NOVINARSKO SREDIŠČE

Dosedanjim razpravam o slovenski vojski in vključevanju Slovenije v NATO ob rob

Dr. Anton Grizold

V času kislih kumaric se je v zvezi z Slovensko vojsko, obrambnim sistemom in vključevanjem Slovenije v Nato nabralo veliko problematičnih zadev. Kljub prizadevanjem Ministrstva za obrambo, da bi javnost sproti in izčrpno informirali o svojem delovanju (redne tiskovne konference, intervjuji, spletna stran Ministrstva itd.) prihajajo v javnost še vedno enostranske interpretacije kompleksnih vojaško-obrambnih vprašanj. Res veliko dobre volje je treba, da bi se vse to pripisalo neobveščenosti ali zgolj nevednosti. Ena takih zadev je npr. demanti, ta običajni regulativ v političnem komuniciranju med institucijami in javnostjo. Demanti vendar mora pomeniti to, kar pomeni. V našem sodobnem medijskem delovanju pa je stanje duha žal takšno, da demantiji niso, kar v demokratičnih ureditvah po svoji naravi morajo biti, tj. zanikanje nečesa, kar je bilo v javnosti prikazano kot dejstvo. Lahko sicer sprejmemo, da se je tudi pri nas v preteklosti pojavil demanti, ki ni bil korektiv na poti k resnici, a tega vendar ne gre spremeniti v obče izkustvo brez presoje o tem, kdo za demantijem stoji. Tako se je zgodilo, da vrsta demantijev, za katerimi sem stal z svojo institucijo, ni bila deležna pozornosti in so se stvari odvijale naprej, kakor da demantijev sploh ne bi bilo, in se je tudi novinarskemu prvokategorniku primerilo,da je prezrl vrsto demantijev in drugih informacij Ministrstva za obrambo, ki jih sprotno posredujemo slovenski javnosti. Mediji imajo v svojem poslanstvu tudi veliko odgovornost. Seveda nikomur ne odrekam pravice, da vsem sporoči o svojih pogledih, vendar pa se od ljudi, ki tako pomembno soustvarjajo javno mnenje, kakor ga morejo novinarji, pričakuje, da svoja mnenja in stališča tudi dopolnijo in jih po potrebi korigirajo z dostopnimi podatki; takih, o katerih teče beseda, bi se npr. precej našlo tudi v aktualnih strokovnih knjigah, med drugimi tudi od tukaj podpisanega. Nikakor ne zastopam stališča o nedotakljivost katerekoli politične institucije, vendar ne moremo delati politike, če jo jemlje resno samo ena stran. Demanti je resna stvar in ga je treba upoštevati kot takega, če ni mogoče dokazati, da je laž. Nemara ni povsem v moji pristojnosti, pa si vseeno dovoljujem pripomniti, da mora biti slovensko novinarstvo v hudi krizi, ko da tako malo nase in ko tudi uredništva najvplivnejših časnikov niso sposobna moralnih vprašanj vgraditi v vsakdanje delo svojih novinarjev.

Zmeraj znova se v razpravah pojavljajo teze o nepotrebnosti vojske v slovenski državi. Razprav sicer ne želim ustavljati, a nekaj neizpodbitnih zgodovinskih dejstev je le treba poznati :
V času nastanka nacionalnih držav v Evropi v začetku 17.stol. je bila vojska eden od treh konstitutivnih prvin (poleg nje še uradništvo in teorija države, ki je definirala politični interes v praktičnem pomenu). Ne glede na spremenjene zgodovinske, kulturne, politične idr. okoliščine, ki v mnogočem spreminjajo vlogo sodobne vojske, ostaja njeno temeljno poslanstvo tudi danes nespremenjeno: kompletiranje sodobne nacije, ki se vključuje v mednarodne odnose. Vojska v sodobni državi je torej eden od predznakov državnosti oziroma normalna sestavina podedovanega življenja. Ne gre toej samo za to, da se država z vojsko kot svojim instrumentom pripravlja na pričakovano obliko ogroženosti, ampak se s tem kompletira.

Posledica naivne filozofije, da nas danes nihče vojaško ne ogroža, in da vojske potemtakem ne potrebujemo, bi bila za sodobno državo lahko usodna vsaj iz dveh razlogov: a) nihče ne more nikomur zagotoviti, da vojaško ne bo nikoli več ogrožen, čeprav bi si to seveda vsakdo želel, in b) v vsakih zgodovinskih okoliščinah je država dolžna zagotoviti vsaj najelementarnejšo obliko vsakdanje varnosti državljanov ne glede na pričakovan spopad.

