Slovenija in NATO: Na cilju pred izzivi
Govor ministra dr. Dimitrija Rupla v DZ RS 24. februarja 2004, ob
ratifikaciji Severno-atlantske pogodbe
Ljubljana, 24. februar 2004
Dr. Dimitrij Rupel
Spoštovana predsednika DZ in Vlade...
Spoštovane poslanke in poslanci, visoki zbor,
Danes dosegamo cilj, ki smo si ga zastavili že pred desetletjem. To
je vključitev Slovenije v Organizacijo severnoatlantske pogodbe
oz. potrditev te pogodbe. S tem se Slovenija vključuje v področje in
postaja središče, izhodišče varnosti in miru v Evropi. Tako bo
izpolnjena pomembna strateška, zunanjepolitična ambicija naše države.
V imenu Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije se vam
najprej zahvaljujem za dosedanjo podporo na poti do tega
cilja. Slovenijo je na tej poti odlikovala stalna, nedvoumna in
aktivna podpora Državnega zbora. Jasna stališča tega zbora in
intenzivno angažiranje MZZ, Vlade, predsednika dr. Drnovška in
nekaterih organizacij civilne družbe, kot sta bila npr. Odbor za NATO
in Atlantski svet, so pred lanskim referendumom ustvarili pogoje za
prepričljivo potrditev slovenskih državotvornih prizadevanj.
Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci!
Petega februarja 2004 je še zadnja članica NATO ratificirala
pristopne protokole sedmih povabljenih držav. Washingtonska pogodba je
s tem odprta za pristop, in predvidoma 2. aprila bomo povabljene
države deponirale listine o ratifikaciji pogodbe depozitarju ZDA ter
postale članice NATO. Predlagam vam, da potrdite Severnoatlantsko
pogodbo.
Danes smo lahko zadovoljni. Spomnimo se, kako zelo smo si želeli
vstopiti v NATO leta 1997, in kako razočarani smo bili, ko nam takrat
ni uspelo. Pomislimo, kako so zadovoljni v drugih šestih državah, ki
enako kot pri nas, tako rekoč istočasno potrjujejo washingtonsko
pogodbo. Spomnimo se še, kako vroče si želijo vstopiti v NATO nekatere
druge države, ki zaenkrat niso bile uslišane. Današnji dogodek je
velik dosežek slovenske državotvornosti. Seveda si nalagamo tudi
veliko odgovornost.
Slovenija je s svojo jasno podporo ciljem politike NATO, z aktivnim
vključevanjem v operacije NATO in ne nazadnje z izpolnitvijo nalog iz
Akcijskega načrta članstva dokazala, da je zanesljiva in verodostojna
partnerica, ki izpolnjuje zahtevana merila za članstvo, in da je
upravičena do članstva v najbolj učinkoviti politično-obrambni zvezi
na svetu.
Po rezultatih referenduma sodeč je imel NATO v Sloveniji relativno
malo resničnih nasprotnikov, vendar so bili vplivni in
opazni. Trenutek referenduma je sovpadel z začetkom iraške vojne, ki
so jo nekateri neupravičeno povezovali z NATO. Vendar so te dileme in
spori zdaj za nami. Slovenski volilci so prepričljivo podprli članstvo
Slovenije v NATO. Menim, da se tudi po zaslugi referenduma in
aktivnosti, ki so bile povezane z njim, dobro zavedajo pomena tega
članstva. Ko gre za usodna zgodovinska vprašanja, se Slovenci odločamo
razsodno in državotvorno.
V Sloveniji smo doživljali enake stiske in notranje boje, kot so
jih doživljali v drugih evropskih državah. Po enem letu ugotavljamo,
da so ti boji bolj ali manj končani. Sloga in solidarnost se vračata
v evroatlantsko skupnost. V Državnem zboru in v MZZ smo verjeli, da
drugače ne more biti.
