SLOVENIJA IN NATO

Govor predsednika vlade dr. Janeza Drnovška v državnem zboru na javni predstavitvi mnenj z naslovom "Slovenija pred vrhunskim zasedanjem zveze Nato v Pragi"

Foto: Agencija BOBO

Spoštovani gospod predsedujoči, gospod predsednik republike, državnega zbora, spoštovane gospe in gospodje! Veseli me, da je prišlo do današnje javne razprave o članstvu Slovenije v zvezi Nato. Tudi vlada misli, da je primeren čas, da začnemo v Sloveniji intenzivnejšo razpravo o tem vprašanju.

V preteklosti smo se veliko ukvarjali s tem vprašanjem in sam ocenjujem, da smo v začetnem obdobju samostojnosti slovenske države sprejeli idejo o včlanitvi v zvezo Nato, tako kot smo sprejeli tudi idejo o včlanitvi v Evropsko unijo. Precej spontano, brez nekega globljega razmisleka. Iz zelo očitne situacije, v kateri smo se znašli kot na novo nastala majhna država, ki je poskušala uiti iz nestabilnega območja in se povezati tam, kjer je videla perspektivo - gospodarsko in politično stabilnost, tudi varnost. To je bil pravzaprav naš spontani impulz, refleks.

In tako se je približno razvijala tudi naša odločitev o včlanitvi v zvezo Nato. Velika večina političnih strank se je opredelila za, tudi vlada, tudi državni zbor. In tako smo v letu 1996 začeli nekoliko intenzivneje razmišljati o včlanitvi. Takrat, ko je postala aktualna prva razširitev zveze Nato. Slovenija se je v ta prizadevanja vključila nekoliko pozneje kot višegrajske države že zato, ker je vzpostavila samostojnost nekoliko pozneje. Dve leti pred nami, ko je bila Slovenija še v okviru nekdanje Jugoslavije, so z demokratično spremembo nekatere vzhodnoevropske države že začele na nek način pridobivati tudi podporo Zahoda za vključitev v zahodne integracije. Slovenija je v ta proces torej prišla z zamudo. Po osamosvojitvi. Šele v letu 1992 smo prišli do mednarodnega priznanja in to v kontekstu vojne v nekdanji Jugoslaviji, kar je našo potencialno kandidaturo vsa tista leta delalo pravzaprav nemogočo. Odmaknjeno precej dlje v prihodnost, kot pa je izgledalo pozneje.

Šele v letu 1996 smo začeli nekoliko resneje preverjati to možnost in dobili tudi pozitivna sporočila. Uspešen gospodarski in politični razvoj Slovenije v tistem obdobju je pokazal, da imamo možnosti za vključitev, ne samo v Evropsko unijo, ampak tudi v zvezo Nato. Številne države so nas pri tem podprle, vendar na vrhu zveze Nato v Madridu na koncu le ne pride do vabila Sloveniji. Nato se odloči za ožji izbor samo treh držav, čeprav je velika večina članic zveze Nato kandidaturo podpirala. Vendar je po moji oceni na koncu pretehtala neka geopolitična odločitev, usmerjena predvsem na tri države, pomembne države nekdanjega Varšavskega pakta. In sam gledam na to kot delno še na inertno delovanje in razmišljanje tudi same zveze Nato, ki je svojo razširitev usmerjala v nekdanji interesni prostor Sovjetske zveze oziroma v nekdanji Varšavski pakt in s tem pridobivala neke geopolitične strateške pozicije proti vzhodu, zato da bi ta proces, do katerega je prišlo s padcem berlinskega zidu, postal nepovraten.

Ocenjujem, da je kar celo desetletje Nato v veliki meri še razmišljal in deloval na takšen način. Torej z inercijo hladne vojne in tudi Rusija je velikokrat odgovarjala še inertno. Tudi na nek način s strateške pozicije nekdanje velike velesile, ki reagira na razširitev Nata tudi na takšen način. Tudi geopolitično z vidika svojih strateških interesov. Zato se je razprava vedno osredotočila na to, kako širiti Nato in ali in kako bo Rusija temu nasprotovala - ali bo ali ne bo.

