SLOVENIJA IN NATO

Evropske nevtralne države: Avstrija, Švica, Švedska, Finska, Irska

Avstrijo k nevtralnosti zavezujeta Avstrijska državna pogodba iz leta 1955 in Ustava, ki prepoveduje vstop v vojaška zavezništva in ureditev tujih vojaških oporišč na avstrijskem ozemlju. Avstrijska nevtralnost je dejansko vsiljena nevtralnost. Ozemlje Avstrije so do leta 1955 zasedale zavezniške sile. Sovjetska zveza je leta 1955 v Moskovskem memorandumu zahtevala nevtralnost Avstrije po švicarskem vzoru in izrazila pripravljenost za dajanje jamstev štirih sil za celovitost in nedotakljivost avstrijskega ozemlja. Avstrijsko državno pogodbo so ratificirale vse države, s katerimi je imela Avstrija diplomatske odnose.

Švica si je nevtralnost pridobila z Westfalskim mirom (1648), s katerim so se končale tridesetletne vojne v Evropi. Potrjena pa je bila tudi neodvisnost Švicarske konfederacije. Po letu 1789 je Francija okupirala velik del ozemlja konfederacije. Leta 1815 je bila z Dunajskim kongresom ponovno vzpostavljena Švicarska konfederacija in z aktom, ki so ga 20. decembra 1815 podpisale Avstrija, Francija, Anglija, Prusija in Rusija zagotovljena poroštva trajne nevtralnosti Švice.

Švedska politika nevtralnosti temelji na tradiciji in ne na mednarodni pogodbi. V vojnih spopadih v prvi polovici 19. stoletja je Švedska ohranjala nevtralni status. Formalno je nevtralnost razglasil kralj Gustav XIV leta 1834. Švedska je bila že od nekdaj močna vojaška sila, politiko nevtralnosti pa je prilagajala lastnim političnim interesom: leta 1941 je dovolila prehod nemških sil čez švedsko ozemlje na finsko fronto, hkrati pa je zaščitila begunce pred nacizmom. Po letu 1945 se je Švedska odločila za ohranjanje svoje nevtralne drže. Varnost Švedske je bila močno odvisna od statusa Finske in posredno tudi od politike SZ do Finske.

Finska politika nevtralnosti izvira iz obdobja neposredno po II. svetovni vojni. Njen interes, da ostane v konfliktih med velesilami nevtralna je bil prvič priznan v pogodbi med Finsko in SZ leta 1948 (Sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči). Sporazum prepoveduje podpisnicama, da bi sklepali vojaška zavezništva druga proti drugi, Finska pa ne sme dovoliti uporabe svojega ozemlja za napad na SZ. Finska se je tudi zavezala, da bo za ohranjanje svoje nevtralnosti vzdrževala ustrezne oborožene sile. Njena nevtralnost nima korenin v mednarodnem pravu, status nevtralnosti pa nima mednarodnih jamstev. Tako kot pri Avstriji gre tudi pri Finski za vsiljeno nevtralnost, tokrat od SZ.

Irska je izvajala politiko nevtralnosti med drugo svetovno vojno. Leta1949 je bila povabljena v NATO, vendar povabila ni sprejela, ker se ni želela priključiti zavezništvu v katerem je tudi Velika Britanija. Irska je pri tem postavila kot pogoj celovitost Irske, kar pa je bilo nesprejemljivo za Veliko Britanijo. Dejansko pa je Irska v obdobju hladne vojne v političnem smislu pripadala Zahodu, jasno pa je bilo tudi, da bi NATO v primeru vojne med velesilama branil Irsko, tudi zato, ker del otoka pripada Veliki Britaniji.