SLOVENIJA IN NATO

Javna predstavitev mnenj o vključevanju Slovenije v zvezo NATO

Državni zbor RS, 16. 1. 2002

Foto: Agencija BOBO

Spoštovani gospod predsednik odbora,
spoštovane gospe in gospodje,

današnja javna predstavitev mnenj z naslovom "Slovenija pred vrhunskim zasedanjem zveze Nato v Pragi" naznanja, da smo se upravljalci države odločili poglobiti dialog z javnostjo o odprtih vprašanjih, povezanih s prihodnostjo naše države v evroatlantskem obrambnem in varnostnem sistemu in okrepiti zavezništvo z državljani glede te zelo pomembne in dolgoročne odločitve. Razumljiva je zato odločitev državnega zbora in njegovega odbora za obrambo, da začne razpravo, ki naj omogoči, da bo vsa slovenska javnost dobro seznanjena z vsemi razlogi, zaradi katerih želimo biti povabljeni v Nato. Tako o vseh argumentih za vstop in tudi o argumentih, ki bi lahko govorili proti ali opozarjali na domnevna tveganja za našo varnost. Ta odločitev zasluži vso podporo. Prej ali slej bo enako potrebno poglobiti tudi razpravo v javnosti o vstopuSlovenije v EU, torej tudi o drugem strateškem cilju slovenske države, ki sta oba smiselno vgrajena že v samo odločitev o njenem nastanku. Vstop v Nato je za vsako državo veliko dejanje, zato je razumljivo, da so tudi ugovori. Demokratični dialog je priložnost, da se razjasnijo, ker bo za udejanjanje odločitve o vstopu potrebno visoko soglasje politike in javnosti. Ni dovolj samo soglasje vodstev političnih strank, čeprav je več kot pomembno in je doslej dalo dober rezultat. Potrebno je težiti za čim višjo stopnjo nacionalnega konsenza.

Dialoga ne pričenjamo šele danes. Že doslej so bila javno povedana mnoga mnenja, takšna za in drugačna. Imeli smo tudi polemike, tehtne pa tudi izzvane iz manj razumnih nagibov. Nekatere k razjasnjevanju dilem tudi niso ničesar prispevale, celo vnašale so dvom v enotnost slovenske politike glede tega vprašanja. Vendar se je tehtnica argumentov vselej nagibala k vstopu v Nato. To že dalj časa pripovedujejo tudi opravljane meritve javnomnenjskega utripa. Velika večina vprašanih je do tega vprašanja že opredeljenih, večina teh pa je članstvu ves čas pritrjevala, vse od vojne za Slovenijo naprej, ko je bila Slovenija z agresijo JLA neposredno ogrožena in ko je bil občutek, da Slovenija potrebuje širše zavezništvo veliko bolj napreden kot je danes.

V naših polemikah in pri opredeljevanju državljanov pa ni težko ugotoviti, da je v naši zavesti še zmeraj zakoreninjen Nato iz časov hladne vojne s takratno vlogo in nalogami. Prevladuje predstava o ideološkem vojaškem paktu in organizaciji velikih, težko oboroženih armad z ogromnim jedrskim arzenalom, sposobnim vzdrževati ravnotežje strahu s Sovjetsko zvezo in Varšavskim paktom in ne premislek o Zvezi, ki se spreminja v obrambno in varnostno integracijo sicer manjših, a dobro povezanih, mobilnih nacionalnih oboroženih sistemov, ki zagotavljajo skupno varnost in lahko tudi elastično vstopajo v krizna žarišča Evrope in sveta zaradi vzpostavljanja miru, obrambe in uveljavitve demokratičnih vrednot evroameriškega civilizacijskega izročila. Premalo je vstopilo v našo zavest dejstvo, da se zveza prenavlja in gradi svoj vrednostni sistem, ki je trdno zasidran v evropski demokratični tradiciji. Nato se je spremenil in se še spreminja. Kako se bo spremenil, kakšna bo njegova prihodnja vloga, njegovo razmerje do obrambno varnostnih struktur EU, do mirovnih sil Združenih narodov bo odločila razprava držav članic Nato. Ta razprava bo v veliki meri določila tudi prihodnost Slovenije. V našem interesu je, da v tej razpravi aktivno sodelujemo.

Gospe in gospodje, Slovenija je vedno bila in je del Evrope. Ta Evropa je bila v dveh kataklizmah dvajsetega stoletja fizično in psihično razdejana. Izgubila je ogromno ljudi, doživela je holokavst in koncentracijska taborišča, potrošila neizmerno energije, izgubila je kolonialne imperije, porabila svoja čezmorska bogastva, izgubila položaj vodilne regije v svetu. Kljub vsem izgubam se je po drugi svetovni vojni ob odločilni pomoči ZDA pobrala in stopila na vizionarsko pot združevanja, ki naj bi preprečilo ponavljanje nesrečne zgodovine. Odločilna sta bila washingtonska pogodba o ustanovitvi Nata iz leta 1949 in rimski sporazum iz leta 1957, iz katerega je nastala današnja Evropska unija. Padec berlinskega zidu in lanski enajsti september sta dala evropsko atlantskim združevalnim procesom nove pospeške in vse Evropejce postavila pred nove izzive. Združevalni proces je nepovraten. Vizija enotne in svobodne Evrope miru in varnosti se kljub težavam uresničuje. Nato in Evropske unija sta ob vsem spoštovanju drugih evropskih in regionalnih organizacij vodilna dejavnika tega združevalnega procesa. Njuna širitev vodi v enoten varnostni, gospodarski in politični prostor, v prostor skupnih vrednot. Nato postaja osrednja ustanova skupnih prizadevanj za mir in varnost v Evropi in ostaja edina varnostno obrambna organizacija z dokazanimi sposobnostmi za ustvarjanje in ohranjanje miru na evropski celini. Dogajanja na evropskem jugovzhodu so to potrdila.

