NOVINARSKO SREDIŠČE

Nato po Reykjaviku

Slovenska vojska, 28. junij 02
Rubrika: Slovenija in Nato

Širitev zveze Nato ostaja ena najbolj pomembnih in opaznih tem v zdajšnjem krojenju evropske varnostne arhitekture. V poldrugem mesecu se razvoj procesa širitve, ki poteka hkrati s procesom notranje preobrazbe zavezništva, odvija pod vplivom sestanka zunanjih ministrov držav članic v islandski prestolnici Reykjaviku. Lahko bi rekli, da je dinamika širitve dobra in za zdaj tako kandidatkam kot tudi procesom, ki jih izvajajo v približevanju članstvu, dobro kaže.

Reykjaviški sestanek severnoatlantskega sveta, ki so se mu že po tradiciji v enem delu pridružili tudi zunanji ministri držav kandidatk, pomeni pomembno vsebinsko spodbudo dejavnostim, ki bodo potekale do vrha v Pragi, in njihovemu nadaljevanju, v katerega bodo vključene nove članice. Letošnje majsko zasedanje severnoatlantskega sveta je bilo še toliko bolj pomembno, saj je sovpadlo s sklepnim delom tretjega ciklusa ANČ, to je zadnjega pred širitvijo, ocena o napredku kandidatk pa bo bistvena za ugotavljanje njihove usposobljenosti za članstvo. Vsa druga dodatna oziroma poznejša mnenja o njihovi usposobljenosti bodo s tega vidika delna in ne bodo tako celovito ocenila njihove pripravljenosti.

Temeljna vsebinska sporočila

Na zasedanju v Reykjaviku so razpravljali o več pomembnih stvareh. Razvrstimo jih lahko v nekaj vsebinskih sklopov in si tako ustvarimo pregled nad trenutnimi razmišljanji o nadaljnji širitvi ter odnosu do držav kandidatk. Ocene, ki so predstavljene v nadaljevanju, lahko povzamemo tako iz uradnih sporočil z zasedanja kot iz nastopov najvišjih Natovih funkcionarjev in zunanjih ministrov članic zveze.

Med najpomembnejše ugotovitve na splošni ravni vsekakor sodi potrditev dejstva, da Nato ostaja garant ohranjanja stabilnosti in miru tako v Evropi kot do določene mere tudi v svetu. To dejstvo ima pomemben vpliv na nadaljnji razvoj oziroma nastajanje evropske obrambne in varnostne politike, ki se oblikuje znotraj EU. Ta proces je komplementaren širitvi Nata, torej se oba procesa vsebinsko, a tudi po izvedbeni plati dopolnjujeta. In kar je v luči zdajšnjih varnostnih razmer ter izzivov najpomembnejše: tesno sodelovanje obeh integracij, tj. zveze Nato in EU, bo zagotavljalo učinkovit boj proti terorizmu. Prav tako je za nove članice EU zelo pomembno, da se polnopravno vključijo tudi v Nato. Le tako bodo evropski varnostni procesi celoviti, kljub svoji zapletenosti pa bodo pregledni. Slednje je danes namreč precej značilno, saj na primer članice Nata, ki niso članice EU (Češka, Islandija, Madžarska, Norveška, Poljska in Turčija; slednje delno velja tudi za Dansko, ki je sicer članica EU, a ne sodeluje v SEVOP), ne sodelujejo enakopravno pri dogovorih, ki vključujejo izgradnjo varnostnih mehanizmov znotraj EU in se pri tem opirajo na zmogljivosti Nata.

Članstvo v Natu je tako mogoče razumeti tudi kot vključevanje v globalizacijo, ki pospešuje medsebojno prepletenost in soodvisnost sveta ter vpliva na večjo varnost. To se ujema s spoznanjem, da je edini način zagotavljanja varnosti sodelovanje z drugimi državami znotraj kolektivnih varnostnih in obrambnih mehanizmov, ki še posebno na evro-atlantskem in evrazijskem prostoru pridobivajo pomen in dinamiko. Članstvo v Natu s tem hkrati povečuje regionalno varnost v Evropi, saj njegove članice delujejo kot pomembni regionalni varnostni akterji. Ob tem pa seveda Nato glede na realne omejitve obrambnih zmogljivosti EU (in omejenost SEVOP) še vedno ostaja ključen garant varnosti za evropske članice zavezništva. Ko se ob tem poudarja politični vidik delovanja Nata, morajo bodoče članice vedeti, da se od njih pričakuje ne le obrambno-vojaška usposobljenost, ampak tudi jasna politična zanesljivost. S tem ko so varnostni izzivi bolj globalni, so tudi manj neposredno prepoznavni in teže konkretno predvidljivi, čeprav so potencialno navzoči oziroma pojavni kjerkoli. Odzivanje na takšne varnostne izzive zato zahteva poleg precejšnje usposobljenosti tudi zanesljivo sodelovanje. Nato je v prvi vrsti organizacija za obrambo ne več zgolj ozemlja članic, ampak vrednot, kot sta demokracija in pravna država, na katerih tudi temelji zavezništvo. Zato želijo biti članice prepričane, da kandidatke menijo isto, da so torej politično zrele in da je njihov sistem politične demokracije trden. Če bodo nove članice sposobne prenesti navedeno sporočilo v zavezništvo, ga bo širitev tudi dejansko okrepila.

