovo morali namenjati več. naj omenim, da je v poprečju obrambnih izdatkov v državah članicah Nata 2,3 odstotka družbenega bruto produkta. In mimogrede, v nekdanji SFRJ, je bil obrambni proračun dva, tri, celo štirikrat višji, kot bo, recimo, optimalni obrambni proračun, ko bo Slovenija v zvezi Nato. Kot veste, je nekdanja SFRJ samozadostno gradila obrambni sistem za zaščito svoje suverenosti in je temu primerno v obrambo vlagala izjemno visok odstotek GDP- ja, tudi od 8 do recimo 12 in celo več odstotkov.

Slovenija se je odločila, da izbere tretjo pot. Samozavestno sami gradimo obrambne sile, po drugi strani pa si vztrajno prizadevamo za vključitev v širše evroatlantske obrambne integracije. Slovenija leži na obrobju nestabilnega dela Evrope, kjer smo tudi te zadnje dni priča novi krizi na makedonski meji. Prav zaradi neprepoznavnosti in tudi omenjene lege, Slovenija še vedno velja za državo z dokaj visoko stopnjo poslovnega tveganja in tujih vlaganj. Kot dobri gospodarji svojega ozemlja, pa moramo poskrbeti za optimalno varovanje svojega ozemlja, imetja in tudi svoje države, ali če hočete, vsak dober gospodar ve, da bo njegova hiša popolnoma varna šele takrat, ko jo bo dokončal, ko bo vgradil okna, vrata, dober sistem varovanja in seveda, ko bo svoje imetje zavaroval pri najboljši zavarovalnici. Ni nujno, da dom zavaruje, če bo laično presodil, recimo, da njegovemu domu ne grozi nikakršen požar, poplava ali celo potres. Kot pa sami dobro veste, požar ne ve, katera hiša je zavarovana in tudi poplave pljuskajo vsepovprek in to zelo pogosto. Moder gospodar svoje premoženje zavaruje in prepričan sem ,da slovensko politično vodstvo opravlja to funkcijo modrega gospodarja. Namreč, svojo državo želimo zavarovati na najboljši in tudi najcenejši možen način. jasno pa je, da vsako zavarovanje sprva nekaj stane, vendar sem prepričan, da se na dolgi rok splača.

Če zaključim, Slovenija si torej želi zagotoviti varen okvir za nemoteno delovanje razvoja svoje politične demokracije in tržnega gospodarstva. Prav tako se zaveda, da je stabilno in varno mednarodno okolje temeljni pogoj za navezovanje in ohranjanje kulturnih, političnih, gospodarskih, nasploh prijateljskih vezi med državami. Verjamem, da je zveza Nato danes učinkovita organizacija za doseganje kolektivne obrambe v obstoječi evropski varnostni arhitekturi, vendarle pa vloga in pomen zveze Nato ne ležita samo v dejstvu, da gre za politično in vojaško zavezništvo demokratičnih evropskih in dveh čez atlantskih držav, ki zagotavlja varnost državam članicam, ampak tudi v tem, da gre za organizacijo, ki prevzema odgovornost za varnost in stabilnost v celotni Evropi. Slovenija bo do povabila v Nato v okviru Partnerstva za mir, ki je, vsekakor se je izkazalo doslej, odličen program, s katerim Nato med partnerskimi državami izvaža varnost, prevzemala, torej Slovenija bo prevzemala svoj del odgovornosti in obveznosti za krepitev stabilnosti tudi v širši regiji in na ta način bo, je in bo tudi jasno prepoznavna vloga Slovenije kot subjekta, ki opazno in pomembno prispeva k utrjevanju stabilnosti in k utrjevanju mednarodne varnosti. Hvala lepa.