Nastop ministra za zunanje zadeve dr. Dimitrija Rupla
Po padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne je kazalo, da se
bodo uresničile napovedi zgodovinarja Francisa Fukuyame, ki je trdil,
da se je svet znašel pred "koncem zgodovine". V svetu naj bi prevladal
model liberalne demokracije, vojne pa naj bi kot način razreševanja
mednarodnih konfliktov postale preteklost. Ta napoved se ni
uresničila. Na svetu še vedno obstajajo diktature, ki povrhu razvijajo
tudi najnevarnejše vrste orožja: jedrsko, kemično in biološko. Krvava
morija na Balkanu, ki se je v devetdesetih letih 20. stol. dogajala
takorekoč na našem pragu, nas je streznila, da vojne še zdaleč niso
samo predmet proučevanja zgodovinarjev. Ko je po stabilizaciji razmer
v Jugovzhodni Evropi že kazalo, da bo svet na začetku 21. stol.
vendarle stopil v novo, bolj prijazno obdobje, pa nas je 11. septembra
lani pretresel teroristični napad na World Trade Center. Takrat smo se
zavedli, da svet še zdaleč ni tako varen, kot se nam je zdelo. Danes
stojimo pred novimi varnostno-političnimi izzivi, na katere se mora
učinkovito odzivati tudi slovenska država, če želi zaščititi svoje
državljane.
Ob razpadu SFRJ smo se Slovenci odločili, da bomo izoblikovali
lastne oborožene sile. Sicer so se pojavljali tudi predlogi o
Sloveniji kot nekakšni "dolini miru", ki naj vojske sploh ne bi
potrebovala. Pacifizem je nedvomno plemenito naziranje, vendar v
današnjem svetu ni uresničljivo. Napad Jugoslovanske armade na
Slovenijo je nazorno pokazal, da lahko državno samostojnost zaščitimo
le, če imamo tudi lastne oborožene sile. Tudi danes raziskave javnega
mnenja jasno kažejo, da se ogromna večina Slovencev strinja, da
Slovensko vojsko potrebujemo. Proti temu so le 3%
državljanov. Slovenci se torej zavedamo, da v sedanjih mednarodnih
političnih razmerah naše nacionalne suverenosti ne moremo zavarovati
brez lastne vojske. Teoretično bi sicer Slovenija z bilateralnim
sporazumom lahko prepustila obrambo kakšni drugi državi, kot to velja
npr. za Andoro, Monaco, Liechtenstein, Vatikan ali San Marino. Vendar
Slovenci iz znanih zgodovinskih razlogov takšni rešitvi nismo
naklonjeni.
Odločitev Slovenska vojska da ali ne, torej ni sporna. Toda dejstvo
je, da Slovenija v varnostnem pogledu ni samozadostna. Novi
varnostno-politični izzivi v svetu postavljajo tudi Slovenijo v
položaj, ko lahko državljanom najvišjo stopnjo varnosti zagotavlja
samo vpetost Slovenske vojske v celovit sistem kolektivne obrambe.
Slovenska politika je tako rekoč soglasno ocenila, da bo varnost
slovenskih državljanov na najvišji ravni, če se vključimo v NATO. Za
vključitev v NATO se je prvič javno izrekla že leta 1993, ko je
Državni zbor sprejel Resolucijo o izhodiščih zasnove nacionalne
varnosti. Leta 1996 pa so parlamentarne stranke sprejele skupno izjavo
v podporo slovenskemu vključevanju v NATO. Slovensko usmeritev v
evroatlantske integracije danes podpirajo vse parlamentarne stranke, z
izjemo manjše opozicijske.
V delu civilne družbe in v nekaterih medijih pa se pojavljajo tudi
pomisleki in celo odkrita nasprotovanja takšni usmeritvi slovenske
politike. Največkrat kritiki slovenskega vključevanja v NATO sploh ne
ponujajo nobene alternative. Toda tudi tiste alternative, ki jih
ponujajo, so nerealne, saj ne upoštevajo dejanske varnostne situacije
v mednarodni skupnosti. Kakšne so torej alternative, ki nam jih
ponujajo natoskeptiki? Najbolj pogosto predlagajo vključitev v
varnostne strukture EU ali pa nevtralnost.
