Komentar tedna: Slovenija in Evropa in Nato
RA Ognjišče, 14.02.2003, Komentar tedna, 14.45
Današnji komentar je pripravila Majda Ana Kraigher Zbačnik.
Vabljeni k poslušanju.
Slovenska konferenca svetovnega slovenskega kongresa, kot del
civilne družbe si želi aktivno uveljaviti v vključitvi v razpravo o
tako pomembnem vprašanju kot je vključevanje Slovenije v Evropski
uniji in Nato. gre namreč za tako pomembno vprašanje, kjer je potrebno
doseči nacionalni konsenz, kjer mora sodelovati tako politika kot
civilna družba, ki pa mora biti seveda o tem celovito in pravočasno
obveščena. Zato na slovenski konferenci svetovnega kongresa
pripravljamo deklaracijo o vključevanju Slovenije v Evropsko unijo in
Nato, ki jo bomo predstavili na tiskovni konferenci, pripravili pa
tudi več okroglih omizij s priznanimi strokovnjaki. Gre namreč za
vprašanje ali se želi Slovenija vmestiti v krog demokratičnih,
gospodarsko najbolj razvitih in najbolj varnih držav sveta in se
dokončno ločiti od nemirnega Balkana in komunizma, ali pa ostati na
njenem obrobju. Gre tudi za spopad s sedanjo krizo slovenske
državnosti, pravne države in varovanja človekovih pravic, ki lahko
postane orodje kroga ljudi brez vesti, brez vizije, kar se že kaže v
nemoči policije, tožilstva, sodišč, spopadu z domačimi in tujimi
kriminalnimi združbami, korupcij. Država je dolžna z ustrezno
zakonodajo zagotoviti svojim državljanom varnost, mir, pravno državo,
pa tudi sprejeti odgovornost do mednarodnega okolja. In kdo je pri nas
ravno najbolj goreč nasprotnik vključevanja Slovenije v Evropsko unijo
in Nato. Ravno tisti, ki Slovenijo na tej poti najbolj ogroža, kot
opozarjajo že nekaj časa priznani slovenski finančni strokovnjaki, to
so mednarodni devizni špekulanti, ki jih pooseblja globalizacijski
milijarder George Sorof, ki je v 90-ih letih razvrednotil britanski
funt in pozneje še ruski rubelj. Ustanovil je Zavod za odprto družbo
in preko nje financira tudi naš, ljubljanski Mirovni inštitut. Torej,
zakaj Slovenija v Nato in Evropsko unijo? Kaj je pravzaprav Nato? Samo
da osvežimo, to je zveza severnoatlantskega zavezništva, nastala na
ameriško pobudo nleta 1948, ko je na Češkoslovaškem prišlo do
državnega udara in je postalo jasno, da je Sovjetska zveza s svojo
ideološko ekspanzijo komunizma, postala grožnja svetovnim
svobodomiselnim demokracijam. Zavezana je načelom ustavne listine OZN
in obrambi demokracije, svobode posameznika in pravne države. Sedež
ima v Bruslju, leta 1994 pa je ustanovila še Partnerstvo za mir. Od
leta 1999 razvija nov strateški koncept kolektivne varnosti v svetu,
vključevala se bo vedno bolj v nevojne operacije, pomagala OZN pri
regionalni varnosti, pri posebnih akcijah, kot so vračanje beguncev,
varovanje meja in boju proti organiziranemu kriminalu in mednarodnemu
terorizmu. Boj proti terorizmu in kriminalu pa je boj za demokracijo
in za kulturo vrednot. Svobodni viri ogrožanja, terorizem, množično
orožje za uničevanje ljudi in okolja, trgovina z belim blagom, mamila,
so kompleksni in ne poznajo nacionalnih meja. Nobena država ne more
sama zagotoviti optimalne nacionalne varnosti, zato je potrebno
mednarodno povezovanje in sodelovanje. Svet postaja vedno bolj
soodvisen in Slovenija je v njem ogrožena kot vsaka druga in ne more
ostati izolirana in brezbrižna in za majhne države kot je Slovenija so
zato razlogi, da se vključimo v kolektivno obrambo še toliko
večji. Slovenija trenutno res ni vojaško ogrožena, vendar nikoli ne
vemo kdaj bo in bi bilo zelo neodgovorno do sedanjih in prihodnjih
rodov, da to kolektivno varnost zavrnemo. Nihče si danes po
11. septembru ne more več delati utvar, da si lahko naredi lasten otok
varnosti in miru. Spomnimo se tudi tankov v naših mestih, vaseh v
prvih dneh slovenske samostojnosti, stotisoče nedolžnih žrtev
balkanske morije v 90-ih letih, ki jo je ustavil Nato in stalnih
groženj globalnega terorizma na pragu novega tisočletja. In zakaj ne
samo v Evropsko unijo, ampak tudi v Nato? Ker sta obe organizaciji ne
izključujeta, ampak se dopolnjujeta. Članstvo le v eni od njiju ne
prinaša vseh varnosti, političnih, ekonomskih in drugih možnosti, ki
so za Slovenijo pomembni. V Evropski uniji skupna varnostna in