Slovenija pravzaprav v teh razpravah na relaciji bivšega varšavskega pakta in zveze Nato pravzaprav ni imela nobene vloge. Nikoli nismo bili člani varšavskega pakta. Na nek način smo bili zapisani zahodnim vrednotam in tudi geopolitično tja spadali. Vključevanje Slovenije pravzaprav ni imelo takšnega motiva, torej pridobitev nekih pozicij v smeri vzhoda, kot pa je bilo to v primeru tistih treh držav, ki jih je zveza Nato najprej povabila. Od leta 1997, torej na vrhunskem sestanku, ki sem se ga sam udeležil, smo dobili precej obljub, precej zagotovil, da bo Slovenija zanesljivo naslednja kandidatka, ki bo dobila povabilo za članstvo. Napovedi so bile že, da se utegne to zgoditi leta 1999. Tedanji ameriški predsednik mi je to eksplicitno obljubil na vrhu zveze Nato v Madridu. Vendar leta 1999, tudi tistega vrha zveze Nato v Washingtonu sem se udeležil, se je zveza ukvarjala predvsem z ali samo z intervencijo v Zvezni republiki Jugoslaviji. V 50 letih obstanka zveze Nato je bila to prva vojaška intervencija zveze. In celotna razprava in pozornost zveze Nato sta bili takrat posvečeni tem vprašanju in članstvo oziroma razširitev takrat sploh nista bili temi. Tako da prihajamo v letu 2002 tokrat prvič v naslednji krog razširitve oziroma v prvo resno možnost, da se dobi vabilo. In splošne ocene so, da se bo Nato tokrat širil. Tudi predsednik ZDA George W. Bush je to zelo jasno napovedal. In da naj bi praški vrh predstavljal pomemben premik v nadaljnjem razvoju zveze Nato. Seveda je Slovenija še vedno v situaciji, ko je vabilo možno ali celo verjetno, vendar ni gotovo. Zato se je tudi vlada ves čas nahajala v na nek način delikatni situaciji, ali začeti intenzivno javno razpravo o včlanitvi v zvezo Nato, kar pomeni tudi dvigovanje pričakovanj, da bomo vabilo dobili. In potem se lahko spet zgodi, da vabilo ne bi prišlo, podobno kot v Madridu. Zato smo se odločili, da bi vodili bolj nizek profil javne razprave o tem, da ne bi preveč dvigovali pričakovanj. Do tiste točke, ko bi morali začeti to razpravo in ko bi ocenili, da so vsaj razumne ali precej verjetne možnosti, da postanemo resnično člani zveze Nato. Mislim, da smo na tej točki zdaj. Čeprav ponavljam, ta možnost in ta rezerva, da vabila leta 2002 še ne bo, kljub vsemu še ostaja. Vendar je možnost, da bomo povabljeni tudi po moji oceni precej večja kot pa tista druga.

Sedaj pa k razlogom za ali proti Natu. Uvodoma sem že dejal, da je bila naša inicialna odločitev precej spontana, brez nekega novega razmisleka o svetovnih razmerah, o naši situaciji v tem varnostnem kontekstu, ampak je izhajala predvsem iz našega bega iz Balkana. Iz nekdanje jugoslovanske vojne v okrilje zahodnih integracij. Seveda v veliki meri ta impulz še obstaja, je še prisoten. Vendar je povsem normalno, da si sedaj po desetih letih samostojnosti, po izkušnjah, ki jih imamo kot samostojna država, ponovno postavimo to vprašanje in poskušamo tehtati vse razloge za in proti. Sam nisem za to, da bi članstvo v zvezi Nato proglašali kot nekaj, kar mora biti, o čemer se ne sme dvomiti, o čemer se ne sme razpravljati. Treba je razpravljati, treba je dati na mizo razloge za in proti. Predpostavljam, da tisti, ki so proti in, ki bodo proti v tej razpravi, ocenjujejo, da Slovenija zveze Nato ne potrebuje. Da je Slovenija država, ki je dovolj stabilna in ni ogrožena in da nekega neposrednega razloga za članstvo v zvezi Nato ni.

