Intervju z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom
TV SLOVENIJA 1, 13.01.2002, INTERVJU, 21.45
LADO AMBROŽIČ: Dober večer spoštovani gledalci. Moj prvi letošnji
gost je zunanji minister doktor Dimitrij Rupel. Lepo pozdravljeni
gospod minister.
DIMITRIJ RUPEL: Dober večer.
AMBROŽIČ: Prihodnji teden bo v parlamentu mislim, da bo dvodnevna
razprava o NATU. Vprašal bi vas kaj je razlog recimo zdaj po devetih
letih, ko se odpravljamo v NATO in tako rekoč tik pred vabilom, če bo
povabilo to leto, da načenjamo neko javno razpravo zdaj?
RUPEL: No jaz mislim, da je ta dogodek, ki ga omenjate razprava v
parlamentu, nekaj nujnega, glede na parlamentarni proces, na delo v
parlamentu. V parlamentu se morajo o naših zunanje političnih
dejavnostih, prioritetah, načrtih, strategiji pogovarjat. Tokrat bo
šlo za nekoliko bi rekel za bolj svečan dogodek ali bolj poudarjen
dogodek, kajti kot razumem bosta nastopila tako predsednik republike
ko predsednik vlade. Vsak s svojimi pogledi in imeli bomo živahno, po
možnosti čim bolj živahno izmenjavo mnenj. Povedal si bomo tisto kar
je potrebno povedat. Mislim pa, da je bilo doslej pravzaprav premalo
povedanega o naših načrtih v zvezi z NATO in v zvezi z NATO-vimi
načrti glede Slovenije. Tako, da se mi zdi, da je skrajni čas, da se
ta debata odpre. Mi smo imeli nekaj debate. Naš parlament je že
trikrat, štirikrat razpravljal o teh naših zunanje političnih
prioritetah, tudi o našem članstvu v NATU. Tako, da bo šlo najbrž za
potrditev te naše zunanje politične strategije. Po drugi strani pa
zato, da se pove tisto kar je najnovejše. In veste, da imamo nekaj
problemov pri našem približevanju tem evroatlantskim integracijam,
probleme tehnične narave, problemov tudi kar zadeva ozaveščenosti
ljudi. Ljudje so navsezadnje nezadostno informirani o tem kaj ena ali
druga reč pomeni, kaj pomeni biti član Evropske unije, kaj pomeni biti
član NATO. Nekaj strahov je v zvezi s tem in nekaj
dezinformacij. Mislim, da je prav da se o tem javno pogovarjamo in, da
pripeljemo stvar trezno in sproščeno do konca.
AMBROŽIČ: Torej je eden od razlogov tudi vplivanje na javno mnenje,
ki je zdaj pol pol, če se ne motim, za NATO petdeset petdeset,
petdeset za in petdeset proti, ne.
RUPEL: Ne, ne, ne bo čisto tako. Torej številke so december, se
prav v zadnjem mesecu okrog 50 % in okrog 30 % proti. Ta podatek se bo
najbrž spreminjal v prid tistih, ki so za, jaz upam. Je pa podoben
podatku za Evropsko unijo. Jaz mislim, da ta polovična odločenost za
pravzaprav pomeni zelo veliko. Če prevedemo tiste , ki so neodločeni,
v številke bi to znašalo na koncu okrog 60 %, kar je zelo
veliko. Predstavljajte si, da za neko odločitev v državi glasuje 60
ali več % ljudi. Seveda pa v nasprotju z nekaterimi, ki se tega
bojijo ali ki mislijo, da to ni potrebno jaz mislim, da je potrebno
ljudi vprašat. Ne samo vodit javno debato, ne samo se posvetovat o tem
javno. Mislim, da je potreben ali pa, da je mogoč referendum. Zakaj pa
ne? V Sloveniji imamo lepo tradicijo bi rekel preverjanja svojih
strateških usmeritev z ljudmi.
AMBROŽIČ: A vi se nagibate k referendumu?
RUPEL: Jaz mislim, da je referendum ne samo mogoče ampak celo
priporočljiv. Mislim, da ga bomo tudi imeli. Ker kolikor spremljam
javne razprave ga mnogi želijo. In mislim, da je prav da se o važnih
odločitvah, da se o tem odloča v najširši javnosti.
AMBROŽIČ: V glavnem minister Grizold je lani o tem rekel, se
začudil referendum ob tej politični in siceršnji kulturi pri nas, se
pravi bog ne daj referendum, ne.
RUPEL: No gotovo. Glejte referendum pomeni to, da bomo moral mi
pospešit in intenzivirat javno razpravo in ljudem odgovarjat na vsa
vprašanja, ki jih zanimajo, da se bo naša bi rekel delavnost
povečala. Nek napor je s tem povezan. Mislim, da...
