Slovenija >> NATO Skupno spletišče v podporo včlanjevanju Slovenije v NATO, uredniki Urad vlade RS za informiranje, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za obrambo (aktivno od 2001 do 2004)
Slovenija in NATO

Slovenija in NATO
Nato
Koledar dogodkov
Pogosta vprašanja
Novinarsko središče
Dokumenti
Publikacije
Javno mnenje
Povezave
SlovenskoE-pošta

KOLEDAR DOGODKOV

Redna seja DZ: Predlog za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju RS v zvezo NATO

22. in 23. maj 2002

Prepis seje [22.5.2002, 23.5.2002]

Prepis seje 22.5.2002:

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Prehajamo na predlog za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato, nekaj naših kolegov se je opravičilo za danes popoldan, tudi kolega dr. Slavko Gaber in kolega Zmago Jelinčič. Posebej med nami pozdravljam predsednika republike, gospoda Milana Kučana. Odzval se je na moje povabilo, da prisostvuje pri tej točki dnevnega reda. Predsednik republike je sam izrazil željo, da preda državnemu zboru Republike Slovenije svoje mnenje osebno. Preden bom povabil predsednika republike k besedi, bom prosil, da v imenu skupine poslancev nagovori državni zbor kolega Peter Levič. Prosim, imate besedo. Kolega Peter Levič je prvo podpisani iz skupine poslancev, ki je dala predlog za razpis posvetovalnega referenduma. Imate besedo.

PETER LEVIČ: Spoštovani gospod predsednik Milan Kučan, spoštovani predsednik vlade Drnovšek, člani vlade, gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovani kolegice in kolegi. Leto 2002 je za Slovenijo pomembno leto, predvsem na področju mednarodnega sodelovanja. Slovenija uspešno zapira pogajalska poglavja in se približuje Evropski uniji, hkrati pa v Pragi pričakuje povabilo za vključevanje v zvezo Nato. O tej zgodovinski odločitvi smo v stranki mladih Slovenije 22. marca leta 2002 v državni zbor vložili predlog za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju Slovenije v zvezo Nato. Naj na kratko predstavim le nekaj argumentov, zakaj bi morali o tej izredno pomembni odločitvi, še pred povabilom zveze Nato, odločiti vsi državljani neposredno. Odločitev o vključitvi v zvezo Nato je zgodovinska, saj je povezana s številnimi odločitvami, tako vsebinskimi, političnimi, kot finančnimi, ki bodo seveda vplivala na življenje državljanov in njihove posledice bodo nedvomno daljše, kot so naši mandati. V Stranki mladih Slovenije menimo, da bi morali o vključitvi oziroma morajo o nevključitvi Slovenije v zvezo Nato odločati vsi državljani neposredno.

Vprašanje vključitve je zato kompleksno vprašanje, ki bo povzročilo številne spremembe, ne samo na področju obrambe, saj vemo, da zveza Nato že od same ustanovitve ni le obrambna zveza, ampak je tudi politična in gospodarska zveza. Nedvomno pa je najbolj znana kot vojaška zveza, in sicer po 5. členu severnoatlantske pogodbe, v kateri so si države članice obljubile vojaško pomoč, če bo katera izmed njih napadena. Kot politična zveza se je že v preambuli severnoatlantske pogodbe zavezala za varovanje svobode, skupne dediščine civilizacije narodov, temelječ na načelih demokracije, osebne svobode in vladavine prava. Kot gospodarska zveza pa sodelovanje med državami članicami izhaja že iz tako imenovane Marshallove pomoči, ki je bila namenjena obnovi gospodarstva in infrastrukture po drugi svetovni vojni in temelji na tržnem gospodarstvu, ki spoštuje pravila konkurence. Glavni cilj ustanoviteljic na tem področju pa je spodbujanje stabilnosti in blaginje na severnoatlantskem področju.

Kompleksnost vprašanja v zvezi Nato se kaže tudi v prilagajanju zveze novim varnostno političnim razmeram v svetu, kot je bil padec železne zavese. V ospredju delovanja zveze Nato ni bila več vojaška kriza, ki jo je do poznala Sovjetska zveza, ampak politična. Tako je bil leta 1991 posledično ustanovljen severnoatlantski partnerski svet, ki ga danes imenujemo evroatlantski svet. V okviru omenjenega sveta so se države članice srečevale z novonastalimi demokracijami srednje in vzhodne Evrope. Na vojaškem področju pa se je zveza leta 1994 novonastali situaciji prilagodila z ustanovitvijo Partnerstva za mir in s tem omogočila sodelovanje med državami članicami in novonastalimi demokracijami na vojaškem področju. V Partnerstvu za mir Slovenija sodeluje že od same ustanovitve, sodelovala je v humanitarnih akcijah "Sunrise" in "Elliot Harbour" v Albaniji, v humanitarnih akcijah na Kosovu, v Bosni in Hercegovini in v Makedoniji.

Zveza Nato je nove članice sprejela štirikrat. V 50. letih sta bili prvič sprejeti Grčija in Turčija, le nekaj let kasneje je bila sprejeta Nemčija, leta 1982 pa je polnopravna članica postala Španija. Leta 1999 pa so vstopile Češka, Madžarska in Poljska. Ključni kriterij za vstop v članstvo je spoštovanje temeljnih načel demokracije.

Zaradi geopolitičnih sprememb v svetu smo se v Stranki mladih Slovenije odločili za predlog za razpis posvetovalnega predhodnega referenduma, se pravi, referendum pred povabilom zveze Nato, tako da se bodo lahko državljani odločali nepristransko in ne bodo pod vplivom povabila. Prepričani smo namreč, da se bodo državljani v primeru, da bo referendum po povabilu, odločali o vključevanju Slovenije v zvezo Nato pod vplivom povabila in tako posledic, ki jih vključitev prinaša, v svoji odločitvi sploh ne bodo upoštevali.

Če povzamem po najuglednejših avtoritetah za ustavno pravo, gospodu Francu Gradu, Igorju Kavčiču, Cirilu Ribičiču in Ivanu Kristanu, avtorji knjige Državna ureditev: "Za posebej zahtevna vprašanja posvetovalni referendum ni le učinkovito sredstvo za testiranje javnega mnenja, temveč tudi za ugotavljanje smeri reševanja določenega vprašanja. Predstavniško telo s tem krepi svojo legitimnost, odločitev, ki je skladna z ljudsko voljo, pa je ugodneje sprejeta med ljudmi in s tem v praksi tudi bolj uresničljiva. Za razliko od referenduma z obvezno pravno močjo, kjer volivci začasno jemljejo mandat predstavniškemu telesu, da o posameznem vprašanju samostojno odloči, se to v primeru posvetovalnega referenduma ne zgodi. Parlament obdrži funkcijo samostojnega zakonodajalca, odločitev je povsem v rokah parlamenta, ki jo lahko sprejme v skladu ali pa v nasprotju z izraženim mnenjem volivcev. V drugem primeru se bo sicer izpostavil kritike večine volivcev, njegova odločitev pa nikakor ne bo pravno vprašljiva. Deloma je predlogov za posvetovalni referendum vključevanje Slovenije v zvezo Nato botrovalo tudi to, da se stališče politične elite razlikuje od stališča slovenskih državljanov, katerih mnenje je vse bolj deljeno oziroma vse bolj nasprotujejo vključevanju Slovenije v Zvezo Nato. Ta problem je razviden iz zadnjih javnomnenjskih raziskav po katerih podpora vključitvi Slovenije v Zvezo Nato pada. Od leta 1997 ko je meseca februarja 85% vprašanih podpiralo vključitev v Zvezo Nato, 21% ljudi je temu nasprotovalo, 20% pa je bilo neodločenih. Leta 2002 meseca februarja pa so bile te številke že precej drugačne. 45% vprašanih je podpiralo vključitev Slovenije v Zvezo Nato, 56% je temu nasprotovalo, 19% pa je bilo neodločenih. V primeru povabila na novembrskem vrhunskem srečanju Zveze nato pa bo potrebno odločitev sprejeti hitro, mogoče še v tem letu.

Državni zbor je izvoljen s strani volivce, državljanov in njegova naloga je, da njihova mnenja v svojih odločitvah tudi zastopa. Če pa se stališča poslancev v državnem zboru razlikujejo od mnenja državljanov, pa ljudstvu predstavijo argumente zakaj imajo drugačna stališča in jih poskušajo s stvarnimi argumenti prepričati kakšne so prednosti in čemu se bo morala Slovenija odpovedati v primeru vključitve oziroma nevključitve Republike Slovenije v Zvezo Nato.

S predlogom za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju Slovenije v Zvezo Nato želimo v stranki Mladih Slovenije odpraviti tudi enega izmed dveh razlogov, ki jih pogajalci vlade navajajo zakaj se lahko zgodi, da do povabila v Pragi ne bo prišlo.

Prvi razlog je povišanje odstotka bruto družbenega proizvoda, ki ga Slovenija namenja za obrambo, povišanje teh sredstev je bilo že načrtovano. Kot drugi razlog pa pogajalci navajajo prenizko podporo Natu med slovenskimi državljani, saj bi se v Zvezo Nato s članico katero javno mnenje o zvezi je tako deljeno kot v Sloveniji prej oslabilo.

Z izvedenim posvetovalnim referendumom konec junija bi Zvezi Nato poslali jasen impulz ali Slovenija podpira to mednarodno povezavo ali ne. Slovenija bo z referendumskim odločanjem pred povabilom Zveze Nato pokazalo bistveno večjo resnost in višjo stopnjo demokratičnosti. Kot sem že povedal je to tako pomembno zgodovinsko vprašanje, ki je širšega pomena za vse državljane in z razpisom referenduma pred povabilom, ki bo zagotovil nepristransko odločanje bo državni zbor, ki je drugače nosilec te odločitve nedvomno okrepil svojo legitimnost, saj bo odločitev skladna z ljudsko voljo, hkrati pa bo odločitev ugodneje sprejeta med ljudmi oziroma ji v prihodnosti ne bodo nasprotovali.

Z razpisanim predlogom posvetovalnega referenduma bodo k sprejeti odločitvi s strani sodržavljanov neposredno moralno zavezane tudi vse politične stranke. Stanka Mladih Slovenije se je odločila za predlog za razpis predhodnega posvetovalnega referenduma, saj tako državljani ne bodo pod pritiskom morebitnega povabila v Prago. Nepristranost in objektivnost odločitve vključevanja Slovenije v Zvezo Nato bomo dosegli tudi tako, da referendum ne bo razpisan skupaj z lokalnimi ali predsedniškimi ali z referendumom za Evropsko unijo, ampak samostojno, saj lahko le tako zagotovimo, da odločitve o raznih stvareh ne bodo vplivale ena na drugo.

17. aprila je na okrogli mizi dr. Miro Cerar dejal, da je referendum v tej situaciji bipolarnega mnenja o članstvu nujen, saj bi tako dal vladi in oblasti legitimnost. Kdaj pripraviti referendum pa je po njegovem mnenju politično vprašanje, o katerem bo odločal nosilec politične moči v Sloveniji.

Zato se v Stranki mladih Slovenije sprašujemo, drage kolegice in kolegi, ali bo beseda demokracija v Sloveniji le fraza in je njenim državljanom pomenila le pred volitvami. V stranki mladih smo prepričani, če bi bile državno zborske volitve letos, bi vsi kričali, kako pomemben je glas ljudstva in da morajo ti čim prej odločiti vsi državljani in neposredno.

No, pa še nekaj bi rad dodal, naš predlog za razpis posvetovalnega referenduma smo vložili 22. marca. Uvrščen je bil 14. redno sejo in je bil zaradi preobilice dela, prestavljen na naslednjo, 19. izredno sejo kot prioritetna točka. Vendar je bil spet prestavljen. Danes ga bomo po dveh mesecih končno obravnavali.

Tukaj gre za očitno zlorabo poslovniških določil, saj je predlog za razpis posvetovalnega referenduma, ni le ena izmed točk dnevnega reda, ki se lahko prenaša iz ene seje na drugo, ampak se neposredno dotika zgodovinske odločitve, ki se tiče vseh državljank in državljanov neposredno.

Drage kolegice in kolegi, opozoril bi vas, da danes odločamo o jasno postavljenim, konkretnim vprašanjem. Ali bomo razpisali referendum ali ne? Po zadnjih javno mnenjskih raziskavah je 70 procentov vprašanih podprlo prehodni posvetovalni referendum in bi se ga, če bi bil razpisan jutri, tudi udeležilo. Poslanci SMS se sprašujemo in tudi vas sprašujemo, ali mnenje ljudstva še kaj velja. Hvala lepa.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala vam, kolega Levič. Predstavil ste stališča skupine poslancev, katerih prvo podpisani ste. Gospod predsednik, še enkrat vas pozdravljam v državnem zboru in vam dajem besedo. Prosim.

NAGOVOR PREDSEDNIKA MILANA KUČANA: Spoštovani predsednik državnega zbora, spoštovani predsednik vlade, spoštovane gospe poslanke in spoštovani gospodje poslanci. Z veseljem sem se odzval povabilu predsednika državnega zbora, naj se udeležim današnje seje. Razpravo o vključevanju Slovenije v evroantlatnsko zavezništvo in referendum, štejem za zelo pomembno. Državni zbor želim tudi sam seznaniti s svojim stališčem do vstopa Slovenije v Nato in do referenduma o tem pomembnem dejanju za prihodnost naše države.

O tem sem 16. januarja letos prav v teh prostorih govoril že na javni predstavitvi mnenj o Natu in o vstopu Slovenije. Zato znova rečem, za varno in uspešno prihodnost Slovenije, za prihodnost njene nacionalne identitete, za njen stabilen položaj v mednarodni skupnosti, za njeno odprtost k svetovnim, materialnim in duhovnim tokovom, za njeno aktivno vključenost v svetovna dogajanja, za možnost, da prevzame svoj del odgovornosti za razmere v svetu in za njegovo prihodnost, ali če rečem preprosteje, za to, da bi živeli varno in ustvarjali v miru in v vstop v nastop v Nato in seveda v Evropsko unijo, za nas po mojem trdnem prepričanju, v sedanjih razmerah, edina primerna in koristna izbira.

Mogoče prigovor, da je to še najmanj slaba izbira, vendar idealnih ni, ker tudi svet ni idealen. In ni narejen po meri naših želja. Gospodarsko, predvsem kapitalsko in informacijsko je globaliziran, vendar je hkrati tudi razdeljen in poln nasprotij. Mnogo tisoč let nas je svet pospremil z vsemi dilemami in vsemi velikimi vprašanji prejšnjega stoletja, ne da bi nanje že imeli tudi odgovore. Zdaj jih iščemo vsak zase in vsi skupaj v človeštvu. Ni mogoče priti do dobrih, zanesljivih odgovorov, če jih iščemo mimo premišljanja o realni podobi Evropi in o realni podobi sveta in o njuni mogoči prihodnosti. Svet je povezan in močno soodvisen v dobrem in žal tudi zlem. Zatekanje v iluzijo o izoliranem, varnem in mirnem otoku sredi viharnega sveta, bi bilo neodgovorno do državljanov in njihove varnosti in miru. Zagotavljanje teh dveh dobrin, za varovanje varnega življenja in ustvarjanja blaginje v miru z ustrezno obrambo države, je temeljna dolžnost upravljavcev sleherne demokratične države. Ti so dolžni poznati in razumeti svet in svoje videnje sveta in svoja dejanja, ki so v njem utemeljena, posredovati državljanom in z njimi ustvarjati zavezništvo in podporo za ta dejanja.

Svet je danes razdeljen. Na eni strani so ljudje, socialne skupine, narodi, države, ki v takšnem svetu že živijo svojo prihodnost, tudi Slovenija, na drugi strani so ljudje, socialne skupine, narodi, države, skoraj celi kontinenti, ki so potisnjeni na socialno, gospodarsko in tehnološko obrobje, brez možnosti, da so soudeleženi v akumuliranim bogastvu in znanju človeštva, brez priložnosti in z negotovo prihodnostjo. Takšne razmere, ki se ne bodo spremenile same od sebe, so plodna tla za radikalna dejanja brezupa, za fundamentalizme, za terorizem in tudi vse vrste organiziranega mednarodnega kriminala. Ljudje pa se niso pripravljeni sprijazniti z življenjem na obrobju in se takšni usodi upirajo. Svet je razpet med mirom in nevarnosti nenehnih spopadov. Ti v svojem bistvu niso vojne med kulturami, verami, civilizacijami, temveč spopadi za preživetje, za pravico do lastnega načina življenja in do prihodnosti.

