NOVINARSKO SREDIŠČE

Odgovornost do človeštva

Predavanje ministra za zunanje zadeve Republike Slovenije dr. Dimitrija Rupla študentom svetovnih in ameriških študij Fakultete za družbene vede

Ljubljana, 03. 03. 2003

Dr. Dimitrij Rupel

"Slovenci ne smemo s prekrižanimi rokami čakati, kako nam bo človeštvo rešilo najvažnejše človeške probleme. Saj smo drobci človeštva in dolžni pomagati. Toda le, če vemo, kakšne so razvojne podlage in smeri človeštva, moremo hraniti in braniti, kar je našega."

S temi besedami se je v uvodu svoje knjige leta 1937 obrnil na svoje bralce dr. Milan Vidmar, nekdanji rektor ljubljanske univerze in kasnejši predsednik SAZU. Knjiga ima tudi z današnje perspektive zelo zanimiv naslov: Med Evropo in Ameriko. Avtor je leta 1927 in 1936 obiskal ZDA, proučil tamkajšnje razmere in jih nato v citirani knjigi primerjal z evropskimi. Ta knjiga dokazuje, da so bila vprašanja o odnosih med ZDA in Evropo prisotna v razmišljanjih slovenskih intelektualcev že pred drugo svetovno vojno. Vidmar se je soočil tudi s vprašanjem prihodnje svetovne ureditve in predstavil svoj koncept "mavrice imperijev različnih barv". Kot ugotavlja v zadnji številki revije Ampak dr. Igor Grdina, lahko Vidmarja in njegov "prispevek k veliki debati o perspektivah človeštva" štejemo za neke vrste slovenskega predhodnika Huntingtona, čeprav izhajata iz različnih filozofskih izhodišč.

Med izdajo Vidmarjeve knjige in današnjim časom so se zvrstili druga svetovna vojna, hladna vojna in padec berlinskega zidu. Slovenci smo dočakali lastno državnost, o kateri so naši predniki lahko samo sanjali. Danes smo na pragu vstopa v Evropsko unijo in Severnoatlantsko zavezništvo, kar se nam je še pred dvanajstimi, trinajstimi leti prav tako zdelo kot nekaj nedosegljivega. Zanimivo pa je, da se je ravno v teh usodnih dneh v Sloveniji znova razvnela živahna razprava o našem razmerju do Amerike in Evrope.

Pri nas - in tudi širše v Evropi - je opaziti pojave antiamerikanizma, ki ga nekateri skušajo uveljaviti tudi kot sredstvo za krepitev evropske identitete. Priča smo nekritičnim razpravam o odnosih med ZDA in Evropo, ki zelo poenostavljeno in včasih enostransko obravnavajo vprašanja sodobne svetovne ureditve. Nekateri poskušajo danes prikazati ZDA celo kot državo, ki ne spoštuje demokratičnih vrednot. V tovrstnih razpravah bode v oči zlasti pomanjkanje vsakršne zgodovinske refleksije. Pri tem se pogosto pozablja, da so bile ZDA vedno država, ki je postavljala demokracijo na prvo mesto.

Številni naši predniki so v Ameriki videli simbol demokracije in področje, kjer bodo lahko uresničili svoje politične ideale. Mar ni predsednik Thomas Jefferson pri oblikovanju Deklaracije o neodvisnosti našel navdiha v obredu ustoličevanja karantanskih knezov? Tudi del slovenskih protestantov, ki se je moral umakniti pred protireformacijskimi ukrepi habsburškega dvora v Nemčijo, je videl v Ameriki deželo upanja. Znani pisatelj Louis Adamič opisuje v knjigi A Nation of Nations skupino slovenskih protestantov, ki so se v 18. stoletju iz Prusije preselili v Severno Ameriko in se naselili v Georgi. Še bolj zanimiva je bila usoda teologa Andreja Smolnikarja, ki se je leta 1836 v času Metternichovega absolutizma preselil v ZDA in tam z ustanavljanjem naselij poskušal uresničiti svoje ideale utopičnega socializma. V obdobju pred prvo svetovno vojno so številni slovenski izseljenci v ZDA našli svojo drugo domovino.

