SLOVENIJA IN NATO

Slovenija in NATO: Med kolektivno varnostjo in oboroženo nevtralnostjo

V dosedanjih razpravah o primernosti ali neprimernosti slovenskega članstva v Nato je bila izpostavljena dilema: čemu Slovenija v Nato, ko pa njena nacionalna varnost ni ogrožena in si lahko z oboroženo nevtralnostjo in domnevno nižjimi stroški učinkoviteje ohranjamo mir in stabilnost?

Takšno ozko gledanje na sodobne varnostne, politične in gospodarske tokove doma in v svetu bi bilo dolgoročno škodljivo in nevarno za varnost, obrambo ter demokratični razvoj države, ki se je šele pred desetimi leti izvila iz objema političnih, ekonomskih in kulturnih pritiskov in izsiljevanj. Predvsem pa bi takšno gledanje pomenilo tudi resno nevarnost za trajnejši razvoj pogojev za vsestransko svobodno uveljavljanje vsakega državljana in prebivalca Slovenije. Ob tem velja že danes premisliti o posledicah, ki jih prinašajo s seboj novi varnostni izzivi v svetu, ki bi lahko ob naši navidezni samozadostnosti in varnostni nevtralnosti ter naši izvzetosti iz mednarodnih mehanizmov obvladovanja kriz zelo hitro terjali veliko povišanje stroškov za varnost in obrambo Slovenije, ki bi daleč presegli zmožnost naših financ, predvsem pa bi presegli obseg, ki ga od nas terja vključenje v kolektivno obrambo in varnost Evrope.

Novi Nato ne bo imel nič z Natom iz obdobja hladne vojne

Pri tem ne bi smeli pozabiti, da v zadnjem času, zlasti pa po tragičnih dogodkih 11.septembra in vse bolj nemirnem Bližnjem Vzhodu, poteka intenzivni dialog znotraj EU, med EU in Natom ter med Natom in Rusijo, kako najti skupen model pravočasnega odzivanja na varnostne grožnje in izzive, ki lahko ogrozijo ne le obstoj posameznih držav, narodov, kultur, ampak tudi vse civilizacije. Bodoči Nato bo gotovo novi Nato, ki ne bo imel nič skupnega z Natom iz obdobja hladne vojne, ampak bo najtesneje povezan z uresničevanjem varnostne in obrambne politike Evropske unije. Bodoči Nato ne bo samo vojaška organizacija za reševanje vojaških vprašanj. Na to opozarjajo aktualni trendi, da evropske varnostne politike Nata ne bo brez najtesnejšega sodelovanja z Rusko federacijo. Izključiti se v tem trenutku in naslednjih letih iz tako pomembnih procesov oblikovanja nove varnostne in obrambne politike na stari celini ne bi bilo modro za narod, ki si je šele pred desetletjem izboril prvič v zgodovini svojo samostojno in mednarodno priznano državo ter začel sam in v sodelovanju drugimi državami enakopravno odločati o svoji usodi in bodočem razvoju.

Varnostni izzivi sodobnega sveta so drugačni, kot smo jih bili vajeni v času hladne vojne, blokovske napetosti in ki jih je bilo mogoče obvladovati s teorijo splošne ljudske in teritorialne obrambe ter partizanskega bojevanja. Če bomo v letu našega odločanja za novo varnostno in obrambno organiziranje pozabili na ta dejstva, bomo ostali ujeti v pretekle paradigme in visoke abstraktne vrednote. Postali bomo marioneta mednarodnih procesov, ki jih zgolj z našimi lastnimi državnimi mehanizmi ne bomo uspeli pravočasno in uspešno obvladovati. V dobi vsesplošne povezanosti in sodelovanja ter prevlade informacijskih tehnologij se odločiti za domačo varnostno in obrambno idilo bi pomenilo tveganje, o katerem bodo, če bodo lahko, sodili naši bodoči rodovi. Primerjati se s položajem Švice ali celo Avstrije, ki nastala z posebno mednarodno državno pogodbo, je nekoliko kratkovidno in premalo premišljeno.