So pa priložnost tudi za razraščanje ideološkega populizma, ksenofobije in rasizma ali tudi povsem kriminalnih namenov, ko se hudodelci lahko polastijo kemičnega, biološkega in atomskega orožja in z njegovo uporabo povzročijo humanitarne in ekološke katastrofe globalnih razsežnosti. Ti spopadi so samo na prvi pogled lokalni ali regionalni. V resnici prej ali slej prizadenejo ves svet. Tudi nas. Nič več se ne zgodi samo enim, ker je ves svet tesno povezan, usoda, za kogar je postala usoda vseh. Balkan, Afganistan, Bližnji vzhod in druga nestabilna območja so tudi naš problem. Ilegalna migracije, trgovina z drogami, orožjem, belim blagom, človeškimi organi, so tudi naš problem. Eno in drugo posredno ali celo neposredno vpliva tudi na našo varnost.

Evroatlantski prostor postaja gospodarsko politično in vrednostno enotno območje z vsemi različnostmi, ki so se uveljavile skozi čas. Te ohranjajo svojo identiteto, vključno z nami Slovenci, a iščejo poti, da bi o vprašanjih skupne prihodnosti in o vitalnih vprašanjih sveta bili sposobni govoriti s skupnim jezikom, da bi bila v Evropi mogočen, v svetovnem dialogu aktivna in odgovorna vloga enega od središč razvoja človeške civilizacije, da bi se uveljavila v tem dialogu kot posebna, politična, socialna in duhovna entiteta. Takšno svojo ambicijo lahko v Evropo upiramo svojo izkušnjo in na to, kar je pozitivnega dosegla v prelomu stoletja.

Postaja območje, ki ob vseh, zgodovinskih in drugih navzkrižjih, vendarle uspešno ohranja mir, spodbuja enakopravne in plodne odnose med državami, odpravlja posledice nekdanjih političnih delitev, ustvarja skupen gospodarski prostor, razvija tehnologije 21. stoletja, dviga kvaliteto življenja in ima prihodnost. V ta prostor z velikimi vstopa tudi Rusija, z vsemi svojimi posebnostmi in izzivi. Vendar številnih prednosti življenja v tem prostoru ne more biti deležen, kdor ne prevzema tudi svojega dela odgovornosti za dobro tega prostora.

Nato in Evropska unija sta komplementarni organizaciji tega območja za udejanjanje takšne vloge Evrope, tudi v skrbi za njeno obrambo in varnost. Vsako novo varnostno dejanje Evropske unije, od zunanjepolitičnih do policijskih in vojaških, je in bo zmeraj del evroatlantske obrambne in varnostne politike. Ko bo Evropska unija razbremenjevala Severno Ameriko odgovornosti za varno in mirno Evropo, ki jo je s svojim neodgovornim ravnanjem z vojnami naložila v prejšnjem stoletju večkrat, bo postajala hkrati čedalje močnejši prostor oziroma čedalje močnejši steber evroatlantskega zavezništva. Zato izbira ni Evropska unija ali Nato, nekje v prihodnosti je gotovo njuno več kot zgolj formalno stičišče. Toda odločamo se zdaj. Izbira je za nas zato, ali oboje ali zapiranje vase na robu nestabilne regije, življenje v umišljenem svetu miru in iluziji nikakršnih ogrožanj.

Odločamo se, da bi kar najbolje zavarovali življenje in dostojanstvo slehernega človeka, da bi zavarovali njegovo svobodno pripadanje nacionalnemu, verskemu ali drugemu občestvu, pravico do različnosti, strpnost in solidarnost, odprtost do drugih in drugačnih, pravno in socialno varnost, svobodni trg. To je lahko skupni imenovalec vrednot, ki jih mora sprejeti in zato tudi varovati vse človeštvo in vse njegove velike civilizacije. So lahko vrednostni temelj skupne etike, ki jo zahteva upravljanje svobodnega sveta in enakopravni in odgovorni odnosi v mednarodni skupnosti. V bistvu so to tiste vrednote, zaradi katerih sta se pred desetletji na ruševinah druge svetovne vojne in ob zavedanju nevarnosti hladne vojne rodili zamisli o evropskih gospodarski skupnosti in o krepitvi evroatlantskega zavezništva. Poznavajoč vse to, spoštovane poslanke in poslanci, sem za vstop Slovenije v Evropsko unijo in Nato, prepričan, da je to dober in varen prostor za našo državo. Toda zavedam se, da naše življenje pod okriljem tega prostora ob vseh prednostih in koristih prinaša tudi odgovornosti. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci! O čem se torej odločamo, ko se odločamo za vključitev v Nato. Odločamo se o miru, za aktivno vlogo v evroatlantskem zavezništvu se odločamo zaradi miru. Ne odločamo se zanj zaradi vojne, mi ne želimo vojne, kot je nismo nikoli želeli. Tudi Nato se danes ne pripravlja za to, da bo vodil osvajalne vojne po bojiščih sveta, ampak da zagotovi mir in varnost za vse tiste narode in države, ki pristajajo na skupne temeljne vrednote, ki omogočajo strpno in mirno sožitje človeštva. Nato se je spremenil in se še spreminja. Prilagaja se spremenjenim razmeram v svetu. Ni več grozeča pest, pač pa je ponujena roka sodelovanja v obrambi teh skupnih temeljnih vrednot. Po nedavnem sporazumu o posebnih načinih sodelovanja Nata z Rusijo o tem ne more biti več dvoma.

Bil sem med tistimi, ki so morali na sebe vzeti odločitev, ali bomo odgovorili z orožjem na vojno, ki nam jo je junija 1991 vsilila jugoslovanska armada, da bi obranili našo plebiscitno odločitev o samostojni Sloveniji. Bil sem med tistimi, ki so se kasneje pogajali o miru. Ne želim, da bi kdorkoli, pripadnik kateregakoli prihodnjega rodu Slovencev bil še kdaj v položaju, da bi se moral odločati o vojni in miru. Dobro je znano, da je pot do miru dolga in daje najdaljša pot tista, ki vodi v miru vpreg vojni. Zato smo dolžni zdaj storiti vse, da ne pride do vojne, da ne bosta znova ogrožena naša varnost in mir, da nam jih ne bo treba braniti. O tem se odločamo, ko se odločamo o našem članstvu v Natu. Današnji Nato ni Nato iz časov hladne vojne, tudi ne mi Slovenci. Svet ne živi več v razmerah hladne vojne. Našo varnost in mir ogrožajo druge nevarnosti. Te nevarnosti pa ne upoštevajo meje držav, ne upoštevajo mednarodnih pravil, ne upoštevajo nevtralnosti držav. Ta in druga dejstva nas silijo, da razmišljamo o tem, kako se je mogoče zoper te sodobne nevarnosti, ki ogrožajo globalno varnost in mir, in s tem tudi življenje na planetu sploh uspešno braniti. Učinkovito obrambo zagotavlja danes samo sistem kolektivne obrambe v sistemu kolektivne varnosti. Ta je zgrajen na prepričanju, da je mir nedeljiv.

V tem sistemu ni mogoče pričakovati, da bodo drugi branili naš mir in našo varnost. Sami pa ne bi bili pripravljeni ničesar storiti za njihovo obrambo in za skupno varnost. Nacionalni egoizmi s sistemom kolektivne obrambe niso združljivi. Solidarnost, pač, ta je temeljno načelo zavezništva. Individualna obramba pred sodobnimi nevarnostmi ni učinkovita, če je sploh mogoče, in vrh vsega je veliko dražji, kot je aktivna udeležba v kolektivni obrambi in zavezništvu.

Ko se odločamo za članstvo v Natu, se odločamo o zavezništvih. Naša izkušnja govori tudi o tem, da smo Slovenci uspešno zavarovali svojo svobodo in svoj obstoj takrat, kadar smo se borili o demokratičnih zavezništvih. Tako je bilo ob razpadu avstro-ogrske, tako je bilo v drugi svetovni vojni, tako je bilo v boju za slovensko samostojno državo in tako je danes v prizadevanjih za ohranitev miru na Balkanu in za zatrtje mednarodnega terorizma. Dejal sem že, da se za Nato odločamo, zaradi miru, da si zagotovimo mir in varnost. Prav zato je dobro vedeti tudi to, da bi v primeru, če bi kogarkoli, kdaj v prihodnje zamikalo, da bi ogrožal naš mir in varnost, ali želel poravnati z nami kakšne stare račune, moral računati, da je Slovenija del demokratičnega evroatlantskega zavezništva - da ima potem takem opraviti s celotnim zavezništvom, in ne le z razmeroma majhno in ranljivo Slovenijo. Vse to so koristi, ki jih bomo imeli v članstvu v Natu, če že in tako radi govorimo o koristih.

Poznam pregovor, da se Slovenija z vključitvijo v Nato izpostavlja nevarnosti, da bo postala tarča mednarodnega terorizma, kot da ni že sedaj in da kot k nam ne pljuskajo trgovina z mamili, katere žrtve so naši otroci, in drugi valovi mednarodnega organiziranega kriminala iz katerih senapaja terorizem. In predvsem kot, da samo pozabili kje vse so naši slovenski ljudje že branili mir in temeljne vrednote demokracije ko so bile te ogrožene. Branili so jih na bojiščih II. svetovne vojne po vsej Evropi, vojaških enotah narodno osvobodilne vojske, ki so jih ustanavljali Slovenci, na silno mobilizirane okupatorske vojske, ko so se potem zatekli v prostovoljna ujetništva. Borili so se kot del zavezniških armad proti okupatorjem svoje domovine. Slovenci so se borili v prekomorskih brigadah, brigadah ustanovljenih v nekdanji Sovjetski zvezi in drugod, v uniformah zavezniških vojska, da so po bojnih poteh končali vojno na slovenskih tleh in z našo osvoboditvijo. Da ne govorim o tem kje vse daleč od svojih domovin so se borili Poljaki, Čehi, Američani, Rusi, Britanci, Francozi in drugi zavezniki preden je bil zlomljen nacifašizem. Na vseh frontah se je takrat v zavezništvu branila svoboda in demokracija, naša in skupna. Dolžni smo storit vse, da se to ne bi nikoli več ponovilo.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Odločitev o vstopu Slovenije v Nato mnoge državljanke in državljani utemeljeno doživljajo kot zelo pomembno in želijo pri tem sodelovati. Zato je bila že doslej razprava o tem zelo koristna. Govori tudi o tem, da je del državljanov v dvomih ali naj Slovenija sploh vstopi v Nato in precej je tudi zadržanosti do doslej razgrnjenih argumentov v prid našemu vstopu. Zato bodo še potrebna temeljita, jasna, natančna in odgovorna pojasnila pristojnih za obrambo, varnost in prihodnost naše države. Tako je dobro in je prav. Demokracija ni samo pravica do glasu na demokratičnih volitvah, je tudi pravica do sodelovanja pri velikih odločitvah. In je zato pravica do razpravljanja o vseh pomembnih vprašanjih države, ne da bi izražena vprašanja ali mnenja dobila ideološka ali celo osebnostne etikete. Demokracija je tudi kultura. Ljudje imajo pravico misliti drugače. Dolžni smo jim prisluhniti, dolžni argumentu postaviti nasproti argument, svoj argument. Dolžni smo se truditi za zaupanje ljudi in za zavezništvo z njimi, kot o plebiscitu leta 90 in kot v vojni za Slovenijo in mirovnih pogajanjih. Takrat je bila dragocena podpora slehrnega človeka. Tako je tudi danes.

Demokratična, vsebinska razprava, torej ne o ljudeh, ki kaj rečejo, temveč o stvareh, ki jih izrečejo je prvi pogoj za odgovorno, tudi referendumsko odločanje, ki nas še čaka v izbiri Slovenija da ali ne v Natu. Razumljivo je, da Nato želi vedeti ali bi Slovenija sprejela morebitno povabilo. Slovenija pa se o povabilu ne more izreči dokler ne bo uradno obveščena, da ga bo dobila. Navidezna zagata je rešljiva. Obstajajo uradne ustanove v Sloveniji in v Natu, ki se lahko sporazumejo kdaj bo Slovenija morala jasno in po demokratični poti, za kakršno se bo pač sama odločila, povedati ali bo sprejela povabilo.

O tem je zdaj že realno razmišljati. V Reykjeviku je bila nedavno sprejeta politična odločitev o širitvi Nata. Še bolj realno pa bo to, ko bomo imeli doma zase, zanesljivo in prepričljivo oceno, da izpolnjujemo vsa merila za članstvo v Natu in za naš efektiven prispevek k okrepitvi obrambne sposobnosti zavezništva. Da torej temeljito pričakujemo, da torej utemeljeno pričakujemo povabilo.

Naša vlada razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami in analizami za to odločitev. Gotovo vas bo z njimi seznanil predsednik vlade dr. Drnovšek. Imel je stike z vodilnimi ljudmi, najvplivnejših držav v zavezništvu. Njegov predlog, kdaj izpeljati referendum, bo zato najbolj verodostojen.

Odločili boste gospe in gospodje poslanci vi. Moje stališče je, da gre za tako pomembno odločitev o prihodnosti Slovenije, da je prav, da se o njej izrečejo državljanke in državljani na referendumu. Tudi zaradi tega, da se odgovorno preveri skladnost ukrepanja upravljavcev države z voljo ljudi. Tudi in predvsem z vidika skladnosti njihovih pričakovanj o plebiscitu 1990. leta, da bo Slovenija država, ki bo svojim državljanom zagotavljala med drugim tudi mirno in varno življenje in spoštovanje temeljnih vrednot, ki imajo v svojem izhodišču spoštovanje dostojanstvo človeka in njegovega življenja ter pravno in socialno varnost.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, po dobrih desetih letih samostojne slovenske države, smo pred pomembno odločitvijo. Tedaj nam je uspelo, ker je politika izražala voljo ljudi in je delovala demokratično. Plebiscit za samostojno Slovenijo je bil plebiscit za prihodnost, ki se danes ustvarja v evroatlantskem zavezništvu, v Natu in v Evropski uniji. Zato je to tudi naš življenjski prostor.

Sam zaupam v modrost naših sodržavljank in sodržavljanov. Trdno sem prepričan, da bo po končani razpravi v Sloveniji prevladal trezen, racionalen in argumentiran pozitiven premislek o sodelovanju Slovenije v evroatlantskem zavezništvu. Upravljavci države za takšen izid prvi nosimo odgovornost. Pomembno je, da zdaj državni zbor in v njem zastopane parlamentarne stranke potrdijo svojo privrženost in podporo usmeritvi Slovenije v evroatlantske povezave, v Evropsko unijo in Nato. To bo nadvse močna spodbuda za doseganje čim večjega soglasja v družbi o tej pomembni odločitvi in v našem kasnejšem verodostojnem življenju v tem demokratičnem zavezništvu. Hvala lepa.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa, gospod predsednik, za vaše mnenje in za pripravljenost, da ste svoje mnenje tudi osebno sporočili državnemu zboru. Prijazno ste me prosili, če lahko obvestim kolegice in kolege, da bi radi spremljali razpravo vse do 18.00 ure, ko vas potem druge državniške obveznosti vabijo, mislim, da imate večerjo s predsednikom Kazahstana.

Predlog za razpis referenduma in informacijo vlade je obravnaval odbor za zunanjo politiko. Predsednika odbora, kolega Kacina, vabim, da poda mnenje delovnega telesa. Prosim, imate besedo, kolega Kacin.

JELKO KACIN: Spoštovani gospod predsednik države, gospod predsednik vlade, gospod predsednik državnega zbora, člani vlade, kolegice in kolegi, spoštovani predlagatelji! Mednarodna varnost ni zgolj seštevek nacionalnih varnosti, ampak pomeni tudi opredeljevanje za ustrezne vrednote v odnosih med državami. S članstvom v Natu, kakor tudi drugih mednarodnih organizacijah, Slovenija uresničuje svoje temeljne zunanjepolitične cilje in interese. Članstvo predstavlja možnost uresničevanja slovenske globalne politike, je v funkciji krepitve mednarodnega položaja Slovenije in uveljavljanja nacionalnih interesov. V luči teh spoznanj je odbor za zunanjo politiko v zadnjih tednih kar trikrat razpravljal o zvezi Nato, o približevanju, vključevanju in predlaganem referendumu.

