PUBLIKACIJE

Kako se sprejemajo odločitve

Delovanje zavezništva temelji na skupnih političnih obveznostih in na vzajemnih obveznostih za praktično medsebojno sodelovanje vseh držav članic. Skupna varnost članic zavezništva je nedeljiva. Nujna je politična solidarnost med državami, dosega pa se z Natovim vsakdanjim delom na političnem, obrambnem in vojaškem področju, pa tudi na drugih področjih. Vendar to ne pomeni, da sploh ni prostora za različnost mnenj. Posamezne države članice pravzaprav pogosto zastopajo občutno različne poglede. Zavezništvo ni monolitna organizacija, zato od držav članic pričakuje, da bodo za mizo sveta Nata pripravljene pojasnjevati in zagovarjati svoja stališča o kakršnemkoli vprašanju, o katerem teče razprava. Temeljna podmena ob tem pa je, da si prek medsebojnih posvetovanj vsaka država članica kar najbolj prizadeva razumeti položaj drugih članic in najti rešitve, ki jih lahko podprejo vse članice zavezništva. Posvetovanja med partnerskimi državami in Natom temeljijo na enaki osnovi - na pripravljenosti za sodelovanje, na vzajemnem upoštevanju skrbi drugih držav in na iskanju skupnih rešitev.

Posvetovanje je torej nesporno življenjsko pomemben del procesa odločanja v zavezništvu. Pojavlja se v številnih oblikah. Na najosnovnejši ravni posvetovanje preprosto vključuje izmenjavo informacij in mnenj. Na drugi ravni vključuje sporočanje postopkov ali odločitev, ki so jih vlade že sprejele ali so tik pred tem, da jih sprejmejo, in posredno ali neposredno vplivajo na interese njihovih zaveznic. Posvetovanje lahko vključuje tudi vnaprejšnje opozarjanje na prihodnje postopke ali odločitve vlad, zato da bi imeli drugi možnost, odobriti jih ali izreči o njih pripombe. Nadalje lahko posvetovanje vključuje razpravo z namenom, doseči konsenz o politiki, ki naj bi bila sprejeta, ali o postopkih, ki naj bi se vzporedno izvajali. Končno obstajajo še posvetovanja, katerih namen je, doseči vzajemno sprejemljiv sporazum o skupnih odločitvah ali o delovanju zavezništva kot celote.

Posvetovanje je neprekinjen proces. Ker imajo vse države članice svoje predstavnike na sedežu Nata v Bruslju, lahko posvetovanje med delegati držav na zahtevo kateregakoli od njih ali na pobudo generalnega sekretarja Nata steče z minimalnim časovnim zamikom. To omogoča začetek, če je treba, tudi v kratkem času, intenzivne razprave, v kateri na temelju posebnih navodil iz svojih prestolnic vsestransko sodelujejo predstavniki vseh vpletenih držav. Ta posvetovalni mehanizem se nenehno in široko uporablja. Razen tega je dolgotrajna praksa sodelovanja, temelječega na skupnih postopkih, na dogovorih o kolektivni obrambi in na vzajemnih zmogljivostih, dragocena pomoč tistim državam članicam, ki se odločijo, da bodo to izkušnjo uporabile v okoliščinah, v katere Nato kot tak ni vpleten. Dejstvo, da imajo številne partnerske države svoje diplomatske misije in urade za zvezo v istih stavbah kot članice Nata, prav tako pomaga k lažjemu komuniciranju in vzpostavljanju stikov.

Ker je politično posvetovanje življenjsko pomembna sestavina razreševanja kriz, je pogosto povezano z obdobji napetosti in težav. Ni presenetljivo, da se pozornost javnosti rada osredotoča na področja, kjer se mnenja med državami članicami razhajajo. V teh okoliščinah posvetovanje v okviru zavezništva deluje kot opomin državam članicam, naj ne pozabijo na temeljno enotnost njihovega cilja, ne da bi poseglo v njihovo pravico, da ostanejo edini razsodnik o svojih nacionalnih interesih. Vendar je posvetovanje v enaki meri tudi rutinska zadeva, ki naj bi državam članicam pomagala raziskati namen dosega sporazuma med njimi in oblikovati dolgoročno politiko, ki prizadeva celotno zavezništvo. Dober primer za to je razprava o pobudah v zvezi z uravnavanjem oboroževanja in z razoroževanjem ter priprava skupnih pogajalskih izhodišč za nastop v mednarodnih forumih, ki se ukvarjajo s temi vprašanji.

Čeprav je za skupno delovanje potrebno soglasje, tega ni mogoče vsiliti. Potemtakem neizogibno prihaja do primerov, ko zaradi razlik v potrebah in v zaznavanju nacionalnih interesov kljub posvetovanjem ni mogoče doseči dogovora, vsaj kratkoročno ne. V takšnih okoliščinah politično posvetovanje postane še pomembnejše, saj omogoča pojasnitev razhajajočih se stališč in razpravo o njih na takšen način, da se med zaveznicami ohrani solidarnost glede njihovih splošnih ciljev in integriteta zavezniških struktur. Nobena država članica ni prisiljena delovati ali sprejemati odločitev proti svoji volji. V tem je razlog za dejstvo, da nobena država članica kljub temu, da so se včasih njihova mnenja močno razhajala, svojega nadaljnjega članstva v zavezništvu nikoli ni postavila pod vprašaj. Podlaga partnerstva z drugimi državami je prav tako popolna prostovoljnost; in ko se pojavijo problemi, so za njihovo rešitev na razpolago posvetovalni mehanizmi, s katerimi se nadzira partnerstvo.