PUBLIKACIJE

Notranje prilagajanje zavezništva

Enako pomemben kot odpiranje zavezništva navzven in njegova zunanja preobrazba je proces njegovega notranjega prilagajanja in posodabljanja. Ta proces ima številne razsežnosti.

Na političnem področju to pomeni oblikovanje širšega pristopa k varnosti, okrepitev politične sestavine Nata in prilagoditev njegovih notranjih postopkov, tako da se zavezništvo lahko spoprime z novimi političnimi izzivi.

Na vojaškem področju je notranja prilagoditev najprej pomenila temeljito reorganizacijo in zmanjšanje obsega kopenskih, letalskih in pomorskih sil za 30 do 40 odstotkov, znižanje stopnje pripravljenosti sil in zmanjšanje obsega sil "prve bojne črte" ter občutno, do 80- odstotno zmanjšanje obsega jedrskih sil. Nadalje pa notranja prilagoditev vključuje prilagoditev zavezniške poveljevalne strukture, tako da bi dobili enovito mednarodno strukturo, ki bi se bila pod političnim vodstvom Severnoatlantskega sveta sposobna odzvati na cel niz vlog in nalog zavezništva.

Vodilo notranjega prilagajanja zavezništva je predvsem potreba po zagotovitvi njegove stalne vojaške učinkovitosti. Z notranjim prilagajanjem je treba ohraniti transatlantsko povezavo; prav tako je treba evropskim državam prek razvoja evropske varnostne in obrambne identitete znotraj Nata pomagati, da prevzamejo večjo odgovornost za skupno obrambo in za druge vloge zavezništva; razen tega je zavezništvo treba opremiti za opravljanje novih nalog. Temeljne sestavine procesa notranjega prilagajanja so posodobitev in prilagoditev Natove poveljevalne strukture in uresničevanje zamisli o "Skupnih združenih namenskih silah". Skupne združene namenske sile so mednarodne namenske sile, ki jih je mogoče hitro razmestiti in imajo zmogljivost, primerno za vsak posamičen primer. Predsedniki držav in vlad članic Nata so na vrhunskem srečanju v Madridu julija 1997 sprejeli odločitve o nadaljnjih potrebnih korakih, decembra 1997 pa je bilo doseženo soglasje o temeljnih značilnostih nove zavezniške poveljevalne strukture.

Tako zunanje kot notranje prilagajanje Nata in nove naloge, ki jih zavezništvo prevzema v zvezi z ohranjanjem miru in razreševanjem kriz, zahtevajo korenito spremembo njegove strukture. To sovpada s priložnostjo brez primere za oblikovanje novih kooperativnih varnostnih struktur v Evropi, namenjenih spoprijemanju z izzivi prihodnjega stoletja. V skladu s tem zavezništvo razvija manjše, toda prožnejše in bolj gibljive sile, hkrati pa prilagaja svojo mednarodno poveljevalno strukturo in krepi vlogo evropske strani v transatlantskem varnostnem partnerstvu, da bi vsem evropskim zaveznicam omogočilo, bolj koherentno in učinkovito prispevati k nalogam in dejavnostim zavezništva.

Notranje prilagajanje zavezništva zahteva:

• natančnejše usklajevanje med političnimi in vojaškimi sestavinami Nata;
• manjše, prožne in gibljive sile, ki so se sposobne hitro in učinkovito odzvati na širok niz možnih dogodkov;
• uresničevanje zamisli o skupnih združenih namenskih silah;
• razvoj okvira, znotraj katerega lahko evropske zaveznice tako povečajo učinkovitost svojega prispevka Natu kot podprejo naloge v zvezi z ohranjanjem miru in razreševanjem kriz, ki bi jih utegnila izvajati Zahodnoevropska unija;
• zagotavljanje prožnosti nove strukture, ki je potrebna za olajšanje pristopa novih držav članic in tesnejšega sodelovanja s partnerskimi državami v okviru okrepljenega programa Partnerstvo za mir in Evroatlantskega partnerskega sveta;
• zagotavljanje zmogljivosti, ki jih zavezništvo potrebuje za prevzemanje novih nalog na področju ohranjanja miru in drugih nalog.

Te spremembe ne potekajo v izolaciji, ampak so tesno povezane s spremembami v drugih institucijah, kot so Organizacija združenih narodov (OZN), Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Evropska unija (EU) in Zahodnoevropska unija (ZEU). Tako je preprečeno podvajanje dejavnosti institucij, hkrati pa zagotovljen njihov optimalni medsebojni vpliv.