Nato od svojega nastanka do konca "hladne vojne"
V letih neposredno po koncu druge svetovne vojne (1945-1949), ko je
bila razdejana Evropa nujno potrebna obnove, so postajale
zahodnoevropske države in ZDA vedno bolj zaskrbljene zaradi
ekspanzionističnih teženj takratne Sovjetske zveze. Zato se je deset
evropskih in dve severnoameriški državi dogovorilo o ustanovitvi
skupne vojaško-obrambne organizacije, ki bi se učinkovito zoperstavila
ambicijam Sovjetske zveze po širitvi področja dominacije tudi preko
meja držav Vzhodne Evrope.
Medtem ko je Marshallov plan v letih 1945-1947 zagotovil sredstva
za obnovo gospodarstev zahodnoevropskih držav, naj bi bila vloga Nata
kot vojaško-politične zveze zagotavljati kolektivno obrambo pred
sleherno obliko agresije in hkrati ustvariti varno okolje za razvoj
demokracije in gospodarstva. Skratka, kot se je slikovito izrazil
takratni ameriški predsednik Truman, Marshallov plan in Nato sta bili
"dve polovici istega oreha".
Nato je uradno nastal aprila 1949, ko je dvanajst držav (Belgija,
Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska,
Norveška, Portugalska, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike)
sklenilo "Washingtonsko pogodbo". Podpisnice so se s tem aktom med
drugim tudi zavezale, da bodo v skladu z določili člena 5 priskočile
na pomoč katerikoli članici, ki bi bila vojaško ogrožena.
V začetku petdesetih let je razvoj dogodkov na mednarodnem
političnem prizorišču narekoval nadaljnjo širitev zavezništva; med
drugim so leta 1955 Sovjetska zveza in njene zaveznice ustanovile
t.i. "Varšavski pakt". Tako sta se leta 1952 zavezništvu pridružili
Grčija in Turčija, leta 1955 pa še Zvezna republika Nemčija.
Kot zadnja, t.j. šestnajsta, članica je bila v obdobju "hladne
vojne" v zavezništvo sprejeta Španija (1982).
Skozi vse to obdobje pa Nato ni zgolj zagotavljal skupne obrambe
svojim članicam, temveč tudi varnost in stabilnost vsej Zahodni Evropi
in Severni Ameriki, kar je v veliki meri prispevalo h gospodarskemu in
družbenemu razvoju brez primere. Še več, nekateri so varnost, ki jo je
Zahodni Evropi zagotavljal Nato, imenovali "kisik blagostanja", saj je
ustvaril pogoje za tesnejše evropsko gospodarsko sodelovanje in
integriranje. Vse skupaj pa je prispevalo h koncu hladne vojne in
dolgoletne razdelitve Evrope.
|