Obramba proti sodobnim grožnjam
Obramba proti sodobnim grožnjam varnosti mora izhajati iz
značilnosti samega ogrožanja. To pomeni, da transnacionalnost
ogrožanja varnosti zahteva mednarodno sodelovanje sodobnih držav
oziroma njihovih varnostnih instrumentov na številnih nevojaških in
tudi na vojaških področjih. Nobena država se zgolj sama namreč ne more
upreti transnacionalnemu ogrožanju varnosti. V tem smislu je temeljni
nacionalni interes v preprečevanju nastajanja groženj varnosti v
drugih državah predvsem iz iste regije in v zaustavitvi njihovega
transnacionalnega prenašanja. V takšnem svetu mora sodobna država
torej najprej poskrbeti za zadostno stopnjo lastne varnosti (predvsem
z ogrožanju skladnim razvojem vojaških in nevojaških varnostnih
instrumentov), nato pa s celotnim spektrom vojaških in nevojaških
instrumentov prispevati k varnosti in stabilnosti v svoji neposredni
regiji in tudi širše.
V ta namen obstajajo že številni mednarodni mehanizmi oziroma
organizacije, v okviru katerih lahko posamezna država uresniči svoj
prispevek. Z vidika zagotavljanja varnosti Slovenije lahko kot ključne
mednarodne organizacije obravnavamo Organizacijo
združenih narodov, Organizacijo
za varnost in sodelovanje v Evropi, Evropsko
unijo in NATO. Ravno
NATO je skupaj s Partnerstvom za mir dokazal na primeru reševanja
balkanskih kriz, da je vojaška razsežnost še vedno nepogrešljiv vidik
sodobnega kriznega menedžmenta. V primeru vključitve Slovenije v NATO,
bo le-ta prestavljal sredstvo, ki avtomatično omogoča učinkovit
transnacionalni odgovor na potencialno transnacionalno vojaško in
delno tudi nevojaško grožnjo slovenski nacionalni varnosti.
|