SLOVENIJA IN NATO

NATO - Predstavitev

Foto: Agencija BOBO

Spoštovani predsedniki, kolegice in kolegi, ministra, častniki SV,dragi gostje, gospe in gospodje,

ob dejstvu, da je prav včeraj minilo že 10 let od mednarodnega priznanja RS in Republike Hrvaške, se mi kar sama po sebi obuja misel na takratni čas, obenem pa tudi spomin na dobro znano radijsko oddajo z naslovom "Še pomnite tovariši". Ta naslov oddaje "Še pomnite tovariši" pri meni namreč ne vzbuja nobenih ideoloških ali revolucionarnih asociacij, gre le za veteranski spomin in slikovito ter realno ilustracijo nadvse pomembnega obdobja naše bližnje zgodovine. Takrat je nadvse širok in globok politični konsenz izražen skozi rezultate plebiscita pred 11. leti, kot nikoli dotlej poenotil prebivalstvo RS Pred izzivom smo bili vsi, tako tisti na najbolj odgovornih političnih dolžnostih kot tudi vsak posameznik ali posameznica, ki se je moral soočati z izzivi lastne prihajajoče drugačne in dotlej neznane prihodnosti, z izzivi vzhajajoče samostojnosti in navdušenjem nad doseganjem pričakovanega zgodovinskega cilja. Pa ni bilo le navdušenje, bile so tudi velike skrbi in neslutene odgovornosti.

Že leta pred tem, ko smo se v Sloveniji v okviru takratnega sistema SLO in DS ukvarjali z uresničevanjem obrambne in vojaške doktrine v praksi, smo imeli tudi vsakoletne akcije pod skupnim naslovom "Nič nas ne sme presenetiti - NNNP". To smo takrat počeli povsod po Sloveniji, kjer smo se vseh stvari na področju obrambe iz pristojnosti republike, lotevali veliko resneje kot pa v drugih republikah nekdanje Jugoslavije.

In vendar je bilo pred 11. leti veliko naših ljudi, pa tudi izpostavljenih političnih osebnosti, resnično ali pa vsaj navidezno presenečenih nad dejstvom, da je bilo našo osamosvojitev potrebno ne le zavarovati, ampak tudi braniti z orožjem. Napori za ohranitev in popoln operativni nadzor Teritorialne obrambe, napori za njeno ponovno oborožitev in opremljanje potem, ko je bila takoj po volitvah delno razorožena, so se nekaterim zdeli nepotrebni, tudi zapravljanje denarja davkoplačevalcev in nepotrebno izzivanje beograjskih oblasti. Niso verjeli v realno možnost vojaškega spopada, v realnost nevarnosti najbolj grobe uporabe JLA proti lastnemu prebivalstvu, vojaški konflikt pri nas se jim je zdel z eno besedo nemogoč. In ko so tanki krenili in se niso ustavili sami so bili znova presenečeni. Kljub večletnemu kontinuiranemu pripravljanju in izvajanju akcije NNNP, so se (pre)nekateri pustili presenetiti. Spomnim se člana takratne vlade, ki mi je tu zadaj, za takratno skupščino, ob grobnici herojev ob najinem srečanju in lastni slabi vesti sam od sebe dejal: "Saj veš, da mi v naši stranki nismo proti, le zaradi javnosti moramo biti proti oboroževanju TO. Upam pa, da ste vseeno nakupili dovolj za vsak primer." Takratna "deklaracija za mir", ki sem jo sam označil za zahtevo po hitri enostranski razorožitvi je bila tipičen primer taktiziranja in iskanja manevrskega prostora za primer različnih možnih potekov dogodkov. Med tem, ko smo mi ohranili TO in jo krepili, so se ji na Hrvaškem odrekli in za to nespametno odločitev in njeno uresničitev plačali ogromno in nenadomestljivo ceno v človeških in gmotnih žrtvah, ter zamujenih in izgubljenih razvojnih priložnostih.

Po naši vojni pa se je v naši neposredni bližini zgodilo še toliko krvavih vojn in grozljivih pobojev, da bi se iz njih vsi morali marsičesa naučiti, pa so bili nekateri pri nas žal znova in vedno znova neprijetno presenečeni. In kot da bi hote pozabili vse bridke in katastrofalne izkušnje in posledice v drugih državah naslednicah nekdanje Jugoslavije so nekateri znova prepričani, da se nam jutri ali pojutrišnjem kaj podobnega ne more nikoli več zgoditi. V taki luči je za njih naše članstvo v NATO nepotrebno in predrago. V tej dvorani ni vidca, ki bi lahko zanesljivo napovedal razvoj mednarodnih dogodkov v prihodnosti, zato je potrebno gledati v prihodnost z vsemi potrebnimi dragocenimi življenjskimi izkušnjami. Evforija ni primerna, realistična doza pesimizma pa nujno potrebna.

