Kako Nato deluje v praksi
Kako Nato opravlja svoj posel? Začnimo s tistim, česar Nato ne
dela.
Nato ne vsiljuje odločitev svojim članicam ali svojim partnerskim
državam proti njihovi volji. Sodelovanje v Natu je prostovoljno in v
procesu odločanja sodeluje vsaka država. Države morajo izbirati med
različnimi možnostmi in včasih lahko pristanejo na kratkoročni
kompromis, da bi zavarovale svoje dolgoročnejše interese. Toda tega
niso prisiljene storiti. Če določena država članica meni, da bi
odločitev, o kateri razmišlja Nato, nepopravljivo škodovala njenim
nacionalnim interesom, ji v takšno odločitev ni treba privoliti. V
takšnem primeru se, dokler se za problem ne najde rešitev, ne sprejme
nobena odločitev. Vlada vsake države članice lahko svobodno presoja,
kaj najbolj koristi interesom njenih državljanov.
Nato nima stalne vojske, ki bi v vojašnicah čakala, da od sveta
Nata dobi ukaz za ukrepanje. Pravzaprav Nato ima sicer zelo majhno
stalno vojaško silo. Tako obstaja v različnih vojaških štabih, ki so
del integrirane vojaške strukture zavezništva, maloštevilno mednarodno
osebje; razen tega so na voljo operativne sile, ki so odgovorne za
ravnanje s stalnimi napravami za komuniciranje ali protiletalsko
obrambo in za nadzor zračnega prostora. Tako na primer obstajajo
Natove sile za zgodnje odkrivanje nevarnosti iz zraka, ki zagotavljajo
nenehni nadzor zračnega prostora in možnost zgodnjega opozarjanja ter
imajo ključno vlogo pri poveljevanju vojaškim silam. Nadalje na
območju poveljstva zavezniških sil za Evropo deluje poveljstvo korpusa
za hitro posredovanje, kateremu je mogoče podrediti nacionalne enote
in divizije ter dve mednarodni diviziji. Ta korpus se lahko zelo hitro
razvije do načrtovane moči, toda divizije, predvidene za podreditev
temu korpusu, preidejo pod poveljstvo Nata samo po potrebi. Pod
stalnim poveljstvom Nata bi bili samo poveljstvi obeh mednarodnih
divizij. Na voljo pa so tudi stalne pomorske sile Nata, ki jih po
načelu rotacije tvori majhno število ladij in osebje iz sestave vojnih
mornaric nekaterih držav članic.
Poleg navedenega večino tako imenovanih "Natovih sil" tvorijo
nacionalne sile, ki so pod nacionalnim nadzorom. Nacionalne sile bi
bile dane na voljo zavezništvu in bi prešle pod pristojnost vojaških
poveljnikov Nata le v posebnih okoliščinah in v skladu s postopki, o
katerih so se države članice vnaprej sporazumele.
Nato ni naddržavna organizacija, ampak zavezništvo med neodvisnimi
suverenimi državami, ki so se odločile, da bodo v največjo korist
interesov vsake od njih med seboj prostovoljno sodelovale. Države
članice Nata se redno posvetujejo o zadevah skupnega pomena, toda
osrednji organ Nata, ki bi državam določal, kaj naj počnejo, ne
obstaja; prav tako katerakoli članica ne more svojega stališča ali
mnenja vsiljevati drugim.
Kot naravna posledica tega temeljnega načela sodelovanja v okviru
zavezništva so vsa Natova telesa sestavljena iz predstavnikov držav
članic, katerih vloga je - domala dobesedno -, predstavljati stališča
svoje države zavezniškim državam. Tovrstno posvetovanje se samo po
sebi sproži ob vsakem vprašanju, vsakokrat ko je treba sprejeti
odločitev in ko nastanejo nove razmere, ki bi utegnile imeti posledice
za zavezništvo. Razen tega imajo nacionalni predstavniki pomembno
vlogo tudi pri sporočanju pogledov in stališč zaveznic svojim vladam
in pri pojasnjevanju razlogov zanje. Včasih je soglasje držav članic
popolno, tako da s sprejemanjem odločitev ni težav. Včasih obstaja
večinsko stališče, vendar ima ena ali več držav nekoliko drugačno
mnenje. V takšnem primeru steče prizadevanje, da bi prek posvetovanj
zmanjšali razliko v stališčih in po potrebi dosegli kompromis. Če pa
dogovora ni mogoče skleniti, lahko posamezne države članice svobodno
delujejo v skladu s svojimi stališči.
Neuspeh pri doseganju soglasja ne pomeni ogrožanja temeljev
solidarnosti med državami članicami. Nasprotno, ena od močnih strani
zavezništva je dejstvo, da je kljub različnim mnenjem navadno mogoče
najti dovolj stičnih točk za dosego dogovora. Posvetovalni mehanizem,
ki je na voljo v okviru Nata, zagotavlja nenehni dialog med državami
članicami, državam daje obilo možnosti za pojasnjevanje in
razpravljanje o njihovih skrbeh ter jim omogoča medsebojno razumevanje
težav, na katere vlade utegnejo naleteti pri opravičevanju ter
pojasnjevanju svoje politike in odločitev svojim volivcem.
Vsaka država se obenem zaveda, da bi lahko večje razlike v mnenjih,
če ne bi bile odpravljene, ogrozile politično solidarnost in
povezanost zavezništva v okoliščinah, v katerih bi ta dva povezovalna
dejavnika utegnila imeti ključni pomen. Zato so države članice Nata
zainteresirane za obravnavanje glavnih razlik v mnenjih na način, ki
vodi h konsenzu in varuje njihove skupne varnostne interese.
Vsa ta načela veljajo za odnose med državami članicami zavezništva,
toda ista filozofija prostovoljnega medsebojnega sodelovanja,
spoštovanja nacionalne neodvisnosti in sprejemanja odločitev s
konsenzom je značilna tudi za bilateralno in multilateralno
sodelovanje med Natom in njegovimi partnerskimi državami.
|