Strinjam se, da na krajši in dolgi srednji rok Slovenija ni ogrožena. Da smo tudi s pametno politiko in diplomacijo vzpostavili dobre odnose z našimi sosedi, da smo na tem, da postanemo člani Evropske unije in da smo konstruktivni partner mednarodne skupnosti, stabilna država. Mi prav nobenega neposrednega razloga ogrožanja ne vidimo v svojem bližnjem ali širšem okolju. Vendar nihče ne ve, kako se bo svet razvijal na daljši rok in kakšni bodo izzivi in varnostne grožnje na daljši rok. Nobene garancije ni, da Slovenija ne bo ogrožena. In če postavim stvari povsem enostavno. Slovenija kot majhna država, kot država, ki je obkrožena s samimi večjimi državami, najbrž nikoli ne bo mogla vzpostaviti tako močne lastne vojske, da bi zagotovila takšno obrambo, kot jo daje neka alternativa, ki je v tem primeru zveza Nato. Majhna država mislim, da ima veliko razlogov za to, da se vključi v kolektivni sistem varnosti.

Če bi lahko dali garancijo tudi na dolgi rok, da smo lahko v vseh situacijah kot majhna država sposobni ubraniti se vsem grožnjam, potem bi se najbrž zlahka odločili za to, da pravzaprav zveze Nato, neke obrambne zveze ne potrebujemo. Vendar, takšne garancije nam nihče ne more dati. Ne moremo jo dati niti sami sebi. Tudi jaz kot predsednik vlade takšne garancije, da Slovenija nikoli ne bo ogrožena in da ne bo potrebovala zveze Nato, ne morem dati. Upam, da je dejansko nikoli ne bomo potrebovali, tudi če bomo člani, in da bomo vedno živeli v dovolj mirnem okolju. Vendar, če se enkrat v naši prihodnosti zgodi, da pa bomo ogroženi, je to potem tako pomembna in tako ključna situacija, da bi takrat naše nečlanstvo pomenilo, da smo se zelo neodgovorno in zelo lahkomiselno na neki točki odpovedali možnosti kolektivne obrambe, ki nam jo je ta organizacija predstavila.

Seveda bi natoskeptik lahko rekel: "Morda nas bo pa članstvo v zvezi Nato prej potegnilo v neki spopad širših razsežnosti. Kaj, če bo zveza Nato šla v spopad z neko drugo veliko državo, ali če pride do spopada civilizacij navsezadnje v svetovnem merilu?" V tem primeru bomo kot članica zveze Nato potegnjeni v takšen spopad. Vendar, če bi prišlo v prihodnosti do takšnega spopada svetovnih razmer, do spopada civilizacij, potem mislim, da se nobena država tudi, če je nevtralna, zlasti Slovenija po svoji geopolitični poziciji, po svoji pripadnosti, ne more izključiti iz takšne situacije. Ta precej skrajna in apokaliptična situacija, do katere seveda upam, da ne bo prišlo, ker v tem primeru najbrž tako ali tako ne bo pomembno, kje smo. Ali smo člani v Natu ali ne. To bi bila katastrofa, kot bi bila katastrofa za vse. Takšna situacija zame ni tisti razlog, ki bi pretehtal, da bi rekel, "ker se utegne to zgoditi, je bolje, da se ne včlanimo v zvezo Nato". In pri tem ne moremo tehtati nekih ekzaktnih argumentov. Razlogov, češ, ti ekzaktni razlogi so za in ti proti.

