Prelomnica v prid širitvi Nata
dr. Milan Jazbec
iz revije Slovenska vojska, 23.november 2001
Evropski kontinent je v minulih stoletjih doživel veliko pomembnih
dogodkov, ki so spreminjali tok njegovega razvoja. Če bi se ob koncu
prvega leta novega tisočletja skušal odločiti za najpomembnejše tri,
bi to bili: westfalski mirovni kongres leta 1648, konec hladne vojne
leta 1989 in 11. september 2001. Poglejmo si zato njihov pomen in
nekatere najpomembnejše posledice.
Prelomnice in njihovi vplivi
Leta 1648 se je končala tridesetletna vojna, ki je opustošila
evropski kontinent in skoraj do nepreglednosti zapletla vojaška,
politična ter diplomatska razmerja. Sistem mirovnih pogodb, ki je
sledil razglasitvi miru, je v evropski prostor prinesel pomembne in
dolgoročne spremembe. Najpomembnejše so bile: vodilne evropske sile so
se od notranjih rivalstev in spopadov usmerile v prekomorsko
ekspanzijo, s čimer mednarodni odnosi dobijo globalno dimenzijo;
nastanejo nacionalne države in tudi meje med njimi so potrjene, to pa
vzpostavi sistem evropskih držav in ravnotežje moči med njimi; sistem
sprejetih mednarodnih mirovnih sporazumov pomeni obstoj mednarodne
skupnosti in njeno priznanje v imenu teh držav; začne se ločevanje
cerkvene in politične oblasti, slednja pa tako začne izvajati posvetno
državno oblast.
Leto 1989 pomeni prelomnico v novejši evropski in tudi svetovni
zgodovini, kar je po eni strani z združitvijo obeh Nemčij pomenilo
velik zagon dotedanjim evropskim integracijskim procesom, hkrati pa je
razpad treh velikih večnacionalnih držav (Češkoslovaške, SFR
Jugoslavije in Sovjetske zveze) pomenil vrh dezintegracijskih
procesov. V političnem smislu je padec berlinskega zidu simboliziral
konec hladne vojne in razpad bipolarne svetovne ureditve. Na širšem
evrazijskem prostoru je nastalo oziroma obnovilo svojo državnost 27
novih držav, tektonski premiki so zajeli skoraj 300 milijonov
prebivalcev, spremembe so se zgodile v približno treh letih, na
omenjenem prostoru pa sta se pojavila varnostni vakuum in določena
nestabilnost (izbruh medetničnih konfliktov).
Letošnji septembrski dogodki so spremenili in vsaj za zdaj
postavili na osrednje mesto pojmovanje varnosti kot celovite,
večplastne in osrednje vrednote tako za posameznika kot za nacionalno
ter mednarodno skupnost. Postalo je jasno, da varnosti ni mogoče
doseči s posameznimi ukrepi in mehanizmi, pa naj bi bili še tako
dorečeni. Za zagotavljanje varnosti je treba razvijati posamezne
elemente, ki jo omogočajo, in celovit sistem sodelovanja. Varnost je
po letošnjem septembru postala sinonim za sodelovanje, že skoraj
formula: več sodelovanja = več varnosti. Prav presenetljivo je, kako
so posledice terorističnega napada na ZDA pospešile povezovanje
varnostnih procesov in njihovo strukturiranje oziroma že kar
razvrščanje držav na podlagi njihove aktivnosti.
Navedene tri prelomnice ponazarjajo tudi vsebinski razvoj
instrumentov, ki so v omenjenem obdobju evropske zgodovine poskušali
zagotavljati svojo, pa tudi širšo mednarodno varnost. Zato lahko
napišemo, da so se od westfalskega mirovnega kongresa oblikovali trije
temeljni varnostni sistemi, in sicer sistem ravnotežja moči, ki je
prevladoval do konca prve svetovne vojne, sistem kolektivne varnosti,
ki se je institucionaliziral z nastankom Društva narodov leta 1919 in
vzpostavil z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov leta 1945,
in sistem kolektivne obrambe, ki so ga oziroma ga še zagotavljajo
obrambne in vojaškopolitične zveze (najbolj znan je Nato). Z
mednarodnopravnega vidika je še zanimivo, da je bila vojna kot način
reševanja sporov med državami legitimno sredstvo večji del navedenega
obdobja.
