Nato danes
a) Novi Nato
Dogodki, ki so sledili 11. septembru potrjujejo, da zavezništvo
definitivno zapušča obdobje hladne vojne. Že tri nove članice
(Poljska, Madžarska in Češka) so vsega nekaj dni po uradnem sprejemu
spoznale, v kako drugačen Nato so vstopile, saj so se morale praktično
preko noči odločiti glede Natove vojaške operacije zoper ZRJ. Za nove
članice, ki bodo v zavezništvo povabljene na vrhu v Pragi (novembra
2002), pa bo bodoči Nato še v večji meri drugačen od onega iz obdobja
hladne vojne.
Osnovne vojaške zmogljivosti Nata bodo ostale trden temelj, na
katerem bodo zaveznice gradile politično-varnostno arhitekturo
evroatlanstke skupnosti 21. stoletja. Vendar pa bo bodoča vojaška
struktura delovala v popolnoma drugačnem politično-varnostnem okviru.
V zadnjem desetletju Natova vojaška struktura doživlja pomembno
transformacijo organizacije, strukture, oborožitve in vojaške opreme,
strategije in doktrine delovanja. Vendar so šele dogodki po
11. septembru pokazali, da je potreben ponovni temeljni premislek,
kakšne sile in kako razporejene bo potreboval Nato za svoje prihodnje
naloge.
Da bi zadostil novim potrebam, bo Nato moral od svojih članic
zahtevati vrhunsko izurjene in opremljene, strateško in operativno
mobilne, relativno maloštevilne sile, sposobne za takojšnjo ali zelo
hitro uporabo. Prav tako je pričakovati vsaj določeno "delitev dela"
znoTraj zavezništva, kjer naj bi posamezne članice prispevale skladno
z morebitnimi komparativnimi prednostmi nacionalnih oboroženih
sil. Stalne Natove baze, skladišča vojaške opreme in oborožitve,
logistično, energetsko in komunikacijsko infrastrukturo bo potrebno
ponovno oceniti, racionalizirati in prerazporediti skladno z novimi
geo-strateškimi zahtevami.
Izkušnje iz Natovih operacij na Balkanu kažejo na rastoč pomen
drugačnih oblik sodelovanja, kot so: začasne baze ( kopenske,
letalske, pomorske), pretovarjališča, tranzitne ugodnosti (zračni
prostor, cestne in železniške povezave, pomorski promet), dostop do
nacionalnih strateških obveščevalnih podatkov, skupno urjenje v
specifičnih pogojih, jezikovne in druge oblike civilno-vojaškega
sodelovanja, zdravstvene usluge itd. Vrhunska vojaška oprema in
oborožitev ter razpolaganje s strokovnimi kadri, sposobnimi za
upravljanje z visokimi tehnologijami, bodo opredeljevali status
posameznih članic znotraj zavezništva bolj kot število brigad, tankov
ali letal.
Ko se Slovenija v letu 2002 pripravlja na članstvo v Natu, mora
imeti pred očmi takšen novi Nato in ne tistega iz časov hladne
vojne. V takšno zavezništvo mora biti usmerjena naša obrambna reforma
in bodoča struktura oboroženih sil. Tudi naša razmišljanja o bodočih
obveznostih, ki se nanašajo na Natovo jedrsko strategijo in strateške
razporeditve sil, morajo potekati v novi perspektivi. Stroka mora
nanje pripraviti izhodišča in platforme, na podlagi katerih se bomo po
povabilu pogajali z zaveznicami. Politična in splošna javnost se
morata zavedati te temeljno nove kvalitete, ki bo zavezništvo v
naslednjih nekaj letih transformirala v po-hladnovojno,
politično-varnostno in obrambno-vojaško evroatlanstko strukturo.