Odbor za zunanjo politiko je na svoji 53. seji, ki je bila 11. aprila letos, na podlagi pisnega predloga člana odbora Jožefa Jerovška obravnaval točko dnevnega reda "priprave za vključitev Slovenije v Nato, politični in varnostni strateški pomen vključitve v Nato". Predlagatelj je predstavil razloge za obravnavo omenjene tematike. Poudaril je, da je naloga odbora in vseh politikov, da se odzovejo na potek priprav za sprejem Republike Slovenije v zvezo Nato in javnosti pojasnijo politični, varnostni in strateški pomen članstva v zvezi Nato za našo državo. Citiral je izjavo ministra za obrambo dr. Antona Grizolda, da je skrajni čas, da se vlada, parlament in civilna družba zavedo resnosti vprašanja in se jasno opredelijo glede članstva v zvezi Nato.

Minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel je člane odbora seznanil s potekom predstavitve zaključne faze tretjega kroga izvajanja akcijskega načrta za članstvo in o pripravljenosti Republike Slovenije na članstvo v zvezi Nato v okviru pravkar končanega zasedanja severnoatlantskega sveta zveze Nato v Bruslju, ki sta se ga udeležila skupaj z ministrom za obrambo. Dejal je, da je Slovenija bila pri sogovornikih ocenjena kot kredibilna kandidatka, ki je dosegla velik napredek pri izvajanju akcijskega načrta in ki je aktivno prispevala k urejanju razmer na področju jugovzhodne Evrope. Hkrati pa bo na nekaterih področjih morala še intezivirati svoje dejavnosti. Pojasnil je, da so sogovorniki v Bruslju najpogosteje izpostavili vprašanje o razlogih za padec podpore javnega mnenja o vključitvi Slovenije v zvezo Nato, deležu bruto domačega proizvoda, ki ga je Slovenija pripravljena nameniti področju obrambe ter vprašanjem morebitnega razpisa referenduma o vstopu Slovenije v zvezo Nato. Poleg omenjenih vprašanj pa so sogovornike zanimala tudi vprašanja s področja odnosov z republiko Hrvaško, v zvezi s slovenskimi prizadevanji pri razvoju dogodkov v Zvezni republiki Jugoslaviji, poteku lastninjenja, denacionalizacije, sprejemu zakonodaje na področju reforme javne uprave, nadzoru nad izvozom orožja, razvoju na področju varnosti, ustanovitvi urada za varstvo tajnih podatkov ter tudi, kdaj bo sprejet zakon o obrambi, ki omogoča sodelovanje slovenskih sil v operacijah, na podlagi petega člena Washingtonske pogodbe.

Minister za obrambo je uvodoma predstavil načrte in dokumente na področju varnosti in obrambe. Izpostavil je štiri opcije zagotavljanja varnosti - vzpostavitev lastne vojske z izgradnjo lastnega racionalnega obrambnega sistema in vključitvijo v sistem kolektivne varnosti organizacije združenih narodov, sklenitev dvostranskih sporazumov za pridobitev varnostnih garancij, pridobitev statusa nevtralnosti in vključitev v evropske oziroma evroatlantske varnostne, politične in ekonomske povezave. Menil je, da je zadnja opcija v danem trenutku in v bližnji prihodnosti za Slovenijo optimalna.

V zvezi z v javnosti večkrat izpostavljenim vprašanjem stroškov vključevanja naše države v zvezo Nato je povedal, da se v javnosti navajajo le približne ocene navedenih stroškov in da predpostavke ne temeljijo na konkretnih študijah. To pa, kot je menil, predvsem zaradi pomanjkanja domačih strokovnjakov, ki bi lahko izdelali ustrezno metodologijo za izračun tovrstnih stroškov, izdelave analiz pri ustreznih mednarodnih inštitutih pa so zelo drage. Posebej je opozoril na to, da z vprašanjem vstopa v zvezo Nato ni povezano le vprašanje, koliko bomo v skupni proračun prispevali, ampak tudi, koliko bomo iz njega sprejeli, ter navedel primer Češke, ki je iz skupnega proračuna zveze Nato v lanskem letu prejela okoli 90 milijonov dolarjev. Vprašanje slovenskega prispevka v skupni proračun zveze bo tako v prvi vrsti vprašanje sposobnosti pogajalcev po prejemu vabila v članstvo. Menil je tudi, da mora seznanjanje slovenske javnosti s procesom vključevanja Slovenije v zvezo Nato še naprej potekati na način, da bo javnost prejemala konkretne, celovite in promptne informacije. Agresivna medijska kampanja z navajanjem stališč zgolj za vstop Slovenije v Nato, bi bila v danem trenutku, kot je dejal, kontraproduktivna. Predsednik odbora je poudaril, da se morajo politične stranke opredeliti, ali je primerno zunanjepolitične strateške prioritete, ki so vsebovane tudi v skupni izjavi o podpori slovenskemu vključevanju v zvezo Nato, ki so ga leta 1997 podpisale vse parlamentarne stranke, uporabljati za notranjepolitično tekmovanje. Menil je, da je javnost potrebno prepričati, da ne gre za interese posameznih poslancev ali političnih strank, temveč za nacionalni strateški interes in prioriteto države, ki jo Slovenija lahko izkoristi ali pa izgubi in se tako sama izloči iz procesa širitve. Opozoril je tudi na potrebo po sodelovanju z manjšimi državami članicami zveze Nato.

V razpravi so člani odbora opozorili na problem nezadostnega seznanjanja in obveščanja javnosti. Poudarili so, da je treba najti način komuniciranja, ki bo za javnost sprejemljiv in bo ponudil celovite odgovore na dvome, ki so lahko tudi legitimni. Menili so, da je treba javnost seznaniti s konkretnimi primeri in prednostmi, ki jih prinaša članstvo v zvezi Nato. Treba je predstaviti natančne ocene stroškov, ki jih zahteva vzpostavitev stabilne varnosti države, in prednosti, ki jih prinaša vključitev v sistem kolektivne varnosti, ki ga omogoča zveza Nato. Člani so se strinjali s predsednikom odbora, da je vključevanje v zvezo Nato ena od zunanjepolitičnih prioritet Slovenije in ne more biti predmet zunanje in notranjepolitičnih obračunavanj. Poudarili so, da naj se politiki jasno opredelijo do tega vprašanja, tako da bo tudi javnost seznanjena s stališči, ki jih zagovarjajo. Opozorili so, da s padcem podpore javnosti vključevanju v zvezo Nato politične stranke ne smejo podleči skušnjavi populizma, ampak morajo svoj program oblikovati državotvorno, skladno s svojim političnim prepričanjem. Na koncu so še dodali, da je treba podpreti vlado Republike Slovenije pri uresničevanju njenih prizadevanj za dosego tega zunanjepolitičnega cilja, to je vključitev v zvezo Nato.

Državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Ignac Golob je predlagal, naj odbor sprejme sklep, naj državni zbor opravi razpravo o pripravah na sprejem Slovenije v zvezo Nato po možnosti še pred 14. oziroma 15. majem, če to ni mogoče, pa na majski seji državnega zbora.

Člani odbora so po koncu razprave sprejeli naslednja sklepa: "Odbor za zunanjo politiko ponovno ugotavlja, da je članstvo v zvezi Nato zaradi utemeljenih političnih, varnostnih in strateških razlogov prednostnega pomena za Republiko Slovenijo, zato so državni organi dolžni sodelovati pri seznanjanju javnosti o pomeni sprejema Republike Slovenije v zvezo Nato. Odbor za zunanjo politiko predlaga državnemu zboru Republike Slovenije, da čim prej opravi razpravo o pripravah na sprejem Slovenije v zvezo Nato in seznanjenosti slovenske javnosti o pomenu vključitve Republike Slovenije v zvezo Nato ter sprejme sklepe o nalogah državnih organov za dosego tega cilja."

Odbor državnega zbora za zunanjo politiko pa je na svoji 55. seji, ki je bila 8. maja letos, kot matično delovno telo obravnaval tudi predlog za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato, ki ga je državnemu zboru Republike Slovenije v zakonodajni postopek predložila skupina poslancev s prvo podpisanim Petrom Levičem. Odbor je pri obravnavi upošteval mnenje sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, ki je menil, da so v skladu z 230. členom poslovnika državnega zbora in v skladu s 26. in 28. členom zakona o referendumu in ljudski iniciativi, izpolnjeni vsi pogoji, ki omogočajo državnemu zboru, da odloča o navedenem predlogu za razpis posvetovalnega referenduma. Sekretariat je v mnenju tudi pojasnil, da državni zbor v skladu z 29. členom zakona o referendumu in ljudski iniciativi na izid posvetovalnega referenduma, ni vezan v pravnem smislu, kar pomeni, da lahko državni zbor sprejem tudi odločitev, ki se ne sklada ali je celo v nasprotju z referendumskim izidom, s čimer pa seveda državni zbor prevzame politično odgovornost za morebitno tako odločitev.

Odbor je pri obravnavi upošteval tudi mnenje vlade Republike Slovenije, ki je razpisu posvetovalnega referenduma kot ga je predlagala skupina poslancev, nasprotuje. Vlada sicer izvedbe referenduma ne izključuje in ji ne nasprotuje, vendar pa kot je zapisala v svojem mnenju, morajo biti zanj izpolnjeni pogoji. Pri tem je kot enega od elementov, ki so bistveni pri odločanju o tem vprašanju, izpostavila povabilo v članstvo. Ob tem je še menila, da bi bilo v trenutku, ko vabila še ni, odločanje o referendumu preuranjeno.

Predsednik odbora je člane odbora uvodoma seznanil, da se je v zvezi s predlogom za razpis posvetovalnega referenduma, pogovarjal tako s predsednikom vlade Republike Slovenije dr. Janezom Drnovškom kot tudi s predsednikom Republike Slovenije, gospodom Milanom Kučanom. Pojasnil je, da je vlada svoje stališče do omenjenega predloga posredovala v državni zbor v pisni obliki, medtem ko je predsednik Kučan pojasnil, da je svoje uradno stališče predstavil v oddaji Studio ob sedemanjstih na Radio Slovenija, ki je bila 24. aprila letos. Člane odbora je ob tem še obvestil, da je predsednik Kučan izrekel tudi pripravljenost, da osebno sodeluje na seji državnega zbora, ko bo le ta razpravljal o omenjenem predlogu in predstavil svoje stališče do navedenega predloga.

Igor Štemberger je v imenu predlagatelja predstavil predlog za razpis posvetovalnega referenduma. Menil, da je odločitev vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato zgodovinska, zato bi morali ob podpori tej odločitvi oziroma morebitni nevključitvi, neposredno povprašati vse državljane Republike Slovenije. Poudaril je, da so se predlagatelji odločili za vložitev predloga za razpis posvetovalnega referenduma, ki bi ga izvedli pred morebitnim povabilom v zvezo Nato, da bi se lahko državljani na referendumu odločali nepristransko oziroma se ne bodo odločali pod vtisom prejetega povabila.

Državni sekretar v ministrstvu za zunanje zadeve Ignac Golob je predstavil mnenje vlade Republike Slovenije, pri čemer je ponovil stališče, ki ga je vlada zapisala v svojem pisnem mnenju, da načeloma ne nasprotuje izvedbi referenduma. Vendar pa se stališče vlade v času izvedbe referenduma razlikuje od predloga skupine poslancev. Opozoril je, da se državljani na referendumu, ki bi bil pred sprejetjem povabila nimajo o čem opredeljevati. Hkrati pa povabilo še ne pomeni tudi članstva v Zvezi Nato. Dodal je, da bodo po prejetem povabilu sledila pogajanja Republike Slovenije v Zvezo Nato o načinu vstopa Republike Slovenije in pogojih njenega članstva. Zato bi bil, kot je dejal, primeren čas za izvedbo referenduma ne le po prejetem povabilu, ampak po končanem pogajalskem procesu. V nadaljevanju je predsednik odbora prebral del magnetograma pogovora predsednika Kučana v oddaji Studio ob 17, kjer je le-ta predstavil svoje stališče do predloga za razpis posvetovalnega referenduma. Predsednik država je ob navajanju svojega stališča opozoril na dejstvo, da sta doslej le dve državi izpeljali referendum o svojem članstvu v Zvezi Nato, obe po tem ko je bilo formalno že dano povabilo. Poudaril je, da bo šele po potrditvi odločitve o širitvi Zveze Nato, ki pa je v tem trenutku še ni, smiselno razmišljati in odločati o roku za izvedbo referenduma. Do tedaj pa bi, kot je menil predsednik države, veljalo opraviti vse napore, da bi Slovenija izpolnila zahtevane kriterije za vključitev v Zvezo Nato.

Predsednik odbora je nato izpostavil in tudi v celoti predstavil skupno izjavo o podpori slovenskemu vključevanju v Zvezo Nato, ki so jo leta 1997 podpisale vse parlamentarne stranke, tudi Slovenska nacionalna stranka, ki pa je kasneje svoj podpis umaknila, ki opredeljuje članstvo Republike Slovenije v Zvezi Nato, kot eno od njenih zunanje političnih prioritet. Posebej je opozoril, da Stranka mladih Slovenije iz katere izhaja skupina poslancev, ki je predlagala razpis posvetovalnega referenduma do sedaj še ni predstavila svojega stališča do članstva Republike Slovenije v Zvezi Nato. Dejal je, da stranka Mladih Slovenije nima stališča do vstopanja v Zvezo Nato in se tudi noče opredeliti. Menil je, da je skupina poslancev predlagala razpis posvetovalnega referenduma z namenom, da jim bodo državljani svetovali kakšno stališče naj stranka Mladih Slovenije zavzame do omenjenega vprašanja, pri čemer želijo svojo odgovornost za navedeno odločitev prenesti na vse državljane. Ob tem je dodal, da je omenjena tematika za stranko mladih prezahtevna in da takšnega sprenevedanja v slovenskem političnem nismo bili vajeni doslej. Tovrstno početje je označil kot nekorektno, povsem neodgovorno in za slovenski politični prostor nesprejemljivo. Predstavnika predlagateljev pa je pozval naj pojasni kakšno je stališče Stranke mladih Slovenije do članstva Republike Slovenije v Zvezi Nato. Člani odbora so se v razpravi strinjali s predsednikom odbora in ponovili poziv predlagatelju, naj pojasni stališče stranke mladih do članstva Republike Slovenije v Zvezi Nato. Izpostavili so dejstvo, da je državni zbor v tem mandatu sprejemal različne dokumente, ki so pričali o članstvu Republike Slovenije v Zvezi Nato, kot o njeni zunanje politični prioriteti, vendar Stranka mladih Slovenije ob njihovem sprejemanju v državnem zboru nikoli ni izrazila negativnega stališča do omenjenega članstva, ampak jih je ob glasovanjih celo podprla, zato so to vrstna početja Stanke Mladih ocenili, kot neresno in neodgovorno. Menili so, da je predlog Stranke Mladih Slovenije mogoče razumeti, kot oceno nepomembnosti vseh drugih parlamentarnih strank, ki so v vstop Republike Slovenije v zvezo Nato podprle že leta 1997 s podpisom skupne izjave.