Skrajni čas je, da RS možnost in nevarnost presenečenj v prihodnosti zmanjšamo na minimum, da naše varnostno, politično in ekonomsko okolje naredimo predvidljivo in stabilno. Prav je da obdobje našega realnega varnostnega in obrambnega načrtovanja raztegnemo čim dlje v prihodnost. Zdaj ko smo prvič sprejeli dvoletni proračun, smo bolj kot kadarkoli prej prisiljeni razmišljati o naši prihodnosti. Kot so že povedali razpravljavci pred menoj, je naša prihodnost tudi v Natu, Slovenija pa je hkrati pomemben del skupne in drugačne prihodnosti zveze Nato.

Naša država je ena redkih in srečnih držav, ki ji po 11. septembru ni bilo potrebno preštevati in objokovati pogrešanih in mrtvih v terorističnih napadih v ZDA*. Ne smemo pozabiti, da terorizem ne sprašuje po spolu, starosti, rasi, veroizpovedi ali državljanstvu naključnih žrtev saj žrtev ne izbira. Terorizem ogroža naše vrednote, naš vrednostni sistem, naše pravice in svoboščine ter našo civilizacijo. Zato se je NATO odzval tako hitro, tako enotno in tako učinkovito. Ni mu bilo dovoljeno sanjati tako kot nam ob osamosvojitvi, odzval se je takoj in enotno kot nikoli doslej. Nato je dokazal, da je ne le potreben in aktualen, ampak tudi učinkovit sistem kolektivne varnosti. Deklaracijo o skupnem boju proti terorizmu smo v Odboru za zunanjo politiko in Državnem zboru sprejeli soglasno, brez vzdržanih glasov.

Zveza Nato zato ni, ne more in ne sme biti samopostrežna trgovina v katero lahko vstopi vsakdo v trenutku ko nenadoma in nenapovedano ugotovi, da potrebuje del njene varnostne ponudbe in se zato v zadnjem trenutku odloči za nakup iskanega obrambnega blaga ali storitve. Zveza Nato tudi ni nadomestna oz. rezervna trgovina, ki posluje dan in noč, 24 ur na dan, kot prodajalne, ki te dni v Sloveniji rastejo kot "gobe po dežju", pa zato le za nekoliko višjo ceno kadarkoli omogoča nujen nakup najbolj potrebnih in najbolj svežih proizvodov, ki jih kupec-v tem primeru posamezne države nečlanice potrebujejo vsak dan. Zveza Nato in članstvo v njej preprosto ni in ne sme biti naprodaj.

Zvezo Nato je mogoče primerjati s klubom v katerega njeni člani vstopajo zavestno in po svoji izrecni volji, vanj prinesejo in prispevajo veliko, od njega, od tega kluba, društva pa nekaj (na videz) malega tudi dobijo. Ne gre le za potrdilo o članstvu, gre predvsem za občutek in zavest o pripadnosti, obveznosti, solidarnosti in vzajemnosti. V tem klubu vsi dobivajo in prevzemajo obveznosti, ki jih tudi zavestno in solidarno izpolnjujejo. To ne počno zaradi sile ali prisile, ampak zaradi zavestnega spoznanja o skupni pripadnosti, o skupnih vrednotah, o skupnih programih, prireditvah ter skupnih izzivih, odzivih in ciljih.

Kdor je že kadarkoli deloval v kateremkoli kulturnem, športnem ali ljubiteljskem društvu ve, da članstvo v društvo ali klub prihaja in odhaja. Zveza Nato pa ni tako običajen ali navaden klub, da bi iz njega doslej kdorkoli in kadarkoli odšel. Vsi, ki so vanj vstopili, vsi ki so vanj prišli, so v njem vse do danes tudi ostali. Prav nihče doslej ni želel izstopiti, nihče ne želi ven, nihče se članstvu ne poskuša izogniti. Kandidatov za članstvo pa je nenavadno veliko, dovolj in veliko, pa tudi mi smo med njimi. In kar je najbolj zanimivo vsak dan več jih je.

Sam sem že zelo dolgo prepričan, da je članstvo v NATO ne le naša priložnost, ampak tudi naša potreba in naša realna ter racionalno najboljša možnost. Toda kako ljudem, ki jih ne zanimata ne politika, ne varnost, še najmanj pa zadeve izven meja naše države pojasniti, da se je potrebno s tem izzivom soočiti, se opredeliti, zanj odločiti in naše članstvo v njem tudi čimprej uresničiti?

