Slovenija >> NATO Skupno spletišče v podporo včlanjevanju Slovenije v NATO, uredniki Urad vlade RS za informiranje, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za obrambo (aktivno od 2001 do 2004)
Slovenija in NATO

Slovenija in NATO
Nato
Koledar dogodkov
Pogosta vprašanja
Novinarsko središče
Dokumenti
Publikacije
Javno mnenje
Povezave
SlovenskoE-pošta

NATO

Razvoj zmogljivosti za zaščito in reševanje

Že od svoje ustanovitve je zveza NATO namenjala zaščiti prebivalstva veliko vlogo. Leta 1951 je bil ustanovljen Odbor za civilno zaščito, ki naj bi nadzoroval prizadevanja za zaščito prebivalstva. Kmalu je postalo očitno, da so lahko zmogljivosti za zaščito prebivalstva v primeru vojne uporabljene tudi za zaščito prebivalstva v primeru naravnih nesreč. Že leta 1953, v času katastrofalnih poplav v Severnem morju, je NATO sprejel načrt za pomoč pri naravnih nesrečah. Do leta 1958 je Severnoatlantski svet sprejel postopke za koordinacijo pomoči med državami članicami v primeru nesreč. Ti so ostali v uporabi do leta 1995, ko so jih zamenjali s posodobljenimi postopki, ki so vključevali tudi partnerske države.

V 50. letih je bilo več primerov, v katerih je zveza NATO koordinirala pomoč v primeru potresov, poplav in drugih nesreč. Ker pa se je izboljšala pripravljenost na pomoč pri naravnih nesrečah, je bilo od 60. letih naprej malo tako hudih nesreč, ki bi zahtevale pomoč zavezništva.

Zaradi hladne vojne pa je bilo oteženo ukrepanje zveze NATO v primeru jedrske nesreče v Černobilu leta 1986 ter v primeru potresov v Armeniji in Kirgizistanu. V primeru Černobila so članice zveze NATO sicer nudile pomoč prizadetemu območju, vendar ne na podlagi koordinacije zavezništva. V primeru potresa v Armeniji leta 1988 pa je, kljub otoplitvi odnosov med Vzhodom in Zahodom, obstajala bojazen, da bi ponudba za pomoč s strani zveze NATO delovala preveč agresivno. Pomoč so zato ponovno nudile le posamezne članice zveze NATO, zavezništvo kot celota pa tudi tokrat ni imelo koordinativne vloge. Leta 1992 je prišlo do hudega potresa v Kirgizistanu, zato je organizacija OZN za pomoč pri nesrečah zaprosila NATO za pomoč, vendar pa le-ta ni mogel ukrepati, saj lahko deluje izven območja le na zaprosilo ene od svojih članic. Tako je prošnjo na NATO naslovila Turčija in zavezništvo je pričelo koordinirati dostavo pomoči s strani NATO članic.

Med prvimi partnerji zveze NATO na področju pomoči pri naravnih nesrečah so bili Mednarodna zdravstvena organizacija (WHO), Rdeči križ in Rdeči polmesec. Poglobljeno sodelovanje se je začelo leta 1992 na pobudo Oddelka za humanitarne zadeve Združenih narodov (UN-DHA), ki je dal pobudo za sodelovanje z zvezo NATO pri razvoju projekta Military and Civil Defence Assets (MCDA). Ker so se v preteklosti oborožene sile odlično izkazale pri nudenju pomoči ob naravnih nesrečah, je bila osnovna ideja projekta, da bi po koncu hladne vojne omogočili mnogo širšo uporabo oboroženih sil za pomoč pri nesrečah, tako na bilateralnem kot na multilateralnem področju. NATO ni sodeloval pri omenjenem projektu zato, ker bi obupano iskal svojo novo vlogo ali se želel predstaviti kot humanitarna organizacija, kot so namigovali nekateri mediji. NATO ni humanitarna organizacija, temveč organizacija, ki zagotavlja mir, varnost in stabilnost. Kot taka si tudi prizadeva, da bi s sredstvi, ki jih ima na voljo, kar najbolje pomagala žrtvam nesreč in jim olajšala trpljenje, tudi v sodelovanju s partnericami iz Srednje in Vzhodne Evrope.