Vključitev v obrambno-varnostne strukture EU izgleda na prvi pogled
kar elegantna rešitev. Vendar jo lahko tako ocenjujejo samo tisti, ki
ne poznajo razmer v EU. Dejstvo je, da EU šele izgrajuje
obrambno-varnostne strukture. Evropske enote za hitro posredovanje, ki
naj bi bile postavljene do leta 2003, bodo služile le izvajanju
vojaško manj zahtevnih humanitarnih in mirovnih operacij, pa še pri
teh bo poglavitne zmogljivosti za njihovo izvajanje EU dajal na
razpolago NATO.
Drugi predlog, ki nam ga kot alternativo predstavljajo nasprotniki
slovenskega vključevanja v NATO, je nevtralnost. Pomemben element
statusa nevtralnosti je spoštovanje le-tega s strani drugih
držav. Država statusa nevtralnosti ne pridobi zgolj tako, da jo
razglasi, pač pa s priznanjem nevtralnosti s strani drugih
držav. Status nevtralnosti pri današnjih nevtralnih državah ima bodisi
daljše zgodovinsko ozadje ali pa je posledica druge svetovne vojne
oz. neposredne geografske bližine nekdanji Sovjetski zvezi. Zaradi
novonastalih geostrateških razmer v Evropi po koncu hladne vojne
status nevtralnosti ni več toliko aktualen in je pravzaprav že
presežen s članstvom evropskih nevtralnih držav v EU oz. v njeni
obrambno-vojaški komponenti SEVOP. Prav tako v zadnjem času v
nevtralnih državah, kot npr. v sosednji Avstriji, potekajo živahne
razprave o prihodnosti statusa nevtralnosti. Dve naši sosednji državi
Italija in Madžarska sta že članici NATO, Hrvaška pa ima resne
ambicije, da se vanj vključi. V času globalizacije in integracijskih
procesov v evroatlantskem prostoru bi bilo res nenavadno, če bi bila
Slovenija nekakšen izoliran otok, ki bi ga z vseh strani obkrožale
države NATO.
Poleg tega, da zagovorniki nevtralnosti ne upoštevajo geostrateške
lege Slovenije in trenutnega razmerja sil v mednarodnih odnosih,
navajajo tudi protiargumente, ki prav tako ne ustrezajo dejanskemu
stanju. Najpogostejša je trditev, da je članstvo v NATO povezano s
precej višjimi stroški, kot če bi se Slovenija odločila za oboroženo
nevtralnost. Prav tako nasprotniki slovenskega vključevanja v NATO
trdijo, da bo NATO na slovenskem ozemlju postavil svoje baze in
nameščal jedrsko orožje, slovenski fantje in dekleta pa da bodo morali
umirati v operacijah NATO v tujini.
