KOLEDAR DOGODKOV

Prepis nagovora ministra za zunanje zadeve dr. Dimitrija Rupla

Lep pozdrav tudi z moje strani vsem izredno uglednim poslušalcem in tudi gledalcem današnje predstavitve. Ta predstavitev je, kot sem jaz razumel od samega začetka, namenjena prvič informiranju o tem, kaj si predstavljamo v zvezi z Nato, se pravi informacijo o tem, kaj Nato je in da bi po možnosti odgovorili na nekatera vprašanja, ki se postavljajo v zvezi s slovenskim članstvom v Nato.

Prvo vprašanje, ki se nam vsem skupaj postavlja je ali hoče Slovenija postati članica Nato. Mislim, da je to prvo vprašanje, osnovno vprašanje, ali hoče Slovenija postati članica Nato, ali res hočemo biti v Nato. Jaz moram reči, da seveda tu pa tam o tem dvomim in da tu pa tam kakšen moj sogovornik dvomi o tem, da Slovenija v resnici hoče postati članica Nato. Eden od razlogov, zakaj ta dvom in ta negotovost, je posledica podatkov o raziskavah javnega mnenja. Javnost je postala nekoliko bolj previdna, kar zadeva slovensko članstvo v Nato in zdi se mi, da je prav v zadnjem času podpora slovenske javnosti članstvu v Nato padla pod 50 procentov. To je zdaj seveda en podatek, ki nam sproža različna vprašanja in ki zahteva od odgovornih ljudi v Sloveniji prepričljive odgovore oziroma pojasnila. Torej, javnost pričakuje, da bo Slovenija postala članica Nato v znamenju neke negotovosti in neka neodločnosti, nekako 50 procentov ali kakšen procent javnosti manj misli, da bi Slovenija morala biti članica Nato.

Vlada Republike Slovenije, katere člana sva kolega Grizold in jaz, pa misli 100 odstotno, da Slovenija mora postati članica Nato. Ta razlika med percepcijo javnosti in odločitvijo oziroma orientacijo vlade nas je pripeljala sem v Cankarjev dom, da o tem, o čemer mi dva ne dvomiva, prepričamo tudi druge in da po možnosti to prepričanje doseže širši krog javnosti. Drugo vprašanje seveda je, ali nas bodo sprejeli. Ali članice Nato, tiste, ki odločajo o članstvu, mislijo, da je Slovenija primerna za članstvo v Nato. Kar zadeva naju in kar zadeva vlado Slovenije, pravimo, upamo, da nas bodo sprejeli, vse bomo naredili za to, da nas bodo sprejeli. Seveda, ali nas bodo sprejeli ali ne, tega z gotovostjo vedeti ne moremo.

Zaradi tega si postavljamo naslednje vprašanje - ali lahko kaj prispevamo k temu, da bi Slovenija postala kredibilnejša kandidatka za članstvo v Nato. Da bi Slovenija postala kredibilnejša, bolj verodostojna kandidatka za članstvo v Nato, je treba prepričati sogovornike, je potrebno prepričati javnost doma, in kje drugje tudi, in najbrž je treba kaj storiti. Najbrž se je treba pripraviti za to, da bi bili primerni za članstvo v Nato. Zdaj seveda, včasih se sprašujemo, kot da je od nas odvisno, kot da je od vlade Republike Slovenije, kot da je od slovenske javnosti odvisno, ali nas bo zavezništvo Nato sprejelo v svoje članstvo.

Iz svojih izkušenj sklepam, da seveda temu ni samo tako, ampak da je tudi kako drugače, da seveda o tem, ali postanemo člani Nato ali ne, odločajo drugi, da nas presojajo drugi, da nas ocenjujejo drugi, da nam pripovedujejo drugi, ali smo primerni ali ne. Ni res, da, bi rekel, smo vsesplošno zaželeni partnerji v Nato. Saj nam pravijo skoraj vsi, s katerimi se srečujemo, da seveda je mogoče, da bi Slovenija postala skupaj, denimo, s Slovaško leta 2002 povabljena članica zavezništva Nato. Sam sem bil na mnogih sestankih, govoril z mnogimi odgovornimi državniki, ki so nam rekli, da Slovenija je primerna kandidatka, da je dobra kandidatka. Vendarle, ne morem se znebiti občutka, da je še nekaj dvoma, da je še nekaj rezerve, da je še nekaj negotovosti v zvezi s tem. Glejte, ta naša tribuna oziroma ta naša današnja predstava je namenjena temu, da se pogovorimo o stvareh, ki nam niso do konca jasne in da poskušamo promovirati idejo slovenskega članstva v Nato.

Idejo slovenskega članstva v Nato je mogoče promovirati na različne načine, eden od načinov je tudi tako, da se o tem pogovarjamo. Seveda je mogoče to članstvo promovirati tudi na druge načine, recimo tako, da, sodelujemo z vojskami drugih držav, kot naša vojska dejansko sodeluje, da smo aktivni v različnih mednarodnih akcijah, vojaških akcijah, da naši vojaki sodelujejo v različnih vojaških, aktivnostih, skupnostih, da so deli nekih vojaških grupacij in tako naprej.

