Spreminjanje in kontinuiteta
S pobudami, kakršni sta bili ustanovitev Severnoatlantskega sveta
za sodelovanje (North Atlantic Cooperation Council, NACC) decembra
1991 in programa Partnerstvo za mir (Partnership for Peace, PfP)
januarja 1994, so države članice Nata odprle pot novim oblikam svojega
partnerstva in sodelovanja z drugimi državami v okviru
zavezništva. 27. maja 1997 sta Nato in Rusija v Parizu podpisala
Ustanovno listino Nato-Rusija, to je zgodovinski sporazum o njunih
medsebojnih odnosih, sodelovanju in zagotavljanju varnosti v
prihodnje. Nekaj dni pozneje je bila v Sintri na Portugalskem
parafirana Ustanovna listina Nato- Ukrajina, hkrati pa je bil na
temelju Severnoatlantskega sveta za sodelovanje in kot njegovo
nadomestilo ustanovljen novi Evroatlantski partnerski svet
(Euro-Atlantic Partnership Council, EAPC). Dejavnost tega sveta
združuje nadziranje razvoja okrepljenega programa Partnerstva za mir
in razvijanje novih možnosti za politični dialog. Decembra 1995 je
Nato s šestimi sredozemskimi državami vzpostavil Sredozemski dialog,
ki ga danes še dalje razvija.
Da bi pospešil svoje notranje prilagajanje, uvaja Nato nove
strukture in postopke. Sestavina tega procesa sta tudi razvoj Evropske
varnostne in obrambne identitete (European Security and Defence
Identity, ESDI) v okviru zavezništva in uresničevanje zamisli, znane
kot "Skupne združene namenske sile" (Combined Joint Task Forces,
CJTFs). Namen zamisli o Skupnih združenih namenskih silah je,
zagotoviti spremenljivost sestave in večnacionalnega značaja vojaških
sil, zato da bi bile te sile prilagojene kakršnimkoli nalogam v zvezi
z razreševanjem kriz in ohranjanjem miru. Ob razvijanju svojih odnosov
z drugimi organizacijami in ob preoblikovanju svoje vojaške
poveljevalne strukture pa je zavezništvo doživelo tudi druge korenite
spremembe.
Nato torej ni obstal na mestu. Vse od ustanovitve dalje se je moral
vedno prilagajati novim okoliščinam in novim nalogam. V zgodnjih letih
obstoja zavezništva so se njegovim prvotnim ustanovnim članicam
pridružile tri nove države - Grčija, Turčija in Nemčija -, pozneje je
k Severnoatlantskemu sporazumu pristopila še Španija. V vmesnem
obdobju je Nato v luči novih političnih razmer in dosežkov
tehnološkega razvoja spreminjal svojo politično in vojaško strategijo;
odz(i)val se je na krize v odnosih med Vzhodom in Zahodom; dajal je
pomembne pobude na področjih, kot sta uravnavanje oboroževanja in
omejevanje širjenja orožij za množično uničevanje; prav tako je v
skladu s spreminjajočimi se zahtevami posodabljal in prilagajal svoje
sile in notranjo strukturo.
V zadnjem desetletju smo bili priča najrazburljivejšim in
najdaljnosežnejšim spremembam v mednarodnih odnosih po 2. svetovni
vojni. Posledice teh sprememb nimajo primere. Nato se je nanje odzval
s sprožitvijo intenzivnega programa notranjega in zunanjega
prilagajanja, ki vključuje ponovno presojo strategije zavezništva,
zmanjšanje obsega njegove vojaške sile, preoblikovanje strukture
zavezniških vojaških poveljstev, uvedbo ukrepov za spodbujanje
sodelovanja in partnerstva z državami nečlanicami zavezništva po vsej
Evropi, odprtje vrat zavezništva novim članicam ter sprejem novih
pooblastil na področju razreševanja kriz in ohranjanja miru. Da bi
zagotovil izvajanje vojaškega vidika Bosanskega mirovnega sporazuma,
je Nato na temelju pooblastila Združenih narodov ob koncu leta 1995
pod svojim vodstvom prvič organiziral mednarodne sile za uresničitev
Ifor (Implementation Force). Kot je dobro znano, je to prineslo konec
spopadov v Bosni in omogočilo začetek gradnje temeljev trajnega
miru. Ko so sile za uresničitev Ifor izpolnile svoje poslanstvo, so
nalogo, nadgraditi njihove dosežke, (zopet prvič) prevzele sile pod
Natovim vodstvom, imenovane sile za stabilizacijo Sfor (Stabilisation
Force). Ti dogodki in intenzivno sodelovanje z državami partnericami
in z drugimi vpletenimi državami nečlanicami Nata nimajo precedensa;
še več, pred nekaj leti si česa takega ne bi mogli niti zamišljati.
V času, ko se zavezništvo približuje petdeseti obletnici podpisa
Severnoatlantskega sporazuma in se pripravlja na dodatno prilagoditev
vlogi razširjenega okvira za nadaljevanje partnerstva tako v okviru
sporazuma kot z državami članicami Evroatlantskega partnerskega sveta,
ni dvoma, da se bo Nato v prizadevanju, biti kos prihodnjim izzivom,
še naprej razvijal.
|