V nadaljevanju so se strinjali, da je referendum potrebno izvesti, vendar šele po prejemu povabila saj bodo šele takrat poznani vsi vidiki slovenskega članstva v zvezi Nato o čemer bi pred odločanjem na referendumu morali biti seznanjeni tudi državljani Republike Slovenije. Opozorili so še na dejstvo, da se zveza Nato še ni odločila katere države bo novembra letos v Pragi povabila v svoje članstvo. Zato bi kakršenkoli referendumski rezultat tudi pozitiven, ki bi bil znan pred povabilom Sloveniji prej škodil, kot koristil. Ob tem so izrazili prepričanje, da se tisti, ki se zavzemajo za izvedbo referenduma pred povabilom omenjene nevarnosti zavedajo, zato bodo morali prevzeti tudi vso odgovornosti za morebitno nepovabilo v Pragi in tudi odgovorno za vse, kar je Republika Slovenija storila v skladu s sprejetimi dokumenti v državnemu zboru doslej, pri čemer so posebej izpostavili resolucijo v strategiji nacionalne varnosti in proračun Republike Slovenije. Na koncu, pa so opozorili še na nevarnosti, da bi izvedba predlaganega referenduma lahko negativno vplivala tudi na proces slovenskega vključevanja v EU. Podporo predlogov za razpis posvetovalnega referenduma, ki bi ga izvedli pred povabilom je izrazil le Aurelio Juri. Menil je, da bi bil to vrstni referendum koristen, saj bi se na ta način ugotovilo razpoloženje slovenske javnosti do vprašanja vstopanja Republike Slovenije v zvezo Nato. Dodal je, da bi izvedba predlaganega referenduma skrajšala čas polemik, polarelizacije, napetosti in sklicevanje na razpoloženje slovenske javnosti.

Igor Štemberger, stališča stranke mladih do članstva Republike Slovenije v zvezi Nato ni pojasnil, ampak je odgovoril z vprašanjem, ali Slovenija v tem trenutku res potrebuje res tako visoko stopnjo varnosti, ali jo res kdo ogroža, ali res potrebuje .../Nerazumljivo./, podmornice in morda celo rakete s jedrskimi konicami. V zvezi s tem je dodal Stranka Mladih Slovenije odgovor na omenjena vprašanja ni dobila in zato tudi ni povedala svojega stališča do vključevanja Republike Slovenije v zvezo Nato.

Člani odbora so po končani razpravi glasovali o naslednjem predlogu sklepa - odbor podpira predlog za razpis posvetovalnega referenduma, vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato, ki se ga izvede najkasneje zadnjo nedeljo v mesecu oktobru 2002, torej pred novembrskim vrhunskim zasedanjem zveze Nato v Pragi in predlaga državnemu zboru, da ga sprejme. Člani odbora omenjenega sklepa niso sprejeli, saj je za glasoval le en član odbora, štirinajst članov odbora pa je sklepu nasprotovalo. Na podlagi navedenega odbor predlaga državnemu zboru, da predlog skupine poslancev za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato ne sprejme. Člani odbora pa so soglasno sprejeli naslednji dodatni sklep: odbor predlaga predsedniku državnega zbora, da na sejo državnega zbora Republike Slovenije, na kateri bo obravnavan predlog za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato, povabi predsednika republike Slovenije in vrhovnega poveljnika slovenske vojske gospoda Milana Kučana, da nagovori državni zbor v zvezi s to točko dnevnega reda. Ta sklep je bil tudi v celoti uresničen.

No, potem pa je odbor državnega zbora za zunanjo politiko na svoji 25. izredni seji, ki je bila 21. maja, kot matično delovno telo obravnaval še informacijo o vključevanju Republike Slovenije v Nato, ki jo je vlada sprejela na 144. dopisni seji in jo na podlagi 45. člena poslovnika vlade Republike Slovenije poslala v obravnavo državnemu zboru, kot dodatno gradivo pri obravnavi predloga za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato, ki ga je državnemu zboru Republike Slovenije v zakonodajni postopek predložila skupina poslancev s prvo podpisanim Petrom Levičem. 25. izredna seja odbora državnega zbora Republike Slovenije za zunanjo politiko je potekala skupaj z odborom državnega zbora Republike Slovenije za obrambo, ki se je sestal na tretji izredni seji. Odbor za zunanjo politiko je bil seznanjen z informacijo vlade Republike Slovenije o vključevanju Slovenije v zvezo Nato dne 21.5. Skupne seje odborov so se udeležili predstavniki Vlade Republike Slovenije, predstavniki ministrstva za zunanje zadeve ter predstavniki ministrstva za obrambo. Informacijo vlade Republike Slovenije o vključevanju Republike Slovenije v Nato, je uvodoma predstavil gospod Samuel Žbogar, državni sekretar ministrstva za zunanje zadeve. Govoril je o procesu uresničevanja tretjega cikla letnega nacionalnega programa Republike Slovenije za izvajanje akcijskega načrta za članstvo v Nato, o zasedanju Severnoatlantskega sveta 14. maja v Reykjaviku, o obrambi, reformi in pripravah za vključevanje v Nato, o podpori javnosti za članstvo v Nato, o posvetovalnem referendumu, o sodelovanju v Vilniuški skupini, o obisku predsednika vlade dr. Janeza Drnovška v ZDA, posebej pa je izpostavil še potrebo po pospešenem sodelovanju v zvezi z vključevanjem Republike Slovenije v polnopravno članstvo v Natu in poudaril, da pri tem čakajo predvsem državni zbor in vlado Republike Slovenije nekatere prednostne naloge, kot so potrjevanje podpore pri članicah Nato in sodelovanje s kandidatkami za članstvo v zvezo Nato v okviru Vilniuške skupine, pospešitev reform v slovenski vojski in ministrstvu za obrambo, vključno z zagotavljanjem ustreznih materialno finančnih virov, potrditev aktivnosti vlade

Republike Slovenije za čim večje družbeno soglasje oziroma podporo vključitvi Republike Slovenije v Nato in sprejem ustrezne zakonodaje, ki bo omogočila usklajeno delovanje obrambnih struktur v Republiki Sloveniji.

Predsednik odbora je uvodoma povedal, da je vlada izrecno zapisala v omenjeni informaciji, da je državni zbor odločilni dejavnik slovenske zunanje politike in da naj ponovno potrdi aktivnosti in usmeritve vladi v zvezi z vstopom Republike Slovenije v zvezo Nato. Izpostavil je tudi pomembnost odločitev, ki so bile sprejete na zasedanju severnoatlantskega sveta 14. maja v Reykjaviku, še zlasti pa dogovor o sodelovanju med zvezo Nato in Rusko federacijo in pomembnost sodelovanja Republike Slovenije v vilniuški skupini v procesu vstopa v zvezo Nato.

Na koncu je povzel še mnenje vlade v zvezi z referendumom, ki pravi, da je referendum smiseln šele po prejemu povabila za vstop v zvezo Nato. Po uvodni predstavitvi državnega sekretarja je sledila razprava, v kateri so sodelovali predstavniki obeh odborov. Člani obeh odborov so v razpravi izpostavili, da stroški vstopa Republike Slovenije v zvezo Nato javnosti še vedno niso v zadostni meri predstavljeni; da lahko povečanje bruto domačega proizvoda za obrambo poveča inflacijo; da je bila vladna zloženka Natopis vprašljiva; razpravljali so o sodelovanju Republike Slovenije v vilniuški skupini, o novih razmerjih in pozitivnem razvoju po dogovoru o sodelovanju zveze Nato z Rusko federacijo v Reykjaviku; omenili so, da je izvedba referenduma primerna po prejemu povabila za vstop v zvezo Nato; izpostavili so potrebo, da bi se vlada vstopa Republike Slovenije lotila bolj analitično in pri tem predstavila tudi argumente, ki morda nasprotujejo vstopu Republike Slovenije v Nato. Izpostavili so informacijo, da ZDA ne zahteva od Republike Slovenije, da se referendum izvede pred prejemom povabila za vstop v zvezo Nato; govorili so o javni predstavitvi mnenj o vstopu Republike Slovenije v zvezo Nato in ugotovili, da je šlo pri tem za predstavitev mnenj in ne za razpravo o vstopu, o čemer nekateri napačno komentirajo.

Aurelio Juri je ugotavljal, da je gradivo vlade kvalitetno pripravljeno in da bo sklep o seznanitvi z informacijo podprl, ker pa ne sodeluje več pri projektu podpiranja vstopa Republike Slovenije v zvezo Nato, ne bo podprl sklepov, ki se nanašajo na aktivnosti vlade za vstop v zvezo Nato. Državni sekretar je ob koncu razprave dodatno pojasnil obisk predsednika vlade dr. Janeza Drnovška v ZDA in poudaril, da je predsednik vlade med drugim sodeloval na splošni razpravi na posebnem zasedanju generalne skupščine o otrokih, da je bila njegova prisotnost na omenjeni skupščini pomembna, ker je Republika Slovenija ustanovila center za pomoč travmatiziranim otrokom na območju nekdanje Jugoslavije, da je sodeloval pri odkritju plastike Franceta Prešerna na univerzi Columbia v New Yorku, da se je v Washingtonu srečal s predsednikom ZDA in opravil številne razgovore s senatorji o interesih Republike Slovenije v Evropski uniji in jugovzhodni Evropi, gospodarskih možnostih in dosežkih Republike Slovenije, imel pa je tudi intervju na CNN.

Odbor za zunanjo politiko predlaga državnemu zboru, da obravnava predložena gradiva in sprejem naslednje sklepe, ki so enaki predlogom sklepov odbora za obrambo. Državni zbor se je seznanil z informacijo vlade Republike Slovenije o vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato. Državni zbor poziva vlado Republike Slovenije naj pospeši aktivnosti v zvezi z vključevanjem Republike Slovenije v zvezo Nato, pri čemer naj posebno pozornost nameni ustreznemu in argumentiranemu obveščanju javnosti. Državni zbor poziva vlado Republike Slovenije naj sprejme sklepe o nalogah in aktivnostih državnih organov za vključevanje Republike Slovenije v zvezo Nato in o njih seznani državni zbor. O tem in na tak način je razpravljal in odločal odbor za zunanjo politiko.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala, predsedniku odbora, kolegu Kacinu za poročilo. To je storil tako pedantno, da tega ne bi mogel storiti bolj. Sprašujem, ali želi besedo sekretariat? (Ne želi.) K tej točki ste včeraj prejeli tudi informacijo, o vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato, ki ga je državnemu zboru poslala vlada Republike Slovenije. Vabim predsednika vlade, dr. Drnovška, da nagovori državni zbor. Prosim.

NAGOVOR DR. JANEZA DRNOVŠKA: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci. Ali bo vabilo za članstvo v zvezo Nato prišlo ali ne? Odgovor bo v zadnjih aktivnostih, tudi po ministrskem sestanku zveze Nato v Reykjeviku in tudi po mojem obisku v Združenih državah Amerike, še ni dokončen. Je pa realna ocena, da so precejšnje možnosti, da bo takšno vabilo prišlo. Vendar v tem trenutku zveza Nato, niti Združene države Amerike ne želijo formalno imenovati koga oziroma katere države kandidatke bodo na praškem vrhu novembra letos, povabljene v zavezništvo.

Še naprej poudarjajo temeljna načela in tudi pričakovanja, da kandidatke izpolnjujejo določena merila, da so ustrezno pripravljene, da so seveda demokratične, stabilne države in da sprejemajo cilje in pa tudi vrednostni sistem ostalih članic zveze Nata oziroma zahodnega ali kot pravimo transatlantskega zavezništva.

Drugo vprašanje, ali zveza Nato oziroma bolj konkretno, Združene države Amerike pričakujejo od nas referendum oziroma referendum še pred povabilom na praškem vrhu. Odgovor na to je ne. Nihče ni izpostavil vprašanja referenduma. To je naša notranja odločitev ali ga bomo izvedli oziroma kdaj ga bomo izvedli. O tem nihče v zavezništvu ni v formalnih razgovorih izrekel nikakršnega mnenja. To je torej naša odločitev. Mi sami se moramo o tem odločiti ob upoštevanju, pač, vseh dejstev in tudi dejanske potrebe po tem, ali je referendum potreben in če je potreben, ali je potreben pred Praškim vrhom. Mnenje vlade Republike Slovenije in tudi moje mnenje je, da pred povabilom, referenduma nikakor nima smisla organizirati, da nimamo dovolj elementov za odločitev. Šele ko bo vabilo znano bomo imeli vsa dejstva na mizi in takrat mislim, da se bomo pač ustrezno odločali. Pred tem ne vidim razloga, zlasti še zato ne, ker v Sloveniji sorazmerno pozno začenjamo razpravo o včlanjevanju v Zvezo Nato. Razlogi za to so znani. O tem smo že govorili, tudi našim zahodnim in ameriškim sogovornikom sem jim ponovno pojasnil. V Sloveniji smo pričakovali vabilo oziroma bili zelo blizu takšnemu vabilu že pred petimi leti pred vrhunskim srečanjem Zveze Nato v Madridu. Takrat je bila podpora javnosti sorazmerno visoka. Do vabila takrat ni prišlo, ker se je pač Zveza Nato odločila za ožjo širitev iz svojih razlogov, mislim, da predvsem geopolitičnih razlogov. Je v Sloveniji aktivnost v zvezi s to problematiko vpadla, kar je razumljivo in to razume vsak sogovornik, vsak zahodni sogovornik. Po eni strani določeno razočaranje, ker pričakovanja niso bila izpolnjena, po drugi strani tudi razumljivo manjša aktivnost vlade in tudi političnih strank v zvezi s tem vprašanjem, ker je obstajala precejšnja negotovost v zvezi s tem kdaj bo prišlo vabilo in ali bo sploh prišlo. Izvajati ves čas intenzivno kampanijo o nečem o čemer ne vemo ali se bo zgodilo, se nam ni zdelo najbolj smiselno. Šele v zadnjih mesecih postaja realnost vabila precej večja. Zato tudi intenziviramo našo razpravo. Dajemo na mizo razloge za in proti.

Slovenija za razliko od nekaterih drugih kandidatk tudi drugače gleda na članstvo oziroma na vsa vprašanja povezana v zvezi s članstvom. Tudi mi smo v 90-ih letih dolgo časa po osamosvojitvi gledali na Evropsko unijo in tudi na zvezo Nato kot na nekaj, kamor pač moramo iti, če želimo postati demokratična država, da se bo jasno pokazalo, da nismo več na Balkanu, da nismo več v prejšnjem sistemu. Skratka, marsikdo je na to gledal po inerciji, kot neko potrdilo, češ, zdaj pa smo zahodna država oziroma smo jim blizu, nismo več tam, kjer smo bili.

V dobrih desetih letih se je situacija spremenila. Smo dobili, mislim, da precej samozavesti, smo demokratična država, tudi stabilna država, sorazmerno gospodarsko uspešna, in takšne formalne potrditve ne potrebujemo več. Zato danes gledamo na Evropsko unijo in tudi na zvezo Nato seveda po vsebini, kaj dejansko pomeni, kaj dejansko prinaša, kakšne so obveznosti, kakšne so odgovornosti, kaj pravzaprav Slovenija s tem pridobiva. Zato je pravzaprav ta razprava, ki smo jo sedaj začeli, koristna, potrebna in tudi ob pravem času. In mislim, da jo bomo v naslednjih mesecih pred in tudi po praškem vrhu do konca izpeljali, tudi zelo odgovorno in resno sprejeli našo odločitev.

Drugo vprašanje v tej zvezi oziroma moj odgovor včasih ob tem vprašanju sorazmerno nizke javne podpore v Sloveniji v primerjavi z drugimi kandidatkami je poleg pojasnjevanja situacije po madridskem vrhu obsegal tudi na nek način primerjavo s samimi Združenimi državami Amerike. V Združenih državah Amerike se močno krepi, je močno prisoten pojav izolacionizma, neke predstave, prepričanja, da Združene države Amerike ne potrebujejo zaveznikov, zlasti ne takšnih, ki so, če tako rečem, cagavi in si nimajo z njimi veliko pomagati. Zlasti ne takih zaveznikov, ki bi samo nekaj pričakovali, niso pa pripravljeni ničesar ponuditi oziroma sprejeti neke odgovornosti za varnost in stabilnost v svetu. In marsikdo v Združenih državah Amerike misli, da so ZDA same dovolj močne, da lahko rešujejo svoje probleme in probleme tega sveta. Proti takšnim pogledom se bori precejšen del tistih, mislim, da bolj svetovno razgledani del ameriške politike, ki je prepričan, da je potrebno krepiti še naprej evroatlantsko zavezništvo, sodelovanje z Evropo, pa tudi z Rusijo, kar se je sedaj izpostavilo; da si Združene države Amerike pač ne smejo in ne morejo privoščiti nekega izolacionizma, ker bi to slej ko prej udarilo nazaj in povzročilo dodatne probleme, tako njim kot vsemu svetu. In pokazalo se je v prejšnjem stoletju, ob obeh svetovnih vojnah, da kljub začetemu prepričanju Združenih držav Amerike, da lahko ohranijo nevtralnost oziroma da se ne vmešavajo v evropske ali druge spopade, da je na koncu moralo priti tudi do ameriške intervencije pravzaprav trikrat, tretjič je bilo na Balkanu, v naši bližini, torej da je moralo priti do ameriške intervencije zato, da se je situacija uredila in da je potem tako Evropa kot tudi svet spet postal bolj stabilen.