Argumenti o trenutni vojaški neogroženosti Slovenije so lahko pravi obliž za balkanski prostor. Ampak saj ne gre samo za še tako natančno ugotavljanje stanja neogroženosti, ko pa vemo, da že najmanjša kriza v mednarodni skupnosti lahko sproži plaz (tudi v Evropi je cela vrsta nerešenih zadev med državami, ki lahko eskalirajo v krize).

V Sloveniji gre tudi za kompletiranje države v njeni otroški dobi. Ne moremo se namreč kompletirati kot država z amputacijo ene od prvin naše nacionalne države. Pri tem ne gre za to ali smo zaradi tega veseli ali žalostni, dejstvo je, da je to dediščina evropske zgodovine. Zato tudi ko govorimo o nacionalni inteligenci moramo upoštevati poleg humanistične in tehnične tudi vojaško. Res je, vojaške inteligence v pravem pomenu besede Slovenci nismo imeli nikoli, imeli pa smo vojaške izobražence, ki so bili bolj ali manj v službi slovenstvu praviloma neprijazne tuje države.

Slovensko vojsko je treba kot vse druge državne institucije kritizirati, ne pa po njej pljuvati. Kajti kritika je koristna, ko gradi in ne kadar ruši. Zato je tudi za pisanje o Slovenski vojski potrebna odgovornost.

Vodenje Ministrstva za obrambo sem prevzel kot strokovni in seveda tudi kot politični izziv. Zato vse svoje znanje in tudi znanje kolegov in kolegic iz Ministrstva in tujine uporabljamo za to, da vzpostavimo racionalni, učinkovit in ne predrag obrambni sistem, s katerim bo Slovenija kot suverena država enakopravna partnerica drugim državam v mednarodnih odnosih. Kajti tudi slovenska država je dolžna poskrbeti za svojo varnost v prvi vrsti sama. Če je končni cilj Slovenije država blaginje, potem ima poleg gmotnih in duhovnih sestavin blaginje pomebno vlogo tudi varnost na ravni občutka in ne kot demonstracija moči. Slovenija ni tako bogata, da bi si svojo varnost lahko kupila na tržišču, ampak si jo mora sama z ustreznimi instrumenti zagotavljati.

Ko nekateri govorijo o tem, da sedanje vodstvo Ministrstva nima koncepta, se zavedam, da bomo morali na Ministrstvu še izboljšati napore za pravočasno obveščanje javnosti o tem, da ga ima. Saj nekateri očitno nočejo videti ali prebrati tega, kar smo o našem konceptu že povedali ali napisali. Zato naj mi bo dovoljeno, da v najkrajših obrisih ponovno izpostavim nekatere prvine izdelanega koncepta.

Ena od ključnih nalog, ki je pred nami (in je sestavni del programa oz. koncepta za vzpostavitev sodobnega nacionalnoonbrambnega sistema, ki sem ga celovito predstavil na matičnem odboru DZ ob imenovanju za ministra, ter kasneje dopolnjenega tudi na Svetu za nacionalno varnost in na vladi in sem zanj dobil podporo), je, da upravni del Ministrstva organizacijsko, komunikacijsko-informacijsko, hierarhično in motivacijsko postavimo tako, da bo lahko zagotavljal učinkovito podporo za delovanje vseh treh temeljnih instrumentov obrambnega sistema, t.j. slovenske vojske, zaščite in rešavanja ter civilne obrambe. Če nam to ne bi uspelo, bi bili že v bližnji prihodnjosti soočeni z višjo stopnjo entropije oziroma razpada celotnega sistema ter še zlasti Slovenske vojske. Druga ključna naloga pa je izvajanje reorganizacije in modernizacije Slovenske vojske v smeri vzpostavljanja manjše, dobro opremljene, izurjene in ne predrage vojaške organizacije, ki bo sposobna uspešno zagotavljati vojaški vidik slovenske nacionalne varnosti ter tudi naloge, ki jih ima slovenska država kot suverena entiteta v mednarodnih odnosih, tj. aktivno prispevati k zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti.

Sestavni del našega koncepta so trije ključni projekti v okviru reorganizacije Slovenske vojske v obdobju 2001-2004 in naprej, in sicer: 1.okrepiti mirnodobni del vojske za delovanje v miru in kriznih situacijah predvsem prek hitrejšega formiranja ustreznih premičnih sil, 2. popravljanje stranpoti dosedanjega načrtovanja Slovenske vojske in obrambnega sistema v celoti ter 3. izboljšanje kadrovske strukture SV.

