NOVINARSKO SREDIŠČE

Naša lastna izbira - Nekaj odgovorov na aktualna vprašanja glede vključitve Slovenije v NATO in v EU

Dr. Dimitrij Rupel

3. januarja 2003

Čeprav sem prepričan, da glede izbire mednarodne usmeritve Slovenije ni in ne bi smelo biti veliko nejasnosti ali dvomov, se kdajpakdaj tupatam pojavljajo temeljna in daljnosežna vprašanja o njej. Včasih kar ne morem verjeti, kako je mogoče, da se pojavljajo in ponavljajo, čeprav so doživela že veliko tehtnih odgovorov in ugovorov. Še najbolj me je v zadnjem času presenetil dr. Jože Mencinger, s katerim me sicer vežejo mnogi prijazni spomini in s katerim sva bila sodelavca v prvi Demosovi vladi. Ker ga imam za pomembnega avtorja in vplivnega politika, bom - med drugim - skušal odgovoriti na nekatera njegova vprašanja, ki jih je objavil konec prejšnjega leta, in zavrniti počezne trditve, da so vsi argumenti razen njegovih "zanič".

1. Politika vključevanja Slovenije v evroatlantske povezave je nesporna in visoko legitimna. Zdi se, da se kritična razprava o članstvu Slovenije v "evroatlantskih povezavah" ne odvija znotraj "politike" (tj. uveljavljene/profesionalne politične skupnosti), ampak med to skupnostjo in posameznimi mnenjskimi voditelji, intelektualci in avtorji, ki formalno ali na videz pripadajo t.i. civilni družbi. Na prvi pogled se zdi, kot da gre za spor med politiko in civilno družbo, med oblastjo in javnostjo. Včasih se zdi, kot da je na eni strani politika, na drugi pa zastopniki prave resnice, intelektualci, novinarji... Zdi se, kot da se slovenski politični razred poteguje za nekaj, čemur javnost pravzaprav nasprotuje. Vendar je politika, ki jo zagovarjajo večina strank, vlada in DZ, visoko legitimna, saj je utemeljena v mnogih listinah Državnega zbora, vsaj od leta 1996, dejansko pa že od plebiscita 1990. Vtis o nelegitimnosti je napačen. Pripravljenost vseh strank na referendum je dodaten dokaz o nesporni legitimnosti te politike.

2. Kljub drugačnemu videzu so nasprotniki NATO visoki in ugledni politiki. Dr. Jože Mencinger je bil podpredsednik v Peterletovi vladi, je član Državnega sveta; Tone Peršak je bil predsednik stranke, poslanec, je prav tako član DS; Matjaž Hanžek po naslovu sicer spominja na civilno družbo, vendar spada med najvišje državne funkcionarje. Nasprotniki NATO značilno vztrajajo, da niso oblast, da niso politiki ("kot drugi"); značilna je njihova alergičnost glede "uvrščanja" v kontekste somišljenikov, v politične grupacije (Miheljak, Kovač), prav tako vedno znova zanikajo, da bi bili zares nasprotniki NATO; vendar so takšne izjave predvsem taktične.

3. Povezava z najbolj razvitimi državami na svetu je za Slovenijo koristna. Mencinger trdi, da so gospodarski, politični in obrambni argumenti za vstop Slovenije v Nato "zanič". Vendar je jasno, da so članice NATO gospodarsko najbolj razvite in uspešne, politično najbolj napredne in obrambno najmočnejše države na svetu. Povezava s temi državami Sloveniji lahko, če to želi, le koristi. Navajanje gospodarskih izjem, kot sta Irska in Finska, in navajanje političnih zadržkov glede Turčije pravila ne razveljavlja. Irska in Finska iz razlogov, ki nimajo nobene zveze s pomisleki v Sloveniji, ne pripadata zavezništvu, vendar sta z njim posredno in tudi neposredno povezani; članstvo Turčije pa bistveno prispeva k bolj demokratičnemu notranjemu razvoju in k regionalni stabilnosti, k mirnemu sporazumevanju z Grčijo glede Cipra, k možnostim za članstvo v EU itn. Uspeh Irske je povezan z njeno široko odprtostjo za tuja vlaganja (!), predvsem pa s tesno povezanostjo z ZDA, kjer imajo Irci pomembno diasporo. (Mimogrede: kljub temu, da ima Republika Irska težave s članstvom v NATO zaradi zgodovinskih sporov z Britanci, večina Ircev živi znotraj sistema NATO.) O Finski je bilo že večkrat povedano, da je bila v času Sovjetske zveze podvržena podobni kontroli kot države vzhodnega bloka in da vse do najnovejšega časa ni smela razmišljati o članstvu v NATO. V nekdanjih "nevtralnih" in "neuvrščenih" državah, predvsem v Avstriji in na Finskem, se danes začenja nova razprava o članstvu v NATO. Mencinger lahko sam odgovori, zakaj se Slovenija ni, in ali bi se lahko razvijala enako dobro kot Finska in Irska: po eni strani je nasprotnik tujih vlaganj, po drugi strani je bil Mencinger v začetku samostojne Slovenije podpredsednik vlade, odgovoren za gospodarsko politiko.