Slovenija bo v prihodnosti lahko varna, mirna, demokratična in razvojno uspešna država, če bo še ob pravem času, zdaj, postala enakopravni del takšne Evrope, članica Evropske unije in Nata. Moj odgovor na vprašanje, Slovenija v Natu da ali ne, je zato da. Je jasen in pritrdilen. Tako kot so bila doslej tudi moja dejanja. Želi prepričati tiste, ki o tem še razmišljajo. Članstvo v Natu nam v danih razmerah in v prihodnosti, kot jo že moremo zaznati iz dogajanj v svetu, zagotavlja najvišjo možno raven nacionalne varnosti. Jamči nam varnost skozi kolektivno obrambo. Omogoča nam, da skupaj z najbolj razvitimi in najvplivnejšimi državami odločamo o varnostnih in političnih vprašanjih evroatlantskega prostora, kar krepi tudi geopolitični položaj Slovenije. Članstvo v Natu prispeva in vzajemno zavezuje k čistim in dobrim političnim odnosom s sosedama, ki sta prav tako članici Nata, pa tudi krepi položaj Slovenije v odnosih s sosedama, ki nista članici in nas dokončno uvršča v stabilni del Evrope. Članstvo v Natu povečuje naše možnosti pa tudi odgovornost za umirjanje kriznih žarišč, posebej v jugovzhodni Evropi. Omogoča bolj učinkovito sodelovanje v spopadu z mednarodnim kriminalom in terorizmom. Utira nam pot v svet visokih tehnologij.

Seveda drži, da so zaradi vstopa v Nato obrambni stroški na začetku višji. Nikoli pa tako visoki, kot če bi svojo varnost in obrambo z enakimi učinki načrtovali sami zase. Predvsem pa drži tudi, da zajamčena varnost države in državljanov nima računovodske cene. So vrednote, ki se jih ne da izračunati v denarju. Jamstvo za varnost je članstvo v Natu. Tako se nam ne bo moglo zgoditi kaj podobnega kot leta 1991 in kot se je še dolgo dogajalo in se še dogaja na jugovzhodu Evrope, na tleh naše nekdanje skupne države. Gradivo s povabilom na današnje srečanje našteva številne vidike slovenskega vključevanja v Nato. Verjamem, da bodo o njih govorili povabljenci, ki so za posamezna področja usposobljeni.

Gospe in gospodje, svet ni varen in miren, je v svoji globalnosti poln protislovij in konfliktov. Kar se zgodi na kateremkoli koncu, se dogodi tudi nam. Svet je soodvisen. Slovenija je v njem ogrožena toliko kot vsaka druga država. Videz geografske oddaljenosti je varljiv. In ne ogroža jo le orožje, ogrožajo jo tudi mednarodni kriminal, ilegalne migracije, terorizem, ekološke katastrofe in globoka neravnovesja sveta. Zato se ne moremo zapirati vase. Sebi in drugim smo odgovorni zase, nosimo svoj del odgovornosti za prihodnost sveta. Verjamem, da bo tudi o vstopu v Nato prevladala politična modrost. Verjamem tudi, da bo Državni zbor, ko bo odločal o vstopu v Nato, upošteval svoj sklep iz aprila 1996, da "Republika Slovenija želi zagotoviti svoj temeljni varnostni interes v okviru sistema kolektivne obrambe, ki ga omogoča članstvo v Natu". Danes imamo glede tega že izkušnje. Imamo tudi samozavest. Vemo kaj zmoremo. In to ni nikakršno samozadovoljstvo. Vemo pa tudi kaj moramo še storiti, da bodo izpolnjeni pogoji za članstvo in da bo naše pričakovanje o povabilu v članstvo letošnjo jesen v Pragi utemeljeno. To je predvsem vojaška usposobljenost Slovenije za njen prispevek h krepitvi skupne obrambne sposobnosti Nato. Nikoli doslej nismo na izpolnitvi tega pogoja delali tako resno, kot v letu, ki je za nami. Zdaj ni več tavanja okoli koncepta razvoja Slovenske vojske in drugih doktrinarnih obrambnih vprašanj. Po izgubljenih letih je zdaj mogoče pričakovati rezultat.

Naj na koncu spomnim tudi na stališče iz Resolucije o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti Republike Slovenije, sprejete že decembra 1993, ki med drugim določa: "Odločanje za te pomembne povezave na obrambnem področju mora potekati na osnovi široke strokovne in javne izmenjave mnenj. O teh vprašanjih lahko Državni zbor razpiše referendum." Čas za odločitve o članstvu Slovenije v Nato se približuje, zato tudi o tej odločitvi. Ne dvomim, da se bodo ob dobri pripravi in argumentih državljani Slovenije na morebitnem referendumu pozitivno opredelili. Tudi ne dvomim, da bodo današnja in vse prihodnje razprave strpne in da bodo upoštevale vse argumente, ti pa po mojem prepričanju dajejo prednost naši odločitvi o vstopu Slovenije v Nato.

Hvala za pozornost.