Proces uresničevanja Akcijskega načrta za članstvo v Natu na obrambno-vojaškem področju
Prizadevanja kandidatk za članstvo v Natu so prinesla spoznanje, da
je treba najresnejše kandidatke načrtno pripraviti na članstvo.
Akcijski načrt za članstvo v Natu je katalog, v katerem je Nato
opisal zaželeni profil novih članic Nata, in sicer na petih ključnih
področjih. Letni nacionalni program za uresničevanje tega načrta je
instrument individualnega dialoga z Natom, v katerem posamezna država
za vsako od petih področij sama določi tiste cilje, načine in roke
njihovega uresničevanja, ki jo bodo najbolj učinkovito približali
pričakovanemu profilu. Kandidatka se torej o vsebinah ne pogaja, pač
pa se v individualnem dialogu z Natom približuje minimalnim standardom
načrtovanja in skupnega delovanja 19 članic Nata, in sicer na področju
politično-ekonomskih, obrambno-vojaških in varnostnih zadev, zadev
glede virov ter pravnih pogojev delovanja. Pri tem Nato postavlja le
izvedbene pogoje, in sicer, da država v njem sodeluje tako, da si
določi cilje in jih razvrsti na prednostni lestvici, da izdeluje
konkretne načrte-urnike priprav na vsakem od petih področij, da to
dokumentira in posreduje Natu in da sodeluje v procesu vrednotenja
lastnega napredka pri doseganju izbranih ciljev. Akcijski načrt za
članstvo je dokument, ki ga sprejme slovenska vlada. Ocena napredka pa
je dokument, ki ga oblikuje in sprejme Nato.
Akcijski načrt za članstvo ni etapno tekmovanje med najbolj
ambicioznimi kandidatkami, temveč individualen proces, po vsebini
različen za vsako državo. Program ponuja kandidatkam vrsto aktivnosti,
izmed katerih lahko izberejo tiste, ki po njihovi presoji najbolje
prispevajo k pripravam na morebitno članstvo. Partnerstvo za mir
ostajata bistvena mehanizma za poglabljanje političnega in vojaškega
sodelovanja z Natom. Odločitev o novih članicah ostaja v domeni
politike, le eden od ključnih kriterijev je z akcijskim načrtom za
članstvo postal bolj transparenten in lažje merljiv. Znotraj tega ima
obrambno-vojaško področje za Slovenijo posebno težo.
S pomočjo Letnega nacionalnega programa lahko Nato spremlja
napredek vsake posamezne kandidatke in prispeva k vsakemu posameznemu
nacionalnemu procesu povratne informacije, svetovanje in končno lastno
oceno. To je prenos znanja in veščin, ki navadno presega sposobnosti
kandidatk, da bi vse sprejemale, ovrednotile in uporabile. Je pa
izjemno učinkovito orodje za pospeševanje neogibnega posodabljanja
celotnega obrambno-vojaškega področja, teorije in prakse, od presoje
varnostnega okolja do postopkov nabave vojaške opreme in oborožitve.
Značilnost prvega ciklusa (obdobje 1999-2000) je bilo specifično
razumevanje prav tega dejstva. ANČ resda omogoča tudi primerjavo med
kandidatkami, vendar Nato presoja predvsem dosežen napredek, in sicer
v primerjavi z začetnim izhodiščem in s končnim ciljem in ne
kandidatke med seboj. Kandidatke so prve nacionalne programe pisale
relativno ohlapno in v prejkone deklarativnem slogu. Nato pa je
preizkušal nov pristop v realnih pogojih. Izid so bile vzpodbudne
ocene napredka, ki naj bi pritegnile kandidatke k procesu in hkrati
nakazale sprejemljive smeri razvoja posameznih kandidatur za članstvo
v Natu.
V drugem ciklusu (obdobje 2000-2001) je prišlo do sprememb v
dialogu s kandidatkami. Obrambno-vojaško področje je pridobilo večji
pomen. Prvič, zaradi težavnosti procesa integracije novih kandidatk,
drugič, zaradi izsledkov analiz skupnega delovanja vojaških sil držav
Nata na Balkanu in, tretjič, ker je časa za pripravo na širitev začelo
zmanjkovati tako kandidatkam kot Natu. Za Slovenijo je drugi ciklus,
zaradi obsega in dinamike uresničevanja zastavljenih ciljev ter
dosežene stopnje razvitosti obrambnega sistema, izzvenel v močan
pospešek obrambnim reformam in modernizaciji, katerih pričakovani
končni produkt je sodobna, ustrezno velika, fleksibilna ter dobro
izurjena in opremljena vojaška sila.