Širitev EU in Nato je zmanjšala nevarnost klasičnih oboroženih konfliktov

Spremembe na evropski celini, ki so nastale po padcu Berlinskega zidu, so vplivale na ugodne razmere za realizacijo svobodomiselnih in demokratičnih stremljenj narodov. Z odstranitvijo Berlinskega zidu se je naša generacija odločila za novo, demokratično, bolj integrirano Evropo. Evroatlantske povezave, ki temeljijo na Severnoatlantski zvezi in jamčijo Evropi varnost, so se okrepile s prvo razširitvijo Nata. Ne gre zanikati, da je ta širitev hkrati povečala prostor demokraciji in stabilnosti na naši celini, ni pa ga dokončala. Nova širitev teh trendov gotovo ne bi zavrla. Celo več. Utrdila bi varnost in obrambo ter spodbudila demokratični razvoj tudi v nemirnem delu JVE, ki, če to želimo ali ne, vpliva že nekaj časa na notranjo varnost naše države. Ne bi smeli pozabiti, da se okolje varnosti v Evropi in okrog nje še zmeraj hitro spreminja in ostaja še vedno negotovo in nepredvidljivo.

Pozitivno vplivajo nanj napredujoče evropske in evroatlantske integracije ter vse bolj intenzivno regionalno sodelovanje. Širitev EU in Nata je zmanjšala nevarnost klasičnih oboroženih konfliktov na stari celini. Vendar se hkrati v zadnjih letih pojavljajo novi, bolj prikriti in celo nevarnejši izzivi, ki ogrožajo mir in mednarodno stabilnost, kot so ilegalne migracije, organizirano nasilje in kršenje človekovih pravic, širjenje orožja za množično uničevanje, terorizem in organizirani transnacionalni kriminal ipd. Gre torej za procese, ki lahko zelo resno ogrozijo našo notranjo varnost in tudi svobodo in varnost vsakega posameznika. Njihovi izvori niso pri nas, so pa v ne tako oddaljeni bližini. Nesodelovanje pri obvladovanju teh procesov bi lahko nevarno vplivalo na našo nacionalno varnost. Z nekaterimi od teh procesov smo bili zelo neposredno soočeni v ne tako davni preteklosti. Le spomniti se je treba, da bi te procese tedaj brez pomoči in sodelovanja sosednjih držav in držav Nata težko obvladali. Pozabiti pa ne bi smeli niti pozitivnih vplivov na našo notranjo varnost in mednarodni ugled države v času našega članstva v VS OZN.

Res je, da sta se s prenehanjem "hladne vojne" odločilno zmanjšala nevarnost izbruha globalnega oboroženega spopada in nevarnost splošnega evropskega konflikta. V predvidljivi prihodnosti neodvisnost in samostojnost Slovenije nista ogrožena. Nismo izpostavljeni neposredni vojaški agresiji. Naše članstvo v novem Nato bi gotovo zmanjšalo nevarnost posledic novih oblik ogrožanja naše notranje varnosti.

Ne bi smeli pozabiti, česar se Evropa vse bolj zaveda, da zmanjšanju oborožene ogroženosti ne sledi z enako dinamiko zmanjševanje nekonvencionalnih oblik ogrožanja, ki imajo svoj izvor v lokalnih ali regionalnih konfliktih. S slednjimi je bila in je še soočena naša država, ki se nahaja v neposredni bližini kriznih žarišč in delovanja retrogradnih geopolitičnih sil na območju JVE in Bližnjega Vzhoda. Izviri ogrožanj so različni: etnični in verski prepiri, mejni spori, kršitve človekovih pravic, naravne katastrofe in katastrofe zaradi človekove dejavnosti, pomanjkanje osnovnih sredstev za preživetje, gospodarski in civilizacijski prepad, šibkost ali razpadanje državnih struktur, korupcija, organizirani kriminal kot sredstvo preživetja in obvladovanja nacionalnih in mednarodnih ekonomskih in političnih procesov .... Vsi ti konflikti, ko eskalirajo, prej ali slej načnejo občutek varnosti in postanejo resen izvor širše destabilizacije, ki se odrazi tudi na notranji varnosti države, njenem gospodarskem razvoju ipd.

