SLOVENIJA IN NATO

Govor dr. Jamie Shea, direktorja Natovega oddelka za informiranje in tisk

Foto: Agencija BOBO

Predsednik, ekscelence, gospe in gospodje, člani parlamenta.

Izredno sem počaščen. Jaz sem seveda zunanji človek, trgovski potnik mednarodne skupnosti, ki vam je prišel povedat, zakaj naj bi se priključili Natu. Kot v zakonu pa je stvar mogoča le, če smo se pripravljeni pridružiti in si želimo biti povabljeni. Zato nisem jaz tisti, ki bi vam dal dobre argumente. Priti morajo od vas in od usmeritev, ki jih vi kot voditelji dajete vašim državljanom.

Res je, da obstajajo argumenti za in argumenti proti. To pa ne pomeni, da so vsi argumenti enako tehtni. To tudi ne pomeni, da nimate odgovornosti, da prevzamete vodilno vlogo in poveste, kateri argumenti so dobri in kateri manj dobri. Zato sem počaščen - kot prijatelj te države in ne le kot predstavnik Nata - da ste me danes povabili, naj vam predstavim stališče Nata o tej razpravi. Prav tako sem vesel, da razprava poteka na začetku javne kampanje, ki se bo odvijala v naslednjih mesecih pred vrhunskim zasedanjem v Pragi in za katero upam, da bo postala resnično aktivna in odločna kampanja.

Priključitev Natu ni podobna odločitvam o razširitvi letališča, graditvi nove ceste ali postavitvi tovarne, čeprav so tudi te pomembne. Priključitev Natu je odločitev, ki jo sprejmemo samo enkrat v življenju. To ni odločitev, ki bi jo sprejemali z vsako novo generacijo. Veliko bo povedala svetu o tem, kaj je ta država danes in kaj si želi biti v prihodnosti. Je odcep na cesti. Iz primerov v preteklosti, kot, denimo leta 1919, ko so Združene države leta 1919 zavrnile priključitev k ligi narodov, vemo, da če izberete napačen odcep, druge priložnosti ne dobite prav kmalu. Posledice pa so lahko ogromne ne le za lastno državo temveč tudi za usodo Evrope in mednarodno ureditev nasploh. Odlično in potrebno je razpravljati o teh vprašanjih. A prav tako nujno je, da se odločimo za pravi odcep, ko za to pride čas.

Danes bi se rad dotaknil dveh vprašanj. Prvo vprašanje je, čemu se želite pridružiti. To vam mora biti zelo jasno. Drugo vprašanje pa je, kako se Natu priključite in kaj je za to potrebno.

Čemu se torej želite priključiti? Po eni strani se želite priključiti veliki birokraciji z ogromnim voznim parkom, številnimi zgradbami in 435 odbori v Bruslju. A Nato ni zgolj to. Kaj pa je Nato? V resnici je Nato zelo preprost, kljub številnim kraticam in odborom. Nato temelji na dveh zelo preprostih idejah. Prva je, da lahko varnost dosežete le skupaj, kolektivno, v sodelovanju z drugimi državami. Nato je bil ustanovljen leta 1949, ker so evropske države spoznale, da ne glede na to, koliko za varnost porabijo, varnosti nikoli ne bodo mogle zagotoviti same zase. Popolna varnost zanje je pomenila popolno negotovost za vse druge. Nemški strah pred obkrožitvijo, francoska obsedenost z nadvlado, Nemčije, britanska obsedenost, ali naj se odločijo za pomorsko in globalno vlogo ali naj se pridružijo Evropi, vir vojn... Šele ko so se odločile, da bodo varnost zagotavljale skupaj, jim je uspelo v Evropi vzpostaviti ne le varnost temveč tudi mir. Nato je povezan z najbolj srečnimi časi v evropski zgodovini: z Evropsko unijo in uvedbo evra, mirno ponovno združitvijo Nemčij, koncem diktatorstev, mehko samoodločbo na Balkanu in - kar je še zlasti pomembno - z zlomom komunizma in Sovjetske zveze ter začetkom vseevropskega dialoga. To ni zgolj naključje in niso le srečne okoliščine, kajti Nato od nekdaj temelji tudi na drugi ideji, namreč da Združene države, ki imajo 280 ljudi, pet odstotkov svetovnega prebivalstva in BDP v višini 10 trilijonov dolarjev ne morejo doseči, kar želijo in četudi so velesila, ne morejo zgraditi stabilnega mednarodnega reda. Prav tako ne morejo rešiti problemov, če ne sodelujejo z evropskimi zavezniki. A tudi evropski zavezniki s 320 milijoni ljudi, BDP v višini 6 trilijonov dolarjev in šestimi odstotki svetovnega prebivalstva ne morejo vplivati na mednarodni red, če ne sodelujejo z Združenimi državami. Obe strani Atlantika sta seveda poskušali. Američani so delovali sami zase in pri tem redko uspeli. Tudi Evropejci so poskušali delovati samostojno, kot smo videli v Bosni leta 1992. A uspeli so šele, ko so se združili. Po mojem mnenju lahko jasne dokaze za to najdemo na Kosovu, v zadnjem času v Makedoniji, v Afganistanu, v kampanji proti terorizmu. In kako neki se lahko združijo, če ne v Natu? V nobeni drugi transatlantski organizaciji Evropejci ne morejo tako lahko vplivati na Američane, Američani pa ne najti partnerjev, ki jih potrebujejo za svojo legitimnost in delovanje v svetu. To sta ti preprosti ideji. Če ju sprejmete, sprejmete tudi Nato in logiko, da morate del te skupnosti postati tudi sami.