Z vstopom v NATO manifestiramo pripadnost skupnosti držav, katerih
razvoj temelji na demokraciji, osebni svobodi in vladavini prava; na
miroljubnosti ter na zaupanju v cilje in načela Ustanovne listine
OZN. Slovenija vstopa v družino držav, ki so se odločile, da bodo
zaradi sinergičnih učinkov združile svoja varnostna prizadevanja.
Članstvo v NATO krepi težo Slovenije v mednarodnem okolju in nam
omogoča soodločanje pri oblikovanju varnostne politike
evro-atlantskega prostora. Z vključitvijo v proces sprejemanja
varnostnih odločitev je Slovenija dobila priložnost, da je kvalitetno
in pravočasno seznanjena z informacijami in trendi, ki so relevantni
za njeno varnost. Gre za dvosmeren proces, saj zaveznice pričakujejo,
da bo Slovenija v skladu s svojimi zmogljivostmi prepoznala svoj
sorazmerni del odgovornosti za učinkovito in uspešno delovanje
Atlantskega zavezništva. Slovenija si bo z odgovornim odnosom do
članstva v NATO okrepila verodostojnost tudi v širšem mednarodnem
kontekstu. Večina članic NATO je tudi članic EU. Gre za države, s
katerimi Slovenija uresničuje največ svojih političnih, gospodarskih
in kulturnih interesov. Slovenija se s članstvom v NATO uvršča v
skupino najuspešnejših in najbolj uglednih držav.
NATO je nastal v drugačnih razmerah od današnjih, vendar se je po
padcu Berlinskega zidu začel uspešno prilagajati novim varnostnim
izzivom. Gre za kontinuiran proces, katerega temeljni cilj je
zagotavljanje optimalne ravni varnosti članic. Globalizacija presega
nacionalne meje, kar še posebej velja za različne oblike varnostnega
ogrožanja. Zato je razumljivo, da države svoje varnosti ne
zagotavljajo samo na svojih mejah.
Odgovornost in solidarnost pomenita tudi skrb za stabilnost v
sosednih regijah. Neravnovesja v njih bi utegnila imeti negativne
posledice na varnostne razmere v državah članicah NATO. Ilegalne
migracije, vse vrste ilegalne trgovine (z drogami, ljudmi, orožjem),
organiziran kriminal in terorizem so samo zunanji izraz varnostno
neurejenih razmer v regijah ali v državah, katerih notranja
nestabilnost se širi preko njihovih meja.
Novi NATO se vse bolj ukvarja z novimi nevarnostmi in grožnjami,
med katerimi je na prvem mestu terorizem. Terorizem se pojavlja z
različnimi imeni, včasih tudi s takšnimi, ki so na prvi pogled
sprejemljiva, upravičena ali celo požrtvovalna. Terorizem se pojavlja
z izgovori o skrajni sili, o brezupnih večinah in manjšinah, o usodnih
močeh in nemočeh, kar pogosto zbuja čustva in sočutje, vselej pa
podžiga nove spore. Kot ni mogoče sprejeti razlage demokracije, ki bi
omogočala trajne večine in trajne manjšine, seveda tudi ni mogoče
sprejeti nobenega nasilnega spodbijanja nobene večine in nobene
manjšine. Reševanje teh problemov je mogoče le z upoštevanjem zakonov
in mednarodnega prava. V skupnosti, kamor spada tudi Slovenija, za
terorizem seveda ni nobenega opravičila.
NATO vse pogosteje zagotavlja okvir za nevojaške dejavnosti, ki jih
izvajajo različne mednarodne, vladne in nevladne organizacije, ki si
prizadevajo za ureditev razmer na kriznih območjih. Dosedanja
angažiranja NATO v JVE in v Afganistanu, kjer NATO izvaja mirovno
operacijo po pooblastilu OZN, lahko služijo kot dober primer.
Prizadevanje mednarodne skupnosti v Afganistanu, katerega ključni del
je tudi prisotnost NATO, je omogočilo vrnitev več kot 1,5 milijona
beguncev, ki so zaradi nenehnega vojnega stanja vse od časov
sovjetskega vdora leta 1979 živeli v begunskih taboriščih zunaj svoje
domovine.