Zapleteno zagotavljanje varnosti
V zadnjih desetih letih se je evropsko in svetovno varnostno okolje
zelo spremenilo, očitno pa je, da se bo to še nadaljevalo. Ob tem je
postalo jasno vsaj dvoje. Po eni strani je postalo zagotavljanje
varnosti zelo zahtevno in zapleteno, saj je takšna tudi narava sodobne
varnosti. Po drugi strani pa omenjena zapletenost predvideva
sodelovanje subjektov oziroma ustanov, kar pomeni, da ni racionalno,
če se izogibaš članstvu v integracijah, ki si prizadevajo zagotoviti
varnost. Zaradi sodobnih varnostnih izzivov se povečuje sodelovanje
med njimi, zato ni čudno, da med evropskimi državami, tudi med novimi
majhnimi, obstaja težnja po članstvu v več takšnih organizacijah. Od
55 evropskih držav (od zahodne Evrope do centralne Azije, vključno z
ZDA in Kanado) jih je v OZN 54, OVSE 53, Natu 19 in EU 15, v Evro-
atlantskem partnerskem svetu jih sodeluje 46, v Partnerstvu za mir pa
27.
Prizadevanja držav po zagotovitvi varnosti so tako postala
prepletena, med organizacijami, ki jo zagotavljajo, pa se skozi
zahteven proces sodelovanja oblikuje neke vrste delitev dela. Očitno
je zveza Nato tista, ki ima možnosti za zagotavljanje trde varnosti,
medtem ko EU načrtuje razvoj svojih varnostnih in obrambnih mehanizmov
ob domnevi o uporabi Natovih potencialov, usmerja pa se predvsem na
predkonfliktne in pokonfliktne faze. Hkrati postaja prav zaradi te
prepletenosti vedno bolj očitno, da tako imenovana čudovita izolacija
kot praktični pojem izginja iz sodobne stvarnosti. Moderne nacionalne
države težijo k sodelovanju in povezovanju, pri tem pa s sodelovanjem
v številnih institucionalnih okvirih omogočajo vpogled v dozdaj
klasično notranje delovanje, sprejemajo in prevzemajo mednarodne
pravne norme v svojo notranjo zakonodajo ter se tako odpirajo v
mednarodno skupnost. Čeprav ti pojavi niso novi, se je njihova
intenzivnost v zadnjem desetletju zelo povečala, po letošnjih
septembrskih dogodkih pa se je dodatno poglobila njihova
prepletenost. Če je bil dozdaj v rabi izraz nastajanje nove evropske
varnostne arhitekture, bi verjetno že lahko začeli govoriti o
nastajanju globalne mreže varnostnih ustanov oz. globalne varnostne
matrike.
Univerzalen in primaren pomen varnosti kot temeljne vrednote
medčloveških odnosov je naposled tudi tako spoznan in celo
doživet. Njena kompleksnost in individualizacija vedno bolj vplivata
na način njenega zagotavljanja in dojemanja. V njenem zagotavljanju pa
prav ta kompleksnost narekuje obsežno uporabo številnih mehanizmov,
med katerimi so oborožene sile nacionalnih držav še vedno med
temeljnimi in nepogrešljivimi.
Novi vidiki širitve zveze Nato
Za države, ki so kandidatke za članstvo v Natu, je spremljanje vseh
navedenih sprememb seveda zelo pomembno zaradi nadaljnje širitve
Severnoatlantskega zavezništva. Obstaja veliko ocen o vplivu letošnjih
septembrskih dogodkov na napovedano širitev.
V zadnjem času se je oblikovalo jasno mnenje o pozitivnem vplivu,
to pa se vidi iz številnih izjav najvišjih predstavnic držav članic in
tudi zveze Nato. Okrepilo se je spoznanje, da je treba širiti
stabilnost in varnost na tiste države, ki lahko s svojo dejavnostjo k
temu pomembno prispevajo in hkrati pokažejo ustrezne rezultate pri
takem delovanju. Na neformalnem vrhu zveze Nato junija letos, ob
obisku ameriškega predsednika Busha v Evropi, je bilo dogovorjeno, da
je ničelna različica širitve izključena. To pomeni, da namerava
zavezništvo na vrhu v Pragi konec novembra leta 2002 v svoje vrste
povabiti nove članice. Število in imena novih članov ter tempo
njihovega vključevanja v strukture zavezništva pa ostajajo še naprej
odprti in bodo verjetno znani tik pred omenjenim vrhom. Kot kaže, naj
bi neformalno razmišljali v prid sprejema večje skupine kandidatk,
verjetno od pet do sedem novih članic. To bi pomenilo, da bi se
prvotni največkrat omenjeni dvojici, Sloveniji in Slovaški, pridružile
še tri baltske države (Estonija, Latvija ter Litva) in Romunija ter
Bolgarija. To je eden izmed možnih razpletov širitve, vsekakor pa bo
najbolj pomembno, da kandidatke zanesljivo in kakovostno izpolnjujejo
tisto, kar so zapisale v svojih akcijskih načrtih za članstvo. Delovni
napotek za vse te države bi bil: biti sposoben s konkretnimi koraki
nadaljevati načrtovano delo in to sproti dokazovati. Držati tempo in
kazati pozitiven, afirmativen odnos do izpolnjevanja obljubljenega
morata postati stalnici vsakodnevnega delovnega ritma. To je način
razmišljanja in delovanja tudi v novih okoliščinah evro-atlantskega
ter širšega geopolitičnega in varnostnega prostora.