Vsi vemo, kako pomembno vlogo je odigral ob koncu prve svetovne vojne predsednik Wilson s svojo zahtevo po samoodločbi narodov, "javni diplomaciji" in ustanovitvi Društva narodov. Čas med obema vojnama, tj. po prvi svetovni vojni, ob nastanku novih evropskih držav na podlagi Wilsonovih konceptov o samoodločbi narodov; v prvi Jugoslaviji, v času vzpona komunizma in fašizma... je bil za Slovence intelektualno zelo razgiban in produktiven. To je bil čas radikalnih nacionalnih in ideoloških konfliktov, čas novega zorenja nacionalne/državne zavesti, čas razvoja strankarskega življenja. Po eni strani imamo številne poskuse definiranja nacionalnega vprašanja. Slovenci so se ravnokar poslovili od avstrijskega državnega okvira in se navdušili za jugoslovansko idejo, nakar je ta ideja v soočenju z jugoslovansko resničnostjo začela slabeti.

Tudi v tem obdobju so se nekateri slovenski politiki in intelektualci ozirali proti Ameriki. Eden od vodilnih slovenskih socialdemokratov Anton Kristan se je leta 1928 po prihodu iz ZDA navduševal nad dejstvom, da so ZDA domovina "nove demokracije", ki je usmerjena v prihodnost, in se ne obremenjuje s preteklostjo. Že omenjeni Louis Adamič je v ZDA razvil svoj pisateljski talent, kar je ugotovil tudi Oton Župančič, ki je ob njegovem obisku Slovenije leta 1932 zapisal, da je Adamič "v to našo večno slovensko žalost" prinesel "slovenski smeh iz Amerike". Adamič se je leta 1934 v svoji knjigi The Native's Return ponorčeval iz slovenskih posebnosti. Videl je dvoje: provincialnost in navezanost na kulturo in še posebej na literaturo. Rekel je, da je kultura glavna slovenska industrija. Opisoval je čaščenje slovenskih pesnikov. Oton Župančič je bil očaran nad Adamičevim svetovljanstvom. To svetovljanstvo je prihajalo iz Amerike. Amerika je bila antiteza Sloveniji pa tudi Evropi.

V Sloveniji in sicer je bila močna kritika tradicionalnega evropejstva, ki je prihajalo iz dveh različnih smeri: od levice in od desnice, od komunistov in od fašistov. Levičarski avantgardisti Srečko Kosovel, Vladimir Martelanc, Kreft, Podbevšek... (kasneje Kardelj, Juš Kozak) so imeli precej negativen odnos do Evrope, vendar so občudovali Sovjetsko zvezo. Desničarji so bili bolj etnocentrični, zunaj slovenstva so videli predvsem Rim. Nekateri so obžalovali razpad habsburškega cesarstva in slovensko zvezo s Srbi. Neodvisni intelektualci so govorili: "niti Rim niti Moskva".

V času med obema vojnama nastane veliko zanimivih del. Josip Vidmar napiše Kulturni problem slovenstva, ki pripisuje slovenskemu narodu posebne lastnosti in mu napoveduje razvoj navznoter, v kulturo; Slovenija naj bi postala hram lepote in duha, nova Florenca in Atene; njena proizvodnja pa bi bila povezana predvsem s kulturo.

Temu konceptu je ugovarjal Edvard Kardelj, ki je najprej objavil članek Narodno vprašanje kot znanstveno vprašanje, tik pred vojno leta 1939 pa knjigo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, v kateri je zavrgel kulturniški nacionalizem (Slovenci nimajo zgodovine, temveč le literarno zgodovino) in napovedal odmiranje narodov, kar je bil Stalinov koncept.

Sovjetska ideologija je bila protinacionalna in anacionalna podobno kot ameriški koncept "topilnega lonca". Zanimivo, da so tako ameriški kot sovjetski ideologi govorili o "novem človeku", ki je oz. naj bi nastal z opustitvijo predsodkov, kot so jih poznali predvsem Evropejci. ZDA in SZ sta (bili) mnogodržavni/mnogorepubliški formaciji, za kateri je bil značilen enoten oz. skupni jezik (narod, ki ga sestavljajo različne države). EU je utemeljena drugače: kot državi podobna skupnost narodov oz. nacionalnih držav.

