SLOVENIJA IN NATO

Govor dr. Alje Brglez, direktorice Urada vlade RS za informiranje

Foto: Agencija BOBO

Gospod predsedujoči, visoki zbor, udeleženci in udeleženke te javne razprave.

Govorniki pred menoj so izrekli veliko besed, vsaj dve pa sta bili prav pri vseh enaki, pravzaprav isti. Ena je (se razume) NATO, druga pa je javnost. Javno mnenje je morda najpomembnejši vidik vključevanja naše države v NATO. V NATO se namreč ne vključuje toliko država kot njeni državljani in državljanke. Današnja razprava je tako zelo pomembna prav zato, ker je javna, ker je namenjena javnosti in ker javnost v njej tudi sodeluje.

Dovolite, da začnem s kratkim sporočilom, ki sem ga pravkar dobila kot številni drugi uporabniki te storitve mobilnega operaterja, ki skrbi za to, da smo dobro in hitro obveščeni. Ob 11.45 smo dobili na naše mobilne telefone naslednje sporočilo: "Velika večina političnih strank, zastopanih v Državnem zboru, podpira vstop Slovenije v zvezo NATO, medtem ko javno mnenje še zdaleč ni tako enotno."

Če pustimo ob strani, da razprava še poteka, da smo doslej v njej slišali izrekanja najvišjih državnih predstavnikov, ne pa tudi posameznih političnih strank (razen največje opozicijske), da so bili v njih vsi enotni in da pravzaprav pravega javnega mnenja zunaj tega nismo imeli še priložnosti slišati in bo sledilo v nadaljevanju razprave, je seveda mogoče povsem pritrditi temu, kar je zapisano. Ena od osnovnih vsebin in lastnosti demokracije je, da javno mnenje o njej ni enotno. Redke so pravzaprav tiste vsebine, pri katerih se javno mnenje zelo poenoti, praktično nobene pa ni, kjer bi bilo povsem enotno.

Naj zato začnem s tistim, kar bo verjetno v razpravi sledilo kot vprašanje. Marsikdo si bo verjetno to vprašanje postavil tudi kot pomislek. Kolikšna je podpora slovenske javnosti za prizadevanje Republike Slovenije po vključitvi v NATO? In ali je ta podpora dovolj visoka.

V meritvah zastavljamo vprašanje: Ali se strinjate s prizadevanji Republike Slovenije, da bi postala članica v NATO.

Z odgovori na to vprašanje bom zdaj pokazala, kako se gibljejo procenti podpore v zadnjem času. V zadnjem letu, v letu 2001, je odstotek tistih, ki so na to vprašanje odgovorili s se strinjam, nihal med 50 in 55 odstotki, kar nekajkrat je zdrknil pod 50 %, vendarle pa ostal blizu te številke. Če povem natančno, je junija 2001 dosegel vrh s 55,3 odstotki, medtem ko je bila najnižja vrednost te izražene podpore novembra in sicer 48,4 odstotke.

Kolikšna je ta vrednost, je to veliko ali malo, bom poskušala pokazati na tri načine oziroma s tremi primerjavami. Ena je primerjava številk skozi čas, odkar opravljamo te meritve. Druga je primerjava z izmerjenim mnenjem na to isto vprašanje v drugih državah, v kandidatkah za članstvo v NATO in v tistih, ki so bile kandidatke in so danes članice. In tretja je primerjava z drugimi kazalci, o katerih ponavadi povprašujemo javno mnenje ali se z njimi strinjajo in jih podpirajo.

Od leta 1997, ko to vprašanje redno mesečno zastavljamo naši javnosti, je odstotek padel od nekaj nad 60 odstotkov na te vrednosti, ki sem jih omenila prej. Zanimiv je padec, ki se je zgodil v letu 1997, ko je podpora s 61, pa 62 odstotkov po julijskem vrhu v Madridu, padel na 55,4 odstotke. Zanimivo pri tem je morda to, da razlika, ki je nastala med tistimi, ki so se pred vrhom izrekali za, oziroma so se strinjali z vključevanjem, ni šla k deležu tistih, ki se ne strinjajo, pač pa se je umaknila med neopredeljene, med tiste, ki so po vrhu raje odgovorili ne vem, ne morem se odločiti. Torej sama vrednost tistih, ki po madridskem vrhu ne bi bili za vključevanje, se sploh ni povečala, padla pa je, kot rečeno, podpora tistih, ki so bili do takrat za. Potem so te vrednosti ostajale kar nekako blizu te številke 55. V glavnem sicer nekoliko nad njo ali pa so padle samo za kakšen odstotek nižje. Številke torej tudi danes niso bistveno nižje od tistih, ki smo jih dosegali vseh teh zadnjih nekaj let po madridskem vrhu. Pa tudi številka 50, za katero je danes eden od razpravljavcev že dejal, da mu ne vzbuja kakšnih posebnih strahov ali dvomov, se je v terenski meritvi, te ki sem jih do zdaj omenila, so namreč telefonske, že spet dvignila nad 50, tako da je najbrž mogoče njegovemu mnenju pritrditi.

