Čigava zveza? In za kakšne namene?
3. maj 2003, DELO
Delov komentator v članku z gornjim naslovom trdi, da je Nato kot
prvovrstna in specializirana mednarodna politična in vojaška
organizacija iz iraške epizode ameriškega preurejanja sveta izšel kot
največji poraženec. Od vseh multilateralnih organizacij je Nato
najbolj odvisen od razmer v odnosih med ZDA in Evropo, njegova
relevantnost pa naj bi po ameriški agresiji na Irak padla na doslej
najnižji točko, trdi Stojanov. Čast in ugled rešuje Poljska, ki zbira
denar in vojake Nata, da bi pod njegovim poveljstvom nadzorovali del
okupiranega Iraka. Vojaško zvezo deloma rešuje odločitev, da bo Nato
avgusta prevzel nadzor, načrtovanje in koordinacijo mednarodnih
mirovnih sil v Afganistanu tretji največji dosežek zavezništva po vrhu
v Pragi naj bi bil dogovor z EU, ki je z logistično podporo Nata
prevzela mirovno misijo v Makedoniji. Nato se počasi spreminja v
organizacijo za vzdrževanje miru v pokonfliktnih državah in območjih
sveta. Osrednja vloga Nata se je izgubila v političnih nesoglasjih in
sporih med ZDA in nekaterimi evropskimi državami. Med zasedanjem
zunanjih ministrov v Madridu naj bi skušali najti pot iz
krize. Latentno nesoglasje med ZDA in EU se kaže vse od napada na ZRJ
leta 1999. Kosovske izkušnje so pokazale, da Nato kot zavezništvo ni
usposobljeno voditi vojne. Evropa je Ameriki zamerila tudi samostojno
akcijo v Afganistanu. Zaradi iraške krize se je Nato znašel pred
nasprotovanjem Francozov, Nemcev, Belgijcev, Luksemburžanov in Grkov,
da bi v Turčiji še pred začetkom agresije na Irak namestil opozorilne
radarske sisteme in protiraketne sisteme patriot. Dodaten udarec za
Nato je bilo tudi turško nasprotovanje namestitvi 4. ameriške divizije
v Turčiji. Sedanjo obrobnost Nata je povzročil tudi spor med velikimi
evropskimi članicami zveze, ki jih je razdelilo pismo osmih
predsednikov vlad in držav v podporo ameriški politiki in vojni v
Iraku. Kmalu se je osmerici s podobnim pismom podpore pridružilo še
sedem prihodnjih članic v okviru vilniuške skupine.
Dokler Evropa ne bo govorila istega jezika glede skupne zunanje
politike, dokler ne bo določila svojega odnosa do ZDA in se odločila
kdo bo skrbel za njeno enotno varnostno in obrambno politiko, bo Nato
bolj ali manj na obrobju svetovne politike. Razdvojen in neenoten bo
omogočal Američanom, da si bodo med članicami sproti izbirali tesnejše
zaveznice in naključne koalicije, s tem pa vplivali na poskuse
oblikovanja kakršnekoli skupne evropske zunanje ali varnostne
politike. Nato je še daleč od tega, da bi predstavljal resno evropsko
varnostno komponento ali pa imel kakšno vidnejšo vlogo v svetovnih
razmerah. Zelo verjetno bo počel to, kar zdaj počne v Afganistanu ali
Bosni in bo najbrž kmalu počel tudi v Iraku, zaključuje Stojanov.
Veso Stojanov
|