V Sloveniji, se mi zdi, da je ta naš izolacionizem tudi neke vrste izolacionizem, ampak v obratni smeri. Seveda ne izhaja iz prepričanja, da lahko sami urejamo svetovne razmere in pa sami skrbimo za svojo varnost, niti za svojo seveda, o tem nismo prepričani, povsem prepričani, glede na svojo velikost, ampak bolj iz tega, češ, Slovenija je lahko nekako, se lahko nekako izmuzne ali pa nekako izogne vsem svetovnim nevarnostim, vsem problemom in je lahko neka oaza miru, kjer ne bo niti slučajno zašel kakšen turist, terorist, kjer ni več nevarnosti za vojno ali za kakršnokoli drugačno ogrožanje. Jaz se pridružujem tistim, ki bi sicer želeli, da je tako, da ni nobene nevarnosti več za Slovenijo, vendar moram biti toliko realist in povedati, da bi bila takšna iluzija sicer lepa, vendar ni realna in bi bila preveč zavajajoča. Svet je že neštetokrat dokazal, da še ni konca vojn, ni konca konfliktov in da kadarkoli je v določenem obdobju izgledalo, kot da je to zgodovina, da je to preteklost, ki se ne more več ponoviti, pa se je spet ponovila. Če se spomnimo naše izkušnje, tisto, ki smo jo doživeli, po drugi svetovni vojni, po vseh grozotah druge svetovne vojne, je v naši prejšnji državi tudi izgledalo, kot da se to ne more nikoli več zgoditi. Pa se je zgodilo. Ravno v tisti naši skupni državi. In to v še hujši obliki. Pa čeprav je izgledalo to prej povsem, povsem nemogoče in nepredstavljivo. Zato mislim, da igranje na to, da nas nikoli več ne bo nihče ogrožal, da je lahko zelo nevarno, da je to tvegana loterija, kjer kot kljub vsemu, kot odgovoren politik in kot precej odgovoren predsednik vlade, nikakor ne morem podpreti.

Država, vsaka država, država, kot je Slovenija, se nahaja v dilemi, se nahaja točno pred tem vprašanjem. Ali je potrebno zagotavljati varnost in graditi neko varnost, neko obrambo pred možnimi grožnjami in napadi, ali ne. Druga varianta torej, ne pomeni, da pač igramo na to, da se nikoli v prihodnosti ne bo nič zgodilo. Če rečemo, da je ta druga možnost, torej da se nikoli ne bo nič zgodilo, nerealna, je potem prvo vprašanje aktualno. Torej, kljub vsemu moramo imeti obrambo, moramo kljub vsemu predvideti, da lahko, tudi če ne jutri ali morda čez deset let ali čez dvajset ali kadarkoli, spet pride do ogrožanja. In torej, če smo toliko realistični, zaradi človeške zgodovine in izkušenj, moramo biti toliko realistični, potem se moramo spet vprašati. Ali lahko takšno obrambo gradimo sami ali jo bolje, če jo gradimo skupaj z drugimi, s sorodnimi državami v nekem zavezništvu? Da bi jo gradili sami, bi nas stalo, prepričan sem, veliko več kot bi nas stalo zavezništvo v zvezi Nato. Tukaj pridemo na ta del, na to vprašanje, kolikšen delež izdatkov za obrambo v družbenem proizvodu. Lahko imamo manjše izdatke v družbenem proizvodu, pa hkrati vemo, da dejansko ne zagotavljamo svoje varnosti, da samo navidezno zagotavljamo svojo varnost, toliko da imamo neko obrambo, čeprav seveda ne takšno, da bi nas učinkovito varovala pred različnimi nevarnostmi. To je cenejša oblika variante, ampak ta ne bo zadostna. Če bi želeli, da bi bila vsaj približno resna, potem bi morali v to vložiti več kot za članstvo v zvezi Nato, več kot 2 odstotka družbenega proizvoda.

Ko je bil pred kratkim tukaj na obisku predsednik švedske vlade, je priznal, pač dajejo 3 in pol odstotka družbenega proizvoda za obrambo. Toliko stane njihova nevtralnost. Zato, ker so pač želeli vsaj približno zagotavljati svojo varnost, ker niso želeli pač tvegati, če tako rečem, imeti nepopolno, nezadostno obrambo. Celo več jih je stala v prejšnjih obdobjih, so že nekoliko znižali ta delež. Pa še vedno je torej zelo visok, v primerjavi z nami. In odkrito je dejal, ko sem mu povedal o naših dilemah, kaj bi on storil na našem mestu. Dejal je: "Da ne bi razmišljal, da bi se odločil za zvezo Nato, z ozirom na našo geopolitično situacijo, tudi zgodovinsko izkušnjo, skratka glede na naše okoliščine in glede na našo velikost seveda".

Podobno razmišljam tudi sam. Na žalost je svet še vedno preveč nevaren, preveč je vseh možnih tako fonfliktov in nevarnosti, ogrožanj, da bi se lahko država odločila, češ, od tukaj naprej pač bomo živeli v miru in bomo imeli sami takšno politiko in nihče nas ne bo ogrozil. Res je, da imajo nekatere države, v razpravah ste že oziroma so že nekateri navajali takšne primere. Recimo Avstrija, ki imajo nižji delež družbenega proizvoda za obrambo. Vendar nihče ne misli, da so ti izdatki zadostni. To izhaja iz njihovega specifičnega položaja po avstrijski državni pogodbi, vendar se tudi v teh državah začenjajo drugačne razprave. Ocene so, da bo tudi v državah, kot je Finska in verjetno pozneje tudi Švedska, diskusija o Natu vedno bolj aktualna, zlati zato, ker zavezništvo dobiva sedaj neko novo obliko. To ni več inercija iz hladne vojne, to ni več zavezništvo, ki je bilo usmerjeno proti Sovjetski zvezi, proti varšavskemu paktu, zdaj se že Rusija približuje in postaja skoraj enakovreden član zveze Nato. Torej gre za nekaj novega. Gre za očitno zvezo razvitih držav, demokratičnih držav, zato da bi zagotavljale širšo stabilnost in varnost v svetu, ampak še vedno ostaja tudi še obrambna zveza teh držav, ki sprejemajo obveznost, da bodo druga drugo ščitile, da bodo po 5. členu pogodbe o zavezništvu v primeru, da je ena država napadena, to državo tudi ščitile. In to je seveda za vsako državo obveznost, po drugi strani pa tudi tista temeljna pravica in tudi temeljna garancija, garancija varnosti.

Na tej točki je razumljivo pričakovanje, na primer, Združenih držav Amerike, da imajo zanesljive zaveznike in da bodo povabili v zavezništvo tiste, ki si tega želijo, in da dejansko ne mislijo nikogar prositi, tudi ne potrebujejo. Če smo povsem realni, ZDA ne potrebujejo Slovenije v Natu ali nekaterih drugih držav, ker naš prispevek za obrambo ZDA bo sorazmerno majhen, medtem ko je lahko prispevek ZDA za našo obrambo seveda odločilen ali več kot odločilen. Če smo povsem iskreni, smo v časih naše krize, osamosvajanja, včasih jugoslovanske krize, ko smo se čutili ogrožene, ves čas vsaj podzavestno ali pa bolj naglas računali na to, da nas bo zahod zaščitil, da nam bodo Združene države pomagale; ves čas smo na nek način računali na to. In dejansko so Združene države Amerike intervenirale potem na Balkanu in zaustavile vojno potem, ko Evropa tega ni bila v stanju storiti. In zavezništvo se je pokazalo učinkovito in zagotovilo našo varnost. Zaradi tiste intervencije se mi danes v Sloveniji čutimo bolj varne in imamo zato občutek, češ, saj smo tako varni, da nikogar ne potrebujemo, da ne potrebujemo zveze Nato. Ta zveza Nato nam je zagotovila tudi varnost s svojimi intervencijami v prejšnjem desetletju na Balkanu. In sile zveze Nato so še vedno na Balkanu in zaradi tega je naša varnost danes večja, kot bi bila brez te prisotnosti. Tako da mi imamo že zgodovinske razloge tudi za vključitev v zvezo Nato, mi smo že bili prejemniki varnosti s strani zveze Nato.

Prepričan sem, da bomo v naslednjih mesecih v bolj intenzivni razpravi, ko bomo tudi našim državljanom pojasnjevali razloge za vključitev v zvezo Nato, zagotovili tudi večjo in dovolj veliko javno podporo za takšno odločitev. Prepričan sem, da bi jo že danes, če bi se danes odločili za referendum in jasno postavili za kako pomembno in dolgoročno strateško odločitev gre. Prepričan sem, da bo tako tudi čez nekaj mesecev ali čez leto dni, kadarkoli bo pač do tega prišlo. Če vam moram reči, da seveda temeljna odločitev je v rokah državnega zbora. Državni zbor ima mandat državljanov, volivcev, da se v takšnih odločitvah izreče in da sprejme takšne odločitve. To je dejstvo.

Torej, če na koncu še enkrat ponovim stališča vlade do referenduma je takšno kot je bilo že prej povedano. Vlada mislim, da pred Prago, pred vrhom v Pragi referendum nikakor ni potreben, da nimamo še dovolj elementov, da je potrebno počakati na vrh v Pragi. Že sama izkušnja z Madridskim vrhom nam jasno kaže, da pravzaprav 100% gotovosti ni prej, bilo bi povsem nesmiselno o nečem o tem se odločati in brez da bi bili znani vsi elementi. Navsezadnje se tudi sam koncept Zveze Nata oblikuje dokončno. Sedaj v zadnjih mesecih je dobil dodatno diknamiko, tako vprašanje odnosa z Rusijo na eni strani, kot tudi do vprašanja zavezništva na sploh in seveda tudi sprejemanja novih članic novih držav. Hvala lepa.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa vam, gospod predsednik vlade. Sedaj so na vrsti predstavitve stališč poslanskih skupin. Rad bi vas obvestil, da sem prejel naslednje prijave za predstavitev stališč: kolega Maršič bo prestavil stališče poslanske skupine LDS, kolega Potrč poslanske skupine ZLSD, kolega Podobnik poslanske skupine SLS, kolega Jelinčič poslanske skupine SNS in kolega Janša poslanske skupine SDS. Imamo prav tako precej prijav za predstavitve stališč posameznih kolegic in kolegov. Zato bi povabil vodje poslanskih skupin, če se lahko posvetujejo s svojimi kolegicami in kolegi ali bi bili ob 18. uri pripravljeni proceduralni predlog to točko zaključimo in razprave ne prenesejo na jutrišnji oziroma naslednje dni. Prijavil se je tudi kolega Pohorec za poslansko skupino Desus. Tako, sedaj gremo na predstavitev poslanskih skupin. Kolega Maršič imate besedo za predstavitev stališča poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije. Izvolite.

DORIJAN MARŠIČ: Hvala lepa za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovani predsednik države gospod Kučan, spoštovani predsednik vlade gospod dr. Drnovšek, spoštovana ministra, cenjene kolegice in kolegi! Dovolite mi, da predstavim stališče poslanske skupine LDS o predlogu za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju Republike Slovenije v Nato.

Javnomnenjska podpora vstopanja Slovenje v Nato je v zadnjem času slaba, vsekakor ne taka kot si jo želimo. Morda predvsem zato, ker smo v preteklih letih doživeli že eno zavrnitev, ter po drugi strani prepričanosti na vseh, da ta podpora ne bo skopnela. Predvsem v zadnjem letu se je začela širša, mi menimo legitimna razprava tik pred novim povabilo in naši državljani ter javnost postavljajo suptilna, vendar konkretna vprašanja, ki se nanašajo predvsem na stroške vstopa in reforme obrambnega sistema, obveznosti do udeležbe v operacijah izven države ter angažiranje naših vojakov v kontekstu zveze, vprašanje v zvezi z dejansko ogroženostjo Slovenije, principi odločanja znotraj zveze, izbira med Natom in skupno evropsko varnostno in obrambno politiko znotraj Evropske unije. V burnih javnofinančnih časih, v kateri se naša država nahaja, se seveda glas tistih, ki so bolj, recimo v navednicah, za maslo, kot za puške, še posebej njihovi argumenti, ki jih včasih uporabljajo v obliki pompoznih, netočnih in zavajajočih podatkov, včasih pa tudi z argumenti, ki s problematiko nacionalne varnosti nimajo nikakršnih povezav, tehtne in konkretni podatki v zvezi z našim vključevanjem, velikokrat padejo v nič. Verjetno bo še časa, da se bodo poleg predsednika vlade, predsednika države, ministrstva za obrambo republike Slovenije, ministrstva za zunanje zadeve in nekaterih poslancev in poslanskih skupin, v bodočo razpravo vključijo tudi konkretneje ministrstvo za gospodarstvo, ki bi lahko posredovalo podatke o ekonomskih učinkih o vstopa, s primerjavo položaja tujih investicij in gospodarske rasti novih članic Nata - Češke, Poljske in Madžarske pred in po vstopu v zvezo, ministrstvo za finance s točnimi podatki in izračuni stroškov, ministrstvo za notranje zadeve s predstavitvijo učinkov sodelovanja z obveščevalnimi službami ter zatiranje mednarodnega terorizma in kriminala, prav tako ministrstvo za šolstvo in znanost glede možnosti sodelovanja, izmenjave izkušenj in znanja znanstvenikov in ekspertov v okviru forumov zveze, ki se ne nanaša samo na obrambno sfero. V razpravo se bo imel čas vključiti tudi ministrstvo za zdravje, ki bi lahko pripomoglo k informaciji, kaj zveza nudi na področju razvoja katastrofne medicine, uporabne v primeru tudi nesreč velikih razsežnosti. Vključi se lahko tudi uprava za zaščito in reševanje, ki bi lahko podale informacije, kaj Nato nudi na področju civilne obrambe, civilne zaščite in koordinacije humanitarne pomoči v sodelovanju z Organizacijo združenih narodov. Tu so primeri sodelovanja Nata s svojimi kapacitetami v begunski krizi na Kosovu, Albaniji, Makedoniji, poplavah v Ukrajini, potresih v Turčiji, Grčiji, požari na Hrvaškem.

Vse preveč je v javnosti prisotno stališče, da se za širitev Nata zavzema zgolj ena izmed držav članic, zaradi širjenja lastnega političnega, gospodarskega vpliva v Natu, predvsem pa v novih državah članicah. Kaj pa druge države? Evropske članice Nata. Ali one le vegetirajo in čakajo na dokončno odločitev ene države. Nasprotno. Vlade in predvsem pa tudi parlamentarci vseh držav članic Nata podpirajo nadaljnjo širitev. Zato jim ne zadostuje, zato jim zadostuje, da najvišji predstavniki držav povabijo nove članice na podlagi soglasnega sporazuma in to je pričakovano v Pragi. To močno širitev, podporo širitvi je čutiti tudi v Vilniuški, Ottavski in osnutku Sofijske izjave parlamentarcev držav članic Nata. Vsi se strinjajo, da imajo v odsotnosti neposredne ogroženosti Nata širitev dominanten politični motiv, utemeljen skozi projekcijo o varnosti in stabilnosti v vsej evroatlantski regiji. Nato v tej funkciji lahko deluje kot forum demokracij ter koordinator vojaških in varnostnih aktivnosti.

Ob omenjenem skupnem interesu držav, da nas povabijo, v kolikor smo za to pripravljeni in zmoremo in želimo prispevati k skupni varnosti, bi se nam zdel referendum pred povabilom udarec v obraz tem državam tudi zato, ker same nimajo namena odločiti o slovenskem vstopu na lastnih referendumih. To bi bil precedens v zgodovini širitve zavezništva, ki bi nas prav gotovo zaznamoval.