Ni druge možnosti, kot javno, jasno in nedvoumno predstaviti in pojasniti naša stališča do članstva v zvezi NATO. V Odboru za zunanjo politiko smo v teh letih izoblikovali in sogovornikom doma in na tujem že velikokrat prepričljivo predstavili jasno in najširše stališče, ki daleč presega razlike, ki bi jih morda povzročilo članstvo posameznih poslancev v posameznih političnih strankah. Naše prepričanje o potrebnosti, utemeljenosti in smiselnosti našega članstva v NATO je nadstrankarsko in velikokrat potrjeno in dokazano s primeri konkretnih ravnanj v praksi. Še celo predsednik SNS sam ne verjame v tisto, kar govori doma in na tujem v upanju, da bi mu vsaj doma verjeli tisti, ki so proti članstvu v NATO.

Naše članstvo v NATO je najbolj učinkovita, najboljša, najcenejša, najbolj dolgoročna in najbolj varna zavarovalna polica za našo državo, naše gospodarstvo in našo dolgoročno uspešnost in varnost. Članstvo v NATO je dokaz naše odličnosti, pravne varnosti in zanesljivosti tujih naložb pri nas; vredno je več kot so vredni vsi standardi ISO skupaj.

Te dni sem med dopustom na tujem še enkrat natančno proučil skupno poročilo slovensko- italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o Slovensko- italijanskih odnosih v letih 1880-1956 in knjigo Marka Kosina Začetki slovenske diplomacije z Italijo. V obeh publikacijah je toliko dokazov o dosedanjih nepotrebnih zapletih in številnih ohladitvah med državama, da se mi zdita obe knjigi odlična ter nadvse prepričljiva argumenta za naše članstvo v Zvezi v kateri je sosednja Italija ustanovna članica. Iz sovražnic na meji in ob meji sta državi postali partnerici in zaveznici. Vojski obeh držav uspešno sodelujeta v skupni enoti KFOR-a v Sarajevu, kjer sta skupaj prevzeli odgovornost za hitro posredovanje v primeru najbolj nevarnih in najbolj zapletenih med etničnih incidentov po vsej BiH. Namesto nepotrebnih zaostritev v medsebojnih odnosih, sta se skupaj odločili za sodelovanje in posredovanje v korist miru in stabilnosti na ozemlju tretje države.

Postali smo opaženi, spoštovani, dosledni ter učinkoviti izvozniki stabilnosti na JV Evrope. Kot del nekdanje Jugoslavije smo najbolj prepričljiv dokaz in primer možnih smeri razvoja in lepših prihodnosti drugih naslednic Jugoslavije. Naša varnost prispeva k njihovi stabilnosti in njihova stabilnost prispeva k naši varnosti. Naše članstvo v NATO bo največja vzpodbuda političnim elitam teh držav, da hitreje krenejo po naši poti, zato si vse te države zaslužijo tudi našo in mednarodno podporo in pomoč na tej poti proti skupnemu cilju. V tranziciji, demokratizaciji, normalizaciji, obnovi, razvoju in mednarodni integraciji smo jih podpirali doslej in podpirali jih bomo tudi v bodoče. Proces širitve Zveze NATO z našim članstvom na območju srednje in JV Evrope ne sme biti zaključen.

Nadaljevanje zmanjševanja obsega naše vojske v skladu z realnimi potrebami, možnostmi in standardi bo potekalo lažje in hitreje znotraj zveze NATO, ob tem pa bo operativna sposobnost vojske, pred vsem pa naša varnost veliko večja. Oborožene sile potrebujejo tudi svoj politični mir ter stabilne in dolgoročne okvire za preoblikovanje in razvoj. Ni cenejše in bolj zanesljive obrambe od kolektivne obrambe.

Ob tej priložnosti se želim članom Odbora za zunanjo politiko, pa tudi delavkam Oddelka za mednarodno dejavnost zahvaliti za pomoč pri našem delu doma in tujem v prizadevanjih, da bi naša stališča pojasnili domačim in tujim sogovornikom. Nazadnje včeraj popoldan, ko smo se srečali z ameriško delegacijo na čelu z vodjo kabineta republikanskega dela Senatnega odbora za mednarodne odnose. Zakonodajna veja oblasti je dala pri vseh dosedanjih razpravah in odločitvah Odbora jasen in nedvoumen mandat Vladi RS, da opravi potrebne postopke, spremembe, priprave ter poišče načine za uresničitev zastavljenih ciljev. Le nekaj mesecev je še do srečanja v Pragi, zato želim Vladi dovolj odločnosti, poguma, enotnosti razuma in znanja na poti do skupnega cilja. Naši in tuji javnosti pa sporočam, da Odbor za zunanjo politiko že dolgo razpravlja in odloča, kot da bi bila RS že polnopravna članica in ne le kandidatka. Zavedamo se svojih prihajajočih obveznosti, svojih možnosti, priložnosti in pravic. Pričakujemo povabilo, ker se trudimo, smo uspešni, zanesljivi in odločni. Z eno besedo, ni nas sram ponoviti, da se zavedamo, da smo že dolgo dobra in primerna kandidatka.