SLOVENIJA IN NATO

Govor predsednika SDS Janeza Janše

Foto: Agencija BOBO

Cenjeni visoki gostje, spoštovani kolegice in kolegi.

Mislim, da na prvem mestu velja izraziti zahvalo odboru za obrambo in njegovemu predsedniku, za iniciativo za to javno predstavitev mnenj. Morda bi bila potrebna že prej. Vsaj udeležba najbrž to kaže. Mislim, da so v tej dvorani, da smo v tej dvorani zbrani tako tisti, ki se zavzemamo za članstvo Slovenije v NATO kot tudi tisti, ki temu nasprotujejo. Po tej plati je to normalen forum, kjer se lahko soočajo argumenti.

Spominjam se leta 1993 ko je slovenski parlament prvič sprejemal odločitev v zvezi z NATO-m. Razpravljali smo o resoluciji o zasnovi nacionalne varnosti in takrat je bila razprava precej drugače obarvana, ko je šlo za izmenjavo mnenj med politiki kot pa bi lahko oziroma kot pa je bila danes v tej predstavitvi uradnih mnenj oziroma vladnih stališč do NATA. S tega vidika je opazen zelo velik napredek.

Leta, pred petimi leti sem bil med pobudniki podpisa medstrankarskega sporazuma o tem, kaj je slovenski nacionalni interes v zvezi za članstvom v NATU. Tisti podpis, pa tudi nekatere druge aktivnosti so morda ustvarile kar neko preveč optimistično, splošno povzeto razmišljanje, verjetje, da obstaja v Sloveniji nesporen konsenz v slovenski politiki o tem, da je Slovenija, da je članstvo Slovenije v NATU nekaj, nek nesporen cilj in da je zdaj samo še od drugih odvisno ali bo do realizacije prišlo ali ne. Morda je ta navidezna enotnost celo škodila temu, čemur pravimo soočenje argumentov, soočenje mnenj v tem času, moda tudi zaradi tega ni bilo razprave kakršne bi si želeli in kakršno bomo morali vsekakor do članstva še opraviti. Še posebej zato, ker je bila ta enotnost v veliki meri samo navidezna; če ne bi bila takšna, potem podpora v javnem mnenju za članstvo Slovenije v Natu ne bi padala, v nekaterih mesecih kar precej, in dileme, ki se zdaj pojavljajo, se tudi ne bi pojavljale. Se pravi, saj, zadeve so več ali manj zdaj transparentne, vemo, v katerih strankah so zelo močni odpori proti članstvu Slovenije v Natu. In ti argumenti, ta stališča se artikulirajo. In artikulacija teh stališč pomeni nekaj, to je po mojem mnenju pozitivno za razpravo, ker dokler stališča niso artikulirana, je težko soočiti argumente in se potem tudi pametno odločiti.

V tej razpravi bi vendarle želel povedati nekaj stavkov o tem, kar mislim, da je bistvo teh naših dilem. Nato je nastal sredi prejšnjega stoletja, kot povezava držav, za katere so njihovi voditelji ocenjevali, da državljani v njih delijo iste vrednote. In ker delijo iste vrednote, so jih pripravljeni tudi braniti skupaj. Nato je nastal v času, ko je po zgodovinskem in moralnem porazu fašizma in nacizma v Evropi, pa tudi širše, svetu, grozil nov totalitarizem. Ekspanzija komunističnega totalitarizma je bila takrat realna nevarnost in Nato je nastala kot obramba, kot organizacija za obrambo svobodnega sveta proti tej novi nevarnosti. Vrednotni temelj nastanka te organizacije, delovanja te organizacije, se je kljub številnim reformam, kljub spremenjenim okoliščinam po padcu berlinskega zidu, po razpadu varšavskega pakta ni spremenil; še vedno se govori, da gre za povezavo držav, kjer prevladujejo podobne vrednote, demokracija, spoštovanje človekovih pravic, svoboda posameznika, svoboda podjetniške iniciative in tako naprej. Tu je treba reči, da so bile večje spremembe pri nas, ki zdaj kandidiramo za članstvo v Natu, in da so bile te potrebne in da so nekatere morda še potrebne. Ne gre torej za to, da bi se razmere tako spremenile, da bi mi naenkrat, zaradi tega, ker se je Nato prilagodil tem razmeram, ne da bi se mi kakorkoli spremenili, zdaj postali ustrezni kandidati za članstvo. Resnica je prej obratna, mi smo se morali spremeniti oziroma to govorim figurativno, in nekatere reforme so še potrebne za to, da izpolnimo pogoje za članstvo.