AMBROŽIČ: Najbrž prit s pravimi argumenti zakaj recimo vstop v NATO
je tako nujen, ne.
RUPEL: No poglejte dejstvo je, da v sami organizaciji NATO nima
nobene, nobenega navodila glede referenduma. Če se spomnite Madžari
so imeli referendum je bila stvar precej tesna zaradi tega, ker morda
ni bilo dovolj javne razprave. Jaz mislim, da mi ne smemo te napake
naredit. Mi moremo it na široko javno razpravo. In navsezadnje, ko
dobimo vabilo ali pa pred tem zaradi mene imamo referendum na katerem
se bodo ljudje odločili, jaz sem prepričan, odločili za. Bom vse
naredil s svoje strani in mislim, da bo vlada vse naredila, da bodo
poslanci vse naredili, ne samo poslanci vladnih strank, ampak tudi
poslanci opozicije, da bi prepričali ljudi, da je to potrebno.
AMBROŽIČ: So kakšna znamenja, da recimo so Združene države in sicer
organizacija NATO, da so bolj naklonjene zdaj kot pa lansko leto, ko
so bile nekatere izjave precej neugodne za nas njihove, Robertson in
tako naprej? Spomnite se.
RUPEL: No mislim Robertson je bi rekel tehnični šef te organizacije
in on opozarja na določene pomanjkljivosti. Morda je neka napaka pri
tej razpravi o NATU v temle. Zdi se kot da nas nekdo sili, da gremo v
NATO. Nihče nas ne sili, da gremo v NATO. Mi se moramo sami
odločit. In, ko se bomo sami odločili bodo na oni strani se odločili
ali smo primerni da postanemo člani. Naše članstvo ni vnaprej
zagotovljeno. Mi se moramo zanj potrudit. Navsezadnje ni to nek klub,
ampak je obrambna organizacija z zelo komplicirani strukturo, z zelo
resno bi rekel politiko. Tu so najbolj razvite bom rekel, najbolj
pomembne države sveta. Sedaj jih je devetnajst. Najbrž jih bo še
kakšnih pet, sedem do konca letošnjega leta. Veste, da je predviden
sumit, to se prav vrh NATO v Pragi, novembra letos. Če smem samo še
dve besedi reč. Naše odločanje za NATO mora seveda izhajat predvsem iz
naših interesov. Naš interes je, glede na to da smo majhna država,
glede na to, da smo precej šibki, da si zagotovimo varnost na najbolj
moder in najbolj primeren način. Gre navsezadnje za to, da v časih ki
prihajajo, ne moremo biti vnaprej gotovi, da se nam nič ne more
zgodit. Vi veste, da obstajajo najrazličnejša orožja. Pustimo zdaj
terorizem, ki se nam je zgodil septembra, biološko orožje, nuklearno
orožje, kemično orožje in tako naprej. Mislim, da bomo varnejši, če
bomo varovani na podoben način kot druge države v soseščini. Veste, da
so vse takšne države v soseščini so članice NATO. Želijo postati tudi
naše vzhodne sosede članice NATO in zelo težko bomo mi vzdržal sami
oziroma nekaj so izjema.
AMBROŽIČ: Vtis je, da mi sami silimo noter. Jaz ne vem zakaj se nam
tako mudi? A zato, da bomo do volitev leta 2004 vendarle imeli nek
otipljiv rezultat? Druga stvar. Se mogoče bojimo, da ne bomo za
Ameriko več tako zanimivi po tem, ker sta se Hrvaška in Srbija zdaj
organizirali?
RUPEL: Glejte kot sem že rekel nas nihče ne sili, da postanemo
člani zavezništva NATO. Mislim, da je v našem interesu pač zaradi
tega, da bi bila zagotovljena večja varnost. Mi potrebujemo zaslombo,
da ne bi bili žrtve izsiljevanja. Pa ne želim nikogar imenovat. Mi s
tem ko smo člani NATO smo v bistvu navzoči pri najvažnejših odločitvah
danes v svetu. Bolje biti pri odločitvah, ki se tudi nas tičejo biti
zraven kot pa biti zunaj teh odločitev. Gre za navsezadnje vojaško,
politično, tehnološko sodelovanje z najbolj razvitimi državami.
Navsezadnje gre za, če hočete neko zavarovalno polico za tuje
investicije. Mislim, da gre za to, da je obramba, da so stroški za
obrambo, če postanemo člani NATO, so nižji kot pa če bi moral vse
svoje obrambne mehanizme razvijat sami, bi rekel skrbeti za vse vidike
obrambe sami. Nazadnje gre pa tudi zato, da gre pri NATO neko skupnost
vrednot, za povezovanje skupnosti držav s podobnimi interesi in, da bi
rekel bi bilo vsakršno drugačno, vsaj z moje strani, usmerjanje nekako
v nasprotju s tem za kar smo se doslej v Sloveniji v teh zadnjih
desetih letih zavzemali. Jaz sem bil kot veste eden tistih, ki se je
zavzemal, si prizadeval, deloval za samostojno in seveda varno
Slovenijo. In mislim da je varnost tega našega projekta, ki je star
deset let, najbolj zagotovljena v tem okviru.