4. Češka, Madžarska in Poljska kljub "šibkejšemu" gospodarstvu od slovenskega že nekaj let pomembno sodelujejo pri odločanju o evropskih in svetovnih zadevah. Najbolj "zanič" je Mencingerjeva domneva, da se je gospodarsko stanje v Češki, Madžarski in Poljski poslabšalo po vstopu v NATO. Gospodarsko stanje v teh državah je bilo (tako kot v Sloveniji in še bolj) problematično zaradi dediščine socializma, ne pa zaradi NATO. NATO ne vpliva neposredno na "gospodarsko stanje", ampak na možnosti razvoja gospodarstva. Ne vpliva kratkoročno, v smislu vprašanja "Koliko milijonov dobimo?" Vpliv in ugled teh držav ni odvisen le od enega ali dveh gospodarskih kazalcev v določenem letu. Morda kdo misli, da bi nam morali Čehi, Madžari in Poljaki zavidati zaradi naših uspehov. Morda nam kdo zavida, toda predvsem bi morali Slovenci zavidati tem trem velikim in uspešnim narodom, ki jih nihče z nikomer ne zamenjuje in ki so si ustvarili dober mednarodni položaj tudi zato, ker niso "introvertirani" in "samozadostni". Češka, Madžarska in Poljska so med seboj in z drugimi solidarne države, odprte v svet, skrbne in pozorne do problemov manj uspešnih itn. Njihovi strokovnjaki in številne mirovne misije bistveno prispevajo k svetovnemu miru. Kdor danes potuje v Prago, Budimpešto in v Varšavo, bo kmalu ugotovil, kakšen je gospodarski in politični pomen teh prestolnic v primerjavi z Ljubljano in teh držav v primerjavi s Slovenijo.

5. Evropske države so razen redkih izjem povezane, ali se želijo povezati z NATO. Mencinger napačno trdi, da kar nekaj desetletij nobena normalna evropska država ni vstopila v NATO, nakar pravilno ugotavlja, da v NATO vstopajo nekdanje socialistične države. "Normalne" evropske države so že dalj časa v NATO in jim vanj ni treba vstopiti, medtem ko nekdanjim socialističnim državam vstop ni bil mogoč vse do leta 1997. Pred njimi je petnajst let prej, leta 1982, vstopila Španija, čim je postala "normalna". Danes pa se lahko vprašamo: ali obstaja kakšna nekdanja socialistična država (zunaj Rusije), ki ne bi želela vstopiti v NATO? Večinoma se evropske države želijo povezovati z organizacijami, kot je NATO. Najbrž tega ne počnejo, da bi ugajale ZDA, ampak zaradi svojih interesov.

6. Domneva, da bi se lahko varnost Slovenije s članstvom v NATO zmanjšala, je nevaren mit. Ta domneva ni le zanič, ampak je usodno zgrešena. Prvič ni res, da bi bili teroristi obzirnejši do Slovenije, če ne bi bila članica NATO. Ko Slovenija ne bi bila članica, bi postala za teroriste privlačnejša, pri nas bi se teroristi počutili bolj varni. Večina terorističnih napadov (razen 11. septembra) se je zgodila v državah, ki niso članice NATO (Indonezija, Jemen, Kenija, Tanzanija...). Drugič pa je treba vedeti, da bi se varnost Slovenije po morebitni zavrnitvi vabila bistveno poslabšala, saj je današnja stopnja varnosti v Sloveniji nekakšen predujem, ki smo ga dobili in ki ga uživamo ob predpostavki, da bomo v kratkem člani. Mencingerjev koncept je koncept izolirane države. Ta koncept je podoben nekaterim drugim, ki jih poznamo iz preteklosti; podoben je nekaterim neevropskim primerom in posameznim evropskim primerom. Redke evropske države, ki danes živijo (relativno) izolirane od zavezništev, so specifični primeri in bogate države (Švica, Švedska), ki za obrambo rabijo sredstva, ki so neprimerljivo višja od povprečja v NATO.