Primerjave, ki smo jih opravili z izmerjenimi stopnjami podpore javnosti v tistih sedanjih članicah zveze NATO, ki so bile nekoč kandidatke, so morda še bolj zanimive. Leta 1997, pred vstopom so bile v javnosti na Češkem, Poljskem in Madžarskem ob tem vprašanju, razdeljene tako: na Češkem je z vstopom takrat soglašalo 28 odstotkov vseh vprašanih. Še bolj zanimiv je podatek, da je bilo kar 21 odstotkov takrat takih, ki so bili proti. Leta 2000, ko so to vprašanje ponovili v takrat že članici Češki, je bila podpora seveda veliko večja in je bila nekaj nad 50 odstotkov.

Madžarska zelo podoben primer. Za vstop bi se leta 1997 izreklo 32 odstotkov ljudi, leta 2000 pa precej nad 60. Ob tem morda naredimo opombo: Madžarska je edina izvedla tudi referendum za vstop. Na referendumu je bilo torej ob sicer predreferendumsko tako slabi, tako nizko izmerjeni podpori 32% mnenje povsem drugačno in je bilo v 85% za to odločitev. Na Poljskem je bil položaj nekoliko drugačen, tako leta 1997, kot leta 2000 je izmerjena podpora kazala 65 oziroma 63%.

Javno mnenje po državah kandidatkah, teh, ki skupaj z nami nadaljujejo svojo pot proti Natu se nam večkrat kaže kot nekakšna primerjava, zlasti kadar kdo meni, da naše javno mnenje ni zelo pozitivno razpoloženo do vključevanja, nam pokažejo kakšen podatek z države, kjer je to drugače. Resnično drugačen je ta podatek morda samo v Romuniji, kjer je bilo februarja 2001 na primer kar 85% ljudi takšnih, ki so podpirali vključevanje Romunije v Nato. Sicer pa se podpora v vseh državah giblje okoli 50%. Če jih nekaj naštejem, so to na primer Latvija 54%, Bolgarija 53%, mi kot rečeno okoli 50%. V tem mesecu, ko smo merili in primerjali, je bilo 49,3, Slovaška približno enako, 48, tako da tudi v tej primerjavi hude kritike, da bi bilo pri nas javno mnenje zelo negativno, seveda ne vzdržijo.

Primerjave z drugimi kazalci, nekaj takšnih smo izbrali, pokažejo naslednje. Slovenci Nato glede na stopnjo zaupanja postavljajo skoraj ob bok institucijam, ki jih imamo sicer za nesporno sprejemljive. Na primer, zaupanje v Nato je le za nekaj manj kot 10 točk nižje kot zaupanje v Organizacijo združenih narodov. Nedavna aktualna dilema, ko je bila javnost povpraševana po tem, kaj bi ljudje izbrali, če bi morali izbirati med svobodo ali varnostjo in so se v večinskem deležu, 55% odločili za varnost, torej kaže podobno številko kot pri odločanju za Nato.

In še nekaj je takih primerjav, pri katerih se pokaže, da se delež podpore za Nato ne razlikuje bistveno od deležev podpore, ki jih Slovenci izrekajo na primer tržnemu gospodarstvu, nacionalni valuti ali pa demokraciji, kot najboljši možni obliki politične ureditve. Ena primerjava pa se ponuja seveda sama od sebe in to je vprašanje vključevanja Slovenije v Evropsko unijo. Tudi tam odstotki niso dramatično višji, tudi tam gre za odstotke nekaj nad 50, tako kot pri Natu.