Zmožnost kandidatk, da vojaško prispevajo h kolektivni obrambi Nata
in k izvajanju drugih nalog ter njihova pripravljenost, da se zavežejo
k postopnemu izboljšanju vojaških zmogljivosti, bodo dejavniki, ki
bodo upoštevani pri presoji njihove primernosti za članstvo. Polno
sodelovanje v bolj operativno opredeljenem Partnerstvu za mir je
ključni element, ker poglablja politične in vojaške povezave kandidatk
z Natom in jim tako pomaga pri izvajanju priprav na sodelovanje v
celotnem spektru nalog zavezništva. Nove članice Nata morajo biti
pripravljene na to, da bodo delile vloge, tveganja, odgovornosti,
koristi in bremena skupne varnosti in kolektivne obrambe.
Od kandidatk se pričakuje, da bodo prevzele strategijo zavezništva,
kot je opredeljena v Strateškem konceptu Nata in v drugih
dokumentih. To pomeni zaznavanje varnostnega okolja celotnega
zavezništva in spekter varnostnih izzivov, ki vključuje vrsto drugih,
ne le vojaške dejavnike v evroatlantskem prostoru, posvetovanje med
zaveznicami o varnostnih vprašanjih, odvračanje in obramba, krizno
upravljanje ter partnerstvo. Na temelju presoje sodobnega varnostnega
okolja Nato ohranja zavezniške sile in pripadajočo skupno
infrastrukturo (npr. vojaške objekte na območju držav članic) na
najnižji ravni in je hkrati zavezan k ohranjanju sposobnosti njihovega
prilagajanja varnostnim izzivom. V skladu s to oceno so jedrske sile v
Evropi le na najnižji še sprejemljivi ravni.
Ob vključitvi morajo kandidatke zagotavljati sile in zmogljivosti
za kolektivno obrambo in druge naloge zavezništva, na primerni ravni
sodelovati v vojaški strukturi, v obrambnem načrtovanju Nata, v Nato
telesih in nadalje podpirati Partnerstvo za mir in razvoj sodelovanja
s partnerskimi državami ter dosegati Nato standarde in
interoperabilnost.
Za te namene lahko kandidatke oblikujejo svojim potrebam prikrojene
Individualne partnerske programe, da bi se lahko bolj osredotočile na
zadeve, ki so ključne za njihovo kandidaturo za članstvo v Natu. V
okviru letnih srečanj kandidatk z Natom lahko kandidatke usklajujejo
bilateralne in multilateralne oblike pomoči in posvetovanj. V
sodelovanju s kandidatkami so oblikovani specifični cilji načrtovanja,
ki zadevajo področja, katera so najbolj relevantna za priprave
kandidatk in njihovih oboroženih sil za članstvo. V ta namen je
vzpostavljen proces pregleda napredka pri doseganju načrtovanih ciljev
v zvezi z vojaškimi silami in zmogljivostmi (Planning and Review
Process - PARP). Ti cilji so določeni na temelju bilateralnih
posvetovanj Nata z vsako kandidatko posebej in lahko zadevajo
katerokoli komponento oboroženih sil in ne le tiste, ki so namenjene
za sodelovanje v Partnerstvu za mir. Kandidatke so lahko povabljene k
opazovanju in sodelovanju v določenih fazah Nato vaj, ki jih določi
Severnoatlantski svet.