7. Potrebno je skrbno prebrati Severnoatlantsko (washingtonsko) pogodbo iz leta 1949. Slovenija se bo, če bo po podpisu protokolov o novih članicah, pristopila k njej, morala držati te pogodbe kot vsake mednarodne pogodbe, ali pa jo bo morala odpovedati. Washingtonska pogodba se od začetka do konca sklicuje na Listino Združenih narodov, podpisnice pa na hotenje po življenju v miru z vsemi ljudstvi in vladami. Podpisnice so odločene "varovati svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih ljudstev, ki so utemeljene na načelih demokracije, posameznikove prostosti in vladavine prava. Uveljavljati želijo stabilnost in blaginjo na severnoatlantskem območju. Odločene so združiti svoje napore za kolektivno obrambo in za ohranitev miru in varnosti." V prvem členu piše: "Podpisnice se zavezujejo, da bodo v skladu z Listino Združenih narodov kakršnekoli mednarodne spore, v katere bi se zapletle, rešile z mirnimi sredstvi na tak način, da ne bi bili ogroženi mednarodni mir in varnost in pravičnost, in da se bodo v mednarodnih odnosih vzdrževale groženj s silo ali njene uporabe na kakršenkoli način, ki bi bil neskladen s cilji Združenih narodov..." Bistvo pogodbe je v 5. členu, kjer piše, da "bodo podpisnice oborožen napad na neko članico ali več njih v Evropi ali Severni Ameriki smatrale kot napad na vse". V luči tega je seveda zgrešena predpostavka, da bo Slovenija kot članica NATO primorana "gostiti Natove vojake in njihove baze". NATO je med drugim sklenil, da na ozemljih novih članic ne bo nameščal nuklearnega orožja in vojaških baz. Prav tako ne drži, da bi bile evropske članice NATO "kanonfuter" ali "pozadina" v ameriških vojaških akcijah, ampak je res ravno obratno. Veliko ameriških vojakov je žrtvovalo (ali je bilo pripravljenih žrtvovati) življenja za rešitev evropskih držav, nenazadnje tudi na Balkanu, za zaustavitev Miloševićeve vojne. Enako zgrešeno je vprašanje: So nas Američani povabili v Nato, ker jih skrbi naša varnost? Predvsem Slovenije niso povabile ZDA, ampak jo je povabil NATO, ki vsebuje 19 članic, med katerimi so evropske v večini. Povabili so nas na podlagi naše prvotne lastne odločitve, za katero nas niso prosili. Odločali smo se in se bomo sami. Nas skrbi naša varnost, članice NATO pa so sklenile upoštevati to našo skrb. Napačna je tudi domneva, da nas je NATO povabil v članstvo zaradi svoje varnosti... Če želi Slovenija v mednarodnih odnosih nastopati kot enakopravna in odgovorna država, mora biti tako kot za svojo zainteresirana tudi za varnost drugih. Vendar je popolnoma smešno misliti, da druge države (npr. ZDA) ne bi preživele brez slovenske pomoči. Popolnoma jasno je seveda, da Slovenija sama ne bi bila kos resnemu oboroženemu ali terorističnemu napadu.

8. Izogniti se je treba bližnjicam, ki na hitro povezujejo NATO in bližnjevzhodno krizo ali NATO in trenutno politiko ZDA. Kakor vsaka država pozna bolj ali manj učinkovita sredstva zoper kriminalce, tako mednarodna skupnost pozna bolj ali manj učinkovita sredstva zoper terorizem. Vera, da bo NATO odpravil ves in vsak terorizem, je enaka veri, da bodo državna policija in sodišča odpravili ves kriminal. Vendar je res, da za odpravljanje kriminala in terorizma lahko pomagajo nova, tehnološko izpopolnjena sredstva, dobro načrtovanje in mednarodno sodelovanje, predvsem pa mednarodna solidarnost. Ob tem je seveda mogoče govoriti tudi o "Velikem Bratu", vendar je povezava s CIA in NATO precej cenena in izrabljena. (S CIA in NATO so nas nekoč, v časih JLA, strašili na služenju vojaškega roka ali na orožnih vajah.) Seveda nobena dežela in noben sistem nista popolna, vendar so nasploh človekove pravice in svoboščine bolje zavarovane v državah, ki so članice NATO, kot v tistih, ki niso članice. Večina verodostojnih analiz in uničujočih kritik o zlorabah različnih vojaških ali policijskih služb prihaja iz ZDA! (Mencingerjeva kritika Putinove politike do Čečenije in kratek sprehod skozi problematiko palestinskega fanatizma nimata zveze z NATO ali z Washingtonsko pogodbo, ki naj bi veljala za Slovenijo. Vsekakor gre za tako resne probleme, da jih ni mogoče odpraviti z nekaj stavki.)