Ne podcenjujem težav in resnosti odločanja o članstvu v Natu. Niste prvi, ki se o tem odločajo. Ko sta se Nizozemska in Norveška po drugi svetovni vojni odločili za konec nevtralnosti, so o tem potekale burne razprave. Ko so se o članstvu v Natu odločili na Islandiji, so izbruhnili izgredi. V petdesetih letih je v Nemčiji med CDU in SPD potekala mučna debata o tem, ali bo članstvo v Natu pomenilo, da bodo morali za vselej in za zmeraj žrtvovati ponovno združitev Nemčij. Danes seveda vemo, da je ravno članstvo v Natu omogočilo in vodilo v nemško združitev. Kasneje ni te odločitve obžaloval ali zaradi nje celo trpel nihče. Hladna vojna se je končala in države članice bi lahko uresničile pravico, ki izhaja iz Washingtonskega sporazuma ter z enoletnim odpovednim rokom izstopile iz zavezništva. A tega ni naredila nobena.

Zakaj je to tako? Mislim, da za to obstajajo štirje jasni razlogi. Prvi je povezava z Združenimi državami in Kanado. Če gre minister iz Luksemburga ali Islandije v Washington in potrka na vrata ministrstva za zunanje zadeve, bo do zunanjega ministra, predsednika ali pa obrambnega ministra tudi prišel, ker je zaveznik. Z drugimi besedami lahko rečem, da je Nato multiplikator moči, še zlasti za male države. Veliki bodo zmeraj veliki, a majhni bodo večji, ker so del mednarodnih organizacij. Dokler bodo Združene države še naprej svetovna velesila, katere odločitve imajo večji učinek kot odločitve kogarkoli drugega in večji vpliv na to, ali bo svet bolj ali manj varen, bolj ali manj urejen, bolj ali manj sodelujoč, tako dolgo bo Evropejce zanimalo vplivanje na Združene države. To pa je možno samo preko Nata.

Drugi razlog je, da sta obramba in varnost še zmeraj pomembni. Že predhodni govorniki so povedali, da se je definicija varnosti s koncem hladne vojne spremenila. Vemo, da se grožnje pojavijo mnogo hitreje, kot smo sposobni sestaviti ad hoc koalicije tistih, ki so se s temi grožnjami pripravljeni spopasti. To smo jasno videli po 11. septembru. Samo zato, ker danes živimo v varni Evropi, ne moremo predpostavljati, da bo naš položaj za vselej ostal varen in da se grožnje ne bodo nikoli pojavile. Pred nekaj leti smo v zalivski vojni videli, kako lahko samo en nenaden dogodek, denimo 11. september, ne le destabilizira eno državo, temveč spremeni celotno svetovno ekonomijo in psihologijo. A peti člen zagotavlja le Nato. Nobena druga mednarodna organizacija - tudi Evropska unija ne - tega v sedanjih okoliščinah ne zmore. Dejstvo je, da so članice Nata dobile več varnosti po nižji ceni kot kdajkoli v človeški zgodovini. Naravno je, da se temu ne želijo odpovedati.

