Slovenija >> NATO Skupno spletišče v podporo včlanjevanju Slovenije v NATO, uredniki Urad vlade RS za informiranje, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za obrambo (aktivno od 2001 do 2004)
Slovenija in NATO

Slovenija in NATO
Nato
Koledar dogodkov
Pogosta vprašanja
Novinarsko središče
Dokumenti
Publikacije
Javno mnenje
Povezave
SlovenskoE-pošta

PUBLIKACIJE

Pomen Severnoatlantskega sporazuma

Severnoatlantski sporazum je bil podpisan 4. aprila 1949 v Washingtonu. Tako je med desetimi neodvisnimi evropskimi in dvema neodvisnima severnoameriškima državama nastalo zavezništvo, s katerim so se države zavezale za vzajemno obrambo. Pozneje - v obdobju od leta 1952 do leta 1982 - so k sporazumu pristopile še štiri evropske države.

Sam sporazum je zelo preprost dokument. Začne se s kratko preambulo, ki pojasnjuje, da je sporazum sklenjen v duhu Ustanovne listine Združenih narodov in da svojo legitimnost dejansko črpa iz te listine. Preostali del besedila sporazuma pa vsebuje samo 14 členov, ki določajo bistvene obveznosti držav članic, ki jih te države sprejemajo tako druga do druge kot do celotnega zavezništva.

Nekateri členi Severnoatlantskega sporazuma zaslužijo posebno pozornost. Tretji člen je podlaga za načrtovanje kolektivne obrambe in države članice zavezuje, da individualno in kolektivno vzdržujejo ter razvijajo svoje obrambne zmogljivosti. Četrti člen zagotavlja okvir za posvetovanje med državami članicami, kadarkoli katera od njih oceni, da je ogrožena njena varnost. Ta člen tudi poudarja velik pomen razvejanega procesa posvetovanj, ki poteka v okviru zavezništva, ter pojasnjuje, zakaj se zavezništvo loteva novih nalog, namenjenih krepitvi varnosti na celotnem evroatlantskem območju.

Peti člen sporazuma posebej potrjuje pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe, ki jo vsebuje 51. člen Ustanovne listine Združenih narodov. Po tem členu države podpisnice Severnoatlantskega sporazuma soglašajo, da bo oborožen napad na eno ali več od njih obravnavan kot napad na vse skupaj. Šesti člen opredeljuje zemljepisno območje, na katerega se nanaša vsebina petega člena.

Deveti člen je ustanovil Severnoatlantski svet, ki je edini organ, neposredno oblikovan s sporazumom, samemu svetu pa je naložil oblikovanje "tistih pomožnih teles", ki bi lahko bila potrebna za uresničevanje ciljev sporazuma. Današnja struktura odborov in agencij, ki jih je svet ustanovil pozneje, podprta z mednarodnimi civilnimi in vojaškimi sestavinami odborov in agencij, pomeni to, kar je odtlej znano kot Organizacija severnoatlantskega sporazuma. Povedano drugače, vsi ti odbori in agencije tvorijo tisto, kar pomeni "O" v kratici NATO.

Na vrhunskem srečanju Severnoatlantskega sveta julija 1997 v Madridu je zavezništvo tri države - Češko, Madžarsko in Poljsko - povabilo, naj začnejo pogajanja z namenom, da bi do leta 1999 postale članice zavezništva. Hkrati so voditelji zavezništva nakazali, da bodo ostala njegova vrata odprta; pričakujejo, da bodo pozneje podobna povabila razširili še na druge države. Te države skušajo s prizadevanjem, da bi postale članice Nata, zavarovati svojo prihodnost. Do tega imajo pravico. Kot pri vsakem zavarovanju pa morajo biti pripravljene plačati svojo premijo. To je obveznost, ki jo morajo biti zmožne in voljne sprejeti. Deseti člen Severnoatlantskega sporazuma je možnost širjenja zavezništva predvidel, saj navaja, da lahko zaveznice "katerokoli drugo evropsko državo, ki lahko prispeva k uveljavljanju načel tega sporazuma in k varnosti severnoatlantskega območja, na temelju soglasja povabijo, naj pristopi k sporazumu".

Z drugimi členi sporazuma vsaka država članica sprejema posebne obveznosti, ki se nanašajo na obrambo in varnost, pri čemer nobena od teh obveznosti ne posega v pravice ali dolžnosti držav, izhajajoče iz ustanovne listine Združenih narodov. Vsaka država se tudi obvezuje, da bo na številne načine prispevala k razvoju miroljubnih in prijateljskih mednarodnih odnosov, vključno s "krepitvijo svojih demokratičnih institucij", z "doseganjem boljšega razumevanja načel, na katerih so utemeljene te institucije", ter s "spodbujanjem stabilnih razmer in blaginje". Sporazum predvideva tudi prizadevanje za odpravo konfliktov, izhajajočih iz mednarodne gospodarske politike držav članic, in za spodbujanje gospodarskega sodelovanja med njimi.

Severnoatlantski sporazum jamči za varnost svojih držav članic vse od leta 1949. Od varnosti, ki jo zagotavlja zavezništvo, pa imajo posredno korist tudi številne druge evropske države. Danes, po koncu hladne vojne in razdelitve Evrope, zavezništvo ni samo povabilo treh novih držav, naj postanejo njegove članice, ampak se tudi reorganizira, tako da lahko v njegovih dejavnostih intenzivno sodelujejo tudi druge države. Od tako nastajajoče večje stabilnosti in medsebojnega zaupanja ima neposredno korist vsa Evropa.

Nato je usmerjen k varnosti v prihodnosti. Toda pripadnost Natu in sodelovanje z njim ni samo pripravljanje na hude čase v prihodnosti, ampak pomeni tudi dejavne ukrepe za varnejšo Evropo že danes. Po letu 1995 je sodelovanje Nata z državami nečlanicami zavezništva in z drugimi mednarodnimi organizacijami preprečilo nadaljnjo zaostritev spopadov v Bosni in Hercegovini in prineslo upanje na mir. Zavezništvo je edina mednarodna organizacija, ki ima zmogljivosti, potrebne za prevzem te naloge. Da bi se pripravil na podobne izzive v prihodnosti, je Nato svojo politično in vojaško strukturo preoblikoval tako, da jo je prilagodil izvajanju nalog v zvezi z ohranjanjem miru in razreševanjem kriz.

Danes ima Nato 16 članic:
O strani