NOVINARSKO SREDIŠČE

Drnovšek: Zveza NATO ni le obveznost, ampak tudi varnost

RA Triglav, 29.11.2001, Četrta mreža, 17.00

Slovenski premier Janez Drnovšek je v včerajšnjem pogovoru za Radio Triglav med drugim odgovarjal na vprašanja o slovenskem vstopanju v evroatlantske povezave . Objavljamo del intervjuja.

DUŠAN DRAGOJEVIČ: Lep pozdrav, Slovenija, iz studia Radia Triglav na Jesenicah. Danes v skupni Četrti mreži združenja nekomercialnih radijskih postaj Slovenije gostimo premiera dr. Janeza Drnovška in seveda želimo, da bi se prijetno počutil v naši družbi. Lep pozdrav.

JANEZ DRNOVŠEK: Pozdravljeni.

NOV.: Kar nekaj časa vas ni bilo k nam, vmes pa se je zgodilo kar precej pomembnih stvari. Slovenija je postala še bolj prepoznavna v svetu, resno trkamo na vrata Evropske skupnosti, enako tudi Nata. Vaš komentar.

DRNOVŠEK: Ja. No, še enkrat vse lepo pozdravljam in vesel sem, da sem danes na Jesenicah in da govorim lahko z mrežo slovenskih lokalnih radijskih postaj. Veliko se dogaja. Slovenija je v letošnjem letu veliko pozornosti posvetila tem vprašanjem, predvsem približevanju Evropski uniji, tudi Nata navsezadnje in nekako se bližamo temu cilju. Naslednje leto pričakujemo, da bomo dokončali pogajanja za vstop v Evropsko unijo. Mi usklajujemo številne zakone. Zelo veliko takšnega zakonodajnega dela je, veliko reform, veliko sprememb. To je vsekakor tisti glavni projekt, ki ga vlada vodi v tem času in resnično se veliko dogaja. Smo aktivni na evropski sceni. Proces razširitve Evropske unije ni tako enostaven, ni tako avtomatičen, kot bi včasih si kdo mislil. Veliko je vprašanj, veliko je včasih tudi še negotovosti. Vendar jaz ocenjujem, da ta proces gre naprej in da, da bomo kljub vsemu le prišli torej do cilja.

Verjetno bo tudi pri zvezi Nato, kjer smo v zadnjem času sicer nekoliko ocenjevali naš odnos do te ogromne zveze zahodnih demokratičnih držav. Na nek način se je tudi sama zveza Nato pravzaprav iskala v novem svetovnem kontekstu, potem ko ni več prejšnjega nasprotnika, Sovjetske zveze, in zdi se mi, da se sedaj vedno bolj jasno kaže njen profil, da bo pač to obrambna zveza teh držav, ki bodo druga drugo ščitile. Vendar pa bo igrala vedno bolj aktivno vlogo tudi v funkciji Združenih narodov pri razreševanju različnih konfliktnih situacij v svetu. Zdi se mi torej prav, da se tudi v Sloveniji ponovno v naslednjem letu temeljito pogovorimo o tem vprašanju. Smo pripravljeni prevzeti te obveznosti in seveda tudi po drugi strani biti potem deležni te neke kolektivne varnosti. Dali bomo na mizo razloge za in proti. Pričakujem, da bo tudi do konca naslednjega leta padla odločitev v tej zvezi.

NOV.: Ali imate vtis, kar zadeva vstop v Evropsko skupnost, da so slovenski pogajalci zelo dobri lobisti?

DRNOVŠEK: Ja, poglejte, predvsem mislim, da so dobri pogajalci, ne. Da so dobri pogajalci. Treba se je pa pri tem zavedati, ne, da se Slovenija pogaja, kot sorazmerno majhna država s petnajsterico evropskih držav, ki so že članice in da pogajanja, če smo povsem realni, seveda niso ravno povsem enakopravna in da ponekod uspemo uveljaviti svoje interese, ponekod pravzaprav pa ne. Evropska unija se postavi na stališče, češ to so pravila igre Evropske unije, če se želite vključiti, potem jih pač morate sprejeti, sicer lahko ostanete zunaj. Tako so ta pogajanja specifična s tega vidika, ampak jaz mislim, da jih v okviru možnosti in objektivnih situacij kar dobro peljemo.

NOV.: Kaj pravite evroskeptikom, ki pravijo, da se nekako preveč nekontrolirano ponujamo?

DRNOVŠEK: Poglejte, tukaj smo mi kandidati. Mi smo izrazili interes za včlanitev.

NOV.: In tisti, ki prosi, se mora pač prilagoditi.

