PUBLIKACIJE

Evropska varnostna in obrambna identiteta

Na začetku 90. let je Evropska unija sprožila proces, ki naj bi Evropi omogočil prevzeti večjo odgovornost za lastno skupno varnost in obrambo. Krepitev evropske varnostne in obrambne identitete (European Security and Defence Identity, ESDI) je postala tudi integralni del procesa prilagajanja Natovih političnih in vojaških struktur in postopkov.

Ta proces se je odvijal na temelju odločitev Evropske unije, sprejetih z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1991 in z Amsterdamsko pogodbo iz leta 1997, ter odločitev zavezništva Nato, sprejetih na vrhunskih srečanjih v Londonu leta 1990, v Bruslju leta 1994 in v Madridu leta 1997.

Evropska unija je leta 1991 Zahodnoevropsko unijo (ZEU) opredelila kot neločljivo sestavino svojega razvoja. Zadolžila jo je za pripravljanje in uresničevanje njenih odločitev in ukrepov na obrambnem področju. Tudi Nato je potrdil svojo podporo razvoju Evropske varnostne in obrambne identitete znotraj zavezništva in privolil, da bo dal svoje sile in sredstva na voljo za izvajanje operacij ZEU. Zavezništvo je v sodelovanju z ZEU razvilo postopke za sodelovanje med organizacijama pod pokroviteljstvom Severnoatlantskega sveta in Sveta ZEU.

Koraki za uresničevanje teh odločitev vključujejo spremembe Natove poveljniške strukture in sklenitev dogovorov med Natom in ZEU o posvetovanju in izmenjavi informacij, pa tudi vzpostavitev mehanizmov za opredelitev potrebnega obsega, za sprostitev, spremljanje in vrnitev ali odpoklic Natovih sil in sredstev, ki so bile na razpolago za operacije, izvajane pod vodstvom ZEU. Nadalje so bili napori vloženi v zagotovitev lažjega načrtovanja in izvajanja operacij pod vodstvom ZEU, v katerih se uporabljajo sile in sredstva Nata, in v določitev načinov vključenosti ZEU v Natovo obrambno načrtovanje in izvajanje vojaškega načrtovanja ter vojaških vaj za ponazoritev misij ZEU. Sprejete pa so bile tudi odločitve o nadaljnjih ukrepih za krepitev sodelovanja med Natom in ZEU.

Severnoatlantska zveza se je na konec hladne vojne odzvala s preoblikovanjem svoje politike in zgradbe ter z odkrivanjem novih priložnosti za zagotovljanje trajnega miru in stabilnosti. Leta 1991 je sprejela nov strateški koncept kot odraz spremenjenih varnostnih razmer v Evropi, ki je poudaril nujnost prilagoditve Natovih sil novemu strateškemu okolju.

Z ustanovitvijo Severnoatlantskega sveta za sodelovanje je nastal forum za tesno sodelovanje med državami članicami zavezništva ter državami srednje in vzhodne Evrope in nekdanje Sovjetske zveze. Severnoatlantski svet za sodelovanje se je z udeležbo 9 srednje- in vzhodnoevropskih držav in vseh 16 članic Nata prvič sestal 20. decembra 1991. Njegovo članstvo se je pozneje razširilo še na vse nove neodvisne države, ki so nastale na tleh nekdanje Sovjetske zveze. Gruzija in Albanija sta postali članici Severnoatlantskega sveta za sodelovanje leta 1992, Slovenija in nekdanja jugoslovanska republika Makedonija* pa leta 1996. Leta 1997 je Evroatlantski partnerski svet nadomestil nekdanji Severnoatlantski svet za sodelovanje, vanj so se vključile vse dotedanje članice Severnoatlantskega sveta za sodelovanje in programa Partnerstvo za mir (PzM).

Zunanji in obrambni ministri držav članic Evroatlantskega partnerskega sveta se srečujejo dvakrat na leto. Kljub temu pa je politično posvetovanje in sodelovanje v okviru Evroatlantskega partnerskega sveta kontinuiran proces, ki vključuje srečanja med velikim številom Natovih odborov in partnerskimi državami članicami Evroatlantskega partnerskega sveta.

Področja, na katerih poteka posvetovanje in sodelovanje, so opredeljena v dogovorjenem akcijskem programu Evroatlantskega partnerskega sveta. Ta program vključuje politična in varnostna vprašanja, vključno s konceptualnimi pristopi k nadzoru oborožitve, obrambno konverzijo, vključno z njenimi človeškimi razsežnostmi, neširjenje jedrskega orožja, varnostne vidike gospodarskega razvoja, obrambne izdatke in njihovo razmerje do gospodarstva, znanstvene in ekološke zadeve ter informacijske programe. Vojaške in širše obrambne dejavnosti pa so bile prepuščene programu Partnerstvo za mir.