Zgodnje reagiranje na krizne situacije in konflikte

Evropa je spoznala, da je treba težišče dejanj na področju mednarodne varnosti preusmeriti v smer zgodnjega reagiranja na krizne situacije in ukrepanja zoper mogoče konflikte. V te aktivnosti se vedno bolj aktivno vključuje Nato s svojo vojaško in civilno komponento.

Izkušnje zadnjih let so pokazale, da vztrajanje pri tradicionalnem razumevanju suverenosti države ni več možno. Toleranca mednarodne družbe glede etničnega čiščenja ali genocida, mednarodnega terorizma in organiziranega kriminala zaradi brezpogojnega spoštovanja suverenosti ustvarja ogroženost za regionalno in mednarodno varnost. Vse jasneje postaja, da teh procesov ni mogoče obvladovati na nacionalni ravni in zgolj z mehanizmi notranje državne regulative. Obvladovanje procesov, ki postajajo transnacionalni, je mogoče le z dobro organiziranimi transnacionalnimi ukrepi.

Značilen je primer nenadzorovanih transferjev orožja in sredstev za množično uničevanje. Ta varnostni izziv je danes ena najresnejših transnacionalnih groženj varnosti. Materiali in tehnologije, ki bi bili lahko uporabljeni za konstruiranje orožja in sredstev za množično uničevanje, so vse bolj dostopni. Medtem ko so instrumenti in procedure odkrivanja in preprečevanja ilegalnega prometa s temi materiali in tehnologijami na nacionalni ravni še zmeraj malo učinkoviti ali preveč zapleteni. Ti tokovi so usmerjeni v države z resno krizo demokracije, ki jih spremljajo notranji konflikti ali spori s sosednjimi državami ali pa v države, ki podpirajo delovanje mednarodnih terorističnih organizacij. Slovenija se kot tranzitna država sooča s področjem povečanega tveganja tudi glede nevarnosti ilegalnega trgovanja orožja za množično uničevanje, poleg tega pa se nahaja na obrobju območja mednarodnega tveganja.

V dobi globalizacije, za katero je značilna velika mera vzajemnih ekonomskih povezav, gospodarstvo v vse večji meri učinkuje na probleme, povezane z varnostjo države. To zadeva tako gospodarski potencial države, njeno makroekonomsko in finančno stabilnost kot tudi količino sredstev, namenjenih obrambi, ter sposobnost obrambne industrije. Gotovo ni nikogar, ki mu danes v Sloveniji ni vseeno za bodočo varnost države, da ne bi delil mnenja, da sta stabilnost in predvidljivost gospodarskega okolja držav JVE in Bližnjega Vzhoda dejavnika, ki neposredno vplivata tudi na našo varnost. Slovenija tudi po svojih zmožnostih podpira procese gospodarske transformacije in demokratične politične spremembe v regiji.

Krizam vse pogosteje sledijo transmejne migracije v velikem obsegu. Z njimi je povezana nevarnost humanitarne katastrofe in regionalne destabilizacije. Potencialno nevarnost predstavlja združitev morebitnih množičnih transmejnih migracij z organiziranim kriminalom, tihotapljenjem orožja, jedrskih materialov, mamil in sredstev za njihovo produkcijo. Geografski položaj Slovenije povečuje obstajajoče nevarnosti na tem področju. Še pred letom smo bili soočeni npr. z resnim problemom migracij in organiziranim kriminalom v tej povezavi. Ni povsem za izključiti, da bo Slovenija v določeni meri, v primeru ohranjanja negativnih varnostnih trendov, postala tudi ciljna država za ekonomsko migracijo, medtem ko je bila doslej predvsem prehodna. Tudi zato moramo upoštevati ekonomske in družbene posledice migracijskih procesov ter ukrepati zoper njihove vire tam, kjer se pojavljajo.