Kot prvi korak v tej smeri je zveza NATO leta 1992 gostila delavnico, ki sta jo organizirala in sponzorirala UN-DHA in Mednarodna federacija Rdečega križa in Rdečega polmeseca. Na delavnici v Bruslju je tako sodelovalo 33 različnih držav in 20 mednarodnih organizacij. Po zaključku delavnice so zunanji ministri držav članic NATO na konferenci v Oslu izdali Ministrske smernice za načrtovanje ob civilno- kriznem načrtovanju (Ministerial Guidance for Civil Emergency Planning), v katerih pozivajo NATO, naj bo pripravljen koordinativno delovati tudi v primeru nesreč izven meja zavezništva, če ga za to zaprosi katera od relevantnih mednarodnih organizacij (UN-DHA, Mednarodna federacija združenj Rdečega križa in Rdečega polmeseca,...).

Leta 1995 je prišlo do revizije politike zveze NATO glede pomoči v primeru nesreč, ki je omogočila boljše sodelovanje na tem področju. Leta 1997 je nato Evroatlantski partnerski svet (EAPC) podal predlog za ustanovitev t.i. Euro-Atlantic Disaster Response Capability, na podlagi česar sta bila leta 1998 ustanovljena Evroatlantski center za koordinacijo pomoči v primeru nesreč (Euro-Atlantic Disaster Response Coordination Center) in Evroatlantska enota za nudenje pomoči v primeru nesreč (EADRU). Slednja je sestavljena iz prostovoljcev iz držav članic EAPC in je pripravljena na ukrepanje v primeru nesreče v katerikoli od držav EAPC.

Glavni principi politike EAPC v zvezi s pomočjo v primeru nesreč so:

  • prizadeta država je odgovorna za krizno upravljanje v primeru nesreče;
  • OZN ohranja glavno vlogo pri koordinaciji mednarodnih operacij dajanja pomoči prizadeti državi;
  • EADRCC ne bo izvajal istih nalog kot OZN, s čimer bo preprečil podvajanje aktivnosti, bo pa dopolnjeval dejavnosti OZN;
  • EADRCC bo na območju držav EAPC izvajal koordinativno in ne upravljalsko vlogo.

Načrtovanje za primer izbruha nesreče

Načrtovanje za primer izbruha nesreče je ključnega pomena za učinkovit odziv, če do nesreče pride. Zato si države članice zveze NATO in države partnerice redno izmenjujejo informacije o nesrečah, ki so se že zgodile, in na podlagi teh informacij ocenjujejo verjetnost izbruha podobnih nesreč. Izmenjava informacij poteka med agencijami na nacionalni ravni in v okviru mednarodnih organizacij kot je na primer OZN, ki ji zveza NATO priznava glavno vlogo pri mednarodni pomoči ob nesrečah.

Sicer se znotraj zavezništva z načrtovanjem ukvarja Odbor za civilno zaščito, ki spada pod Višji odbor za civilno-krizno načrtovanje. Poleg načrtovanja se Odbor ukvarja še z izvedbo seminarjev, konferenc in raziskav, na katerih udeleženci razpravljajo o razvoju nacionalnih načrtov in si izmenjujejo informacije o praktičnih izkušnjah, ki so jih pridobili pri reševanju nesreč.

Učinkovitost pomoči pri naravnih nesrečah je v veliki meri odvisna od:

  • glede na prizadete države
    • od stopnje načrtovanja pred nesrečo in pripravljenosti, dosežene s takšnim načrtovanjem;
    • njihove sposobnosti, da natančno predvidijo, kakšno vrsto zunanje pomoči potrebujejo in prioritete glede zahtevanih virov in storitev;
    • informacij o zahtevani pomoči;
    • njihove zmožnosti koordiniranja reševalnih operacij in nujne pomoči.
  • glede na države, ki nudijo pomoč
    • od izmenjave informacij o poslani pomoči;
    • od njihove zmožnosti učinkovitega dostavljanja pomoči in/ali storitev strokovnjakov za nujno pomoč.

Priporočljivo bi bilo razmisliti o razvoju načrta, s katerim bi ocenili stopnjo tveganja in ki bi vseboval smernice za takojšnje ukrepanje in obnovo po nesreči. Države in organizacije bi morale razmisliti o sklepanju sporazumov, s katerimi bi zmanjšale administrativne ovire, in s tem povečale učinkovitost nujne pomoči. Tovrstni sporazumi bi zajemali tako finančne zadeve, kot pravila o prečkanju meja, carinske olajšave, prevoz humanitarne pomoči, status humanitarnega osebja, itd. Tudi "Smernice OZN za uporabo vojaških in civilnih zmogljivosti za obrambo pred nesrečami (MCDA)" priporočajo bilateralne in multilateralne dogovore.

Odprta in učinkovita izmenjava informacij v primeru nesreč je namreč ključnega pomena za zagotovitev učinkovitega mednarodnega sodelovanja.


O strani