SLOVENIJA IN NATO

Preoblikovanje Slovenske vojske

Strateški koncept zavezništva iz leta 1999 poudarja, da je bistven namen NATO varovati svobodo in varnost njegovih članic s političnimi in z vojaškimi sredstvi. Poleg tega potrjuje pomen demokracije, človekovih pravic in vladavine prava ter izraža zavezanost države članic ne le k skupni obrambi, temveč tudi k miru in stabilnosti na širšem evroatlantskem območju.

Bistveni elementi koncepta so ohranjanje čezatlantske povezave, vzdrževanje učinkovitih vojaških zmogljivosti, oblikovanje evropske varnostne in obrambne identitete znotraj zavezništva, preprečevanje konfliktov in obvladovanje kriznih razmer, partnerstvo, sodelovanje in dialog, širitev, nadzor oborožitve, razoroževanja in neširjenja orožja.

Značilnosti prihodnjega operativnega okolja bodo skupne, kombinirane in mednarodne operacije, v katerih se bodo večnamenske sile prihodnosti sposobne dinamično prilagajati razmeram na bojišču.

Glavna načela bojnega delovanja oboroženih sil prihodnosti so:

• hitro posredovanje oziroma sposobnost čimprejšnjega reagiranja na nastalo krizo,
• sposobnost razporeditve oziroma sposobnost priti na območje krize v čim krajšem času in biti čim prej sposoben za bojno delovanje,
• vzdržljivost oziroma sposobnost opravljanja nalog samostojno in učinkovito,
• raznovrstnost oziroma sposobnost opravljanja celotnega spektra novih nalog,
• preživetje oziroma sposobnost za obrambo lastnih sil ter
• trdoživost oziroma odpornost proti različnim vrstam napadov in sposobnost dolgoročnega delovanja.

Slovenska vojska bo morala biti sposobna delovanja in prilagajanja novemu okolju, za katerega so značilni dinamičnost in nepredvidljivost ter obramba pred različnimi grožnjami, ki izhajajo iz nestabilnih držav in so posledica terorizma, organiziranega kriminala ter drugih asimetričnih groženj, povezanih s sodobno opremljenim nasprotnikom. Cilj razvoja SV je doseči ustrezno odzivnost na vse potencialne grožnje.

Članstvo v zvezi NATO je neposredno povezano z reformami obrambnega sistema, da bo sposoben zagotavljati vojaški vidik nacionalne obrambe glede na razmere v širšem varnostnem okolju. Prilagajanje obrambnega sistema mora biti usmerjeno v zagotavljanje sil in zmogljivosti za izvajanje nacionalne in kolektivne obrambe ter aktivno sodelovanje v operacijah kriznega odzivanja. Navedeno mora povečati sposobnost in odzivnost obrambnega sistema skladno z razpoložljivimi viri.

SV bo morala do leta 2015 postaviti takšno strukturo in obseg, da bo zmožna izpolnjevati poslanstvo in naloge v okviru nacionalne obrambe, prevzetih obveznosti članstva v zvezi Nato in EU ter regionalnih varnostnih povezav.

V načrtovanju sil je nekaj bistvenih zmogljivosti, ki jih SV mora vzdrževati in izboljševati, da bi se lahko spopadla s prihodnjimi izzivi in nalogami. Te vojaške zmogljivosti morajo izpolniti potrebe nacionalne obrambe in zagotoviti sodelovanje v kolektivni obrambi. Bistvene operativne zmogljivosti, navedene v nadaljevanju, predstavljajo način in sredstvo za doseganje zmogljive operativne strukture sil ter ustrezen pristop v izpolnjevanju poslanstev in nalog. Prav tako so osnova za cilje usposabljanja SV.

Bistvene operativne zmogljivosti, ki jih mora SV doseči z realizacijo ciljev iz SDPRO 2015, so:

1. pravočasna razpoložljivost sil,
2. učinkovita obveščevalna zagotovitev,
3. pošiljanje sil in mobilnost,
4. učinkovito delovanje,
5. učinkovit sistem poveljevanja, kontrole in komunikacij,
6. zagotavljanje trajnosti delovanja ter
7. preživetje in zaščita sil.

Ob konzultacijah s predstavniki zveze NATO in drugimi priznanimi strokovnjaki z obrambnega področja, je bilo glede obrambnih reform poudarjeno, da naj bodo reformna prizadevanja usmerjena v čas po letu 2015. Ključno vprašanje je, kakšne zmogljivosti bo v tistem obdobju RS oziroma SV zagotavljala za potrebe zavezništva.

Pojasnjena so bila tudi nekatera pričakovanja NATO glede prispevka v zavezništvu, ki bodo izhodišča zveze na pristopnih pogajanjih. NATO od Slovenije pričakuje tisto, kar lahko Slovenija zagotovi, hkrati pa od Slovenije ne bo sprejel tistega, česar ne potrebuje. Vsekakor bo NATO pričakoval od Slovenije sile, ki bodo samooskrbne in trdožive. Po merilih NATO je to lahko bojna bataljonska skupina. Poleg tega mora Slovenija računati tudi na bojne in poveljniške elemente, ki jih prispeva v nadrejeno poveljstvo.

Doseganje interoperabilnosti obrambnih sil RS z zvezo NATO ni le enkratna reorganizacija teh sil, temveč pomeni doseganje sposobnosti za konstantno izvajanje tega procesa. Tej zelo visoki zahtevi komaj sledijo dolgoletne članice NATO. To je kontinuiran, evolucijski proces, ki se ponavlja in ki ga je treba stalno izboljševati. Že ena enota velikosti bataljona, ki naj bi dosegala Natovo interoperabilnost, zahteva mnogo večjo integracijo in dinamiko procesov na MO, kot jo dosegamo sedaj.

Za doseganje pripravljenosti za članstvo v NATO je bila ustanovljena posebna delovna skupina, ki zagotavlja usklajen in celovit pristop k pripravam ter izvedbi dejavnosti pristopnega procesa na področjih iz pristojnosti Ministrstva za obrambo.

V preoblikovanje in reorganizacijo SV, ki vključuje tudi prehod na poklicno vojsko, dopolnjeno s pogodbeno rezervo, je vloženo veliko energije. Načrti in usmeritve za preoblikovanje SV so sedaj narejeni, deloma se bodo dopolnjevali na podlagi vse pogostejših in natančnejših pristopnih konzultacij z NATO. Po prejetem povabilu v zvezo NATO je SV še pred večjimi izzivi kot v preteklih dveh letih, ko so tekla prizadevanja za povabilo za članstvo. Sedaj bo morala predvsem SV dokazati, da je sposobna delovati skladno s standardi zveze NATO, ki jih mogoče najbolj na kratko predstavljajo koncepti: povezljivosti (interoperability), premestljivosti - sposobnost biti nameščen na bojišču (deployability), vzdržljivosti v smislu sposobnosti neprekinjene prisotnosti v območju delovanja, kar vključuje tudi sposobnost obnavljanja sil (sustainability) in preživetja (survivability).