AMBROŽIČ: Skoz govorite, mislim da vi osebno, da je NATO vojaška
organizacija. Poudarjate, da je vojaškega...
RUPEL: Obrambnega.
AMBROŽIČ: Poglejte, obrambno dobro. Jaz pa pravim, da je tudi zelo
politična. Recimo njihovo vztrajanje, da opravimo z denacionalizacijo
pri nas. Kaj je to druzga kot recimo zelo politična stvar, političen
pritisk? RUPEL: Poglejte nihče nič ne vztraja ne. V naših
pogovorih...
AMBROŽIČ: Ja pogoj je, ne?
RUPEL: V naših pogovorih z vrhom organizacije NATO, mi se
udeležujemo teh posvetovanj, teh sestankov, kjer predstavljamo svoje
načrte za obrambne priprave, za razvoj naših obrambnih sil, kjer
govorim seveda tudi o zunanji politiki in tako naprej. Temu se reče
akcijski načrt za članstvo. No v teh pogovorih seveda se pogovarjamo
vse mogoče. O tem kaj Slovenija hoče, kakšne načrte ima za prihodnost,
kakšna Slovenije je, kakšna je njena politika in kakšni so naši
problemi. Mi smo sprejel zakon o denacionalizaciji. Sami smo rekel, da
ga bomo izvajal. In zdaj je najbrž logično, da tujina, ki to spremlja,
države članice NATO, pa tudi Evropska unija, da pričakuje od nas, da
bomo tisto kar smo obljubil tudi uresničili, da bomo tisto kar smo se
zavezali tudi storili. Denacionalizacija je pri nas še vedno nekje na
pol ali pa na dveh tretjinah poti. Jaz si želim, da bi pospešil
postopke k katerim smo obvezani. In podobno razmišljajo tudi
zunaj. Nihče nas ne vleče za ušesa pač pa nas opozarjajo na to,
poglejte toliko in toliko stvari je, ki so še nerešene. In naša
politika je, kot veste politike te vlade, v vseh mogočih vladnih
dokumentih boste to našli, da dejansko denacionalizacijo izpeljemo do
konca.
AMBROŽIČ: Vi ste stvar zdaj prav obrnili, ne. Ampak to pa pomeni
seveda, da mi včasih obljubljamo stvari prehitro, preveč radi
obljubljamo. Da smo preveč popustljivi za razliko, če primerjava naša
prizadevanja za vstop v Evropsko unijo, smo majhni, poslušni za
razliko bom rekel, vedno pravimo za razliko od neke Danske, ki pa je
samozavestno šla v to.
RUPEL: No jaz mislim, da Slovenija kar zdrži primerjavo z Dansko
ali pa s katerokoli drugo kandidatko za članstvo zdajle. Veste Danska
je v boljšem položaju, ker je že članica in, ker je že dalj časa
članica. Vse hlanice imajo nekaj prednosti pred nečlanicami tukaj. To
je vedno tako. Ampak kar zadeva Evropsko unijo. Že spet. Evropska
unija je neka organizacija v katero se želimo včlaniti. Mi smo tisti,
ki želimo postati člani Evropske unije. Evropska unija bo jutri rekla,
če ne želite postati člani Evropske unije pač ne boste postali člani,
je to vaša stvar. Jaz mislim, da je v interesu Slovenije, da postanemo
člani Evropske unije. Zato, da bi postali člani Evropske unije moramo
tudi tu pa tam kakšno stvar lahko rečem žrtvovat oziroma moramo
naredit tako kot delajo drugi. Mi postajamo, saj smo to želeli od
samega začetka, vedno bolj podobni drugim razvitim, zahodnim
država. Mislim, da si to Slovenci želijo. Kaj je bistvo naših
približevanj bi rekel tem evroatlantskim organizacijam? Želimo, namreč
vsi državljani pa midva tudi, blaginjo, dobro živet, biti svobodni in
želimo biti varni. In, če želimo te cilje doseč moremo zato seveda
opravit določene postopke. Moremo zato če hočete tudi nekaj žrtvovat.
Članstvo v takšni organizaciji, kot je Evropska unija ali NATO, ni ,
rečem samoumevno, morda lahko rečem, da ni zastonj, ampak seveda je
dobiček velikanski.
AMBROŽIČ: Hvala lepa za pogovor gospod minister.
RUPEL: Hvala lepa vam.
|
