Uvodni govor predsednika Državnega zbora RS Boruta Pahorja na
javni predstavitvi mnenj "Slovenija pred vrhunskim zasedanjem
zveze NATO v Pragi"
Ljubljana, 16. januar 2002
Foto: Agencija BOBO |
Spoštovani gospod predsednik republike, spoštovani gospod
predsednik Vlade, cenjeni ministri, drage kolegice in kolegi, visoki
gostje, gospe in gospodje.
Slovenija je vstopila v leto 2002, v katerem se bo znašla na
križiščih številnih pomembnih odločitev. Naša odgovornost je, da se
odločimo za prave poti, ki peljejo našo državo v prihodnost varne,
razvite in uspešne družbe in sveta.
Že vse od začetka dela Državnega zbora v tem mandatu smo se
zavedali zahtevnosti te odgovornosti in se nanjo tudi pripravili. Zato
današnje srečanje ni naključno in ne protokolarno, temveč je sestavni
del prizadevanj slovenskega parlamenta, da v teh domačih in
mednarodnih okoliščinah odigra vlogo središča strateških političnih
odločitev in seveda demokratične razprave o njih. Na to vlogo je
pripravljen.
V letu 2002 bomo v tej hiši vodili ustavno razpravo, in začeli jo
bomo prav tako z javno predstavitvijo mnenj. Vodili in pospešili ter
razširili bomo evropsko razpravo. Za temeljite odločitve o njej bomo
organizirali celo konvencijo, tako imenovano slovensko konvencijo na
kateri bomo obravnavali vprašanja povezana s prihodnostjo Evrope in s
tem našo prihodnostjo. In nenazadnje, danes začenjamo s to javno
predstavitvijo mnenj o vključitvi Slovenije v NATO s čemer se začenja
finale razprav in odločitev tudi o tem strateškem vprašanju.
Vse to se bo dogajalo v letu v katerem bomo priča številnim
zahtevnim preizkušnjam, v katerih bo veliko problemov in veliko
priložnosti. Od naše skupne politične zrelosti, spoštovanja
različnosti in sklepanja pametnih kompromisov bo odvisno, ali bomo iz
priložnosti naredili probleme, ali pa bomo celo iz problemov naredili
priložnosti za uspešno prihodnost naše države in njenih ljudi.
Vsekakor smo prepričani, da bomo vse te naloge toliko bolje
opravili kolikor več razumevanja zanje bodo imeli ljudje in kolikor
več njihove podpore in zaupanja bomo deležni. Zato smo se v Državnem
zboru tudi odločili, da definiramo strateške teme in odločitve,
predvsem tiste, ki so v mnogočem nepovratne in zahtevajo široko
nacionalno soglasje, in o njih vodimo široko javno razpravo,
upoštevamo različnost mnenj in na koncu oblikujemo široko politično
podporo za končno odločitev.
Vključevanje Slovenije v NATO je ena od teh tem. Je strateška
zadeva, gre za prvovrstni nacionalni interes. Slovenija v prvem krogu
širitve v srednjo in vzhodno Evropo v Madridu ni dobila
vabila. Povabila novim članicam ni bilo tudi dve leti kasneje na
washingtonskem srečanju, zaradi mnogih razlogov pa smemo pričakovati,
da bo Slovenija v članstvo povabljena letošnjo jesen na vrhu v Pragi.
Ta odločitev nas ne sme pričakati nepripravljene. Ne gre samo za
vprašanje izpolnjevanja stvarnih pogojev, temveč tudi za okrepitev
nacionalnega soglasja o koristnosti te odločitve za NATO in za
Slovenijo. Velika večina strank zastopanih v Državnem zboru vstop
Slovenije v NATO podpira, javno mnenje pa še zdaleč ni tako enotno. Z
odločitvijo za to javno predstavitev mnenj in z vsemi drugimi
političnimi akcijami, ki jih bomo vodili v tem letu, želimo, prvič,
omogočiti pravico do različnih mnenj in jih soočiti in drugič, ob
koncu razprave tudi bistveno okrepiti enotnost naših ljudi v podporo
vstopu Slovenije v zvezo NATO.
Na nek način slovenska politika tudi tvega, da z javno razpravo in
graditvijo politične enotnosti med ljudmi zelo dvigne prag
pričakovanj, da bo Slovenija v vsakem primeru v jeseni povabljena v
članstvo. Takega zagotovila ni. Toda kljub temu je odločitev za javno
razpravo in krepitev soglasja pametna odločitev in predstavlja razumno
tveganje. Veliko slabše in bistveno bolj nedopustno bi bilo, da bi se
izogibali soočanju argumentov in nalogi krepitve enotnosti, potem pa
nas bi povabilo v članstvo doletelo in nepripravljene.
Prepričan sem, da bo velika večina naših ljudi po temeljiti in
izčrpni razpravi razumela, da pri vstopu Slovenije v NATO ne gre samo
za ozko vojaško vprašanje, temveč za široko strateško zadevo. Gre za
položaj naše države v mednarodni skupnosti sploh, za vprašanje s kom
želimo kot zavezniki in partnerji deliti odgovornost za skupen mir,
varnost in blaginjo. Od koga pričakujemo pomoč in komu smo
pripravljeni pomagati. Gre torej za usodna vprašanja naše temeljne
identitete navznoter in navzven v mednarodni skupnosti.
Razprava bo očitno dinamična in polemična. Nič hudega. Nekatera
vprašanja, ki se zastavljajo v zvezi z varnostjo in obrambo, v zvezi z
evropsko varnostno identiteto ali vlogo in prihodnostjo NATA sploh
niso samo naša, slovenska vprašanja. Zastavljajo si jih tudi same
države članice. V tem smislu se mi zdi ta razprava celo zelo
konstruktivna, graditeljska. Nenazadnje nam bo okrepila tudi našo
samozavest, da vstopamo v zavezništvo kot aktiven partner.
Prav gotovo bomo v razpravi slišali zahteve po referendumu o tem
vprašanju. Sem in tja jih je mogoče razumeti kot da je to edini način,
da se prepreči politiki odločitev namesto in v imenu ljudi. Pri tem se
spet sklicujejo na razdeljeno javno mnenje. Moje osebno skromno mnenje
pa je, da bi se pravzaprav za referendum mogli v enaki ali še večji
meri zavzeti zagovorniki vstopa v zvezo NATO. Ne samo zato, da bi
odpravili kritike o demokratičnem deficitu te odločitve, temveč tudi
zato, da na eni strani z dobro vodeno razpravo okrepijo politično
enotnost ljudi v prid podpori in da se tudi zato toliko bolj uspešno
opravijo vse priprave za članstvo.
Visoki gostje, gospe in gospodje,
v imenu poslank in poslancev Državnega zbora voščim vsem, ne glede
na politična prepričanja iskreno dobrodošlico in vabim, da dobro
izkoristimo to imenitno priložnost za izmenjavo mnenj, da bi potem
lahko čimbolj enotno sprejeli odločitev v prid naše države in vseh
naših ljudi.
| 