Zaradi tega mene, pa tudi mnoge druge bolj od tega, da nas nekdo spominja na nekatere stvari, ki jih moramo narediti, recimo dokončati proces denacionalizacije, skrbi to, da se dvigne tak vihar, kadar nekdo spomni slovensko politiko, da ima neporavnane dolgove. Bolj me skrbi to, da tisti, ki so očitno stali za takšnimi procesi, ki so nas oddaljevali od normalnega sveta, imajo še vedno takšno moč, da popravo teh krivic, da vračanje v normalno stanje zavirajo ali pa vsaj problematizirajo tiste, ki nas na to opozarjajo. Končno, zakon o denacionalizaciji je sprejel slovenski parlament, slovenski parlament je določil dvoletni rok za njegovo realizacijo in slovenska politika je tista, ki je v tem času pridelala zamudo, ne pa nekdo iz tujine. Torej, vrednotni temelji, na katerih obstaja, se reformira in se tudi širi Nato, ostajajo več ali manj isti, kot so bili zapisani v washingtonsko pogodbo.

Osnove se niso spreminjale. Koliko se je Slovenija v tem času približala temu, da izpolni kriterije, je pa seveda zdaj relevantna razprava. Če pustimo ostale stvari in pogledamo samo, recimo, en sam detajl, ki se nanaša na obrambni oziroma na vojaški segment, potem lahko rečemo, da je Slovenija vsaj v zadnjih petih, šestih letih po nekem začetnem ugotavljanju s tem, ko je prevzela nase pripravljenost, da deli odgovornost za varnost v regiji, za širšo varnost v regiji, vendarle pokazala, da nismo nek nov mednarodno pravni subjekt, ki je sebičen, ki gleda samo nase, ampak da smo pripravljeni prevzeti nase tudi nekaj tega, kar pričakujemo od drugih, zelo enostavno rečeno. Mislim, da je bil to zelo pozitiven signal in da smo se s tem kvalificirali v veliki meri za članstvo. Po drugi strani pa so po mojem mnenju nekatere reforme, napovedane v slovenski vojski za prilagajanje novim razmeram, premalo ambiciozne. Pred dnevi smo lahko prebrali, da je celo Rusija, z zelo obširnim vojaškim aparatom, z nizkim nacionalnim dohodkom, izrazila ambicijo, da do leta 2010 profesionalizira svojo vojsko, ukine vojaško obveznost in profesionalizira svojo vojsko. Ambicije, ki jih je izpostavila naša vlada v mnogo boljših okoliščinah, kot so ruske, tega ne dosegajo. Ambicija slovenske vlade je, da do leta 2010 samo delno profesionalizira slovensko vojsko. Tu ne gre toliko za izpolnjevanje kriterijev za Nato, gre predvsem za realno prilagajanje novonastalim razmeram, ki to zahtevajo, zagotovo, tak je trend tudi drugod.

Mislim, da nima smisla ponavljati razlogov, ki so bili tu že našteti za Nato ali proti Natu, zaenkrat samo v glavnem razlogi za Nato; verjetno bo kdo potem predstavil tudi razloge, za katere misli, da so tehtni, in ki govorijo proti članstvu Slovenije v Natu. Eno od ključnih vprašanj, ki se pojavljajo znotraj te dileme, je, ali je Nato Sloveniji v tem trenutku potreben. Deloma je bilo na to že odgovorjeno, mislim pa, da je možno na to vprašanje odgovoriti tudi s podobnim odgovorom, kot smo ga dali leta 1990 ali leta 1991 na vprašanje tistih, ki so spraševali, ali je slovenska vojska takrat potrebna. Nekateri so celo zahtevali od nas, od takratne vlade, da predstavimo slovenski skupščini črno na belem, da nas misli Jugoslavija napasti. Nekateri so rekli, dokler tega ne vidimo, ne verjamemo, da je slovenska vojska potrebna. Približno iste kategorije so zdaj vprašanja, ali je Nato potreben, ali nas kdo ogroža. Če bi natančno vedeli, kdo nas ogroža in kaj lahko prinese prihodnost, potem verjetno tudi takih razprav in parlamentov ne bi potrebovali, bi se stvari odvijale drugače.

Mislim, da mora današnja razprava, in deloma se to dogaja že samo po sebi, vlado odrešiti dileme, kdaj začeti neko resno razpravo o slovenskem članstvu v Natu - tudi predsednik vlade je prej nekako to izpostavil kot dilemo - ali pred vabilom ali po vabilu. Sam mislim, da zagotovo zdaj, da to itak že poteka in bi moralo že potekati; da je ravno odsotnost te razprave v veliki meri vplivala tudi na padec podpore v javnem mnenju v nekaterih mesecih in da so v tem času seveda v slovensko javnost prihajala nekatera zelo ambivalentna sporočila.

