Slovenija in Nato
Za članstvo Slovenije v EU in Nato so se že nekajkrat javno
opredelili demokratično izvoljeni predstavniki strank, ki so zastopane
z veliko večino poslancev v Državnem zboru. Na državnozborskih
volitvah leta 1996 in leta 2000 je večina volivcev podprla ravno te
stranke. Politika vlade do vključevanja Slovenije v Nato je tako
zasnovana na programu koalicije strank, ki so dobile večinsko podporo
med slovenskimi volivci.
Članstvo Slovenije v Natu kot eden priporitetnih starteških ciljev
je bilo prvič uradno opredeljeno v dopolnilih k Resoluciji o
izhodiščih zasnove nacionalne varnosti, sprejetih januarja 1994 v
Državnem zboru. Na temelju te politične odločitve se je Slovenija
spomladi istega leta s podpisom Okvirnega dokumenta Partnerstva za mir
med prvimi kandidatkami za članstvo v Natu vključila v program
Partnerstvo za mir. Še istega leta je postala pridružena partnerica v
Severnoatlantski skupščini. Z Okvirnim dokumentom se je Nato v
razmerju do podpisnic obvezal, da se bo z njimi posvetoval, kadarkoli
bi le-te zaznale neposredne grožnje svoji ozemeljski celovitosti,
politični neodvisnosti ali varnosti.
Leto kasneje je Slovenija predala Natu svoj prvi Individualni
partnerski program, v katerem so predstavljeni politični cilji
Slovenije v Partnerstvu za mir, vojaška in druga sredstva, ki jih daje
na razpolago za namene Partnerstva za mir, kakor tudi opredelitev
širših ciljev sodelovanja med Slovenijo in Natom na različnih
področjih.
Takrat je Slovenija začela tudi z izvajanjem t. i. procesa
načrtovanja in ocenjevanja. V tem procesu država letno predstavi svojo
nacionalno obrambno politiko in načrtovanje, določi udeležbo države v
mirovnih in človekoljubnih operacijah ter opredeli politiko omejevanja
širjenja orožja za množično uničevanje. V drugi polovici leta 1995 so
se pripadniki Slovenske vojske prvič udeležili vaje Partnerstva za
mir, ki je potekala v ZDA. Koncem leta je bil med Slovenijo in Natom
sklenjen še Sporazum o statusu sil in tranzitu sil Ifor/Sfor, s
katerim je Slovenija zavezniškim silam omogočila prehod preko svojega
ozemlja.
Politična odločitev Slovenije za članstvo v Natu je bila potrjena
11. aprila 1996 s sklepom Državnega zbora, ki pravi, da "Republika
Slovenija želi zagotoviti svoj temeljni varnostni interes v okviru
sistema kolektivne obrambe, ki ga omogoča članstvo v Natu". Na osnovi
tega sklepa pa se je začel dialog z Natom o članstvu. Še prej (v
januarju istega leta) je Slovenija postala članica Severnoatlantskega
sveta za sodelovanje, ki je predstavljal okvir za sodelovanje in
posvetovanja med članicami Zavezništva in članicami Partnerstva za
mir. Slovenija se je med prvimi partnerskimi državami odzvala na
predlog Zavezništva za individualni dialog, v katerem je v treh krogih
celovito predstavila zavezništvu svoj politični, gospodarski in
obrambni ustroj.
Aprila 1997 je Državni zbor sprejel Deklaracijo o vključevanju
Republike Slovenije v Nato; avgusta istega leta je bila odprta Stalna
misija Republike Slovenije pri Natu in Zeu. Oktobra je Slovenija
napotila prve pripadnike Slovenske vojske v Sfor.
Vlada je marca 1998 predstavila Nacionalno strategijo za vstop v
Nato. V večjem delu Slovenije je koncem leta potekala največja vojaška
vaja Nata in partnerskih držav, ki jo je Zavezništvo dotlej
organiziralo v eni od partnerskih držav ("Cooperative Adventure
Exchange 1998"), na kateri je sodelovalo več kot 6000 vojakov. Za
Slovenijo je bila vaja priložnost za preverjanje njene zmogljivosti v
okviru tako imenovanega "host-nation support", t.j. sposobnosti
države, da sprejme sile Nata na svojem ozemlju in jim omogoči nemoteno
delovanje.
V času Natovega posega v ZR Jugoslaviji je Slovenija odprla svoj
zračni prostor za prelete zračnih plovil Nata.
Vrh Nata v Washington aprila 1999 je potrdil nadaljnjo širitev
zavezništva oz. politiko "odprtih vrat" in sprejel Akcijski načrt za
članstvo, ki predstavlja glavni mehanizem in orodje za pripravo na
članstvo v Natu. Slovenija se je oktobra 1999 vključila v proces s
tem, ko je predala svoj Letni nacionalni program za izvajanje
Akcijskega načrta za članstvo v Natu za obdobje 1999 in 2000 (LNP ANČ
1999-2000).
Prvi cikel Akcijskega načrta za članstvo se je zaključil maja 2000
z zasedanjem Severnoatlantskega sveta s Slovenijo. Jeseni istega leta
je vlada sprejela drugi Letni nacionalni program (LNP ANČ
2000-2001). Z njim je Slovenija drugič predstavila aktivnosti, roke,
načine in cilje, za katere se je odločila, da jih bo dosegla.
Leto 2002 bo odločilno za pridobitev povabila za članstvo na vrhu
Nata novembra v Pragi. Vlada je (septembra 2001) sprejela tretji
Letni nacionalni program za izvajanje Akcijskega načrta za članstvo
2001-2002.
Pomemben dogodek, ki ga je gostila Slovenija v začetku oktobra
preteklega leta, je bil sestanek desetih ministrov za zunanje zadeve
držav kandidatk za članstvo v Natu (Vilniuška skupina), ki je potekal
ob robu 47. letnega zasedanja Združenja atlantskih svetov na Bledu. Na
predlog Slovenije so zunanji ministri Vilniuške skupine sprejeli
skupno izjavo, s katero so kandidatke za članstvo izrazile solidarnost
z ZDA po terorističnih napadih 11. septembra in izrazile
pripravljenost za kolektivno sodelovanje v skupnem boju zoper
mednarodni terorizem in organizirani kriminal.
V tem duhu je Slovenija sprejela in začela izvajati vrsto
relevantnih ukrepov.
| 
