Preoblikovanje Nata po koncu hladne vojne
V obdobju hladne vojne sta bila vloga in namen Nato jasno določena
z grožnjo, ki so jo predstavljale Sovjetska zveza ter njene zaveznice
iz Varšavskega pakta.
Aprila 1989 je Zavezništvo praznovalo štirideseto obletnico podpisa
Severnoatlantske pogodbe. Ta dogodek je sovpadal z začetkom obdobja
temeljitih sprememb v odnosu med (evroatlantskim) Zahodom in Vzhodom
kakor tudi z daljnosežno preobrazbo celotnega mednarodnega varnostnega
okolja. Vloga zavezništva je bila ključnega pomena za začetek teh
sprememb. Vsa štiri desetletja hladne vojne je namreč uspešno
zagotavljalo kolektivno obrambo in splošno varnost svojih članic in
ohranjalo strateško ravnovesje v Evropi, obenem pa z izjemnim
gospodarskim in tehnološkim razvojem počasi prevesilo tehtnico v
razmerju moči na svojo stran.
Padcu Berlinskega zidu (novembra 1989) in združitvi Nemčij (1990)
sta v začetku devetdesetih sledila dva druga ključna zgodovinska
dogodka: razpustitev Varšavskega pakta in Sovjetske zveze
(1991). Takrat so mnogi predstavniki držav članic začeli govoriti, da
je s tem prenehala tudi potreba po nadaljnjem obstoju Nata. V tem
prepričanju so nekatere članice znatno zmanjšale sredstva za obrambo -
tudi do ene četrtine. Vendar pa se je kmalu pokazalo, da se je, kljub
znatno zmanjšani nevarnosti velikega vojaškega spopada, na nekaterih
območjih Evrope povečala nestabilnost zaradi regionalnih konfliktov,
ki so jih pogosto podžigale etnične napetosti, še zlasti na tleh
nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze.
Članice Nata so kmalu spoznale, da se ti konflikti utegnejo še
razširiti in ob tem ponovno ugotovile, da jim zavezanost h kolektivni
obrambi in sodelovanje v okviru Nato nudi najboljše jamstvo za njihovo
varnost. Prav tako so spoznale, da bodo za soočanje s temi novimi
oblikami groženj ter za dosego miru in stabilnosti v Evropi potrebne
nove oblike političnega in vojaškega sodelovanja. Ugotovile so, da bo
treba prilagoditi vojaške strukture in zmogljivosti, da bodo kos novim
nalogam, kot so npr. krizno upravljanje, ohranjanje miru in izvajanje
operacij v podporo miru izven ozemlja Zavezništva. V luči teh spoznanj
se je Nato v zadnjem desetletju postopoma preoblikoval iz primarno
vojaškega zavezništva z osnovno nalogo zagotavljati kolektivno obrambo
držav članic v politično-varnostno organizacijo, katere delovanje je
osredotočeno na sodelovanje in partnerstvo v širšem evro- atlantskem
prostoru. Tako danes Nato gradi na novih temeljih, da bi zagotovil
stabilnost na osnovi splošnih demokratičnih vrednot in spoštovanja
človekovih pravic ter vladavine prava v vsej Evropi.
Strateški koncept, ki so ga voditelji držav članic sprejeli na vrhu
v Rimu leta 1991, je začrtal širok okvir varnosti, ki temelji na
dialogu, sodelovanju in ohranjanju zmogljivosti kolektivne obrambe. Ta
koncept je združil politične in vojaške elemente varnostne politike
Nata v koherentno celoto ter vzpostavil sodelovanje z novimi partnerji
v Vzhodni in Srednji Evropi kot sestavni del strategije zavezništva.
Eden od prvih formalnih korakov v transformaciji Nata je bila
ustanovitev Severnoatlantskega sveta za sodelovanje leta 1991, kot
glavnega foruma za posvetovanje in sodelovanje med Natom in državami
nečlanicami iz evro-atlantskega prostora. Iz Severnoatlantskega sveta
za sodelovanje je leta 1997 nastal Evroatlantski partnerski svet, ki
združuje 19 držav članic Nata in 27 partnerskih držav.
Na zasedanju Severnoatlantskega sveta na vrhu leta 1994 v Bruslju
je bilo kot nova oblika sodelovanja med Natom in državami nečlanicami
ustanovljeno Partnerstvo za mir, v katerega je vključeno 27 držav
partneric Nata. V okviru tega sodelovanja Zavezništvo pomaga
partnericam prestrukturirati njihove oborožene sile, da bi imele
ustrezno mesto v demokratičnih družbah in sodelovale v Nato-vodenih
operacijah v podporo miru. Tako pridobljene izkušnje so bile s pridom
uporabljene v operacijah v okviru Sfor v Bosni in Hercegovini ter v
Kfor na Kosovu.
Leta 1995 je Nato ustanovil t.i. Mediteranski dialog s šestimi
državami iz "širše mediteranske regije": Egiptom, Izraelom, Jordanijo,
Mavretanijo, Marokom in Tunizijo. Leta 2000 se je pridružila še
Alžirija.
Leta 1997 se je z ustanovitvijo Stalnega skupnega sveta Nato-Rusija
in Komisije Nato- Ukrajina začelo tudi bolj formalno sodelovanje
zavezništva s tema državama. Sodelovanje Nato-Rusija je po
terorističnih napadih 11. septembra v ZDA dobilo novo kvaliteto, ki je
v fazi nagle evolucije.
Posebna prelomnica je bilo zasedanje Nata na vrhu v Madridu julija
1997, ko so bile tri partnerice iz Vzhodne Evrope, Češka republika,
Madžarska in Poljska, povabljene k začetku pogajanj za članstvo;
uradno so bile sprejete marca 1999. V tej zvezi so članice poudarjale,
da širitev zavezništva ni cilj sam po sebi, temveč le sredstvo za
širitev področja varnosti in stabilnosti v Evropi. Širitveni proces
zmanjšuje verjetnost konfliktov, saj že sama možnost članstva deluje
kot spodbuda kandidatkam, da se izogibajo sporom s sosedami oz. jih
razrešujejo na miren način. Vrh vsega jih ambicije za članstvo
zavezujejo k nadaljnjim reformam in demokratizaciji družbe.
Na vrhunskem zasedanju v Washingtonu aprila 1999 je bil sprejet
Akcijski načrt za članstvo, z uresničevanjem katerega naj bi se države
kandidatke pripravile za članstvo, tako da bi izpolnile določene
cilje, med katere sodi tudi mirno razreševanje sporov, spoštovanje
demokratičnih postopkov in vladavina prava ter demokratični nadzor nad
oboroženimi silami. Sprejetje Akcijskega načrta za članstvo je hkrati
pomenilo nadaljevanje politike odprtih vrat, t.j širitve članstva
Nata.
| 