Skratka, novi Nato je čezantlantska organizacija, temelji na
soodvisnosti in skupnih interesih, vključno z vzpostavljanjem
dolgoročne stabilnosti v Jugovzhodni Evropi, razreševanjem mednarodnih
kriznih situacij, podporo demokratični preobrazbi, spodbujanjem
razvoja tržnega gospodarstva in preprečevanjem širjenja orožij za
množično uničevanje.
b) Nato in boj proti mednarodnemu terorizmu
Povsem novo dimenzijo pa je čezatlantsko sodelovanje dobilo po
terorističnih napadih v ZDA 11. septembra 2001: ne samo, da je Nato
prvič v svojem obstoju uporabil določila člena 5 Washingtonske
pogodbe, temveč so vlade vseh članic (kot tudi kandidatk) izrazile
brezrezervno podporo ZDA in ponudile konkretne oblike
sodelovanja. Tako je ena od posledic terorističnega napada na ZDA tudi
okrepljeno čezatlanstko sodelovanje v boju zoper mednarodni
terorizem. Druga pomembna posledica pa je konec razprav in dilem o
potrebi po transatlantski varnostni strukturi.
c) Aktivnosti Nata v podporo miru na Balkanu
Danes Nato vodi dve glavni mirovni operaciji na Balkanu: Sile za
stabilizacijo (Sfor) v Bosni in Hercegovini in Sile na Kosovu (Kfor),
v okviru katerih je skupno nameščenih okrog 60 tisoč vojakov.
Pripadniki Natovih enot za vzpostavitev miru so prispeli v BiH
decembra 1995, na Kosovo pa junija 1999 skupaj z vojaki iz številnih
partnerskih držav, vključno z Rusijo in Ukrajino. Sfor ima mandat
Združenih narodov, da vzdržuje mir v BiH pa tudi, da ga po potrebi
"uveljavlja". Danes aktivno deluje predvsem pri repatriaciji
razseljenih oseb, v prizadevanjih, da bi vojni zločinci bili privedeni
pred mednarodno sodišče ter pri reformiranju oboroženih sil BiH.
Mandat Kfor izhaja iz vojaško-tehničnega sporazuma, ki ga je
sklenil Nato s predstavniki ZRJ, ter iz resolucije Varnostnega svet
OZN 1244. Tako je Kfor odgovoren za preprečevanje novih sovražnosti,
vzpostavljanje varnega okolja in razorožitev Osvobodilne vojske
Kosova. Poleg tega Nato-vodene operacije podpirajo mednarodna
humanitarna prizadevanja in sodelujejo z Začasno administrativno
misijo OZN na Kosovu (UNMIK) pri vzpostavljanju civilne oblasti.
d) Vloga Nata pri nadzoru nad oboroževanjem
Natova politika nadzora nad oboroževanjem, razoroževanja in
neširitve orožij za množično uničevanje je ključnega pomena pri
doseganju varnostnih ciljev Zavezništva. Na zasedanju na vrhu v
Washingtonu, aprila 1999, so voditelji članic sklenili, da bodo
povečali prizadevanja za omejevanje širitve orožij za množično
uničevanje. Prav tako so se dogovorili, da bodo, v luči zmanjšane
grožnje z jedrskim orožjem, proučili možnosti za ukrepe za
vzpostavitev zaupanja in varnosti, za verifikacijo, neširitev in
nadzor nad orožjem ter razoroževanje. Od takrat so pristojni organi
Nata opravili obširno in celovito oceno splošnih razmer in proučili
vrsto možnosti za prihodnost.
e) Druge aktivnosti Nata
Nato je aktiven na številnih drugih področjih. Leta 1999 je
zavezništvo odprlo Evro-atlantski koordinacijski center za odpravo
posledic naravnih in drugih nesreč. Nato je tudi sodeloval pri
koordinaciji dobave pomoči beguncem, ki so bežali pred boji na Kosovu
leta 1999 in pri zagotavljanju pomoči žrtvam poplav v Ukrajini leta
1999 ter na Madžarskem in v Romuniji leta 2000.
Nato ima od leta 1958 znanstveni program, ki ni nujno povezan z
obrambnimi aktivnostmi in v katerega je vključenih okrog 10.000
znanstvenikov. Ti znanstveniki se, med drugim, v sodelovanju s kolegi
iz partnerskih držav ukvarjajo s programi za izboljšanje
računalniškega omrežja in dostopa do medmrežja (interneta) v državah
nastalih iz nekdanje Sovjetske zveze.
|