Edvard Kocbek je leta 1937 v Premišljevanju o Španiji zavrgel oba totalitarizma, komunističnega in fašističnega. Enako zoprna sta mu bila črni in rdeči teror. Navsezadnje se je (z rezervami) pridružil komunistom, ki so ga izkoristili in leta 1952 odvrgli. Fašistični program je bil izrazito protiameriški.

Pred vojno so bile slovenske meščanske stranke razen komunistov, drobne skupine liberalcev in krščanskih socialistov zmedene in neorganizirane. Komunisti (Antiimperialistična fronta) so izbrali zavezništvo z nacisti in komunisti proti centru reakcije v Londonu in Parizu. To se je uredilo šele junija 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo. Od takrat je obstajala Osvobodilna fronta, po njej pa partizansko gibanje, ki je bilo povezano z zavezniki, tj. z Rusi in z Angloameričani.

Po vojni je Jugoslavija in z njo Slovenija izbrala samo en del zaveznikov, tj. Sovjetsko zvezo, od katere se je kasneje oddaljevala, vendar se sistemsko ni nikoli odtrgala od nje. Postala je voditeljica "neuvrščenih", skupine pretežno nerazvitih in avtoritarnih držav, ki so bolj kot z Zahodom simpatizirale z SZ, Kitajsko itn. Zahodna Evropa (EU) se je demokratizirala in gospodarsko razvila z ameriško pomočjo. Američani so pripravili pravne in ekonomske temelje Evropske unije in podpirali širitev.

Tudi po padcu berlinskega zidu so ZDA pozitivno vplivale na varnostne in politične razmere v Evropi. Spomnimo se samo krvave morije na Balkanu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo tudi Slovenci z velikim olajšanjem sprejeli odločitev predsednika Clintona, da bodo ZDA skupaj z zavezniki v NATO vojaško posegle v dogajanja na Balkanu. S stabilizacijo tega območja se je nedvomno močno izboljšal varnostni položaj naše države, gospodarska stabilnost v Jugovzhodni Evropi pa nam danes prinaša nekatere koristi.

Kljub nedvomnim zaslugam, ki jih imajo ZDA pri krepitvi miru, demokracije in stabilnosti v Evropi, pa danes slišimo zelo kritična mnenja o njihovi politiki. Vtis imam, da nekateri pretiravajo s potenciranjem razlik med obema stranema Atlantika, med Evropo in Ameriko, ali kot marsikdo poenostavljeno razmišlja, med EU in NATO.

Nekatere razlike seveda obstajajo in jih tudi nima smisla tajiti. Znani filozof Francis Fukuyama zastopa stališče, da razhajanja med ZDA in evropskimi državami temeljijo na različnem razmišljanju o vprašanju, kaj je pravi vir demokratične legitimnosti. Po mnenju Američanov naj bi to bila ustavna demokratična država. To pomeni, da ima neka mednarodna organizacija legitimnost samo, če ji jo podelijo nacionalne države. Nasprotno pa Evropejci verjamejo, da demokratična legitimnost izhaja precej bolj iz volje mednarodne skupnosti kot pa od katerikoli nacionalne države.

V članku Iva H. Daalderja Are the United States and Europe heading for divorce? smo lahko prebrali, da obstaja med zunanjepolitičnimi proritetami EU in ZDA določena divergenca. Po Daalderjevem mnenju se zunanja politika ZDA posveča predvsem varnostnim grožnjam, ki izhajajo iz širjenja orožij za množično uničevanje in mednarodnega terorizma. Politika EU pa je usmerjena predvsem v reševanje globalnih problemov, ki izhajajo iz klimatskih sprememb, migracij, revščine, širjenja nalezljivih bolezni ipd.