Da so strastna nasprotovanja in dileme o vstopu, bolj odraz želje po zapolnitvi vrzeli v mnenjskem prostoru in odziva na dnevno politiko kot pa konsistentnih političnih odločitev, kaže tudi naslednje dejstvo. Sprejeli smo resolucijo o strategiji nacionalne varnosti in sicer brez glasu proti. Od 49 prisotnih, jih je 47 za in 2, ki nista glasovala. Od Stranke mladih Slovenije, predlagatelju tega referenduma, ki je do danes trdilo, da stališča o Natu nima, je 1 glasoval za, 2 se je vzdržal, 2 sta pa bila odsotna.

Že v uvodu resolucije pa piše, da Republika Slovenija želi zagotoviti svoj temeljni varnostni interes tudi v okviru članstva v Evropski uniji in Nato. V nadaljevanju pa, da med temeljnimi vrednotami, ki jih zagotavlja zunanja politika Republike Slovenije, je tudi varen položaj v mednarodni skupnosti, ki ga namerava Republika Slovenija zagotavljati v s članstvom v Natu. Uresničevanje tega nacionalnega interesa zahteva, da se Republika Slovenija aktivno in vsestransko pripravlja na prevzem zavezniških nalog s pomočjo akcijskega načrta za članstvo in partnerstvo za mir.

Z graditvijo lastnih oboroženih sil ter z ustreznimi zunanjimi političnimi odločitvami se Republika Slovenija utrjuje svoj položaj bodoče članice Nato. Še posebej pomembna in aktivna vloga in sodelovanje Republike Slovenije z Nato pri prizadevanjih za odpravo kriznih žarišč v jugovzhodni Evropi. Kot članica zveze Nato in Evropske unije, bo Republika Slovenija okrepila svoje delovanje na lastnem znanstveno tehnološkem razvoju in ga povezala ter še okrepila s sodelovanjem s partnerskimi državami.

V kolikor je kdo v državnem zboru spremenil mnenje, potem ima vso možnost vložiti pobudo za spremembo temeljnega dokumenta nacionalne varnosti, ki smo ga s polno zavestjo sprejeli v tem mandatu. Odločitev o referendumu je seveda absolutno notranja zadeva Republike Slovenije in njenih državljanov. Tu ni potrebno izgubljati besed, o kakršnihkolih pritiskih te ali one države o tem kdaj in kako naj referendum izpeljemo. Vendar pa je dejstvo, da bi kakršenkoli referendumski rezultat pred pričakovanjem povabila, pa četudi s pozitivnim rezultat, pri odločanju držav članic o našem vstopu, škodoval. Tisti, ki se zavzemajo za referendum pred zasedanjem v Pragi in to so predvsem zastopniki vstopa, se tega zavedajo in zato na njem vztrajajo.

V poslanski skupini LDS iz navedenih razlogov, v naši, ne bomo podprli predloge za razpis posvetovalnega referenduma vključitve Republike Slovenije v Nato. V naši poslanski skupini se zavzemamo za to, da morebitni referendum opravimo po povabilu v Pragi in pred začetkom pogajanj o pristopnih protokolih. Medtem pa je dovolj časa, da se opravi nadaljnja poglobljena razprava, predvsem pa umirijo strasti, da se bodo naši državljani lahko odločali na podlagi dejstev, ne pa čustev. Hvala lepa.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa vam, kolega Maršič. Naslednje stališče, stališče poslanske skupine združene liste socialnih demokratov bo predstavil kolega Miran Potrč, za njim bom dal besedo kolegu Podobniku. Prosim, kolega Potrč.

MIRAN POTRČ: Spoštovani gospod predsednik države Milan Kučan, spoštovani predsednik vlade, ministri, predsednik ter kolegice in kolegi! Združena socialnih demokratov podpira opredelitev, da se morajo o vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato opredeliti državljanke in državljani na referendumu, toda na referendumu, ki je zavezujoče narave. Na referendumu, katerega odločitev morajo tudi formalno pravno kasneje spoštovati vsi organi v Republiki Sloveniji. Zato večina poslank in poslancev združene liste socialnih demokratov ne podpira predloga štirih poslancev Stranke mladih Slovenije, da naj se razpiše posvetovalni referendum o vključevanju Republike Slovenije v Nato. Posvetovalni referendum ima namreč po zakonu le posvetovalni značaj, če poenostavim, je uradno organizirana anketa javnega mnenja, pri kateri lahko sodelujejo na organiziran način vse občanke in občani Slovenije.

Zagovorniki in nasprotniki vključitve Republike Slovenije v Nato so si edini, da gre za eno od pomembnejših strateških odločitev z dolgoročnimi posledicami. Če je tako, bi morali soglašati, da se strateške in dolgoročne odločitve ne morejo in ne smejo sprejemati brez vsestranske skrbne priprave, glede postopkov odločanja, glede vsebinskih vidikov in glede posledic odločitve. V združeni listi socialnih demokratov ocenjujemo, da stanje danes še ni takšno. Za to je deloma sokriva tudi uradna politika, ki temu vprašanju do pred kratkim ni posvečala posebne pozornosti; morda je tiho upala, da le ne bo potreben referendum oziroma da bodo državljanke in državljane prepričale že samovoljne izjave za Nato. Ko pa so nasprotniki Nata postajali glasnejši, pa je namesto z argumentiranim pojasnjevanjem razlogov za vstop v Nato začela reagirati nervozno, celo negativno ocenjevati takšna stališča in celo posumiti v možnost, da se jih sploh postavlja. Toda ne glede na razloge, zakaj je tako, je nesporno, da za odgovorno odločanje državljank in državljanov še niso ustvarjeni potrebni pogoji. Za nas v združeni listi socialnih demokratov pa je odločanje na referendumu resen in odgovoren institut neposredne demokracije. Neodgovorna uporaba tega instituta ni prispevek k demokraciji. Ob tako pomembnem in strateškem vprašanju bi bilo tako ravnanje ne le neodgovorno, bilo bi lahko celo škodljivo za državo, njen mednarodni položaj in ugled in njen bodoči razvoj, s tem pa tudi za vse državljanke in državljane Slovenije. Kdor želi odgovorno odločanje, ga mora tudi odgovorno pripraviti.

In končno, vendar nikakor ne najmanj pomembno. Združena lista socialnih Demokratov se je na svojemu kongresu v Kopru odločila za podporo vključitve Slovenije v Nato. To odločitev je potrdila tudi na zadnji konferenci na Otočcu. Po večinskem prepričanju v Združeni listi socialnih demokratov se naj, za to na referendumu odloča o vključevanju Nato na podlagi pripravljene odločitve o povabilu v članstvo, na podlagi pripravljene mednarodne pogodbe, ko bodo nesporno znani tudi vsi pogoji ugodnosti in obveznosti naše vključitve v Nato. V to in v tako aktivnost se bo odgovorno in angažirano vključila tudi Združena lista socialnih demokratov.

Za tako aktivnost je velika večina političnih strank. Ob tem se sproti ugotavlja tudi odnos javnosti, ki se je tudi glede na naš skupni angažma spreminja. Za nadaljevanje aktivnosti v državi, torej ta moment referenduma ne potrebujemo razen, če bi morda predlagatelji želeli rezultat, ki bi državnim organom in večini slovenske politike odsvetoval nadaljnje sodelovanje z Natom ali ki bi želel Natu poslati politično sporočilo naj nas ne povabi. Taka odločitev je sicer mogoča, vendar ne sme biti prekrita preko načelnega stališča o nujnosti odločanja državljank in državljanov. Morala bi biti tem vsem nam jasno sporočena, da bi vedeli o čem in s kakšno odgovornostjo se odločamo. V Združeni listi socialnih demokratov, torej menimo, da vsi resni, objektivni razlogi govorijo proti podpori predlaganemu, toda slabo pripravljenemu predhodnemu zakonodajnemu referendumu. Menimo pa, da predlog o katerem danes odločamo in tudi druge razprave o vprašanju vključevanja Slovenije v Nato zahtevajo od vlade, pa tudi vseh državnih organov jasen program objektivno predstavitev vseh vprašanj in dilem, vseh učinkov in posledic, strpno argumentiranje, ne pa nervozno nasprotovanje, ko se postavljajo vprašanja in izražajo pomisleki.

Ta program mora biti jasno, ta program mora jasno in nedvoumno vključevati tudi priprave za referendum, čas njegove izvedene in nesporno odločitev zanj. Odgovorna politika si ne sme več dovoliti, da bi bila nepripravljena na kakršnekoli predloge podane tudi zgolj, zaradi strankarske promocije ali v cilju predvolilnih notranjih političnih interesov. Slovenska politična stena in čas v katerem tečejo te razprave, takih dejanj ne izključujeta, terjata pa odgovorno priprave nanje. Naj zaključim.

Večina poslank in poslancev Združene liste socialdemokratov predloga predhodnega zakonodajnega referenduma o vključevanju Republike Slovenije v Zvezo Nato ne bo podprla. Pričakuje pa od vlade jasne program obveščanja javnosti o vseh vidikih članstva Slovenije v Natu, jasno opredelitev za referendum o vključitvi Slovenije v Nato in jasno opredelitev kdaj in po kakšnem postopku, ter pod kakšnimi pogoji bo ta referendum opravljen. Hvala lepa.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa vam, kolega Potrč. Stališče poslanske skupine Slovenske ljudske stranke bo predstavil kolega Janez Podobnik. Dajem vam besedo, prosim.

JANEZ PODOBNIK: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani predsednik države, ministri! Kolegice in kolegi! Današnja točka dnevnega reda je široka točka, ima več dimenzij. Osnovno vprašanje je odnos poslancev in poslank do predloga za predhodni posvetovalni referendum. Istočasno pa tudi glede na intonacijo spoštovanih uvodničarjev ponovna priložnost ali izziv, da se slovenska politika opredeli do Nata. In po našem mnenju je še ena dimenzija, ki je bila hote ali nehote že prisotna pri vseh nastopih. Kakšna je odgovornost slovenske politike do tega vprašanja? Najprej načelno stališče.

Slovenska ljudska stranka ostaja zavezana odločitvam, ki jih je tudi ta državni zbor že sprejel. Na primer leta 97 je v svojem sklepu ko je obravnaval vključevanje Slovenije v polnopravno članstvo v Zvezo Nato sprejel sklep, ki se je glasil: Državni zbor Republike Slovenije je v skladu z dosedanjimi stališči še posebej s sklepi državnega zbora, z dne 11. aprila 1996, in skupno izjavo parlamentarnih strank v podporo slovenskemu vključevanju v Zvezo Nato, z dne 17. aprila 1997, ponovno potrjuje, da je članstvo v Natu prioritetni in strateški cilj Republike Slovenije. Vse povedano. Naša stranka stoji na tem stališču. O vprašanju predhodnega posvetovalnega referenduma je bilo že veliko rečeno. Argumentacije so bile podane. V poslanski skupini sledimo predlogu odbora, predsednika vlade, vladi, da je edino smiseln čas za referendum po povabilu. Ob tem pa smo odprti in z vso pozornostjo želimo opozoriti na pomen današnje razprave, ki je tudi prek slovenske televizije jo prenaša do vseh Slovenk in Slovencev in naših državljanov in državljank.

Ta razprava naj odpre to vprašanje, naj bo odprta, naj bo dialoška. Najverjetneje se vam bo zgodil paradoks, ki je eden ključnih paradoksov slovenske politike. V vseh verodostojnih raziskavah skoraj polovica pravi, da niso za Nato, v državnem zboru pa skoraj vsi pravijo, da so za Nato. Verodostojnost v politiki se kaže v tem, da je državni zbor presečišče hotenj in pričakovanj ljudi. Ali bomo danes slišali tisto slabo polovico glasov, ki pravijo, da imajo pomisleke. Jaz sem prepričan in poslanska skupina tudi, da je tudi ta razprava priložnost, da se to stori na način, da se o vseh vprašanjih odprto govori in seveda, da se argumentira vse možne pomisleke. Ko smo se pripravljali na to razpravo, smo tudi zaprosili raziskovalni sektor in smo povprašali, naj nam povedo v državnem zboru, kakšna je informacija glede referenduma glede članstva v Natu v dveh evropskih državah, kjer so to storili. Raziskovalni sektor je ljubeznivo odgovoril in nam dal podatke za Španijo in Madžarsko.

Madžarska najprej, kratka kronologija: Povabilo na pričetek pristopnih pogovorov 8.7.1997, referendum se je zgodil 16.11.1997. Vprašanje se je glasilo, "ali se strinjate, da naj Madžarska zagotovi svojo varnost s pridružitvijo Natu". Referendum je imel tak rezultat: 85,4 za, 14,6 proti. Nato je parlament 9.2.1999, to je njihova narodna skupščina, z veliko večino podprl vključitev v zvezo Nato, sprejem je bil 12.3.1999. Torej, na Madžarskem je bil izveden pred vstopom v Nato. Referendum je razpisal parlament. Nanašal se je na obljubo iz preteklosti, ko je parlament zavrnil razpis referenduma, ki so ga zahtevali nasprotniki Nata, tako imenovana "antinato grupa". Referendum je bil nekaj posebnega, namreč nobena parlamentarna stranka ni nasprotovala članstvu v Natu in je bila ta tema deležna malo medijske pozornosti. Dejansko je imel referendum priokus plebiscita. Prejšnja zavrnitev parlamenta za razpis referenduma leta 1995 na pobudo skupin, ki so vstopu v Nato nasprotovale, je imela za neizogibno posledico sklic referenduma v trenutku, ko je večina volivcev mislila, da je o tem vprašanju že odločeno. Vendar je parlament dalj časa okleval, preden je pristal na to, da je referendum zavezujoč, očitno zaradi strahu pred negativnim izidom.

To je torej primer Madžarske, in sedaj še primer Španije. Oktobra 1981 je bil v parlamentu podprt predlog za priključitev Španije v Nato. Španijo so v Nato sprejeli maja 1982. 12.3.1986, torej po štirih letih, je ministrski predsednik organiziral referendum, kjer so volivci podprli nadaljnje članstvo Španije v zvezi, brez sodelovanja v vojaškem sestavu. Rezultat referenduma: 52,2 za, 39,8 proti. V Španiji je bil torej referendum izveden po tem, ko je bila Španija že članica Nata.

Primera sta lahko samo delno v pomoč pri nekaterih naših dilemah. V poslanski skupini ocenjujemo, ponovno, kot sem že povedal, da je bil premislek odbora, vlade, pravilen in podpiramo torej odločitev, da se naše državljanke in državljane povpraša o članstvu Slovenije v Natu po povabilu.

V poslanski skupini smo prepričani, da se pri argumentih za ali proti premalo poudarja ekonomski interes. Zelo respektiramo nekatere druge dileme, morda tudi strahove, ampak prepričani smo, da bi se jih ob dobro pripravljenih odgovorih s strani pristojnih resorjev, še posebej resorja za gospodarstvo in tudi obrambo, lahko uspešno argumentiralo v nasprotni smeri. Prepričani smo, da ima slovenska vlada še veliko rezerve, da uveljavi enega od osnovnih gospodarskih konceptov, če smemo temu tako reči, ki velja delno tudi med članicami Nata, in ta koncept so protidobave. To je koncept, ki bi bil dober tako za slovensko gospodarstvo kot tudi za slovenske davkoplačevalce. V sferi industrije, ki se ukvarja z informacijsko tehnologijo, pa v poslanski skupini vidimo tisto možno področje, ki bi aktivno podpirala vstop Slovenije v Nato. Slovenska podjetja mnoga so na svetovni ravni prav na področju informacijske tehnologije. Če se bodo bolj aktivno vključila, zaradi njihovega gospodarskega interesa, smo prepričani, da bodo s tem nagovorili tudi mlade, ki bodo te argumente zelo resno sprejeli.

Če je za slovensko prebivalstvo v zadnjem času retorika, ki včasih spominja na to, da je militaristična in ta retorika je spremljala medijski vidik ameriško zavezniških aktivnosti v vojni proti terorizmu in je manj dopadljiva, pa je potrebno priznati, da je tudi to del svetovne realnosti. In to je tista realnost, ki nas utrjuje v prepričanju, da je za države kot je Slovenija, potrebno, da smo del integracije razvitega sveta. In ne osamljeni otok izven njih.