Glede nadaljnje učinkovitosti Nata je bilo veliko pozornosti namenjene razpravam o obrambnih zmogljivostih. Krepitev nacionalnih in kolektivnih obrambnih zmogljivosti je bistvenega pomena za delovanje zavezništva v novih varnostnih razmerah. To je eno od pomembnejših sporočil za nove članice pri izvajanju njihovih obrambnih reform. Pri tem je treba biti posebej pozoren na povečanje obrambnih zmogljivosti pred napadi z orožjem za množično uničevanje, poleg tega je treba zagotoviti pogoje za nove in uravnotežene obrambne zmogljivosti (to se nanaša zlasti na specializirane enote za hitre premike ne glede na razdalje). Poleg krepitve logistične komponente je bila posebej poudarjena potreba po povečanju vlaganja v komunikacijska sredstva in sredstva za pridobivanje obveščevalnih podatkov ter njihovo izmenjavanje. Poudarjanje krepitve predvsem obrambnih zmogljivosti se povsem ujema tudi s slovenskim pristopom k članstvu v zvezi Nato, ki izhaja iz sočasnosti izgrajevanja lastnega obrambno-varnostnega sistema in vključevanja v Natov sistem kolektivne obrambe. Slovenija potrebuje vzpostavljen in delujoč obrambno-varnostni sistem, da bo učinkovita in zaokrožena država, hkrati pa zaradi prepletenosti ter univerzalnosti sodobnih varnostnih izzivov potrebuje članstvo v sistemu kolektivne obrambe, saj države niso več same sposobne zagotavljati potrebne varnosti in obrambe.

Kot napovedujejo dozdajšnje uradne izjave, torej lahko pričakujemo veliko širitev. Vendar je še vedno mogoče opaziti določeno previdnost, ki naj bi po eni strani zagotavljala nadaljevanje reform v kandidatkah z nezmanjšanim tempom, po drugi strani pa odvračala pretiran optimizem glede konkretnih povabil. Odločitve o številu in imenih povabljenih namreč še ni in je tudi ne bo do novembrskega vrha v Pragi.

Pa vendar že poteka veliko razprav o tem, kaj bo z Natom po tej, drugi širitvi po koncu hladne vojne. Govori se že o tako imenovanem postpraškem obdobju, ki bo vsekakor pomenilo drugačno varnostno podobo zlasti v vzhodni in južni Evropi, a tudi v temeljnih varnostnih strukturah in procesih.

Nova razmerja po širitvi

V zavezništvu zato že poteka resna razprava o prilagoditvi partnerskih struktur (zlasti EAPC in PzM) novim razmeram, o odnosih do tistih držav, ki ne bodo članice, in o nadaljnji širitvi, kar pa je tesno povezano tudi z Natovo notranjo reformo.

Pogojno rečeno bi lahko govorili o naslednjih skupinah držav po jesenskem vrhu: povabljene (pet do sedem), nepovabljene, morebitne nove prijavljene za članstvo in nezainteresirane za članstvo (a sodelujoče z Natom). Med nepovabljenimi bo nekaj zdajšnjih kandidatk (zagotovo Hrvaška, ki je v Reykjaviku šele začela proces ANČ), pričakuje se novo zanimanje nekaterih držav za članstvo v zavezništvu, hkrati pa se že ve, da določene države v bližnji prihodnosti ne nameravajo zaprositi za članstvo. ANČ ostaja tudi po Pragi temeljno orodje za prilagajanje kandidatk in usklajeno ter povezljivo izvajanje reform. V zdajšnjem, torej četrtem ciklusu, ki se pravkar začenja, bodo sodelovale povabljene države in tudi druge. Povabljene bodo po sprejemu v članstvo in po koncu tega ciklusa vključene v zavezniške načrte ter cilje, druge pa bodo nadaljevale ANČ. Ta je še vedno najboljše in najbolj celovito orodje za zagotavljanje splošne ter vojaške pripravljenosti kandidatk za članstvo.

