Govor ministra dr. Dimitrija Rupla na javni predstavitvi mnenj
"Slovenija pred vrhunskim zasedanjem zveze NATO v Pragi"
V Državnem zboru RS, 16.1.2002
Foto: Agencija BOBO |
Spoštovani g. predsednik Republike, g. predsednik Vlade,
g. predsednik Državnega zbora, cenjene poslanke in poslanci, kolegice
in kolegi!
I.
Članstvo Slovenije v Severnoatlantskem zavezništvu je odvisno od:
- volje oz. pripravljenosti v naši državi in
- od volje oz. pripravljenosti v 19 državah, ki so že članice NATO.
Naša volja oz. pripravljenost je odvisna od volje in
pripravljenosti naše Vlade, Državnega zbora, volilcev in od javnega
mnenja. Volja oz. pripravljenost 19 držav, predvsem pa ZDA, je odvisna
od velikega števila dejavnikov, med katerimi so splošne mednarodne
razmere, konkretni obrambni in politični interesi, navsezadnje pa tudi
razmerje sil v Senatu ZDA. Članstvo Slovenije v NATO je navsezadnje
odvisno od tega, ali bo zanj glasovalo 67 senatorjev v Washingtonu.
Nekatere od teh pogojev je mogoče kontrolirati, drugih ni mogoče
kontrolirati. O volji in pripravljenosti drugih je mogoče sklepati,
domnevati ali ugibati. Prav gotovo pa ti drugi (19 držav, vlad,
parlamentov itn.) ne bodo imeli volje in ne bodo pripravljeni sprejeti
v članstvo Republiko Slovenijo, če ta ne bo definitivno prepričljivo
izrazila volje in pripravljenosti za članstvo v NATO. NATO lahko
sklepa o našem članstvu le v primeru, če smo pri nas trdno odločeni
zanj.
Eno je politična volja, drugo je tehnična pripravljenost. V MZZ ne
moremo soditi o tehnični pripravljenosti slovenske vojske oz. o
ustreznosti naših obrambnih načrtov. O tem bo govoril kolega
Grizold. Pač pa lahko sodelujemo v razpravi o politični volji za
slovensko članstvo v NATO; lahko govorimo o pomenu NATO za nas in za
današnje razmere v svetu; in če ugotovimo, da obstajajo "subjektivni"
pogoji za našo kandidaturo, lahko govorimo o "objektivnih" možnostih
za njen uspeh, pri čemer se seveda lahko zmotimo. Danes in tu pri nas,
v Državnem zboru, moramo ugotoviti, pravzaprav moramo potrditi, da
hočemo biti kandidati; v NATO pa bodo odločili, ali smo dobri in
primerni kandidati.
O teh - pravzaprav samoumevnih - rečeh moram govoriti, ker so se v
zvezi z njimi pojavili nekateri dvomi in zadržki. Ne morem reči, da so
ti dvomi in zadržki v resnici kogarkoli omajali. Morda so povzročili
in morda so hoteli povzročiti zmešnjavo, ki se kaže v različnih
govoricah in zgrešenih domnevah. Tako so ponekod zmotno sklepali, da
nas NATO tako rekoč prisiljuje v članstvo. Ponekod se je ustvarilo
zgrešeno prepričanje, da je članstvo v NATO odvisno predvsem od naše
odločitve.
V MZZ smo doslej delovali pod predpostavko, da so te domneve in
dvomi pravzaprav izmišljeni in neresnični. Za nas so bili odločilni
dosedanji sklepi in dokumenti DZ, ki članstvo v NATO uvrščajo med
zunanjepolitične prednostne naloge Republike Slovenije.