Tretji razlog je, da je Nato instrument za obvladovanje kriz. Pruski kralj Friderik Veliki je dejal, da je diplomacija brez orožja kot glasba brez glasbil. Samo Nato ima kombinacijo vojaških zmogljivosti in demokratičnega političnega odločanja, s katero lahko hitro razreši krize - in to se je v zadnjih nekaj letih pokazalo tudi južno od vaše regije. Pri tem ne gre za bojevanje v vojni ali vojaško posredovanje intervencije. Danes boste v Bosni enote, ki gradijo hiše, organizirajo volitve, odstranjujejo mine in obnavljajo ceste. Nato je sposoben vplivati na krize na svoji meji in preprečiti, da bi se le-te razvile v spopade. Bosna nas je izučila, zato smo se v Makedoniji udejstvovali z bistveno manjšim številom smrtnih žrtev kot prej. To je zelo pomembno. Dejstvo, da v nalogah ohranjanja miru sodeluje mnogo drugih držav, jasno kaže, da Nato priznavajo za ključni instrument obvladovanja kriz v Evropi.

Četrti in zadnji razlog pa je, da je Nato organizacija, v kateri se izmenjujejo informacije in potekajo posvetovanja. Nato ponuja sedež pri mizi, glas, glasovnico in vpliv pri oblikovanju Evrope prihodnosti, kar je nedvomno še zlasti pomembno za majhne države. Če ne sodelujete v Natovem diplomatskem panju, je podobno, kot bi se z raziskovanjem ukvarjali brez interneta. V času, ko se Nato ukvarja z vse večjim številom problemov od terorizma, srednje Azije, sredozemskega dialoga, prihodnosti Rusije in Ukrajine do odnosov med EU in ZDA ter prihodnosti evropske obrambe in obrambne industrije, je za mnoge države pomembno, da so lahko znotraj te organizacije, da lahko sooblikujejo razpravo in na igrišču sodelujejo kot igralci in ne kot gledalci.

Seveda lahko porečete, da obstajajo tudi druge možnosti. Druge možnosti zmeraj obstajajo in ena od njih je nevtralnost. A pri tem se moramo vprašati: nevtralnost proti komu? Za kaj? V kakšnem sporu bi se opredelili za nevtralne? Nevtralnost nima več istega pomena. Švicarji imajo referendum o pridružitvi OZN. Irci, Švedi, Avstrijci, Finci in Švicarji sodelujejo v Natovem Partnerstvu za mir in mnogi sodelujejo v Natovih aktivnostih na Balkanu. Nevtralnost ne pomeni zavračanje obveznosti ali odgovornosti. Nevtralnost ne pomeni, da ne želimo biti igralci na svetovnem prizorišču. Nevtralnost nikoli ni pomenila ideološke nevtralnosti ali brezbrižnosti pri določanju načel, ki se jih želimo držati. Za nove grožnje je značilno, da nevtralnost spoštujejo celo manj, kot so jo v času hladne vojne spoštovali tanki Varšavskega pakta v Sovjetski zvezi. Osama bin Laden se ne bo odločil, da v neki državi mreže Al Kaide ne bo razpredel samo zato, ker je nevtralna. Begunci se državam ne izognejo zato, ker so nevtralne. Tihotapci jedrskega materiala in kriminalne združbe se ne odločajo, da države ne bodo izrabili kot prehod, ker je nevtralna. Tega je danes v svetu vse manj in manj, vse bolj pa velja, da nevtralnost ne pomeni tudi suverenosti. Jaz bi trdil ravno nasprotno. Če suverenost pomeni sposobnost vplivanja na razvoj v svetu okoli vas, da bi zaščitili interese vaše države, potem je to mogoče samo preko članstva v mednarodni organizaciji. Zato so danes celo velike države v Evropski uniji, saj spoznavajo, da lahko s poistovetenjem z Evropo bolj vplivajo na oblikovanje sveta s partnerji in dosežejo več kolektivne suverenosti. Suverenost je danes kolektivna ali pa je ni. Ko se približujete zgodovinski odločitvi, morate ravno o tem še posebej skrbno premisliti.