Za Slovenijo, za nas torej, je pomembno, da nadaljujemo načrtovane
projekte, zlasti na vojaško-obrambnem področju. Tu je bilo letos
narejeno zelo veliko, z vsem tem je bila javnost sproti seznanjena,
prav tako pa tudi zavezništvo. Dialog z Natom in posameznimi članicami
poteka na številnih ravneh in dvostranskih ter večstranskih srečanjih,
kjer se sogovornike natančno seznanja s sprotnim delom. Tako se med
Slovenijo in zavezništvom ustvarja odprto in kooperativno sodelovanje,
to pa je zelo pomembno za nadaljevanje našega dela in tudi za
ustvarjanje podobe o Sloveniji kot zanesljivi, odprti ter
konstruktivni partnerici. Izpolnjevanje Akcijskega načrta za članstvo
je temelj za zelo resno pripravo kandidatk za članstvo, ob tem pa je
pomembno, da se kandidatke zavedajo vsebinskega dopolnjevanja procesov
širitve Nata in EU. S političnega vidika gre za dve plati zelo močnega
integracijskega procesa, ki je še posebno pomemben za nove majhne
države. Komur ne bo uspelo oziroma kogar ne bo zanimalo sodelovanje v
vseh teh procesih, tisti ne bo niti zmogel niti mu ne bo uspelo
zagotoviti celovitega funkcioniranja svoje države.
O navedenih vidikih je govoril tudi generalni sekretar zveze Nato
lord Robertson med nedavnim obiskom v Sloveniji. Med pogovori na našem
ministrstvu je posebej poudaril pomen odkritega dialoga in doseganja
stalnih rezultatov na temelju načrtovanega dela. Rezultate je treba
predstavljati ves čas, in sicer sproti, to je pomembno tako za
Slovenijo kot za zvezo Nato oziroma za zagotavljanje širše mednarodne
varnosti. Slovenija se tako vključuje v izredno zahtevno in zapleteno
nastajanje vsestranske ter dopolnjujoče se mreže varnostnih
integracij. Ob deseti obletnici slovenske države to nedvoumno kaže na
visoko zavedanje in odgovorno ravnanje vseh nosilcev teh procesov na
Ministrstvu za obrambo.
Kako naprej?
Refleksija vseh navedenih misli nas ob koncu razmišljanja ponovno
pripelje do spoznanja, da je jedro vseh teh dejavnosti v Slovenski
vojski.
Slovenska vojska je tisto stičišče, kjer se bo pokazal skupni
rezultat vseh temeljnih procesov, s katerimi se ukvarjamo na
Ministrstvu za obrambo. Gre za vzpostavitev sodobnih oboroženih sil,
opremljenih z ustrezno oborožitvijo, ki bodo povezljive s partnericami
in ki bodo sposobne izvajati prevzete naloge. Bliže ko bomo temu
cilju, bliže bomo tudi tistemu, kar od nas pričakuje slovenska država,
in bliže bomo zvezi Nato. Članstvo v njej zato ni abstrakten cilj, do
katerega je treba priti na vsak način, ampak ga bomo dosegli trezno in
tehtno, tako da bomo postavili na noge takšen obrambnovarnostni sitem,
kot ga potrebujemo sami. Tako bomo tudi najbolje prispevali k
mednarodni varnosti in stabilnosti.
Priporočena literatura:
- V. Benko: Znanost v mednarodnih odnosih. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1997.
- V. Benko: Zgodovina mednarodnih odnosov. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1997.
- R. Cooper: The Post-Modern State and the World Order. London: Demos, 1996.
- A. Grizold in B. Ferfila: Varnostne politike velesil, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2000.
- M. Jazbec: The Diplomacies of New Small States. Aldershot: Ashgate, 2001.
- E. Luard: Človek, država in vojna. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2001.
- NATO Handbook. Bruselj, 2001.
|