Recimo, mogoče je promovirati zavezništvo Nato tako da naša javnost veliko zve o tem, kaj Nato pomeni in da javnosti v državah Nato zvedo, koliko Slovenija lahko prispeva, kaj lahko pomeni v prihodnosti te organizacije. Vsa ta vprašanja seveda, če se zdaj vrnem še za en korak nazaj, bi bila nemogoča, ko ne bi deset let nazaj prišlo do velike spremembe na svetu, ko ne bi prišlo do velike spremembe v Evropi, ko ne bi prišlo do padca berlinskega zidu. Širitev Nato in širitev Evropske unije, dva velika procesa, ki zaznamujeta, bi rekel, zadnje desetletje v evropskem življenju, ta dva procesa ne bi bila mogoča brez seveda bistvenih sprememb, bistvenih premikov, predvsem na evropskem kontinentu.

Sami mi, sama Slovenija se je znašla v središču tega, bi rekel, revolucionarnega dogajanja, tega izredno zanimivega in izredno daljnosežnega dogajanja. Mi smo dosegli svojo neodvisnost hkrati, ko se je osvobodila in ko je postala neodvisna celotna srednja Evropa, del vzhodne Evrope in tako naprej. Mi smo pravzaprav v središču tega dogajanja, ki se mu reče širitev Evropske unije in širitev Nato in to je, kot veste, strategija Republike Slovenije, zunanjepolitična strategija Republike Slovenije od samega začetka, odkar Slovenija obstaja kot samostojna država. Mi smo se odločili, da postanemo samostojna država v znamenju članstva v Evropski uniji in v Nato, tako da seveda, kosi postavljamo vsa ta vprašanja, ki so seveda smiselna, pa se moramo seveda zavedati tudi tega, da so ta vprašanja v zvezi, bi rekel, s samim jedrom, ali pa bi rekel, s samo, samim vrhom slovenske odločenosti, da postanemo samostojna država in da se uveljavimo v, bi rekel, družbi najbolj naprednih in najbolj prodornih narodov Evrope. V resnici nam ta posel ne gre tako slabo od rok, vendarle mislim, da seveda ne bi smeli odnehati na pol poti in ne bi smeli samega sebe varati, da smo vse naredili, kar je potrebno narediti, ne bi smeli biti prepričani v to, da bodo, da se bodo stvari odslej naprej dogajale avtomatično. Pred nami je, v kolikor seveda resno mislimo, pustimo zdaj Evropsko unijo, predvsem kar zadeva Nato, pred nami je veliko delo.

Jaz sem bil v letu, ki je bilo odločilno za širitev, za prvo širitev Nato, sem bil veleposlanik naše države v Washingtonu in sem od blizu opazoval, kako se je dogajala ta prva širitev. Kot veste, se je širitev dogajala s tremi članicami, tremi državami - Češko, Madžarsko in Poljsko. Bil sem dober prijatelj s poljskim veleposlanikom in spominjam se, kaj vse so Poljaki naredili, da bi v Washingtonu prepričali in prepričevali ter delovali za to, da bi njihova država mogla postati članica Nato. Poljaki so si naredili velik načrt in sicer je seveda, če pogledamo matematično, tehnično, ne samo politično, je članstvo v Nato odvisno od tega, ali bodo zanj glasovali senatorji Združenih držav Amerike. Za članstvo v Nato potrebujemo 67 senatorskih glasov v Senatu Združenih držav Amerike. Brez tega ni mogoče postati član Nato. Ta dogodek, glasovanje v senatu ZDA, je ključni dogodek za to, da lahko neka država postane, da upa, da lahko postane članica Nato. Saj sem s tem povedal tudi to, da mislim, da je od Združenih držav Amerike zelo veliko odvisno, ali lahko, ali bo širitev, ali ne bo širitev, ali bomo postali člani Evropske, Nato ali ne. Poljaki so naredili načrt, pregledali so profile, politične profile senatorjev Združenih držav Amerike in so ugotovili, kateri so za širitev in kateri so proti. In so najprej na eno stran dali vse tiste senatorje, za katere so bili prepričani, da bodo glasovali za, in potem je bilo nekaj neodločenih in nekaj jih je bilo proti. In tistih, ki so bili neodločeni in ki so bili proti, je bilo toliko, da bi lahko njihovo število ogrozilo širitev Nato. Poljaki so preko svojih organizacij v Združenih državah Amerike, potem pa seveda tudi Madžari in Čehi, so odšli v te države, od koder so bili ti senatorji, prepričevali javnosti v teh državah, od koder so bili senatorji, razne nevladne organizacije, različne, vse mogoče skupine in tako naprej, vplivne ljudi, mnenjske voditelje, da so ti vplivali na svoje senatorje, da so ti začeli razmišljati drugače o širitvi, kot so razmišljali preden je bila ta akcija začeta. Skratka, velik posel, velika logistika, ogromno dela in seveda ogromno odločenosti in ogromno navdušenja za to, da se cilj doseže.