Dinamika sodobne varnosti zahteva, da NATO vodi proaktivno
politiko, ki se ne odziva samo na situacije, ko se le-te razvijejo v
težko obvladljive regionalne in mednarodne krize. To so spoznale tudi
članice NATO, ki so na vrhu v Pragi sprejele sklep o vzpostavitvi "Sil
NATO za hitro posredovanje" (NATO Response Forces). Že sam njihov
obstoj bo dejavnik odvračanja za države in skupine, ki bi utegnile
povzročiti neravnovesje v svoji regiji. Za učinkovito in pravočasno
delovanje Zavezništva pa ne zadostujejo samo vojaške strukture, ki se
lahko hitro odzovejo na krizne situacije, ampak je potrebno temu
ustrezno prilagoditi tudi hitrost političnega odločanja, kar je, glede
na dejstvo, da gre za demokratične države, vsekakor zahtevna naloga.
Vojaško angažiranje je samo ena od razsežnosti proaktivne politike
NATO, medtem ko ostale tvorijo različne oblike partnerskega
sodelovanja, ki nečlanicam NATO omogoča pomoč pri reformi njihovih
obrambnih sistemov, istočasno pa jih usposablja za kvalitetno
vključevanje v mednarodne operacije NATO. Severnoatlantsko zavezništvo
spodbuja preko "Partnerstva za mir" tudi regionalno sodelovanje
partnerskih držav, kar predvsem v varnostno obremenjenih regijah
prispeva k zmanjševanju napetosti in k upadanju latentnih konfliktnih
situacij.
Slovenija se vključuje v dolgoročno varnostno ureditev razmer v
svoji jugovzhodni soseščini in spodbuja različne oblike sodelovanja
tega področja z NATO. Naše članstvo v Zavezništvu in sodelovanje z
njegovimi članicami bosta pomembno okrepila možnosti slovenskega
varnostnega angažiranja na Zahodnem Balkanu, katerega trajna
stabilizacija je v vitalnem interesu Slovenije. Kot je znano in
razumljivo, ima ta stabilizacija za nas tudi gospodarske razsežnosti.
Slovenija podpira širitev NATO z vsemi tistimi državami, ki si tega
želijo in izpolnjujejo pogoje za članstvo. Dosedanja širitev je
pomembno razširila območje institucionalne stabilnosti v Evropi in na
ta način bistveno varnostno razbremenila države, ki so se nedavno
izvile iz primeža avtoritarnih sistemov. Že napoved širitve NATO in
intenzivno partnersko sodelovanje sta države tega dela Evrope uspešno
vključila v sodobna evropska razmišljanja in prizadevanja za tesnejše
povezovanje. Formalni vstop srednjeevropskih držav v NATO pomeni
nepovratne pozitivne varnostne procese v tem delu Evrope.
Eden od ključnih elementov evropske varnosti in stabilnosti je
čezatlantsko varnostno sodelovanje, ki je doseglo najvišjo stopnjo
institucionaliziranosti prav preko obstoja NATO. Najbolj učinkovito in
po vsej priliki edino mogoče je skupno soočenje z varnostnimi
grožnjami sedanjega časa.
Na Vrhu NATO v Istanbulu (28. in 29. junij 2004) se bomo že kot
članica aktivno vključili v razpravo o prihodnji vlogi in pomenu
Atlantskega zavezništva. To bo priložnost, da skupaj - tudi s tistimi,
ki so bili do članstva bolj skeptični, razmislimo in prispevamo k
oblikovanju takšnega NATO, kot ustreza slovenskim interesom in
pogledom. Varnostna politika in angažiranje NATO po koncu hladne vojne
sta pokazala, da NATO v spremenjenih okoliščinah ohranja svojo
varnostno relevantnost kot del širših naporov mednarodne skupnosti za
vzpostavljanje miru, varnosti, zanesljivosti in ravnovesja v svetu.
|