V mednarodnem obsegu raste po 11. septembru ogroženost s terorizmom. Geografska oddaljenost naše države od izvorov nevarnosti ne jamči varnosti. Naša država bi lahko bila glede na značilen geografski položaj ugodna logistična baza za priprave in dejavnosti, usmerjene proti državljanom, institucijam in podjetjem drugih držav. Tudi s tem bomo vpleteni v procese, ki bodo imeli svoj odvod na nacionalno varnost države in tudi po tem nas bi lahko varnostno ocenjevala mednarodna skupnost.

Vse resnejši postaja proces, ko organizirani kriminal dobiva mednarodni obseg. Skupaj z njim se pojavljajo nevarnosti, ki izvirajo iz tihotapljenja mamil, trgovine z ljudmi, orožjem, korupcije ipd. Nastajanje transnacionalnih organizacij in kriminalnih povezav ogroža notranjo in zunanjo varnost države. Ti problemi zahtevajo krepitev ustreznih struktur in institucij države ter povečanje učinkovitosti meddržavnega sodelovanja varnostnih mehanizmov.

Novi varnostni izzivi in ogrožanja ne dovoljujejo samozadostnosti

Če se bomo odločili za oboroženo ali kakršno koli drugo nevtralnost ter se zavestno izključili iz procesov zagotavljanja mednarodne varnosti, bomo postali tudi predmet posebne pozornosti aktivnosti tujih tajnih in obveščevalnih služb. Ne bi smeli pozabiti, da se bomo ob tem soočili z njihovimi posegi v našo notranjo suverenost. Namesto sodelovanja na področju pridobivanja informacij v okviru kolektivne varnosti in pravočasnega preprečevanja nevarnosti, bi bili lahko postavljeni v situacijo, ko se bomo zaradi naše notranje varnosti morali odpovedovati demokratičnim vrednotam, zaradi katerih smo se pred desetimi leti odločili za pot samostojnosti in neodvisnosti. Pri tem ne bi smeli pozabiti, da je globalizacija na področju mednarodne varnosti v najtesnejši soodvisnosti z uporabo informacijskih tehnologij in sredstev množične komunikacije. Globalizacija nas sili k hitrejšemu odzivu na nastopajoče nevarnosti. V teh razmerah se lahko tudi kot država samostojno in v okviru mednarodnih varnostnih integracij pripravljamo, da bi bili kos takšnim in podobnim nekonvencionalnim izzivom. S tem ne bomo izgubili svoje nevtralnosti. Naša nevtralnost je v najtesnejši povezanosti za našim aktivnim sodelovanjem v okviru mednarodnih političnih, gospodarskih, varnostnih in obrambnih integracij. Naša nevtralnost se lahko okrepi in utrdi s tem, da aktivno sodelujemo v obrambi in utrjevanju demokracije in človekovih pravic in temeljnih svoboščin na območjih, kjer se generirajo dejavniki, ki lahko predstavljajo nevarnost za našo suverenost, neodvisnost in demokracijo.

Kolektivni pristop k odpravljanju nevarnosti, ki vplivajo na nacionalno varnost sodelujočih držav, imajo tudi nekatere druge ugodnosti in privilegije, iz katerih je lahko izvzeta država, ki ne sodeluje v teh aktivnostih. V te pa sodijo omejitve, ki jih prinašajo migracijska politika nacionalnih držav, vizna politika, prost pretok delovne sile in kapitala, dostop do novih tehnologij ipd.

Izpostavljenih je le nekaj novih varnostnih izzivov in okoliščin, ki bi jim morali nameniti pozornost, ko se odločamo za našo bodočo varnostno in obrambno doktrino v okviru mednarodne skupnosti. Novi varnostni izzivi in ogrožanja v sodobnem svetu ne dovoljujejo samozadostnosti. Zavedati pa bi se morali, da imata kolektivna varnost in oborožena nevtralnost tudi svojo ceno.