Obstajajo tudi druge mednarodne organizacije. Evropska unija je izjemno pomembna, vendar nima petega člena. Prav tako nima institucionalne povezave z Združenimi državami. Nima vsestranskih, zmeraj pripravljenih sil, kot jim ima Nato. Nima obrambnega sodelovanja z Rusijo in 26 drugimi partnerskimi državami po celem svetu od Sredozemlja pa vse do osrednje Azije in Kavkaza. Zato je trditev, da gre za izbiro med EU in Natom, podobna osebi, ki mora izbrati med desno in levo nogo, ko se odpravlja na izlet v gore. Za hojo potrebujete obe. Podobno je EU spoznala, da lahko varnost in identiteta delujeta le, če sta povezani z močnim Natom. Če ne bo močen Nato, tudi evropska varnostna identiteta ne bo močna, saj se bodo Evropejci po varnosti ozirali k Natu. Vsi priznavamo, da bo sistem najbolje deloval, če bo večina držav hkrati včlanjena v obe organizaciji. Tu sta še OZN in OVSE - obe opravljata izjemno pomembno delo. Obenem pa vsi vemo, da nimata enakih zmogljivosti za hitro obvladovanje kriznih situacij, kot jih ima v tem trenutku Zavezništvo. Vsekakor pa ima Nato s tema organizacijama zelo konstruktivne odnose.

Kako se priključite Natu? V resnici je to zelo preprosto. Najprej morate dokazati, da ste in boste zanesljiv in predvidljiv zaveznik, kar pa ne pomeni, da morate za to potrošiti ogromne vsote denarja. Predstavniki Nata niso v Ljubljani od vas nikoli zahtevali, da obrambni proračun povečate za štirikrat ali da morate kupiti to ali ono letalo. Od Slovenije smo zahtevali le, naj podobno resno, kot jo z zagotavljanjem podpore in strokovnega znanja obravnavamo mi, tudi ona resno jemlje Nato in pokaže, da drži obljube - razen, seveda, če ima silno močne razloge, da obljub ne izpolni. Prosimo samo, da sprejmete stvaren, ne pretirano ambiciozen načrt obrambne reforme, ki ne bo k večji učinkovitosti pomagal le Natu, temveč bo tudi Sloveniji pomagal do bolj učinkovitega obrambnega načrta, četudi morda ne bo postala del Nata. To bo za vas koristno v enaki meri kot za nas. Akcijski načrt za članstvo, ki je sedaj v tretjem ciklusu, morate jemati zelo resno, saj bo postal pomemben sestavni del procesa odločanja vse do vrha v Pragi. Rečem lahko samo - in sam uporabljam besede zelo previdno - da lahko kandidatke, ki bodo izpolnile Natove standarde, upravičeno pričakujejo povabilo.

Seveda je pomembno, da imate tudi podporo javnega mnenja. Tudi mene skrbi, da samo 50 odstotkov ljudi v tej državi podpira članstvo v Natu. Obstajajo zgodovinski dokazi, da države šele po priključitvi Natu spoznajo, za kaj pravzaprav gre in ugotovijo, da so še zmeraj povsem suverene, da na njihovem ozemlju ni jedrskega orožja ali tujih vojakov, da ostaja vsakdanje življenje bolj ali manj enako in da jim je Nato pravzaprav všeč. Nato je v Španiji danes mnogo bolj priljubljen kot v času španskega referenduma na začetku 80-ih let, v Vzhodni Nemčiji pa mnogo bolj kot v času ponovne združitve Nemčij. Obstaja torej vzorec. Slišali smo že, da je članstvo v Natu pomembna odločitev, zato bi bilo dobro, če bi dosegli ne podporo, ki ne bo ravno 99-odstotna (ta obstaja samo v totalitarnih družbah in ne bi bila posebej zanesljiva), ki bi jo pa v parlamentarnem političnem žargonu imenovali "zdrava večina". Ko boste kot vodje političnega in parlamentarnega življenja v Sloveniji začeli predstavljati to zgodbo in te argumente slovenskim državljanom, se bo javna podpora po mojem prepričanju bistveno povečala.