Takšna delitev vlog je morda nekoliko poenostavljena, vendar po mojem mnenju ni nič tragičnega. Pomembno pa je, da se med državami EU in ZDA ohrani globalno zavezništvo, ki temelji na istih vrednotah. Prav je, da se države posvečajo tistim zunanjepolitičnim področjem, na katerih lahko na podlagi svojega znanja in zmogljivosti največ prispevajo k doseganju skupnih ciljev, tako znotraj evroatlantskih povezav kot tudi v okviru Organizacije združenih narodov.

To velja tudi za vprašanje reševanja krize v Iraku. Čeprav nam marsikdo očita nasprotno, Slovenija tu vseskozi zastopa jasno in transparentno stališče. Irak mora upoštevati in izpolniti resolucije Varnostnega sveta OZN. Sadam Husein že vrsto let svojemu ljudstvu krati temeljne človekove pravice, s strupenimi plini je pobijal celo lastne ljudi, s svojim orožjem pa lahko ustrahuje celotno regijo. Sloveniji kot pripadnici demokratičnega in svobodoljubnega sveta najbrž ne more biti vseeno, če totalitarni režimi - pa čeprav geografsko oddaljeni - teptajo osnovne demokratične vrednote in ogrožajo mednarodno varnost. Tudi Slovenci - in tukaj se vračam k uvodnemu citatu iz Vidmarjeve knjige - imamo odgovornost do človeštva. Ali si lahko privoščimo, da bodo vse drugi naredili namesto nas?

Mislim, da ne. Imamo mlado državo, ki temelji na načelih demokracije. Tudi naša zunanja politika temelji na tem, da si prizadevamo varovati in širiti demokratične vrednote, pa naj bo to v naši najbližji soseščini v Jugovzhodni Evropi, ali pa v oddaljenih azijskih deželah. Slovensko diplomacijo seveda omejuje naša maloštevilnost in relativno šibka vojaška moč, ki predstavlja - tukaj si ne smemo zatiskati oči - še vedno dokaj pomembno oporo diplomatskim sredstvom za reševanje problemov v mednarodni skupnosti. Vendar pa to ne pomeni, da si lahko privoščimo pasivnost ali celo egoizem, da bi bili neke vrste "free riders". Naša država je član mednarodne skupnosti in ima kot takšna tudi svoje obveznosti. Za krepitev naše vloge v mednarodni skupnosti je zato izjemnega pomena, da postanemo naslednje leto člani dveh tako pomembnih povezav, kot sta EU in NATO.

Slovenska država si prizadeva, da bi z ZDA vzdrževala prijateljske odnose. Takšno politiko vodimo že od leta 1992, torej ne samo s sedanjo administracijo, ampak z vsemi. Pri tem nas ne vodijo samo zgoraj našteti načelni razlogi, ampak izhajamo tudi s pragmatičnega stališča, ki seveda ni prevladujoče, vendar pa je gotovo upoštevanja vredno. Vsi namreč vemo, da so ZDA izšle iz hladne vojne kot edina svetovna velesila. In vse kaže, da bodo takšen status obdržale vsaj še naslednjih nekaj desetletij. Nobena resna zunanja politika, še zlasti, ko gre za male države, si danes ne more privoščiti neupoštevanja tega dejstva. Vidimo, da si vse regionalne sile, vključno z Rusijo in Kitajsko, prizadevajo, da bi ohranile prijateljske odnose z ZDA.

Slovenci smo Evropejci, na kar smo tudi ponosni; zato je logično, da sodelujemo pri zgodovinskem projektu združevanja Evrope. Želimo si močno Evropsko unijo, ki bo nastopala v svetu kot global player. Hkrati pa si želimo tudi močan NATO, ki bo sposoben odgovarjati na sodobne varnostne izzive. Predpogoj za močan NATO pa je solidarnost med ZDA in evropskimi državami. Slovenija si spričo prijateljskih vezi z ZDA prizadeva, da bi bila lahko v skupini evropskih držav, ki aktivno iščejo poti za približevanje interesov obeh strani Atlantika. Tudi na ta način kažemo, da se zavedamo svoje odgovornosti do človeštva.