obrambna politika šele nastaja in v njenem okviru bodo oblikovane le
enote za hitro posredovanje v kriznih razmerah, ne pa za kolektivno
obrambo. Pa tudi strah, da se Slovenija z vključitvijo v Zvezo Nato
in Evropsko unijo odpoveduje svoji suverenosti je neutemeljen, iz
preprostega razloga, ker članstvo v Zvezi Nato temelji na mednarodni
pogodbi in ne pomeni izgube suverenosti. Nevtralnost pa Slovenijo, kar
nekateri ponujajo kot alternativo, tudi ni realna. Vedeti moramo, da
država ne pridobi statusa nevtralnosti le tako, da ga sama razglasi,
ampak ji ga morajo priznati druge države z mednarodnimi pogodbami. V
Evropski uniji je le pet držav, Švica, Avstrija, Švedska, Finska,
Irska, ki so nevtralne zaradi različnih zgodovinskih okoliščin in same
zagotavljajo svojo nacionalno varnost, ki je znatno dražja, na primer
Švica porabi petkrat več denarja na vojaka kot Slovenija. Vsi se tudi
sprašujemo kakšni bodo stroški našega članstva v Zvezi Nato? Ali bo
morala Slovenija zato povečati svoj obrambni proračun? Slovenija mora
zaradi svoje lastne varnosti reformirati svojo varnostno obrambni
sistem tako, da bo zmanjšala obseg vojske, jo profesionalizirala,
povečala njeno učinkovitost, izboljšala opremljenost. Zato mora v
naslednjih letih povečati delež obrambnih izdatkov. Danes Slovenija
namenja za obrambo približno 1.5 bruto domačega proizvoda, po
izračunih strokovnjakov bi učinkovit sistem oborožene nevtralnosti
Slovenijo stal od 3 do 4 procente, v primeru članstva pa le okoli 2
procenta bruto domačega proizvoda, ob tem pa bi bili deležni še
finančne pomoči. Prav tako tudi ni upravičen strah, da bodo slovenski
vojaki sodelovali v vojaških in mirovnih operacijah v tujini brez
suverene odločitve naše vlade ali parlamenta. V takih operacijah bi
sodelovali izključno samo poklicni vojaki, ki se bodo za tak poklic
odločili prostovoljno, nikakor pa ne naborniki. Poklicni vojaki
slovenske vojske sedaj sodelujejo v mirovnih operacijah v Bosni,
Kosovu in sicer v programu Partnerstva za mir, pod okriljem Zveze
Nato. Slovenija je politično izpostavljena država, nahaja se v bližini
nemirnega Balkana, ki še dolgo ne bo stabilen, je pa tudi na poti,
kjer se križajo kriminalne poti. Mednarodna solidarnost je zato zelo
pomembna. Slovenija lahko Natu ponudi okrepitev alternative, oziroma
vloge dejavnika miru in stabilnosti v jugovzhodni Evropi, okrepila pa
bo s tem tudi svoj mednarodni položaj in sodelovala pri najvažnejših
odločitvah svetovne miroljubne politike. In kaj bi se zgodilo, če
Slovenija ne vstopi v EU in Nato? Posledice bi bile tako politične,
varnostno obrambne, gospodarske, socialne in kulturne. Izločeni bi
bili iz kroga držav, ki ustvarjajo in oblikujejo vizijo nove Evrope,
nove dodelitve sveta, ki bo daljnosežna in usodana za kvaliteto
življenja večine mednarodne skupnosti. V teh razmerah se Slovenci
nimamo kaj sprenevedati in izumljati novo neuvrščenost, ampak se
čimprej vključiti v najrazvitejši in najbolj urejen del svetovne
družbe, sicer bomo ostali zopet na robu Balkana, kjer nas bi radi
nekateri zopet videli. Prav prag stabilnosti, ki ga ljudje tako
ponujajo nas ponovno poriva na Balkan. To bi bila prava civilizacijska
katastrofa, Slovenija pa je tudi že na začetku svoje demokracije
gospodarsko tako ranljiva. Gre za novo priložnost za vsebinsko
demokracijo. Slovenija preprosto nima druge izbire. Vstopamo v
evropsko denarno območje, velik del našega gospodarstva že posluje z
državami Evropske unije, s pridružitvijo pa se bo ta možnost še
povečala. Tudi primerjava Bruslja z Beogradom je povsem neumesna in
neutemeljena. Jugoslavija je temeljila na diktaturi in konceptu
notranjega in zunanjega sovražnika na tajnih uradnih listih, članstvu
v Natu in EU pa na prostovoljnem povezovanju demokratičnih držav, ki
želijo živeti v miru, demokraciji, solidarni in tržni ekonomiji,
kulturi vrednot. In tako življenje smo dolžni omogočiti sedanjim in
prihodnjih rodovom tudi v Sloveniji. Zato glasujmo za Nato in Evropsko
unijo. Poleg osamosvojitve Slovenije je to druga velika zgodovinska
priložnost, ki je ne smemo zamuditi. Za ta komentar tedna
podpredsednica slovenske konference, slovenskega svetovnega kongresa
prim. Majda Kraigher Zbačnik.
Urad vlade za informiranje / Magnetogram prispevka
|
