Proces odpiranja zavezništva novim članicam
Odločitve, ki jih je zavezništvo sprejelo v Madridu, zlasti tista,
da se odpre dodatnim članicam, niso bile same po sebi umevne. Tako kot
ob vsakem odločanju v zavezništvu je bil tudi ob odločanju o njegovi
širitvi izid odvisen od soglasja vseh današnjih držav članic.
Pojavilo se je vprašanje o zmožnosti razširjenega zavezništva za
doseganje konsenza, potrebnega za sprejemanje učinkovitih
odločitev. Pozornost je bilo treba nameniti zaskrbljenosti glede
stroškov. Ali je zavezništvo, ki je bilo oblikovano pred skoraj
petdesetimi leti v popolnoma drugačnem mednarodnem okolju, lahko kos
varnostnim izzivom 21. stoletja? Kako lahko države članice zmanjšajo
ukoreninjene sume Rusije v Nato in napačno, vendar vztrajno rusko
zaznavanje zavezništva kot vojaškega bloka, ki je sovražen ruskim
interesom, hkrati pa pospešijo pozitiven razvoj odnosov med Natom in
Rusijo? Da bi zagotovili sprejem pozitivnih odločitev, ki bi temeljile
na popolnem konsenzu držav članic, so v zavezništvu o teh vprašanjih,
tako kot o vseh tako pomembnih vprašanjih, že prej potekala obsežna
posvetovanja.
Zunanji ministri držav članic Nata so decembra 1994 izrazili pobudo
za izdelavo študije o širitvi Nata, ki je bila objavljena septembra
1995. Sledila sta ji okrepljen individualni dialog z zainteresiranimi
partnerskimi državami in analiza bistvenih dejavnikov, povezanih s
pridružitvijo novih držav članic, ki so jo opravili v okviru
zavezništva.
Študija je prinesla številne pomembne sklepe o prihodnji vlogi
zavezništva, vključno s soglasjem, da bo sprejem novih članic
nadaljnji korak h krepitvi varnosti in širjenju stabilnosti na
celotnem evroatlantskem območju, kar je temeljni cilj
zavezništva. Uradno odločitev o povabilu trem državam, naj v skladu z
10. členom Severnoatlantskega sporazuma z zavezništvom začnejo
pridružitvena pogajanja, so predsedniki držav in vlad članic Nata
sprejeli julija 1997 v Madridu. Ta pogajanja so danes že uspešno
končana, razen tega pa so bili decembra 1997 podpisani uradni
pridružitveni protokoli. Ko bodo te protokole v skladu s svojimi
državnimi in parlamentarnimi postopki ratificirale vse sedanje države
članice in ko bodo vse tri države izvedle svoje, za pristop k
Severnoatlantskemu sporazumu potrebne nacionalne zakonodajne ali
parlamentarne postopke, bodo nove članice kot polnopravne članice
zavezništva zasedle svoje mesto za mizo Severnoatlantskega
sveta. Celotni proces naj bi bil sklenjen do 50. obletnice podpisa
Severnoatlantskega sporazuma, aprila 1999.
|