Ugotovitev, ki se ponuja je, da odstotek torej nikakor ni slab. Da pa bo seveda bolj prepričljiv, ko se bodo respondenti pripravljeni bolj večinsko opredeljevati. Še vedno je namreč v tem odstotku zelo velik delež tistih, ki odgovorijo "ne vem, me ne zanima, se ne morem odločiti".

Namen obveščanja javnosti zato ni prepričevati državljane in državljanke, da je Nato prava izbira. Namreč, gre nam bolj za to, da javnost izve, da javnosti pojasnimo, kaj Nato za Slovenijo pomeni, kaj bi za Slovenijo pomenilo, ko bi ostala zunaj Nata.

Kdaj je torej podpora dovolj visoka? Odgovor je razmeroma preprost, saj smo s primeri pokazali, da vsaka podpora, ki je večja od nasprotovanja o svoji vrednosti resnično spregovori šele, ko pogledamo njeno vsebino. O tej vsebini smo nekaj slišali danes, nekaj smo v različnih oblikah javne razprave slišali tudi že do zdaj. Vendarle pa ocenjujem, da je današnja javna razprava vrh vsega, kar smo počeli v seznanjanju javnosti o vidikih vključevanja v Nato do zdaj in je zato tako pomembna in menim, da tudi prelomna.

V primeru podpore za Nato pa vendarle velja še eno. Opraviti imamo tudi z eksterno meritvijo, namreč z zavedanjem, da tudi Nato ocenjuje vrednost naše pripravljenosti po stopnji izmerjene javne podpore. Te številke ne poznamo, saj je Nato, verjetno zavedajoč se različnosti med kandidatkami, niti ni zapisal oziroma je ni postavil kot nekakšen kriterij. Vendarle pa je za oboje, tako za naš notranji dober občutek, kot tudi za podobo, ki jo kažemo Natu, prav, da v številki podpore ne kažemo nezainteresiranosti, zadržanosti oziroma omahovanja.

Modeli komuniciranja z javnostjo, med katerimi smo jih del že vzpostavili, večkrat smo že omenili našo spletno stran, ki smo jo postavili kot prva med kandidatkami, ki že kaže rezultate velikega zanimanja, velikega klikanja, različne javne predstavitve, okrogle mize, ki smo jih že izvedli in pa del prihajajočih, ki ga tudi lahko že napovem, predvsem gre tu za še več sodelovanja z regionalnimi in lokalnimi mediji, pa za eno novo obliko interaktivnega informiranja, ki jo bomo imenovali natofon in bo podobna tistemu evrotelefonu, ki ga že imamo, kar pomeni, da bodo lahko vsi, ki bi želeli odgovore na svoja vprašanja, tako rekoč v živo zastavljali vprašanja in dobivali odgovore nanje, pa razne publikacije za širšo javnost in predavanja.

Vse to bo torej imelo zahtevno nalogo. V zelo kratkem času bomo morali posredovati javnosti osnovne informacije o Natu. Tu se kaže, da je nekaj pomanjkljivosti v znanju oziroma v vednosti javnosti o tem, kaj Nato je, kako je nastal, kako je organiziran, kako se je preobrazil in kakšna je njegova današnja vloga, pa tudi seveda o načinih sodelovanja članic, o tem, kaj jim je s članstvom zagotovljeno in kaj morajo same skozi svoje članstvo zagotavljati.

Vse to so torej informacije, podatki, ki bi jih morala javnost imeti za to, da bo lahko razmišljala o vključevanju v Nato. Vsa ta dejavnost bo ves čas oblikovana približno tako, kot je oblikovana tudi današnja javna razprava, torej naravnana k javnosti in kot spodbujanje k dialogu, kot razmišljanje o odgovorih na vprašanja alternativ. Neodgovorno je navajati probleme, ki da bi lahko bili modeli za Slovenijo, ki da bi lahko bili bolj pravi za Slovenijo, če ni mogoče hkrati utemeljiti njihove realne vrednosti in njihove realnosti.

Državljani in državljanke Republike Slovenije smo se znali samostojno odločiti o najpomembnejših korakih svojega demokratičnega razvoja. In tudi to odločitev bomo znali sprejeti samostojno, če bomo seveda poznali vsa dejstva, ki so za to odločitev bistvena. Vsako drugačno prepričevanje, vsak poceni propagandizem bi pomenil podcenjevanje, ki ga državljani in državljanke ne zaslužimo.