Na koncu se moramo odločati tudi po nekem občutku, kje smo, kolikšni smo in ali se lahko sami s tem soočimo ali ne. In ponavljam, v tovrstnem tehtanju pretehtajo razlogi za članstvo v zvezi Nato. Ampak še enkrat pravim, to ni neka, kot sem že dejal, religija, vera v zvezo Nato, da tja moramo iti in tisti, ki v to dvomi, ni pravi. Ne. Razlogi so za in proti. Tehtajmo jih skupaj, skupaj se odločimo. Povsem legitimna razprava je to in dajmo odločimo se, ker gre resnično za pomembno vprašanje prihodnosti, za eno izmed najbolj pomembnih strateških vprašanj naše države.

Na koncu bi ob razlogih za vključitev dejal še to. Živimo blizu še vedno nestabilnega območja jugovzhodne Evrope. Od tam smo ušli z uspešno obrambo, z uspešno diplomacijo smo se uspeli s te velike vojne, ki je potem sledila v nekdanji Jugoslaviji, pravočasno rešiti brez prevelike škode. To območje je še vedno nestabilno.In kdo je vzpostavil tisto stabilnost, ki je danes tam? Zveza Nato s svojimi silami. Najprej je poskušala Evropa sama. Na začetku devetdesetih let, vendar ni bila uspešna. Šele atlantsko zavezništvo, povezava in vstop Združenih držav Amerike v to situacijo je pripeljalo do reševanja, do konca vojn, do stabilnosti, ki jo še danes vzdržujejo mednarodne sile, pretežno sile zveze Nato.

Torej, do sedaj je bila v petdesetih letih ena sama vojaška intervencija zveze Nato, če zanemarimo sedanjo situacijo v Afganistanu, ki je drugačna. Ena sama intervencija zveze Nato in ta je bila na Balkanu. Na območje nekdanje Jugoslavije, torej tja, kjer je zveza Nato s svojim posredovanjem zagotovila tudi našo varnost in omogočila tudi Sloveniji, da lahko mirno živi, se razvija, išče naprej svoj modus vivendi v tem delu sveta.

Na koncu bi dodal še en razlog. Mislim, da je sedaj konec tudi tiste inercije hladne vojne, ki je trajala še celo desetletje. Po 11. septembru je zelo očitno ni več. Enajstega septembra se je vzpostavila nova koalicija, protiteroristična koalicija in vzpostavili so se dejansko novi odnosi. Tudi med ZDA in Rusijo, Evropo in Rusijo. Prvič prihaja do resničnega, ne le formalnega partnerstva med Rusijo in zvezo Nato. Zveza Nato je ponudila Rusiji še tesnejše sodelovanje, ki je že zelo blizu pravemu članstvu. Rusija se za to odloča. In Nato dobiva dejansko neko novo vsebino. Tisto, ki jo pravzaprav tudi mi želimo. Neka mednarodna organizacija držav s podobnimi vrednotami in cilji in tudi z velikimi vojaškimi zmogljivostmi, ki si prvenstveno prizadeva za mir in stabilnost v svetu. Vem, da tu in tam še prihaja do odklonov in tudi do drugačnih reakcij in da je to proces. Vendar je to tisto, kar si pravzaprav predstavljamo in želimo od zveze Nato, da je pravzaprav to organizacija demokratičnih držav in da je tudi njen vrednostni sistem vedno višji in da na koncu zagotavlja mir. Ne samo sama sebi, ampak tudi širšemu območju, praktično celemu svetu.

Mislim in predvsem upam tudi, da bo šel Nato v to smer. Vesel sem, da se je proces sedaj novega približevanja Nata in Rusije začel ravno v Sloveniji s prvim srečanjem ameriškega in ruskega predsednika. Ta proces se je začel pri nas in se nadaljuje z vse večjo intenzivnostjo. Tako, da se danes odločamo pravilno. Z razmislekom, ampak tudi s številnimi novimi razlogi, mislim, da predvsem za to, da se včlanimo. Hvala lepa.