Če želi Slovenija postati članica Nato, mora seveda opraviti bistveno več dela, kot ga je opravila doslej in čas, ko ga mora opraviti, je zdajle. Ta čas je odločilen. Letos je določilen čas, kajti leta 2002 bo summit v Pragi. Takrat bodo preverjali podatke iz leta 2001, kaj je Slovenija naredila v letu 2001, da nas je prepričala, da je primerna za članstvo v Nato, seveda če smo odločeni, da v Nato gremo in da je to pomembno za našo državo.

Seveda, Nato ni več to, kar je bil pred letom 97, pred sestankom v Sintri, pred sestankom v Madridu ali pred vrhom v Washingtonu. Nato je med tem sprejel v svoje območje tri nove države in s temi državami ima Nato določene izkušnje. Nekatere so pozitivne, predvsem politično pozitivne, vojaško so nekatere seveda tudi nekoliko sporne. Kaj se je še zgodilo od tistega časa? Zgodile so se mnoge vojaške akcije, ki so, ki na nek način opredeljujejo tudi naš položaj in tudi, bi rekel, usmerjenost Nato, zavezništva Nato. Denimo akcija v Jugoslaviji. Bombardiranje Jugoslavije. katere so še, bi rekel, katere so politične determinante položaja, v katerem se nahajamo, kaj vse vpliva na to, kar moramo storiti?

Denimo, vedeti moramo, kako razmišlja o širitvi Nato nova ameriška administracija. Nova ameriška administracija je res nova administracija, je komaj prišla tja - prvi signali so spodbudni. Vedeti moramo, kaj pomeni širitev za Rusko federacijo. Prvi signali so izredno nespodbudni. Med kandidatkami za Nato je tudi nekaj držav, ki so bile nekoč vključene v Sovjetsko zvezo, tri baltske države Estonija, Latvija in Litva, o njih imajo v nekaterih odločilnih krogih v Evropi in najbrž malo manj v Ameriki zelo previdne sodbe.

Glede Nata obstajajo različni scenariji. Poznam pet scenarijev, kaj se lahko zgodi, kaj se bo zgodilo leta 2002. Recimo, lahko se zgodi, da se vrh v Pragi leta 2002 s širitvijo sploh ne bo ukvarjal. To je ena možnost. Druga možnost je, da prestavijo odločitev o širitvi recimo na leto 2005, denimo. Tretji scenarij, ki je mogoč, je, da povabijo nekatere države, vendar da rečejo, jih povabimo, vendar še ne določimo datuma, kdaj bodo dejansko postale polnopravne članice. Naslednji scenarij, četrti scenarij, je, recimo, ta, da povabijo nekatere države in povejo tudi, kdaj naj bi te države postale članice in potem obstaja tista teorija big bang, se pravi velikega treska, da bi povabili leta 2002 v članstvo Nato kar vse kandidatke skupaj, vseh devet. Teh devet kandidatk se zbira v skupini, ki se ji reče vilnijuških devet. Vilnius nine. Zdaj v zadnjem času Slovenija deluje, spodbuja, da bi se tej deveterici pridružila tudi Hrvaška, da jih bi bilo deset, tako bo število nekoliko bolj okroglo. Ampak vendarle se mi zdi, da je, vemo, katerih devet držav je to: poleg Slovenije in Slovaške tudi Bolgarija in Romunija in tri baltske države, no, in kot rečeno Hrvaška, Albanija, Makedonija.

Po moji oceni možnosti za uspeh tega zadnjega petega scenarija ni zelo veliko. Jaz ne verjamem v big bang teorijo, ne verjamem v to, da bi se zgodil veliki tresk, s katerim bi se napihnil Nato in postal res zelo množična organizacija. Mislim, da tudi prvi scenarij, da se vrh v Pragi s širitvijo ne bi ukvarjal, tudi ta scenarij ni mogoč. Mogoče so pa druge rešitve oziroma mogoči so drugi scenariji in povedal sem, kateri scenariji se mi zdijo najbolj verjetni. Ne bom govoril več o stvareh, ki so sicer zelo važne, ker lahko o tem govorimo kasneje v razpravi, edino to bi še omenil seveda, da so za članstvo predpisana nekatera merila in sicer so ta merila bila prvič formulirana leta 96 in se jim reče tako imenovani Perryjevi principi, Perry Principals in jih je, mislim, da jih je pet, ne - delujoča demokracija, tržno gospodarstvo, pravna država, človekove pravice in dobro sosedski odnosi. Čeprav bo odločitev o tem, kdo in kdaj bo prejel vabilo v članstvo nato v prvi vrsti politična, se za naslednji krog postopno oblikujejo neka dodatna merila, med katerimi bodo še zlasti pomembna načrtovanje, implementacija, reforme obrambnega sistema, višina obrambnega proračuna ter podpora javnega mnenja za vstop v Nato. In zdaj na tej točki se bom prekinil in dal besedo nazaj gospe voditeljici.