Nato od novih članic pričakuje tudi, da bodo za obrambne namene
zagotovile tolikšne finančne vire, da bodo zadostovali za izvajanje
obveznosti, ki izhajajo iz članstva v Natu. Zato naj bi nacionalni
programi kandidatk vzpostavili nujne strukture za načrtovanje in
uresničevanje obrambnih proračunov, ki bodo zadostovali za prednostne
naloge obrambnih sistemov, kot jih bodo določile same in omogočili za
usposabljanje pripadnikov oboroženih sil za izvajanje štabnih procedur
in dela v Natu. To naj bi bilo jedro priprav na področju zagotavljanja
virov. Neposredno pred sprejemom v Nato, naj bi kandidatke:
- namenile zadostna proračunska sredstva za uresničevanje obveznosti
članstva v Natu,
- imele vzpostavljene nacionalne strukture, ki bi se ukvarjale s
temi proračunskimi sredstvi,
- bile zmožne prispevati za dejavnosti, ki se financirajo iz
skupnega Natovega proračuna v dogovorjenem deležu,
- sodelovale v strukturah Nata, kot so stalno predstavništvo na
sedežu Nata, vojaško predstavništvo v Natovi strukturi poveljevanja,
sodelovanje v Natovih delovnih telesih in agencijah v dogovorjenem
deležu.
21. junija 2001 je Državni zbor sprejel Resolucijo o strategiji
nacionalne varnosti. S tem je Slovenija uresničila pomembno nalogo za
razvoj sistema nacionalne varnosti, modernizirala presojo sodobnih
varnostnih tveganj in izzivov ter pridobila temeljni dokument v
hierarhiji strateških in doktrinarnih dokumentov. Nova strategija
nacionalne varnosti je temelj za področne strategije v okviru obrambne
strategije.
Proces obrambne reforme se je prevesil v fazo
uresničevanja. Primarni cilj je prestrukturiranje Slovenske vojske
tako, da bo kos nalogam v prihodnosti, in sicer v okviru kadrovskih in
finančnih virov. Med nalogami, ki jih lahko pričakuje Slovenska vojska
so tudi naloge, ki izhajajo iz zavezniških obveznosti.
Leta 2001 je Slovenija svoje realne vojaške zmožnosti, ki jih lahko
prispeva k zavezniškim prizadevanjem v zadnjih dveh ciklusih
Akcijskega načrta, pomnožila s faktorjem regionalnega
(so)delovanja. Odločila se je, da poveča svoj aktivni prispevek k
zagotavljanju regionalne varnosti. Skoraj celotno sodelovanje v
operacijah v podporo miru in humanitarnih operacijah bo, v skladu z
interesi Slovenije in Nata, usmerjeno v delovanje na območju
Balkana. V okviru sodelovanja na obrambnem področju v jugovzhodni
Evropi Slovenija sodeluje na področju civilno-vojaškega kriznega
upravljanja. Prevzela je vodilno vlogo na področju varovanja okolja v
oboroženih silah. V okviru sodelovanja srednjeevropskih držav v
podporo miru (CENCOOP), bo v letu 2002 Slovenija prevzela
predsedovanje Politično- vojaškemu usmerjevalnemu odboru. Projekt
oblikovanja in skupnega delovanja večnacionalnih sil kopenske vojske
Italije, Madžarske in Slovenije je projekt, ki bo v tem obdobju na
težišču slovenskega regionalnega sodelovanja.
Modernizaciji načrtovanja na strateški ravni so botrovali predvsem
sprejem strategije nacionalne varnosti, prilagajanje obrambne
strategije in priprava osnutka nove strukture sil. Ustvarjena je
podlaga za nadaljnji razvoj celotnega sistema obrambnega
načrtovanja. Njegova implementacija se bo začela v letu
2002. Naslednji cilj je harmonizacija strateških dokumentov, strukture
Slovenske vojske in obrambnega proračuna.
Slovenija pospešeno izvaja uresničevanje partnerskih ciljev, ki
bodo njen obrambni sistem, še posebej pa Slovensko vojsko, približali
za Nato sprejemljivemu in primerljivemu načinu delovanja. Za obdobje
2001-2006 je Slovenija sprejela 52 partnerskih ciljev.
Delež državnega proračuna, ki ga država namenja za obrambo, je
številčni izraz politične in praktične pripravljenosti države za
prevzemanje nalog in obveznosti članstva v Natu. Vendar je pri tem še
bolj pomembno to, kako z viri, ki so na voljo, upravljamo. Zmerna rast
obrambnih izdatkov je le eden od vhodnih podatkov v proces obrambnega
načrtovanja za naloge slovenskega obrambnega sistema v prihodnosti.
|