Zavezništvo se bo razširilo z zdajšnjih 19 članic na približno 24 do 26 in bo obsegalo večino evropskega kontinenta. Napoved večje širitve in še posebno ameriško zavzemanje zanjo pomeni tudi, da bo večje število članic razširilo področje varnosti in stabilnosti. Tako se bo povečalo tudi število regionalnih dejavnikov, kar je posebno pomembno za širšo jugovzhodno Evropo, v središču katere je še edino dolgoročno nemirno območje na starem kontinentu. Nekatere države, ki bodo računale na članstvo v tretji širitvi po koncu hladne vojne, ki bi lahko sledila v drugi polovici tega desetletja, so na omenjenem območju (ali pa v njegovi soseščini). Zadnje čase se o njih govori kot o tako imenovani jadranski dimenziji, ki utegne postati prednostna naloga naslednje, tj. postpraške širitve. Zaradi specifike teh držav in njihove precejšnje različnosti bo eno pomembnih vprašanj po letošnjem praškem vrhu, kako vzpostaviti celovit dialog Nata z njimi in kako doseči, da bo njihovo vključevanje v evro-atlantske integracije premosorazmerno z nadaljnjo stabilizacijo tega območja. Slovenija bi lahko imela kot perspektivna bodoča članica Nata in kot dobra poznavalka tamkajšnjih razmer pri tem s svojimi izkušnjami pomembno vlogo, na to pa se je treba pripravljati že zdaj. Dejavnosti Slovenske vojske v BiH zato vsekakor pomenijo pomemben začetek take politike.

Povečanje članstva pa se bo pokazalo tudi v potrebi po notranji reformi zavezništva. To se nanaša predvsem na zapletenost vodenja Nata z upravljalskega vidika, kar se že kaže v potrebi po njegovi večji organizacijski učinkovitosti. V Natu deluje več kot 400 odborov, tako da se upravljanje teh procesov in njihova preglednost bližata zgornji meji obvladljivosti. Za nove članice, ki so vse države z omejenimi kadrovskimi in finančnimi potenciali, bo nemogoče zagotavljati sodelovanje v vseh odborih, hkrati pa je to problem že za nekatere zdajšnje članice. Navedeno pomeni pomembnejši del tistega, kar se običajno poimenuje hkratna širitev zavezništva in njegova transformacija. V vsebinskem smislu pa je treba znotraj teh procesov vsekakor poudariti notranjo reorganizacijo metod obrambnega načrtovanja. Zaključek tega dela notranje reforme je predviden še pred Prago, Nato pa bo od povabljenih držav pričakoval tiste obrambne zmogljivosti, ki jih pričakuje tudi od kandidatk prek sistema partnerskih ciljev.

Sklepni poudarki

Za Slovenijo je v zdajšnji fazi pomembno, da nadaljuje procese, ki jih že izvaja. Pri tem se je treba po eni strani osredotočati na zagotavljanje ustreznih virov (še posebno z vidika profesionalizacije Slovenske vojske), po drugi strani pa nadaljevati realen in zavzet pristop, ki se bo kazal v zanesljivosti delovanja. Pri slednjem bo pomembno biti sposoben prispevati na ožjih varnostnih segmentih in specifičnih področjih, na katerih ima Slovenija posebno znanje in izkušnje, s tem pa tudi že dokazane komparativne prednosti. Lahko bi torej rekli, da je pri načrtovanju in izvajanju članstva v Natu treba upoštevati vsaj tri vidike: kaj pomeni širitev Nata za Slovenijo, kaj pomeni sprejem Slovenije za nove morebitne članice in kaj pomeni sprejem Slovenije za Nato.

V sklepnem delu je mogoče dodati še dva poudarka, in sicer:

• Nove članice, ki bodo povabljene v Pragi, bodo predvidoma čez pol leta podpisale pristopne protokole, to pa tudi nakazuje približno obdobje, v katerem bodo opravile potrebna usklajevanja in pogajanja. Temu bodo sledili ratifikacijski postopki v članicah in novosprejetih državah. To obdobje bo potekalo hkrati znotraj procesa ANČ in struktur, v katerih delujejo članice. Zato bo to obdobje še posebno zahtevno in naporno, kar pomeni, da se bo delo po Pragi nadaljevalo s povečanim tempom.

• Širitev Nata bo prispevala k povečanju skupne stabilnosti in varnosti v Evropi, skupaj z njegovim preoblikovanjem pa je dodatno in posebej usmerjena proti takšnim izzivom, kot je mednarodni terorizem. To sicer ni nov pojav, je pa po koncu hladne vojne zaradi pospešene globalizacije sodobnih družb postal veliko bolj aktualen in nepredvidljiv.

Protiteroristična strategija postaja osrednja politika zavezništva, s čimer Nato ponovno potrjuje svojo vitalnost, ki se je pokazala že neposredno po koncu hladne vojne v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Nato je v tem času pokazal sposobnost prilagajanja spreminjajočim se varnostnim razmeram in iz blokovsko zasnovane klasične obrambno-vojaške organizacije postal eden od stebrov za stabilno varnostno strukturo v Evropi.

Dr. Milan Jazbec