9. Članstvo v NATO bo odpravilo naborniški sistem in omogočilo profesionalno slovensko vojsko. Da je profesionalna vojska zanič za obrambo domovine in da je zanjo najboljša teritorialna obramba, bo profesor ekonomije Mencinger moral prepričati obramboslovce, predvsem pa vlade večine najbolj razvitih držav. Kot je sicer splošno znano, so sposobni moderne, zapletene in drage obrambne sisteme upravljati predvsem strokovnjaki, manj pa naborniki, ki ji vpokličejo v vojsko za nekaj mesecev. Enako velja za profesorje ekonomije in za druge strokovnjake.

10. Prepričanje, da je mogoče izbirati med NATO in EU, je zgrešeno. NATO je kratkomalo obrambna sila Evropske unije. Med najbolj zanimivimi vprašanji, ki jih obravnavajo kritiki NATO, je vprašanje, ali bi lahko komu prišlo na misel, da bi članico EU napadel z vojsko? To vprašanje predpostavlja, da imajo posamezne članice oz. Evropska unija zadostno obrambo brez povezave z NATO. Ta predpostavka je seveda zgrešena. Evropske države na obrambnem področju večinoma zaostajajo, kar je do neke mere povezano z njihovim zanašanjem na sodelovanje v NATO. Danes nihče ne bo tvegal napada na članico EU, ker se zaveda, da v ozadju EU stoji njena obrambna sila, ki se imenuje NATO. Brez NATO bi bilo seveda mogoče pričakovati vojaške napade in obračune s članicami in morda celo med članicami EU. NATO preprečuje renacionalizacijo obrambnih politik, ki so v preteklosti evropski celini prinesle toliko gorja. Bistvo Evropske unije in NATO, torej povezava z zavezniki onstran Atlantika, je evropska sprava, ki je postala prvorazredni problem Evropejcev po mnogih vojnah. NATO uspešno preprečuje, da bi "lahko komu prišlo na misel, da bi članico EU napadel z vojsko". Ko bi EU ali posamezne članice želele ustvariti enak obrambni standard, kot ga zagotavlja NATO, bi morale bistveno več prispevati za obrambo in bi se morale odpovedati marsikateremu socialnemu programu.

11. Bistveno vprašanje je vprašanje nesorazmerja med ameriškimi in evropskimi obrambnimi standardi in prispevki. Znano je, da se to nesorazmerje povečuje, predvsem v korist ZDA. Razpravo o širitvi NATO oz. o novem NATO bi veljalo izkoristiti za veliko transatlantsko razpravo o sožitju evropskega in ameriškega modela obrambe. V EU bo gotovo potrebno vse več denarja namenjati šolstvu, zdravstvu in sociali; Američani in Evropejci skupaj bodo morali vedno več denarja namenjati kot pomoč šolstvu, zdravstvu in sociali v neameriških in neevropskih državah; hkrati se bodo povečevali varnostni izzivi, ki bodo zahtevali vedno boljšo obrambo. Obramba bo boljša in cenejša, če bo vanjo vključeno večje število držav, ki bodo povezane tudi s skupnimi vrednotami in s skupno politiko. Cenejša obramba bo omogočila razvoj socialnih, šolskih in zdravstvenih programov. Če bi Slovenija ostala zunaj NATO, bi bili njeni izdatki za obrambo bistveno višji od sedanjih (od 1,5% do 2% BDP), saj bi morala sama skrbeti za vse oblike obrambe. (Običajno pozabljamo, da je Slovenija v neuvrščeni, nenatovski, v "teritorialno obrambo" usmerjeni Jugoslaviji dajala za obrambo 7%, po nekaterih izračunih pa celo 11% svojega BDP.) Če Slovenija ne gre v NATO, bo gotovo manj denarja za šolstvo, zdravstvo in socialo v Sloveniji.

12. Članstvo v NATO bi utrdilo mednarodni položaj Slovenije - tudi v odnosu do sosednih držav. Z vabilom v Pragi in s sklepnimi pogajanji v Kobenhavnu je Slovenija naredila velik korak naprej in dosegla uspeh, o katerem smo pred dvanajstimi leti samo sanjali. NATO in EU dajeta Sloveniji večji pomen, ugled, moč, varnost, stabilnost, samozavest... Kot članica EU in NATO spada Slovenija v skupino najboljših držav na svetu in kot takšno so jo že začeli upoštevati. Od tega imajo koristi vsi državljani. Ko bi Slovenija odstopila od začrtane poti in ko ne bi postala članica obeh organizacij, bi bil to korak nazaj. Bila bi slabitev, ki bi jo lahko izkoristili vsi, ki nam ne želijo dobro, ali nam zavidajo uspeh. Slovenija bi se izkazala kot neresna država. Od tega bi imeli škodo vsi državljani.