Nato in njegove partnerske države
Osrednja naloga Nata je kolektivna obramba držav članic. Toda v
zadnjih nekaj letih je zavezništvo preoblikovalo svoje strukture, da
bi lahko prevzelo dodatne naloge, zlasti tiste na področju ohranjanja
miru in mirovnega delovanja.
Spoprijemanje z novimi izzivi
Organizacija severnoatlantskega sporazuma se je spoprijela z izzivi
90. let tako, da je izkoristila priložnosti za napredek na vseh
področjih varnosti. Zmanjšanje obsega in prilagoditev vojaške sile, da
bi ustrezala novim nalogam, odprtje zavezništva novim članicam,
oblikovanje novih mednarodnih struktur za sodelovanje z drugimi
državami, nadgradnja dosežkov na področju nadzora oborožitve - vse to
je odigralo svojo vlogo. Vzpostavljeno je bilo tudi posebno
dvostransko sodelovanje, kar ponazarjata Ustanovna listina Nato-Rusija
in Listina Nato-Ukrajina. Nadaljnji primeri doseženega pozitivnega
napredka pa so: razvoj močnejše evropske identitete znotraj
zavezništva, krepitev sodelovanja z Zahodnoevropsko unijo in razvoj
okvira za učinkovit sredozemski dialog.
Nobeden od izzivov, s katerimi se je soočilo zavezništvo, ni
zahteval večje odločnosti in enotnosti cilja kot prav njegova vodilna
vloga v mednarodnem prizadevanju za zaustavitev spopadov in
vzpostavitev temeljev za stabilno in mirno prihodnost na območju
nekdanje Jugoslavije. Leta 1992 so članice Nata z viri in izkušnjami
zavezništva podprle Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi
(OVSE) in Varnostni svet OZN pri njunem izvajanju nalog ohranjanja
miru in razreševanja kriz. V obdobju od leta 1992 do leta 1995 sta
Nato in ZEU s skupnimi operacijami za nadziranje in zagotovitev
spoštovanja teh mirovnih nalog podprla sankcije OZN. Natova letalska
podpora je vključevala letalske napade za zaustavitev napadov na
območja pod zaščito OZN. Konec leta 1995 so bile zaradi zagotovitve
uresničevanja vojaškega vidika Daytonskega mirovnega sporazuma v
skladu s pooblastilom OZN in pod vodstvom Nata ustanovljene sile za
implementacijo Ifor (Implementation Force), ki so jih konec leta 1996
zamenjale sile za stabilizacijo Sfor (Stabilisation Force); v njih
ponovno sodelujejo vse države članice Nata (16) in države nečlanice
Nata, vključno z Rusijo, Ukrajino in drugimi partnerskimi državami. V
letu 1998 je Nato na temelju obnovljenega pooblastila OZN organiziral
in vodil mednarodne sile, ki so nadaljevale delo sil Sfor. Z
uresničevanjem vojaškega vidika mirovnega sporazuma so sile Ifor in
sile Sfor pomagale vzpostaviti razmere za civilno in politično obnovo
Bosne in Hercegovine ter podprle druge mednarodne in nevladne
organizacije, ki prispevajo k temu procesu: OVSE, ki je pristojna za
mirno izvedbo volitev na državni in lokalni ravni, Urad visokega
predstavnika za Bosno in Hercegovino, visokega komisarja OZN za
begunce, Mednarodni odbor Rdečega križa, Mednarodne namenske
policijske sile, Mednarodno kazensko sodišče in številne druge. Sile
Ifor in sile Sfor ponazarjajo varnostno sodelovanje, ki je potrebno v
današnji Evropi, in dokazujejo sposobnost zavezništva, da se v
sodelovanju z Rusijo, Ukrajino in drugimi partnericami v interesu
celotne mednarodne skupnosti spoprime z novimi izzivi.
|