Kar zadeva stroške članstva v NATO, izhajamo iz strokovne ocene, da
NATO zagotavlja največjo možno zaščito in največjo možno
varnost. Nikoli nisem trdil, da nam za članstvo v NATO v začetni fazi
ne bo treba povečati obrambnega proračuna. Večkrat je že bilo
povedano, da je varnost dobrina, ki se je ne da izračunati. Vendar
vseeno ocenjujemo, da bo članstvo v NATO dolgoročno zahtevalo manj
sredstev kot pa razvoj popolnoma samostojnega obrambnega
sistema. Zadnje 3 sprejete članice, Poljska, Češka in Madžarska skupaj
prispevajo 4% k skupnemu proračunu NATO. Vseh 9 kandidatk, če bi bile
povabljene na letošnjem vrhu v Pragi, pa bi skupaj prispevalo
2,5%. Nevtralne države imajo visoke obrambne stroške in gradijo
sisteme po konceptu "oboroženega naroda", podobnega tistim, ki jih je
poznala nekdanja Jugoslavija. Z izjemo Irske in Avstrije je višina
sredstev namenjena za obrambo v teh državah, povsem primerljiva s
članicami NATO. Avstrija je v letu 1999 namenila 0,8 % BDP, Irska 0,9
%, Švedska 2,3 %, Finska 1,4 %, Švica 1,3 %. Slovenija je tega leta za
obrambo namenila 1,37 %, medtem ko je povprečje med evropskimi
zaveznicami NATO znašalo 2,1% BDP. Poleg tega strokovnjaki ocenjujejo,
da so stroški povezani z obrambo v nevtralnih državah v realnosti še
bistveno višji kot prikazujejo citirani podatki, saj gre za uporabo
drugačne metodologije izračunavanja od NATO-ve (ne upoštevajo
npr. sredstev, ki jih morajo podjetja namenjati za civilno obrambo,
gradnjo zaklonišč itd.).
Naslednja netočna trditev, s katero nasprotniki slovenskega
vključevanja v NATO nastopajo v javnosti je, da bo NATO na ozemlju
Slovenije postavljal svoje baze. Na ozemlju treh novih članic, Češke,
Poljske in Madžarske NATO ni postavil svojih baz. Če bi bile vojaške
baze potrebne v Sloveniji, bi bilo to zaradi varnosti naše države ali
vsaj njenega neposrednega varnostnega interesa, vendar bi odločitev o
tem sprejela suverena Republika Slovenija.
Prav tako ni točna trditev nasprotnikov slovenskega vključevanja v
NATO, da bo NATO na slovenskem ozemlju nameščal jedrsko orožje. S
podpisom temeljnega akta o sodelovanju med Natom in Rusijo maja 1997
(Nato-Russia Founding Act) se je NATO jasno in povsem nedvoumno
opredelil do tega vprašanja. V skladu s svojo jedrsko doktrino države
članice NATO v tem aktu potrjujejo, da na ozemlje treh novih članic
nimajo namena, načrta in ne razloga za nameščanje jedrskega orožja,
hkrati pa Zavezništvo v prihodnosti ne namerava spreminjati te
politike. Treba je poudariti, da zaveznice v NATO podpirajo politiko
zmanjševanja jedrskega orožja in bodo le-to ohranjale v minimalnih
okvirih, ki so potrebni za ohranitev miru in stabilnosti na
evroatlantskem področju in na svetu sploh.
Članstvo v NATO še nikakor ne pomeni tudi avtomatične in obvezne
mobilizacije slovenskih fantov za sodelovanje v svetovnih vojaških
konfliktih. Tudi na tem področju NATO deluje na podlagi dogovora med
zaveznicami. Ob tem je potrebno opozoriti na dejstvo, da so slovenski
fantje že služili in da tudi danes služijo v mirovnih operacijah v
tujini (Ciper, SFOR, KFOR). Če izhajamo iz stališča, da slovenskih
vojakov ne smemo izpostaviti nikakršnemu tveganju, se moramo
odpovedati tudi obrambi lastne države. Brez tveganja slovenskih fantov
in deklet tudi samostojne slovenske države ne bi bilo.
Slovenija bo kot članica NATO morala sprejeti tudi določene
obveznosti na mednarodnem področju. Nasprotovanje slovenskih
natoskeptikov pa pogosto izhaja ravno iz prepričanja, da je tvegana
sleherna mednarodna varnostna solidarnost in da je nesmiselno
kakršnokoli angažiranje zunaj domačega sveta. Takšna egoistična
miselnost Sloveniji gotovo ne bi bila v čast. Države, ki izstopa s
svojo sebičnostjo, pa verjetno v stiski tudi nihče ne bo branil, da ne
govorimo o tem, da bi se na ta način sama izolirala in izključila iz
mednarodnih odnosov.
|