Poleg ciljev, kot so izboljšati izurjenost in usposobljenost vojakov, enot in vojske kot celote, je naša prioriteta tudi celotna namenska realizacija nabav po zakonu o temeljnih razvojnih programih (TRP). Tudi pri tem delamo kvalitativno nove korake za razliko od preteklosti. Nemogoče je namreč, da nas bi lahko različni proizvajalci sistemov oborožitve in vojaške opreme obravnavali kot državo, ki ne ve kaj potrebuje. Osebno si prizadevam, da nabavljamo neposredno pri proizvajalcih (brez posrednikov) in skladno z zakonskimi določili ter internimi pravili le tiste oborožitvene sisteme in vojaško opremo, ki jo slovenska vojska skladno z novim koncetom dejansko potrebuje. Še več, prvina novega koncepta vojske in obrambe je tudi večnamenskost vojaške opreme, kjer se le da, s čimer krepimo sodelovanje vojske v miru s sistemom varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Ne nazadnje pa je del našega novega koncepta tudi dosledno izpoljnevanje vseh partnerskih ciljev, ki si jih je Slovenija izbrala v sodelovanju z Natom v okviru programa Partnerstva za mir, ter sodelovanje v operacijah za podporo miru predvsem na našem mednarodnem dvorišču.

Vključitev v Nato ostaja zunanjepolitična prioriteta Slovenije še naprej. Ob tem pa bi rad poudaril predvsem tole:

1. Nato za nas ne sme biti cilj, ampak pot do večje varnosti, ekonomske stabilnosti in razvoja.
2. Na nacionalnoobrambnem področju ne počnemo ničesar samo zato, da bi ugajali državam članicam Nata, ampak počnemo vse zaradi nas samih, za potrebe obrambne sposobnosti naše države. Če bomo dosegli to, nas bodo sami povabili v najrazličnejše povezave, ne samo v Nato.
3. Članstva v Nato se ne da kupiti z nabavo oborožitvenih sistemov pri posameznih članicah, ampak z verodostojnostjo, temelječo na realem obrambnem načrtovanju, podprtemu s kadrovskimi in finančnimi viri, ki jih Slovenija dolgoročno lahko usmeri za razvoj svoje nacionalne obrambe.
4. V Nato ne vstopata obrambno in zunanjo ministrstvo, temveč država kot celota. Odločili smo se imeti sodobno in učinkovito, a ne predrago vojsko, s katero se bomo kot država brez večjih težav vključili v evro-atlanske varnostne povezave in prevzeli svoj del odgovornosti za mednarodno varnost.
5. Na pogoste kritike medijev o tem, da je članstvo v Natu za Slovenijo predrago, je treba poudariti, da to vprašanje presega zgolj finančni vidik. Za nadaljno razpravo naj omenim le nekaj prednosti, ki jih prinaša članstvo v Nato, kot so:
   • zagotovitev večje varnosti države,
   • pocenitev nacionalne obrambe na daljši rok,
   • vstop v klub razvitih držav,
   • večje možnosti sodelovanja v skupnih projektih na področju znanosti in tehnologije itd.

Evropski ekonomski, politični in varnostni povezovalni procesi predstavljajo resno alternativo konfliktnemu načinu reševanja problemov na državni in mednarodni ravni in kot takšni dajejo možnost državam, zlasti manjšim, da sodelujejo pri reševanju skupnih evropskih ekonomskih, političnih in varnostnih vprašanj. Slovenija kot novonastala država z omejenimi družbenogospodarskimi in vojaškimi zmogljivostimi seveda nikoli ne bo postala tako močna vojaška sila, da bi ogrozila druge države. Narediti pa mora vse, da tudi nje katerakoli druga država ne bi ogrozila. Kakorkoli že, čas je, da Slovenija z odličnostjo na vseh področjih (vključno z obrambnim) močneje zakoliči svoje mesto v mednarodni skupnosti kot samostojna država in prek skupnih evropskih in evro-atlanskih ekonomskih, političnih in varnostnih institucij.

Slovensko politično vodstvo se zaveda, da moramo kot dobri gospodarji svoje države poskrbeti za optimalno zavarovanje svojega ozemlja, imetja in varnosti državljanov. Zato hoče svojo državo zavarovati na najboljši možni način. Verjame, da je zveza Nato edina učinkovita organizacija za doseganje kolektivne obrambe v razvijajoči se evropski varnostni arhitekturi. Koristno za Slovenijo pa bi bilo, da bi nasprotniki te opcije ponudili boljše alternative in jih podkrepili z argumenti - na Ministrstvu smo ne le odprti za takšne razprave, ampak jih v poplavi posplošenih ocen celo pogrešamo.