Ob začetku javne razprave bi prosil za dve stvari. Prvič, poudarite prednosti članstva v Natu in ne le stroške. Razprave o Natu se zlahka usmerijo zgolj v relativne ocene stroškov, pri tem pa se ne navede, kaj članica dobi v zameno. In drugič: stroški so zares skromni. Tri nove članice - Poljska, Republika Češka in Madžarska - v skupni proračun Nata prispevajo štiri odstotke. V Natu smo izdelali tudi finančno oceno o pridružitvi novih članic: če bi v Pragi dobilo povabilo vseh devet držav kandidatk, bi v Natov proračun prispevale 2,5 odstotka. Ne vsaka posebej, vseh devet držav skupaj bi prispevalo 2,5 odstotka celotnega Natovega proračuna.

Da, obstajajo tudi obveznosti. Vendar so te obveznosti bolj politične in manj finančne. Treba se je potruditi. A na to moramo gledati iz pravega zornega kota. Ko se bo začela javna razprava, se pogovarjajmo o resničnem Natu, o današnji stvarnosti Nata, o preoblikovanem in prenovljenem Natu, o novih članicah, novih vlogah in novih nalogah. Ne dovolimo, da bi razprava zavila vstran zaradi iluzij, predstav in mitov o Natu iz časa hladne vojne in zaradi mitov o tem, kar Nato ni. To je še posebej pomembno.

Francoski plemič Pierre de Coubertin, ki je konec 19. stoletja oživil olimpijske igre, je o njih dejal, da je pomembno sodelovati. Ne glede na to, ali se Slovenija pridruži Natu ali ne, bo po mojem trdnem prepričanju ostala bogata, zelo demokratična, privlačna in izjemno uspešna država. Dejstvo pa je, da danes samo razglašanje vrednost ni dovolj. Če o teh vrednotah mislimo resno, jih moramo biti pripravljeni tudi braniti. To pa pomeni sodelovanje v življenju širše skupnosti in to pove veliko o tem, kakšna država si želite biti. Majhnost ne pomeni manjše odgovornosti za usodo sveta. Verjamem, da odločitev Slovenije o vstopu v Nato ne izhaja zgolj iz želje, da bi se pridružili birokraciji, temveč je to pomembna politična izjava, da želi Slovenija postati igralec in da želi, da se sliši tudi njen glas. Nato je živa organizacija. Prihodnost jutrišnjega Nata bo drugačna od današnjega Nata v enaki meri, kot se Nato hladne vojne razlikuje od Nata današnjega dne. Razprava o Natu ni kot razprava o preživetju kakega zasebnega podjetja. V tej razpravi je govora tudi o prihodnosti Evrope. Če Nata ne morete premagati - in Nata premagati ne morete, ker bo ostal evropska stvarnost - potem je najbolje, da ste v njem in da to razpravo sooblikujete. Če ga ne morete premagati, se mu pridružite.

Včasih v razpravah o Natu - pri tem ne mislim na razpravo, ki poteka v Sloveniji - dobim občutek, da se o Natu govori kot o obisku zdravnika s hčerko. Ko ji zdravnik pravi, naj za svoje dobro požre grenko zdravilo, se zdi to neizogibno. Ampak to ni Nato. Nato ni kot plačevanje davkov, ki niso nikomur všeč, vendar jih vsi sprejemamo kot življenjsko nujnost. Prav gotovo drži, da je Nato izbira - in vendar ni zgolj izbira. Je priložnost, da nekaj ste in nekaj dosežete. Nato je zgodba o dobrih novicah, ne o slabih. Nato je zgodba o upanju in o boljši prihodnosti, in ni le premagovanje sindroma preteklosti. Če boste v tej državi razpravo zastavili na tak način, se bo Slovenija po mojem prepričanju ne le kmalu priključila Natu, temveč bo postala tudi pomembna in vodilna članica novega Nata.