PUBLIKACIJE

Pomen vrhunskega srečanja v Madridu

Na vrhunskem srečanju v Madridu julija 1997 je zavezništvo sprejelo odločitev o pridružitvi novih članic in nadaljnje ukrepe za krepitev struktur, ki jih potrebuje, da bo sposobno izpolnjevati svoje obveznosti v prihodnosti.

Prvič, članice zavezništva so spet potrdile svoje vzajemne obveznosti. Nadalje, uradno so povabile tri države - Češko, Madžarsko in Poljsko - , da začnejo pridružitvena pogajanja, ki naj bi jih pripeljala do članstva v zavezništvu. Zaveznice so ponovno potrdile trajno odprtost Nata za priključitev novih držav v prihodnje. Potem pa so se lotile naloge, kako izboljšati ureditev, ki vsem 44 državam Evroatlantskega partnerskega sveta omogoča sodelovanje pri izgrajevanju evropske varnosti. Del tega procesa je tudi njihov dogovor o okrepitvi pobude Partnerstvo za mir.

Vrhunsko srečanje je bilo zelo delovno. Poleg tega, da so bile sprejete omenjene pobude, s katerimi naj bi dosegli napredek pri zunanjem prilagajanju Nata, so bili storjeni koraki za pospešitev notranjega prilagajanja zavezništva. To zlasti pomeni krepitev vloge evropske strani v transatlantskem partnerstvu ter reorganiziranje načinov strukturiranja Natovih vojaških sil in poveljevanja tem silam.

V istem času je tako pred madridskim vrhunskim srečanjem kot na srečanju samem prišlo tudi do drugih večjih premikov. Razprave z Rusijo so prinesle ustanovitev novega stalnega skupnega sveta Nato-Rusija, ki naj bi bdel nad razvojem močnega in trajnega sodelovanja med zavezništvom in Rusijo; ločena posvetovanja med Natom in Ukrajino pa so dosegla vrhunec z ustanovitvijo posebne komisije Nato-Ukrajina, katere naloga je, razvijati posebno partnerstvo med zavezništvom in Ukrajino. Vlade držav članic Nata so napovedale tudi ukrepe za nadgradnjo napredka, ki so ga doslej dosegle v svojem dialogu s sredozemskimi državami, razen tega pa so ustanovile še skupino za sredozemsko sodelovanje, ki naj bi bdela nad nadaljnjim razvojem dialoga.

Vzpostavljanje mednarodne varnosti je postopen proces. V zvezi s tem ne sme priti do nazadovanja, saj gre za preveč pomembno področje. Čeprav so se nekatere države članice v tem stoletju dvakrat zapletle v medsebojno vojno, je današnja stopnja varnostnega sodelovanja med njimi dosežek zgodovinskega pomena. Vendar se to ni zgodilo čez noč. To je namreč posledica politične volje in odločenosti tako držav članic Nata kakor tudi njihovih vzajemnih izkušenj pri prostovoljnem razvoju medsebojnega sodelovanja brez kakršnekoli zunanje prisile in brez nevarnosti za nacionalno suverenost oziroma neodvisnost. V Madridu so bile sprejete dobro premišljene in odmerjene odločitve, ki so naravnane na vzpostavljanje varnostnega sodelovanja v korist celotne celine, tako da bo sčasoma mogoče ugotoviti, da se stopnja varnosti, skupna vsem evropskim državam, zagotavlja na podoben način. Vključevanje tako velikega števila novih držav v Natove programe sodelovanja je koristna pomoč za doseganje takšnega stanja.

Čeprav želijo biti prihodnje članice in partnerske države Nata v ta proces vključene popolno, ni v njihovem interesu, da bi se druge države zaradi tega čutile ogrožene. Predpogoj za napredek je odsotnost kakršnegakoli ogrožanja neodvisnosti ali nacionalne suverenosti vseh evropskih držav. Če je mogoče varnost posameznih držav zagotoviti le v škodo varnosti katerekoli druge države, je ogrožena splošna stabilnost. Na tem osnovnem načelu temelji vsaka od številnih pomembnih odločitev, sprejetih v Madridu, in v tem je pravzaprav pravi pomen madridskega vrhunskega srečanja. Evropa se je resda spremenila na bolje, ker ni več razdeljena, vendar tudi zato, ker zdaj lahko o zagotavljanju svoje prihodnje varnosti razmišlja kot o skupni dolžnosti, pri izpolnjevanju katere imajo pravico in priložnost sodelovati vse države. Za uresničitev te naloge so potrebne ustanove, ki Evropo lahko obdržijo na tej poti. Potemtakem se morajo tudi same spremeniti. V Madridu so vlade držav članic zavezništva pokazale, kaj je bilo storjenega v zvezi s prilagajanjem, da bi bil Nato kos temu izzivu. Izrekle so se, da se bodo še naprej posvečale uresničevanju tega procesa, svoje partnerice pa so pozvale, naj pri zagotavljanju napredka prevzamejo večjo odgovornost. Poziva niso sprejele le tiste tri države, ki so bile povabljene, naj se pridružijo zavezništvu, pač pa tudi številne druge, ki imajo z Natom okrepljen partnerski odnos.