Uveljavljanje slovenskih nacionalnih, pa tudi političnih interesov, je že do sedaj bil mnogo bolj učinkovit, z našim delovanjem znotraj oziroma ko smo na poti v te integracije. Prispevek Slovenije je vedno bolj viden in spoštovan, tako na področju jugovzhodne Evrope kot konec koncev tudi v dialogu med Rusijo in zahodnimi integracijami. Na tem mestu bi poudarili, da so bili prvi stiki na vrhu med Slovenijo in Rusijo, zastavljeni tudi po parlamentarni ravni, kjer smo odkrito in povsem brez dlake na jeziku, izmenjavali naša stališča o Natu. Kajti prav Slovenija je predstavljala točko, kjer Rusija ni izražala nobenega eksplicitnega nasprotovanja glede širitve Nato. Kar je na nek način tudi privedlo do prvega srečanja na vrhu med predsednikom ZDA in Rusije, prav v Sloveniji.

In rezultati otoplitve odnosov med Rusijo in Natom, pravzaprav vodijo točno v tisto politično smer, ki jo zagovarja tudi Slovenija, k popuščanju nasprotij med velikimi in k tesnejšemu evropskemu sodelovanju. O drži izolacionizma je delno prej v svojem nastopu govoril predsednik vlade. Prepričani smo, da izolacionizem nima racionalne argumentacije, če pogledamo pozicioniranje slovenske države na svetovni in evropski sceni. Ostaja dejstvo, da sta tako Nato kot tudi EU, ampak danes govorimo o Natu, najvplivnejši in najmočnejši, tako gospodarski, politični kot obrambni integraciji. In priznati moramo, da ob slovenski geografski poziciji, si težko zamišljamo uspešen razvoj slovenske države, gospodarstva in njene vključenosti v, tudi evropsko raven izobraževanja in osebnega razvoja državljanov, če se ne vključimo v te večje evropske in globalne prostore.

Spraševanje o podpori državljanov, glede vključitve v Nato in naš nekoliko zaskrbljujoč pogled na slovensko javno mnenje, ki ga moramo v celoti rešpektirati, pa nam odpira vprašanje kakšen je odnos slovenskih volivk in volivcev do ljudi, ki jih predstavljajo v parlamentu, v vladi, na mestu predsednika države, tudi na vseh funkcijah. To vprašanje si moramo zastaviti tukaj in zdaj.

V gradivu vlade za današnjo sejo, ki je kratek povzetek vseh aktivnosti in je povsem primerno, se je na koncu zgodil droben spodrsljaj, ki pa je lahko zelo neprijeten. Na koncu piše, da morata državni zbor in vlada postoriti nekatere važne naloge in med temi naj bi bilo tudi koordinirano nastopanje poslancev državnega zbora v mednarodni skupnosti in v dvostranskih stikih, zaradi podpore in postopkov, ki so potrebni za članstvo republike Slovenije v Natu. Na vseh srečanjih v tujini, kjerkoli sem imel možnost, sem vedno zastopal in argumentiral in utemeljeval potrebo Slovenije, da vstopi v Nato. Toda, kolegice in kolegi, bistvo parlamentarnega sistema je v tem, da se pusti, da poslanci mislijo tako, kot menijo, da je prav in kot so jim dali volivci mandat. Poslanci državnega zbora lahko, kjerkoli so, odgovorno, toda povsem avtonomno zastopajo stališča, tudi ko nastopajo po svetu. To mnenje vlade ocenjujemo kot spodrsljaj.

Bilo je postavljeno vprašanje, da se je pomembno, da se politiki in parlamentarne stranke opredelimo do vstopa Slovenije v Nato. Spoštovane kolegice in kolegi, ali se vam zdi, da je to ključno vprašanje? Ali se vam zdi, da slovenski volivec in volivka, državljan in državljanka poslušata in na njih ključno odloča, kaj o teh vprašanjih menijo predsedniki parlamentarnih strank, predsednik vlade, predsednik države, poslanci, izgleda, da ne. Kaj je narobe? To je po našem mnenju ključno vprašanje in vprašanje kratkega stika, ki se je zgodil med ljudstvom in politiko. Nenavadnost je v tem, kot mi je pred kratkim povedal znani slovenski sociolog, da bi se lahko zgodila nenavadnost, da ko bi se državljanke in državljani odločali na referendumu za vstop v Nato, kakršnekoli narave bi že bil, recimo, da bi večina glasovala proti, jaz osebno menim, da ne bi, da bi pri tej svoji odločitvi imelo pomembno vlogo tudi njihovo nestrinjanje z delovanjem slovenske oblasti, vlade, parlamenta in vseh institucij. Po dvanajstih letih samostojne slovenske države so mnogi zelo razočarani s funkcioniranjem slovenske države in njene oblasti na vseh ravneh. To se pravi, na tem mestu je potrebno ponovno, samokritično ugotoviti, da ljudstvo mora dobiti odgovore na vprašanja, ki jih imajo, izraz ljudstvo sem namerno uporabil, da moramo na vse njihove pomisleke, ki jih imajo, odgovarjati potrpežljivo, iz dneva v dan, iz tedna v teden, ne samopašno, ne arogantno, pač pa odprto, dialoško in predvsem spoštljivo. In to je po našem mnenju ključna pot, da bomo, kot pričakujemo tudi v naši stranki, letos novembra dobili povabilo v Pragi in nato najverjetneje po prvih mesecih prihodnjega leta, ko bomo izpogajali in se dogovorili o vstopu v Nato, o tem tudi povprašal naše državljanke in državljane na referendumu in takrat tudi dobili mandat, da Slovenija v Nato vstopi. Hvala lepa.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa vam, kolega Podobnik. Zdaj vabim k besedi kolega Zmaga Jelinčiča, ki bo predstavil stališče poslanske skupine slovenske nacionalne stranke. Za njim bo dobil besedo kolega Janša. Prosim, kolega Jelinčič, imate besedo.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI: Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Najprej prav lep pozdrav gospodu predsedniku republike in vsem ostalim članom vlade ter kolegicam in kolegom! Danes pravzaprav razpravljamo o tem, kdaj naj bi bil referendum, ali pred vstopom v Nato oziroma pred povabilom v Nato ali po povabilu v Nato. In vendar je vlada Republike Slovenije izkoristila ta trenutek za promocijo svojih lastnih stališč. Ob promociji ni odgovorila na niti eno vprašanje, ki se poraja v slovenski javnosti; niti z eno besedo ni navedla stroškov, niti z eno besedo ni povedala, koliko tujih sil bomo imeli v Sloveniji, niti z eno besedo ni povedala, katera letališča bodo zaprta za civilni ali športni promet, niti z eno besedo ni povedala, katere ceste bodo lahko Natove sile uporabljale za svoje prehode z enega konca Slovenije na drugega oziroma iz ene Natove države v drugo Natovo državo oziroma iz Natovega zaledja v jugovzhodno Evropo.

Nič ni bilo rečenega o stroških, nič ni bilo povedanega o tem, kaj bo Slovenija profitirala od Nata. Zakaj ne? Zato, ker ne bo nič profitirala, ker bo izgubila, poleg lastne samostojnosti bo izgubila celo vrsto slovenskih industrijskih obratov, ki bodo zaradi tega, ker bomo morali prevzemati ameriško tehnologijo, ameriško orožje, ameriška transportna sredstva, bomo mi to lahko zaprli.

Kot primer naj navedem, da je slovenska vlada kupila ameriške avtomobile "humvey", za katere je norveška vlada ugotovila, da so popolnoma neustrezni za gozdne terene in popolnoma neustrezni za vožnjo po gozdnih poteh, ki so precej ožje od ameriških puščavskih predelov, in tudi po naših poteh se ta vozila ne morejo kretati na ustrezen, bi rekel, vojaški način. In vlada je uspešno prikrila nesrečo, ki se je zgodila na Zaplani, ko se je to slavno vozilo tako rekoč sesulo; da ne bi govoril o vseh ostalih napakah, ki jih to vozilo ima. Pred časom smo obnovili celo vrsto tankov T-55 in jih posodobili. Za vsako posodobitev smo porabili približno milijon mark, takratnih, še malo več. Zadnje poročilo z zasedanja v Bruslju govori, da so ti tanki zastareli, neustrezni, tako rekoč stara šara, in da z njimi ne bomo imeli kaj početi, samo stran jih bomo lahko vrgli, morda bo tu in tam kakšen ta tank prišel v kakšnega od vojaških muzejev, vendar v tistih muzejih so že takšni tanki iz Bolgarije, iz Romunije in Sovjetske zveze, bivše.

Naprej isto poročilo govori o slovenskih letalskih silah. Imamo pilatuse ..., kot nekaka vmesna letala med propelerskimi in reakcijskimi tudi ta letala bodo lahko uporabljena po tem poročilu zgolj z tako imenovano "folklorno letenje" v Sloveniji, da Slovenci pač ne bi pozabili, da smo bili eni od pionirjev letalstva, drugega pa nam ne bodo dali. Helikopterje nam bodo poskušali vriniti stare Bellove(?) helikopterje, ki jih niti ne proizvajajo v Ameriki, ampak jih po licenci proizvajajo kanadske firme. In še te avione bomo kupili stare.

Morda nam bodo vsilili tudi kakšne stare F-16 na enak način, kot so to vsilili eni od Baltskih držav, ki je pravzaprav že parafirala sporazum med obrambnim ministrom te dežele in obrambnim ministrom Belgije. O nakupu belgijskih letal F-16, pa so morali zaradi telefonskega poziva iz Amerike takoj prekiniti to pogodbo in kupiti ta letala oziroma bodo morali kupiti ta letala od Američanov.

Na enaki način se nam bo tudi v Sloveniji dogajalo vse skupaj. Še en primer, ko je - v Talinu so potrebovali posodobiti civilno letališče. Na razpis se je javilo pet firm med njimi tudi ena ameriška, zmagala je na razpisu francoska firma, ameriška je bila šele četrta. Zopet po telefonskem pozivu iz Amerike so morali razpis razveljaviti in sprejeti dobavitelja iz Združenih držav Amerike, in to vse v imenu Nata, in to vse pod grožnjo, če ne boste tega naredili, vas pač ne bomo sprejeli v Nato.

In če vzamemo problematiko, ki se pojavlja na Češkem, na Poljskem in na Madžarskem ravno, zaradi finančnih sredstev, ki jih potrebuje in zahteva Nato lahko vidimo, da so to grozljivi stroški. Tako Čehi, kot Poljaki in Madžari so razočarani nad Natom. Ne nudi jim nobene večje varnosti, kajti varnost v današnjem času je nekaj drugega, kot to, kar nudi nato.

Dejstvo je, da Nato oziroma Združene države Amerike same priznavajo, da je organizacija Nato 70% gospodarska organizacija in samo 30% vojaška organizacija. Z drugimi besedami Združene države Amerike preko te organizacije vsiljujejo svojo tehnologijo.

Pred časom, nekaj dni nazaj, sem prisestvoval enemu od zasedanj obrambnega odbora skupščine zahodne EU, kjer smo razpravljali tudi o tem. Evropa ni zadovoljna z Natom. Evropa se zaveda nevarnosti, ki jo Združene države pod firmo Nata pač predstavljajo za evropsko industrijo, za evropski razvoj in za evropske gospodarske subjekte. Kako Amerika v imenu Nata terorizira dobesedno evropske firme je evidentno ko so Američan, ko je firma Boeing prek vojaških špijonskih satelitov špijunirala civilne evropske proizvajalce letal Airbusa do te mere in dobila take podatke, da so potem Kitajcem prodali Boeinge in ne Airbusov. Gre za zlorabo vojaških obveščevalnih metod na civilnem področju in seveda nikomur nič. Zato se Evropa zaveda te nevernosti in ne popušča. Vendar pa je vedno in povsod možnost, da se najdejo države, ki predvsem zaradi določene politične "vrhuške", ki bi ji zelo pasalo vstopiti v to organizacijo in zasesti določene politične položaje v okviru te organizacije, da bi pač ti gospodje dobili svoje stolčke, po domače rečeno, in da bi na ta način, da so, da bodo in da delajo vse, da bi svojo domovino, seveda, se dvomim, če jo jemljejo kot svojo domovino, da bi to domovino pripeljali v okrilje neke vojaške zveze. Slovenija je pred časom že podpisala sporazum po katerem smo dovolili enotam Nato pakta pod nazivom Sfor, Ifor in podobno prehod prek slovenskega ozemlja.

Ti dokumenti so bili enaki kot so jih podpisale države, ki so bile takrat v vojni, identične dokument so podpisali Bosanci, identičnega Makedonci in identičnega Hrvatje, vendar Hrvatje kasneje od Slovencev. Ta dokument pravi oziroma je pravil, da tem enotam, ki prečkajo Slovenijo ni potrebno plačevati nobenih pristojbin za uporabo cest, železnic, pristanišč, letališč. V tem dokumentu piše, da nihče od pripadnikov teh sil oziroma enot ne bo odgovarjal pred slovenskim sodnikom za kakršnokoli dejanje. V tem sporazumu piše, da ti pripadniki enot ne bodo mogli biti niti aretirani s strani slovenske policije, ampak jih bodo lahko aretirali samo varnostni organi teh sil. To je samo nekaj razmislekov o tej zadevi. In mi smo to podpisali.

In ko govorimo o izolicianizmu, ki ga tako rada slovenska vlada vleče na plano, bi jo vprašal kaj bo potem rekla o Avstriji, ki ni v Natu in tudi ne namerava iti v Nato. Mislim, da ni zaradi tega Avstrija nič manj varna, da zaradi tega Avstrija ni izgubila na svojih resursih, celo nasprotno. Industrijski resursi so se ohranili in obdržali so velik del suverenosti, ki jo bomo mi, če bomo vstopili, jaz upam, da se bodo ljudje odločili proti, da bomo mi te resurse dejansko izgubili. Izgubili bomo velik del suverenosti, vendar pa nekaterih, v slovenskih političnih krogih, ni kaj dosti za suverenost. Če se spomnimo ene politične stranke, ki je seveda v tistem času osamosvajanja, pravzaprav, iskala čim večje bele rjuhe, da bi jih sešili skupaj, da bi lahko mahali, pred jugoslovansko ljudsko armado. Ravno ta ista stranka je zdaj vodilna, ki hoče spraviti Slovenijo pod okrilje Nata. Ali ne spominja to vse skupaj, nekaj na tisti čas, ko smo se pred časom vključevali v demokratsko federativno Jugoslavijo, pa potem FLRJ in SFRJ? Jaz tukaj ne vidim bistvene razlike.

In potem se vprašam, gospodje, zakaj smo šli v samostojnost, če zdaj nujno iščemo gospodarja. In ne samo enega, enega v Ameriki in enega v Bruslju, za vsak slučaj. Da bomo ja podložni in da ja, če se bomo slučajno, če se bo zgodilo, da bomo obrnili hrbet enemu, da se bomo vendarle lahko priklonili drugemu.