V zadnjih mesecih smo dobili nekaj sporočil prijateljev iz tujine,
ki so dobili vtis, da se v Sloveniji za članstvo v NATO ne potegujemo
dovolj iskreno in odločno. Nekateri so nam poleg nekaterih tehničnih
pomanjkljivosti očitali tudi to, da se glede kandidature za NATO
obnašamo preveč zadržano, brezbrižno in celo "samozadostno". S temi
očitki se srečujemo v času, ko se je naš proces približevanja
evroatlantskim organizacijam prevesil v odločilno fazo in ko se
nezadržno bliža praško vrhunsko zasedanje NATO, na katerem bodo
predvidoma določili nove članice NATO.
Upam si reči, da so oči odločilnih krogov v NATO danes uprte v ta
Državni zbor.
Nič ni narobe s previdnostjo, preudarnostjo in
premišljenostjo. Vendar moramo končati naloge, ki smo si jih zadali že
v boju za svobodno in demokratično državo. Treba je izpolniti cilje,
ki smo si jih postavili, ko smo prvič definirali slovenski nacionalni
interes.
II.
V desetletju po padcu Berlinskega zidu sta začela naraščati
Evropska unija in NATO. Naraščanje je bilo povezano s širitvijo
prostora demokracije, človekovih pravic, vladavine prava, svobodne
pobude itn. Proces se ne odvija dovolj naglo: spremljajo ga mnogi
pomisleki in zadržki na strani sedanjih članic. Prepričan sem, da je
del problemov, ki je nastal v zvezi z NATO na Slovenskem, povezan s
počasnostjo procesov širitve. Slovenija je namreč računala, da bo
povabljena v NATO že leta 1997.
Proces širitve NATO je dobil nov pospešek 11. septembra lani, ko se
je boj s terorizmom povzpel na vrh seznama zunanjepolitičnih in
obrambnih prioritet vseh evropskih držav in ZDA. Zgodilo se je, kar je
bilo po svoje logično, vendar se brez terorizma najbrž ne bi
zgodilo. Zgodila se je solidarnost Zahoda z Vzhodom, predvsem z Rusijo
in nekaterimi islamskimi državami. Zaradi teh sprememb prihaja do
sprememb tudi v NATO, čeprav bi bilo pretirano reči, da je to neki
"drugi", "neznani" NATO. V NATO in v njegovi bližini se je znašel ves
moderni in svobodoljubni svet. Slovenija vsekakor spada v ta
svet. Pripadnost temu svetu je temeljna sestavina in vsebina
slovenskega nacionalnega interesa.
Slovenski nacionalni interes bi lahko kratko označili kot:
enakopravno udeležbo Slovenije v evropskih oz. evroatlantskih
političnih, gospodarskih, obrambnih in kulturnih procesih. Gre za
povezave držav z enakimi vrednotami, med katere spadajo demokracija,
pravna država, varovanje pravic posameznikov in dostojanstva narodov,
tržno gospodarstvo, miroljubna politika, mednarodna solidarnost
itn. Tudi slovenski državljani želijo svobodno, varno in čim bogatejše
materialno in kulturno življenje.
Prepričan sem, da bo Slovenija svoj nacionalni interes najbolje
uresničevala in zavarovala v okviru evroatlantskih organizacij.
Odločitev o vključitvi v NATO smo sprejeli prostovoljno. Nihče nas
v to ni prisilil, vanj vstopamo po lastni volji. V NATO gremo zato,
ker vidimo v članstvu v tej organizaciji najpomembnejših in
najvplivnejših držav sveta številne prednosti. Najpomembnejši razlog
je, da si bomo s tem zagotovili najvišjo možno raven nacionalne
varnosti. To je posebno važno v času, ko smo priča grožnjam
mednarodnega terorizma. Potrebujemo učinkovito obrambo pred napadi z
biološkim, kemičnim in jedrskim orožjem. Evropska unija sicer
pospešeno vzpostavlja varnostne strukture, vendar te še ne zadostujejo
za celovito in učinkovito zagotavljanje varnosti njenih članic. NATO s
svojo visoko razvito vojaško tehnologijo nudi daleč najboljši
varnostni okvir.