Slovenska javnost zagotovo ne sprejema zelo enoznačno signale, ki prihajajo recimo, ko nekdo izpod rdečih zastav ali pa zastav z rdečo zvezdo apelira za slovensko članstvo v Natu. To je približno tako kot da bi nekdo pod kljukastim križem govoril o tem, kako je treba izvajati denacifikacijo. Nekako so to ambivalentna sporočila, ki zanikajo morda pravo vsebino tega, kar se želi povedati. Dejstvo je namreč, da je Nato nastal na vrednotnih temeljih, po katerih sem prej govoril in da ni nastal kot ideološka organizacija. Ideološki je bil pogled na Nato, ki je bil zelo razširjen tudi v nekdanji skupni državi. Do leta 1990 so se tudi v prostorih te stavbe hranili načrti za obrambo pred napadom Nata. In ne bi si smeli delati oziroma ne bi smeli zdaj enostavno imeti iluzije, da je možno kar zbrisati nek čas in narediti neke "by passe" in podaljške in se izgovarjati na to, da, mi se nismo nič spremenili, ker pa se je NATO prilagodil novim razmeram, gremo zdaj zraven.

Ob koncu bi dejal še to, da zagotovo Slovenija potrebuje tudi organizacijo, ki bo zagovarjala interes slovenskega članstva v Natu izven državnih ali formalnih institucij. Izven teh institucij obstajajo različne nevladne organizacije, ki zelo jasno, velikokrat tudi zelo argumentirano nasprotujejo slovenskemu članstvu v Nato. In glede na to, da so državne institucije, vladne institucije bile do sedaj v teh dilemah precej toge, glede na to, da morda tudi izmenjava argumentov med vladnimi in nevladnimi organizacijami, ne more potekati enako kot nekje izmenjava argumentov na isti ravni, mislim, da so potrebne tudi nevladne organizacije, ki bodo zagovarjale interes za članstvo Slovenije v Nato. V tem smislu me veseli, da prihaja do ustanovitve slovenskega odbora za Nato, ki bo ne glede na ostale politične razlike, združeval tiste, ki se zavzemajo, zavzemamo za članstvo Slovenije v Nato.

V zadnjih mesecih so se pojavile tudi pobude, ponovno oživele pobude, bolje rečeno, da bi morali o članstvu Slovenije v Nato, odločati na referendumu. Če bi bil hudomušen, bi dodal, da ponekod, nekatere pobude prihajajo iz istih krogov, iz katerih prihajajo tudi pobude po ustavni spremembi, s katero bi referendum praktično ukinili. In je ta zadeva malo kontradiktorna, ampak pustimo to ustavni razpravi. V zvezi z Natom, zaenkrat kaže kot da se za referendum zavzemajo tisti, ki članstvo Slovenije v Natu, nasprotujejo. Jaz, ki sem za drugačno stališče, ki absolutno podpiram članstvo Slovenije v Nato, sem tudi za referendum. Mislim, da je to tako pomembna odločitev, da jo mora sprejeti praktično najvišji organ, ki v tej državi odloča in to je ljudstvo, ki ima po ustavi to pravico. Mislim, da že to, da se nekako odločimo za referendum pomeni tudi to, da bo razprava resna, da bo prišlo do soočenja argumentov, kar je bila doslej pomanjkljivost te razprave. In javno mnenjske raziskave, ki zdaj kažejo manj kot 50 odstotkov podpore v javnem mnenju za članstvo Slovenije v Nato, mene posebej ne skrbijo. V primeru, če bo res izvedena argumentirana razprava, mislim, da smo Slovenci zreli in da se bomo znali natančno in zelo dobro odločiti v našo korist.

Spominjam se javno mnenjskih anket, ki so bile objavljene v jesenskih mesecih leta 1990, ko je v Sloveniji potekala razprava o osamosvojitvi oziroma o plebiscitu. Nekatere od teh anket so kazale zelo podobne številke. 40, 50 procentov za, nekaj 10 odstotkov proti, velik del neodločenih. Na podlagi teh anket je bilo potem izražene tudi nekaj skepse o tem, kakšna večina je potrebna za odločitev na plebiscitu o slovenski osamosvojitvi. Vendar pa ko je potem prišlo do nekega konsenza, ko so se stvari dejansko postavile na tehtnico, je bila ljudska podpora na plebiscitu o slovenski odločitvi za samostojnost 90 odstotna. Jaz sem prepričan, da bo tudi odločitev po neki argumentirani tehtni razpravi na referendumu za Nato, zelo večinska. Morda ne 91 odstotna, ampak zelo večinska. Slovenci smo dokazali v novejšem času, da vemo kaj je tukaj dobro za nas in kaj je nacionalni interes. In ko gre za odločitev o tem, ali naj Slovenija postane članica NATA, gre v vrednotnem smislu za podobno odločitev, za kakršno je šlo tudi ko smo se odločali za osamosvojitev. Oziroma točneje rečeno, gre za nadaljevanje te odločitve.

Hvala.