PUBLIKACIJE

Krepitev evropske vloge v okviru zavezništva

Pogodba o Evropski uniji, podpisana v Maastrichtu decembra 1991, je Zahodnoevropsko unijo (ZEU) opredelila kot neločljivo sestavino razvoja Evropske unije (EU) in določila, da je naloga ZEU, pripravljati in uresničevati odločitve in ukrepe EU na obrambnem področju. Te opredelitve so bile odraz odločenosti evropskih članic zavezništva, da prek razvoja pobude, danes znane pod imenom Evropska varnostna in obrambna identiteta, prevzamejo večjo odgovornost za skupno obrambo in varnost .

Zavezništvo je soglašalo, da bo evropskim državam članicam pomagalo pri uresničevanju teh ciljev. Tako so voditelji zavezništva leta 1994 na vrhunskem srečanju Nata v Bruslju podprli razvoj Evropske varnostne in obrambne identitete, "ki bi sčasoma lahko pripeljala do skupne obrambe, združljive z obrambo Atlantskega zavezništva". Pozdravili so krepitev evropskega stebra zavezništva v obliki Zahodnoevropske unije in izrazili pripravljenost, da skupne sile in sredstva zavezništva dajo na voljo tudi za operacije ZEU, katerih nosilke so evropske članice zavezništva. S tem namenom je zavezništvo predvidelo razvoj zmogljivosti, s katerimi bi lahko zadovoljilo tako evropske potrebe kot prispevalo k zagotavljanju varnosti zavezništva; gre za zmogljivosti, ki se označujejo kot "ločljive", ne pa "ločene".

Zavezništvo od leta 1994 dalje dejansko uresničuje te obveznosti. Posebej pomembno odločitev so zunanji ministri Nata sprejeli na srečanju v Berlinu junija 1996, ko so se sporazumeli o razvoju evropske varnostne in obrambne identitete v okviru zavezništva. Odtlej pa so napori usmerjeni v uresničevanje tega razvoja.

Glavni elementi procesa krepitve evropske vloge v okviru atlantskega zavezništva so naslednji:

• Redna skupna zasedanja Severnoatlantskega sveta in Sveta Zahodnoevropske unije.
• Sklepanje dogovorov, na podlagi katerih bi bile sile in sredstva Nata od primera do primera na voljo za podporo operacij, ki bi jih izvajala Zahodnoevropska unija.
• Vzpostavljanje mehanizmov, potrebnih za to, da se Natove sile in sredstva odstopijo za navedeni namen, da se spremlja njihova uporaba in da se te sile in sredstva vrnejo Natu.
• Tesna posvetovanja med Natom in ZEU o načrtovanju in izvajanju takšnih operacij.
• Upoštevanje potreb, povezanih z izvajanjem operacij pod vodstvom ZEU, v Natovem sistemu obrambnega načrtovanja.
• Sprejemanje ustreznih dogovorov znotraj Natove poveljevalne strukture.
• Ob uskladitvi z ZEU preverjanje vseh postopkov s pomočjo načrtovanja "ponazoritvenih" misij ZEU in izvajanja vojaških vaj.

Čeprav se proces odločanja v Natu še vedno precej razlikuje od procesa odločanja v ZEU, je razvoj evropske varnostne in obrambne identitete prinesel potrebo po veliko tesnejši politični zvezi med obema organizacijama. Sveta obeh organizacij in nekateri od njunih podrejenih organov imajo sedaj redne skupne sestanke, podpisani so bili sporazumi o izmenjavi pomembnih dokumentov. Odkar pa so sedež ZEU leta 1993 prenesli iz Londona v Bruselj, potekajo redni stiki tudi v številnih drugih oblikah. Naslednje faze omenjenega procesa vključujejo preučevanje in preverjanje postopkov, ki bi bili uporabljeni v primeru krize, ter pripravo skupne vaje s področja razreševanja kriz, ki bo izvedena v roku dveh let. Sodelovanje med Natom in Zahodnoevropsko unijo pa se še naprej razvija. Za proces krepitve evropske vloge v okviru atlantskega zavezništva se močno zanimajo tudi Natove partnerske države, k njegovemu razvoju pa prispevajo s svojim članstvom tako v organih Nata kot v ZEU.

Leta 1997 je Evropska unija organizirala medvladno konferenco, na kateri je ponovno ocenila maastrichtsko pogodbo. To je prineslo popravek maastrichtske pogodbe in novo pogodbo, ki so jo voditelji Evropske unije podpisali junija 1997 v Amsterdamu. Amsterdamska pogodba je ponovno potrdila, da bo Evropska unija pri pripravi in uresničevanju svojih odločitev in ukrepov z obrambnimi implikacijami računala na Zahodnoevropsko unijo. Iz pogodbe je tudi razvidno, katere vrste nalog so si zadali: to so humanitarne in reševalne operacije, naloge ohranjanja miru in druge naloge, ki bi lahko bile zaupane bojnim silam v zvezi z razreševanjem kriz ali z ohranjanjem miru. Vse te naloge so znane kot "petersberške naloge", ime pa so dobile po ministrskem srečanju ZEU v Petersbergu v Nemčiji junija 1992, kjer so sprejeli odločitev o usmeritvi ZEU na ta področja delovanja. Razen tega je ZEU maja 1997 v Parizu sprejela tudi odločitve, s katerimi naj bi olajšala sodelovanje vseh evropskih članic atlantskega zavezništva ne samo pri izvajanju operacij ZEU, v katerih se uporabljajo zmogljivosti Nata, ampak tudi pri načrtovanju in pripravi takšnih operacij.