V zaostrenih varnostno-političnih razmerah v svetu mora tudi
Slovenija krepiti svojo obrambno moč, za kar so potrebna relativno
velika finančna sredstva. Vendar nas bo razvoj obrambnih zmogljivosti
stal manj, če jih bomo razvijali skupno v okviru severnoatlantskega
zavezništva, kjer so obveznosti razdeljene med članicami v partnerskem
duhu. S tem se bo okrepila tudi naša lastna obrambna učinkovitost,
lahko pa računamo tudi na krepitev slovenske namenske industrije.
Poleg najvišje možne stopnje varnosti prinaša članstvo v NATO tudi
številne druge prednosti. Varno in stabilno okolje je namreč predpogoj
za nemoten gospodarski, socialni in kulturni razvoj. Sloveniji bo
članstvo v NATO omogočalo enakopravno udeležbo v znanstvenih,
tehnoloških in informacijskih tokovih najbolj razvitega dela sveta.
Zaradi nizke stopnje tveganja za tuja neposredna vlaganja se bo
okrepilo njeno mednarodno gospodarsko sodelovanje.
Za članstvo v NATO so se odločile tudi druge srednje- in
vzhodnoevropske države, s katerimi smo interesno povezani in nas
vežejo tradicionalni prijateljski stiki. Češki, Madžarski in Poljski
se je že uspelo včlaniti, ostale kandidatke, ki so povezane v t.i.
"vilniuški skupini", pa na povabilo še čakajo. Med slednjimi je tudi
Hrvaška in nenavadno bi bilo, ko bi naša južna soseda postala članica
NATO, mi pa bi ostali nekakšen izoliran otoček. "Dolina miru", o
kateri razmišljajo nekateri, za Slovenijo ni realna opcija. Slovenija
je preveč vpeta v mednarodne tokove, obkrožajo pa nas države z enakimi
ambicijami, zato bi bili z odklanjanjem vključevanja v evroatlantske
integracije preveč izolirani.
NATO je organizacija, ki se zavzema za tržno gospodarstvo,
demokracijo in vladavino prava. Zagovarja torej vrednote, na katerih
temelji tudi slovenska država. Članstvo v NATO bo Sloveniji
zagotavljalo varnost in ugodno vplivalo na njeno notranjo
stabilnost. Tega se gotovo zaveda tudi večina slovenskih državljank in
državljanov. Danes smo tukaj zato, da jih v tem prepričanju
utrdimo. Hkrati pa želimo našim prijateljem v tujini pokazati, da
očitki o naši "samozadostnosti" ne ustrezajo realnim dejstvom in da si
bomo še naprej odločno prizadevali za vključitev v evroatlantske
integracije. Prav tako želimo jasno povedati, da v NATO ne gremo zato,
da bi si po vstopu vanj privoščili "zastojnsko vožnjo" ("free
ride"). Mi obravnavamo severnoatlantsko zavezništvo izjemno resno in
bomo tudi odgovorno izpolnjevali svoj del obveznosti.
Morebitnega referenduma se ne smemo bati. Za Slovence je referendum
že preizkušena oblika za preverjanje strateških odločitev
nacije. Slovenci so znali pravilno oceniti položaj leta 1990, ko so se
na plebiscitu odločili za samostojno državo. Verjamem, da se bodo
znali pravilno odločiti tudi sedaj, ko stojimo na pragu vključitve v
evroatlantske integracije. S tem korakom bomo namreč zavarovali
pridobitve naše osamosvojitve in se trdno zasidrali v klubu razvitih
držav zahodne civilizacije.
Naloga slovenskih politikov je, da omogočijo korektno, demokratično
in kritično izmenjavo mnenj o vključevanju v NATO v slovenski
javnosti. Državnozborski poslanci ste z organizacijo današnje
predstavitve mnenj naredili zelo pomemben korak v tej smeri.
Hvala lepa!
|