DRNOVŠEK: Tako je. Tudi meni ni včasih kaj všeč v Evropski uniji. Včasih kakšna rešitev ni principielna. Včasih se pravzaprav tudi znotraj Evropske unije dogajajo kakšni lobiji, kakšni nenačelni dogovori med, predvsem večjimi članicami, ampak kljub vsemu v celoti gledano, pa le prevladujejo neka demokratična pravila. Predvsem to bi dejal. Slovenija kot država s takšnim ponderjem, kot ga ima in te velikosti in s tem številom prebivalcev bo deležna v Evropski uniji veliko bolj demokratičnega tretmaja ali statusa, kot pa sicer, kot pa v kateri koli drugi obliki. V večini vprašanj se odločajo z soglasjem vseh, s konsenzusom. Torej v večini vprašanj imamo navsezadnje enako težo, kot Nemčija, Francija in drugi. V nekaterih vprašanjih se bo slej odločajo z kvalificirano večino članov. Skratka večinsko. Tam bo kdo preglasovan, ampak preglasovana bo včasih tudi Francija, ali Nemčija, ali kakšna druga velika država, ne samo Slovenija. In če pogledamo vso zgodovino evropskih odnosov, nikoli ni recimo tako majhna država dobila takšnega statusa in takšnega vpliva, kot ga bomo kljub vsemu imeli v Evropski uniji. Seveda si pa ne moremo delati utvar, da bomo pa seveda sami lahko diktirali neke stvari v tem prostoru, več sto milijonskem prostoru z državami, kjer ima Nemčija 80 milijonov prebivalcev, ali države s po 60 milijoni prebivalcev kot so Velika Britanija, Francija, Italija. Ampak mislim da, so ti odnosi, v katere vstopamo, od daleč boljši, kot vsi drugi možni. In evroskeptikom seveda potem vedno postavim vprašanje, kaj pa je boljša možnost Ali obstaja boljša alternativa? Zaenkrat je ni. Mi smo izšli iz Balkana. Želeli smo se čimprej vključiti v Evropo. Na drugi strani je še vedno nestabilni Balkan. Na nek način je Slovenija že v splošni percepciji Evropejcev sveta že na tej strani, praktično že skoraj članica Evropske unije. Biti na drugi strani seveda bi bilo precej, precej bolj neprijetno, ali ne. Tukaj je več, tukaj je večja varnost. Tukaj je večja perspektiva, tudi materialna. Seveda pa je tudi borba, konkurenca in kljub vsemu še nekaj tistih klasičnih evropskih odnosov med evropskimi narodi ali skupinami. Še vedno se bo tudi v okviru Evropske unije odvijalo. Evropska unija še ni idealna združba. Je pa pravzaprav najboljša združba, ki jo je do zdaj zmogel svet ali pa Evropa, tudi najbolj demokratična in v tem smislu tudi najbolj pravična.

NOV.: Rekli ste, da se bomo morali še dogovoriti ali bomo šli v Nato ali ne. Ali mislite, da je referendum prava oblika odločanja?

DRNOVŠEK: Glejte, slovenska politika je v tem precej enotna. Skoraj vse stranke ali vse velike stranke so za vključitev v Nato in to že kar nekaj časa.

NOV.: Vendar vsi ljudje pa niso za.

DRNOVŠEK: To je razumljivo. Tudi vsi niso za Evropsko unijo, ne. To je razumljivo. V večini držav običajno odločajo o tem v parlamentu. Tam so poslanci, ki jim ljudje zaupajo mandat za takšna odločitve. Vendar odločitev je možna seveda tudi na referendumu in jaz tega nikakor ne izključujem. Se mi zdi, da je precej možno, da bomo prišli na koncu do referendumske odločitve o tem vprašanju. Je pa res, da je v zadnjem času bilo nekaj vprašanj, dvomov, navsezadnje tudi kritik k takšni usmeritvi, ampak pravzaprav saj to spada k demokraciji. Tudi sam tako odgovarjam generalnemu sekretarju Nata, ki je bil pred kratkim na obisku in ki sprašuje v zvezi z nekoliko nižjo javno podporo ali različnimi kritičnimi ocenami našega vstopa v Nato, ki se pojavljajo v Sloveniji v zadnjem času. Moj odgovor je: smo demokratična država, ljudje imajo različna mnenja. Prav je, da se izmenjajo argumenti, da slišimo argumente.

