Zakaj naj bi bilo zagotavljanje slovenske nacionalne varnosti v okviru zveze NATO cenejše?
Z vstopom v zvezo NATO se bodo dolgoročno zmanjšali izdatki za
obrambo. Izkušnje kažejo, da je cena zagotovitve ustrezne obrambe v
okviru NATO sistema kolektivne varnosti na daljši rok nižja kot pa
razvoj vseh oblik lastnih oboroženih sil, pri čemer slednje nikoli ne
morejo zagotoviti take ravni varnosti kot s članstvom v zvezi.
Slovenija se je odločila za poklicni in prostovoljni način
popolnjevanja vojske zaradi prepričanja javnosti in optimalnega
zagotavljanja nacionalne varnosti v okviru sistema kolektivne
obrambe. Odločitev ni pogojena z zahtevo Nata, je pa v posredni zvezi
zaradi možnosti bistvenega zmanjšanja osebja Slovenske vojske.
V primeru samostojnega zagotavljanja vojaške obrambe bi po
minimalnih strokovnih kriterijih in na podlagi slovenskih zgodovinskih
izkušenj koncept nacionalne obrambe temeljil na obnovitvi obvezniškega
vojaškega sistema in uvedbi sistema splošne obrambe, kar bi pomenilo
množičnost uporabe človeških in materialnih virov, ter priprave na
različne oblike boja. Vojaški rok bi moral trajati najmanj 9 mesecev,
rezervna sestava bi se morala usposabljati vsaj 20 do 30 dni na leto,
Slovenska vojska pa bi morala obsegati med 35.000 in 50.000
pripadnikov.
Poleg obsežne teritorialne komponente bi morali prav tako
ustanoviti enote po standardih zveze NATO za sodelovanje v mednarodnih
operacijah OZN in EU. To bi pomenilo enako prizadevanje kot v primeru
članstva v zavezništvu, s pomembno razliko, da ne bi imeli varnostnih
garancij zavezništva ob morebitni ogroženosti Slovenije. Operativni
stroški in stroški vzdrževanja pa bi kmalu upočasnili tempo
modernizacije in opremljanja sil.
Glede na spremenjena dejstva bi bile potrebne dopolnitve vseh
strateških in normativnih aktov z obrambnega področja, razvojnih
dokumentov in načrtov opremljanja s celotnim spektrom oborožitvenih
sistemov ter opreme. Kakovosten razvoj vseh rodov Slovenske vojske pa
bi bil ob omejenosti finančnih virov vprašljiv.
Logistika Slovenske vojske bi še naprej temeljila na podpori
civilne obrambe, vprašljiva pa bi bila logistična podpora v
mednarodnih operacijah (v finančnem, materialnem in kadrovskem
smislu). Zmanjševanje teritorialne vojaške infrastrukture bi morali
ustaviti in infrastrukturo celo povečati.
Postaviti bi morali celovitejši sistem vojaškega šolstva, urjenja
in usposabljanja ter razvoj vojaške znanosti. Bolj bi morali
spodbujati razvoj domače vojaške industrije in vanjo vlagati večja
proračunska sredstva.
Za razvoj in delovanje celovitega nacionalnega obrambnega sistema
bi morali zagotoviti obrambne izdatke v višini okrog 3% BDP, a kljub
povečanim sredstvom ne bi bilo mogoče zagotoviti vseh elementov za
vzpostavitev učinkovite nacionalne obrambe.
| 
