Dvostranska zavezništva z drugimi državami
Država lahko svojo varnost skuša povečati tudi s sklenitvijo
dvostranskega zavezništva z drugo državo. Zavezništvo je formalni
odnos, oziroma pogodba, s katero se države sporazumejo glede
zagotavljanja vojaške in druge pomoči v primeru ogrožanja. Male
države, kot je Slovenija, takšne sporazume najbolj pogosto sklepajo z
večjimi državami. To pa dejansko tudi že pomeni nevarnost odvisnosti
in podrejenosti večji zaveznici.
Vendar pa je takšen način zagotavljanja varnosti v sodobni Evropi
očitno preživet. S koncem hladne vojne je bilo odpravljeno
nasprotovanje med nekdanjima velikima zavezništvoma: Varšavskim
sporazumom in zvezo NATO. Varšavski sporazum je razpadel, NATO pa se
je bolj kot na funkcije obrambnega zavezništva pričel osredotočati na
sposobnost, da kot organizacija vpliva na stabilnost in mir v t. i.
evroatlantskem prostoru.
Sklepanje zavezništev tudi predpostavlja obstoj dejanskega ali
potencialnega nasprotnika. Danes se takšna nasprotovanja v odnosih med
evropskimi državami ne pojavljajo, jasno identifikacijo nasprotnika
zamenjujejo manj določljive grožnje varnosti.
Nasprotno pa se uveljavljajo koncepti zagotavljanja varnosti s
sodelovanjem in z integracijo v mednarodne institucije. V takšnih
razmerah bi sklepanje zavezništev prestavljalo anahronizem, lahko pa
celo nevarnost, ker zavezništva spodbujajo protizavezništva.
Dejansko konec hladne vojne v Evropi ni privedel do sklepanja novih
zavezništev med državami, pač pa do izrazitih teženj srednjeevropskih
in vzhodnoevropskih držav za vključevanje v institucije, ki so nekdaj
pripadale t. i . Zahodni Evropi (EU in NATO). Ustvarjanje teh novih
gospodarsko-političnih in varnostnih povezav ima malo skupnega s
tradicionalnimi načini povezovanja v zavezništva.
Večina Evropskih držav, ki v preteklosti niso pripadale
t. i. Zahodni Evropi si danes prizadeva za članstvo v EU in zvezi
NATO, pri čemer je stopnja njihovega napredka različna, najbolj pa
zaostajajo države, ki so bile v preteklosti soočene z oboroženimi
konflikti, procesi demokratizacije in vzpostavljanja stabilnih
družbenih struktur pa še potekajo. Zahodno od črte, ki jo
predstavljajo zahodne meje Rusije, Belorusije, Ukrajine in Moldavije
poteka oblikovanje gospodarsko, politično in varnostno povezane
celote, kjer bodo imele pomembno vlogo evropske institucije. V takšni
skupnosti obrambna zavezništva med posameznimi državami očitno v
prihodnosti ne bodo imela nobenega pomena.
| 