Res je, da zveza Nato predstavlja navsezadnje tudi obveznost, tega se moramo zavedati. Obveznost kakšnih skupnih akcij. Vendar poglejmo tudi po drugi strani. To ni samo obveznost, za nas je tudi neka varnost, precej večja varnost. In če pogledamo zadnje desetletje, n to okolje, ki je našo varnost najpomembnejše. Kje bo Nato najbolj aktiven? Ravno na Balkanu. V jugovzhodni Evropi imamo sile Nato pravzaprav povsod, v vseh državah, od Bosne in Hercegovine do, do Makedonije do Kosova. V glavnem potem dobijo tudi mandat OZN, zato tudi pravim, da Nato vedno bolj nastopa v v okviru OZN in se mu priključijo potem tudi še druge države. Vendar na Balkanu je v bistvu Nato vzpostavil varnost in skrbi za varnost po dolgoletnem prelivanju krvi. S tem je tudi na nek način zagotovil našo varnost in jo precej zvišal. Tako, da se na koncu tudi sam včasih, tudi v tem primeru, saj nikoli ne gledamo enoznačno, sam vprašam kakšne minuse nosi Nato. Nosi jih torej.

NOV.: Zagotovo jih nosi. Minuse in tudi pluse.

DRNOVŠEK: Nosi torej. Nosi tudi kakšne obveznosti, ki nam morda včasih ne bodo všeč, ko se bomo morali kje angažirati. Neko sodelovanje v tej kolektivni obrambi z naše strani. Slovenija je navsezadnje majhna država, ki je obkrožena s samimi večjimi sosedi. Vem, da nismo kratkoročno ogroženi od nikogar, tudi na srednji rok najbrž ne, kaj bo na dolgi rok, seveda pa nihče ne ve. Ampak kot majhna, manjša država, pravzaprav manjša od vseh sosednjih držav, bi se kljub vsemu bolje počutil v okviru neke takšne obrambne zveze, v kateri so velike zahodne demokratične države, ki imajo podobne poglede in vrednote, kot jih imamo mi. Tako da na koncu mi to nekako prevaga, kljub vsemu. Prihodnosti nihče ne more predvideti, zlasti daljne. Zdi se mi, da je kljub vsemu več razlogov za vključitev, kot pa proti tej vključitvi. Kljub vsemu bi se bolje počutil znotraj, kot pa zunaj. Lahko pride le še tudi do nepredvidljivih situacij, še kriz v svetu in prav pa je seveda, ker gre za zelo pomembna vprašanja, pomembna vprašanja v prihodnosti, pomembna vprašanja za našo državo. Prav je, da se o tem pogovorimo, da izmenjamo argumente.

NOV.: Za in proti.

DRNOVŠEK: Tako je.

NOV.: G. premier, eno je seveda kako se predstavlja navzven. Iz vaših besed je razvidno, da ste zadovoljni. Povsem nekaj drugega pa so dogajanja na domači sceni. Začeli smo s sprejemanjem proračuna. Govori se o zapletih in jih bo najbrž še več. Slišali smo kar nekaj mnenj in komentarjev v tem času na račun: recesije, krčenja pravic zaposlenim in tudi v zdravstvu, po drugi strani pa bo več denarja za oborožitev. Nekaterim gre to na živce.

DRNOVŠEK: Proračun za leto 2002 in 2003 smo pripravili in prvič imamo dvoletni proračun. Pripravili smo ga precej uravnoteženo. Za obrambo gre nekaj malega več kot zdaj. Do zdaj smo bili ves čas precej kritizirani, tudi s strani Nata, da žal, Slovenija daje sorazmerno malo denarja za obrambo, in dajemo recimo v letošnjem letu še vedno nekaj čez 1,4 % družbenega proizvoda, kar je sorazmerno malo. Minimalno bomo zvišali ta delež v naslednjih dveh letih. Seveda vedno lahko razmišljamo in se tudi sam strinjam, da bi bilo bolje, da bi vsa ta sredstva dali na primer v zdravstvo ali kaj drugega, ampak kje, kljub vsemu, kje je garancija za to, katera država si pravzaprav upa odreči povsem svoji obrambi. Kljub vsemu zgodovina držav in človeštva ni bila takšna, da bi dajala nekomu osnovo za to, da bi se odločil za kaj takšnega. Vendar nihče ne more reči, da mi pretiravamo pri tem. Nasprotno večkrat slišimo, da je to premalo, ampak meni se zdi, da je glede na situacijo v Sloveniji, glede na naše druge potrebe, da je delež, ki ga dajemo za obrambo kar nekako ta pravi. Prioritete proračuna so bile pa drugje. Seveda tudi obramba, ampak namenili smo več za zdravstvo in zdravstvu smo se tokrat bolj posvetili, kot pa v prejšnjih leti. Pa seveda številna, številna druga področja. Že do zdaj je bila pravzaprav značilnost našega razvoja, da nimamo samo ene prioritete ali pa dveh, ampak da skušamo imeti čimbolj uravnotežen razvoj na različnih področjih in mislim, da nam to v glavnem kar uspeva. Precej bolj, kot pa večini drugih držav.