In, druga država, ki ravno tako trpi, po vašem mnenju, zaradi izolacionizma, Irska. Gospodje dragi, Irska je najhitreje se razvijajoča država v Evropi. In, če pogledamo naprej, ravno Irska, ki ni in noče in ne bo šla v Nato, dobiva od Združenih držav Amerike, največje dotacije. In potem pridemo do tistega zdravega, kmečkega rezona, ki pravi: "da kdor je hlapec, je pač hlapec." Hlapca oklofutaš, rečeš mu naj očisti čevlje in potem ga pošlješ nazaj v kot ali v hlev. In to bodo gospodje delali z nami, to hočejo delati z nami. In večina slovenskega političnega prostora se s tem strinja. Mi nismo za to, in mi nočemo in po naši, kar se nas tiče, bomo naredili vse, da do tega ne bo prišlo. Govori o obiskih našega predsednika vlade v Združenih državah Amerike, so nič drugega, kot zavajanje javnosti. Tistih nekaj besed, ki jih je spregovoril z gospodom Bushem, so bile v glavnem vljudnostne fraze iz ene in iz druge strani. Potem se je pa gospodu Bushu, po nekaj minutah že odmudilo v druge prostore in je celo naš predsednik moral sam oditi iz tistih soban, čeprav gospod Bush iz tistih soban spremlja, pravzaprav, vsakogar, ki ga sprejme tja notri. Konec koncev iz tistih soban je pospremil ven celo Oprah, ki ni politik, ampak je zgolj medijska zvezda. Našega gospoda Drnovška, ni pospremil. Pospremili so ga naši diplomati, in vsi so žalostno gledali nekam v, tako imenovano, svetlo bodočnost. Ko govorimo o moči države, ki naj bi jo dal Nato pakt, se vprašam, kakšno moč za razsojanje v primeru vprašljivih in konfliktnih situacij je dal Nato pakt tako Grčiji, kakor Turčiji. Ko je prišlo do konflikta na Cipru, se je Nato pakt umaknil in prepustil, da so se pogovarjali sami. In pogovarjajo se še danes. Če ne bi bilo vmes združenih narodov, sil združenih narodov, bi prišlo do oboroženega spopada širših razmer. In združeni narodi preprečujejo tam spopade širših razmer. In kako naj gre to vse skupaj s 5. členom ustanovne listine Nato pakta, ki pravi, da mora Nato pakt braniti tisto državo, ki jo napade, ki je članica Nato pakta in ki jo napade neka druga država. V tem primeru je članica Nato pakta, napadla članico Nato pakta. In kaj zdaj? Po drugi strani pa Nato pakt v nasprotju z ustanovno listino združenih narodov napade suvereno državo kot je Jugoslavija. In če razvijamo tezo naprej, se vprašamo, čeprav sem proti temu, da bi napadel in da bi Nato pakt bombardiral Telaviv, se pa pravzaprav vprašamo, zakaj ne bombardirajo Telaviva. Ista logika, vendar različna merila. In če mislite, da bo Nato pakt za Slovenijo jemal taka merila kot jih za nekatere, se prekleto motite.

Naj vam preberem, katere so države, s katerimi nas naj bi vzeli oziroma povabili v Nato pakt. Navkljub temu, da je gospod Colin Powell pred približno mesecem dni na novinarski konferenci v beli hiši rekel, da se obrambni koncept Nato pakta spreminja in da bodo morale prvenstveno vsaka država za sebe poskrbeti za lastno varnost. In da je zdaj poglavje Nata, ki je pomembno, tisto, ki govori o združevanju in vključevanju Natovih in ruskih tendenc za isto smer delovanja in pa ukrepanja.

No, države s katerimi nas enačijo so zelo zanimive. Albanija, Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Romunija in Slovaška. Pa če izvzamemo tri baltske države, za katere je zagotovo, da jih bodo podprle skandinavske države, nam ostanejo zelo čudne, čudna druščina. V isti koš so nas vrgli z Albanci in kdor je bil v Albaniji, ve kako je tam. In v isti koš so nas vrgli z Bolgari in kdor je bil v Bolgariji, ve v kakšnem stanju je ta država. In v isti koš so nas vrgli z Romuni in kdor je bil v Romuniji, ve v kakšnem stanju je ta država. In enako vemo za Makedonijo. Pa tudi Hrvaška.

Slovenijo tlačijo v isti koš in ji pravzaprav nižajo nivo, ponižujejo Slovenijo, tudi na ta način. Ne zgolj na ta način, da nas jemljejo kot obiskovalce sem ter tja, pač naj pridejo še tisti Slovenci in le redko kdaj uspe priti dlje od kakšnega tretjega namestnika, četrtega sekretarja, petega podsekretarja ministrstva za kmetijstvo.

Še ena zadeva je zanimiva, ko se govori o Evropi po eni strani in Natu po drugi strani. Zopet se slovenska politika kaže zelo netransparentno oziroma nekakšno mencajočo gospodično, ki ne ve, kam bi šla, skozi katera vrata bi vstopila, in potem ostane v preddverju. Evropa ustvarja svoje obrambne sile, Evropa ima svojo obrambno in varnostno politiko začrtano. In Evropa ima začrtano skupno obrambno industrijo. Pred letom in pol sem bil član ožjega odbora za usklajevanje evropske obrambne industrije, poleg dveh Angležev, Italijana in Grka sem bil jaz iz Slovenije edini tam notri in tudi iz drugih držav, in lahko povem, da takrat ni nobenega iz slovenske vlade to zanimalo. Ni se zdelo vredno o tem se pogovoriti niti gospodu zunanjemu ministru niti gospodu ministru za obrambo, niti gospodu ministru za notranje zadeve, ali komurkoli. Zakaj? Zato, ker po mojem mnenju niso videli nobenih osebnih interesov pri tej zadevi. Osebni interesi so pač določeni stolčki in zagotovo ne procvet slovenskega naroda. Prepričani smo lahko, da bo vstop v Nato pomenil za Slovenijo strahoten finančni udarec. In glede na to, da nam inflacija narašča iz dneva v dan, bo ta udarec še bistveno hujši, kot si kdorkoli lahko misli. Vlada Republike Slovenije se na vse kriplje trudi, da bi pokazala, kaj vse dobrega nam bo prinesel Nato. Odpira tako imenovane javne diskusije, ki pa so pravzaprav farsa. Ravno tu, v državnem zboru, če že izvzamem današnjo promocijsko razlaganje mojih predhodnikov s strani vlade, ravno tu je bila organizirana javna diskusija o Nato paktu, kjer se je zvrstilo, mislim, da 25 vladnih predstavnikov, ki so hvalili Nato na vse pretege, seveda brez enega samega podatka, in potem je prišel prvi, ki je bil proti Natu. Potem sta bila spet, mislim, da dva predstavnika vladne strani, nakar je bilo prenosa konec. Potem je vladna stran odšla, vsi podporniki Nata so šli ven, in tu notri je sedelo le še nekaj ljudi, ki so pravzaprav poslušali sami sebe. Zelo indikativen odnos do slovenske javnosti in do svojih volivcev. Izgleda, da določene politične stranke, ko pridejo na pozicijo, pozabijo, da so jih izvolili volivci in mislijo, da je vseeno, kaj jim govorijo, pravzaprav si mislijo, saj je vseeno, kaj govorimo danes in kaj naredimo, zadnje tri dni jih bomo že potegnili za nos, jih bomo spet nategnili in zopet bodo glasovali za nas, potem bodo pa štiri leta jamrali, zadnje tri dni bodo pa spet pozabili vse skupaj.

Naprej se vlada poslužuje raznih "natofonov", "natonabiralnikov" in "natopisov". Več kot 650.000 izvodov v štirih barvah tiskanega propagandnega glasila, ki je govorilo o tem, kako nas čaka v Natu samo dobro, kako se bosta tam cedila med in mleko, če vzamemo po kosu, da je to stalo vključno z distribucijo po vsej Sloveniji sto tolarjev, je to 65 milijonov tolarjev. 65 milijonov tolarjev bi bilo dosti bolj smiselno dati v kakšne socialne transferje ali pa morda dati tudi tisti materi samohranilki, ki so jo pred časom zaprli za sedem dni, ker se je z mopedom peljala, mislim da skozi rdečo luč, medtem, ko bodo gospode z vlade, gospoda Šuštarja bodo zdaj izpustili, zato ker se nekateri gospodje, ki so še na vladi, bojijo, da bi kaj povedal. Ali ne bi bilo morda bolje, da bi nekaj milijonov od tega dali raje tisti materi samohranilki za njene otroke. O stroških pravzaprav nismo izvedeli še nič. Vemo, da vsako ministrstvo ima neke fonde, v katere se prelivajo ogromni denarji za reklamo za zvezo Nato. In če kdo od poslancev to vpraša, mu nič ne odgovorijo. Nekako zaokrožijo in na koncu nobenega pravega odgovora. In vlada to veselo troši. Na ministrstvu za obrambo, na ministrstvu za zunanje zadeve, na vseh ministrstvih se zaposlujejo novi ljudje zato, da bodo pripravili Slovenijo za vstop v Nato. In zato je pravzaprav po eni strani za razumeti vlado Republike Slovenije, da hoče preprečiti predhodni posvetovalni referendum o vstopu v Nato pakt, kajti boji se, da bi ljudje glasovali proti in potem kaj naj bi s tem. Pa vlada si misli, mi bomo to že uredili, bomo že Slovence potegnili še enkrat za nos, če bo potrebno, bomo tudi goljufali, ampak, kaj bodo rekli Američani, predvsem tega se bojijo naši. Kaj bodo rekli Američani. Jasno, ker če bodo Američani užaljeni, potem Slovenije ne bodo povabili. In če Slovenije ne bodo povabili, kaj bomo pa potem mi naredili, zrušil se bo kompletni koncept vladanja in vladavine gospoda Janeza Drnovška, njegovih koalicijskih strank in tudi nekoalicijskih podpornikov vstopanja v Nato. In kako močna je ta konstrukcijska zgradba vlade se kaže tudi po tem, da zdajle ta trenutek ni v dvorani niti enega od predstavnikov predlagateljev tega, da bi izvedli predhodni posvetovalni referendum in izgleda, da je vladna stran že dosegla svoje in da se bo zgodilo tisto, česar se bojimo.

Za vstopanje v zvezo Nato predvideva slovenska vlada postopen dvig obrambnih izdatkov in profesionalizacijo vojske. Postopen dvig obrambnih izdatkov pomeni, da bomo še vedno obdržali vojaško strukturo, ki odgovarja 120 tisoč glavi množici teritorialcev in da bomo poleg tega imeli - ...bomo ukinili, seveda, bomo imeli še profesionalno vojsko, ki bo tekala od enega bojišča do drugega in če bo imela srečo, pač ne bomo pripeljali domov nobenega slovenskega fanta v krsti, če pa ne bomo imeli sreče bo, pa vlada rekla: "Ja, dragi Slovenci in Slovenke, saj ste se odločili za to, je pač tako, žrtve pač morajo biti". In na oltar ameriške zgodovine je tudi treba kaj dati, in na oltar ameriške domovine, kot bi nekateri tudi rekli.

Mislim da, zadeva ni tako enostavna in upam tudi, da bo slovensko volilno telo povedalo gospodom, ki jim je malo mar za Slovenijo in za procvet lastne domovine, da jim bo pokazala kakšno je njeno mnenje. Res pa je, da za to se pač poskuša na vsak način izogniti kakršnemukoli nevarnemu postopku. Kakršnikoli možnosti, da bi kdo lahko zaslutil, da Slovenci nismo 100% hlapci, ampak, da imamo tudi ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo in niso pripravljeni, kar skakati na glavo v bazen za katerega ni ti ne vemo če je v njem voda. In predhodni posvetovalni referendum, pač mora biti. Če se spomnimo časov, ko se je Slovenija osamosvajala, če se ne motim spoštovana gospoda in ne motim se, smo najprej izvedli referendum se odločili za samostojnost Slovenije in potem se osamosvojili. Danes istim prebivalcem Slovenije, to prepovedujete oziroma poskušate prepovedati. Točno se kažejo dvojna mera, kaže se, da vas zanima zgolj in nič drugega, kot lastna pozicija in lasten dobrobit in zato ste pripravljeni prikrojevati(?) celo zakone, pripravljeni ste delati, kar vam paše, sodniki so tako ali tako deljeni ali na LDS, in SDS in potem kogar pač dobiš tisti te "vžge" ali spusti itd.

Spoštovana gospoda v Sloveniji je iz dneva v dan bolj žalostno, in iz dneva v dan je težje živeti. In sedaj z vstopom v Nato nameravate pobrati Slovenkam in Slovencem še tisto nekaj tolarjev, kar jim je ostalo in kar so prišparali. Krasno, res lepo in še sram vas ni. Ko bi vas bilo vsaj sram, ne smejite se, režite se na vsa usta in mislite si naj Jelinčič govori bomo že naredili tako, da bo prav. Če ne bo drugače, ga bomo pa zaprli, saj ima še enih par odprtih zadev na sodišču, pa bomo še kakšno "nameštaljko" naredili, pa ga bomo še kaj zgrabili. Krasno, res lepo.

Po drugi strani, ko ste polni besed o varnosti, vam pa pred nosom trgujejo z radioaktivnimi materiali in seveda nič ne naredite. Konec koncev, ali ste se vprašali, če vas morda Nato sploh hoče, spoštovana družba? Ali vas sploh hoče? Ko ste taki specialisti na področju varnosti, da vam pred nosom nosijo ene od najbolj nevarnih terorističnih sestavin, naša obveščevalna služba pa nič. Predsednik vlade Republike Slovenije govori, da o tem sploh nič ne ve. Edini, ki je reagiral promptno na to zadevo, je bil predsednik republike, gospod Kučan, ki je takoj reagiral, in tudi na njegovo reakcijo se Sova niti odzvala ni, ker se jim zdi noro vse skupaj. Lepo vas prosim! A takšne stvari se bodo dogajale po eni strani, ali pa se morda že pripravljamo, da bo Slovenija v imenu Nato pakta prevzela vso to svinjsko trgovino za takšne ali drugačne teroristične organizacije, v imenu nekih obveščevalnih služb iz tujih držav. Morda, ne vem. Ampak karkoli bo, je grozljivo, in to je grozljivo.

In vlada nam je včeraj poslala dokument, ki ga je sprejela na svoji 144. dopisni seji, kjer pravi, da bo potrebno pospešiti delovanje v zvezi z vključevanjem Republike Slovenije v polnopravno članstvo v Nato in pri tem čakajo predvsem državni zbor, piše, nekatere važne naloge. Ena od teh je zagotovitev ustreznih materialno finančnih pogojev za nadaljnji razvoj obrambnega sistema. Pozabili so napisati, v skladu z Nato normami in po direktivah iz Tampe na Floridi, tam je namreč glavni štab.

Naprej piše, "referendum je smiseln le po povabilu v članstvo". Seveda, pa ne smiseln, smiseln je za vlado, kajti če bomo dobili povabilo, potem bodo že priredili vse skupaj na ta način, da bo referendum šel skozi pozitivno. In na koncu še najlepša cvetlica, ki kaže na demokratičen odnos vlade Republike Slovenije do poslancev oziroma do vsega slovenskega naroda. Piše takole, da "bo treba zagotoviti koordinirano nastopanje poslancev državnega zbora v mednarodni skupnosti in v dvostranskih stikih zaradi podpore in postopkov, ki so potrebni za članstvo Republike Slovenije v Natu". To pomeni, da lahko pričakujemo, da bodo v najkrajšem času dve edini poslanski skupini, ki dvomita in eno edino poslansko skupino Slovenske nacionalne stranke, ki je definitivno proti vstopu v Nato, da nas boste eliminirali. Lahko si razumemo tudi tako. Ali je to morda demokracija, da si vlada drzne napisati nekaj takega? Zakaj ne napišejo: dajte, zaprite vse skupaj. Ja, saj mogoče bo vladi to uspelo. Jaz imam 28. v Mariboru na sodišču eno od zadev, ki jo je takratna obveščevalna služba zakuhala ravno tako zaradi tega, ker Slovenska nacionalna stranka in Zmago Jelinčič niso hoteli držati jezika za zobmi. Ali sedaj se bo to ponavljalo? In sedaj bo to, ali bo to postala praksa? Ali bodo slovenske obveščevalne službe namesto tujih in filtriranih ljudi, ki delajo kriminal na področju Slovenije bo lovila slovenske drugače misleče ljudi? Sestre so se izvlekle iz tega ...ker so dobile javno podporo. A politične stranke? Kaj pa politične stranke? Kaj pa ljudje, ki ne bodo imeli podpore v medijih? Ali lahko potem pričakujemo, da se bomo bali zvečer hoditi zunaj, ali kaj?

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Se lahko vrnemo k temi kolega Jelinčič.

ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI: Zadeve so čudne, zadeve so tragične in v tej tragični zgodbi Slovenska nacionalna stranka ne bo sodelovala. Bo sodelovala na ta način, da bomo povedali, da smo za predhodni referendum, za posvetovalni, bomo podprli ta predlog in na tem predhodnem posvetovalnem referendumu bomo glasovali proti vstopu v Zvezo Nato. Hvala lepa.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Preden dam besedo kolegu Janši eno opozorilo in eno pojasnilo. Nekaj vaših kvalifikacij bi lahko kdo razumel kot če ne že žaljive, kot podcenjevalne. Tukaj mislim tudi na vašo kvalifikacijo o državah kandidatkah in nekatera druga. Če boste ponavljali, bom izrekel opomin. Pojasnilo, večkrat ste omenjali zakaj nihče ni omenjal stroškov. Danes dopoldne sva se z ministrom dr. Grizoldom pogovarjala o njegovem morebitnem nastopu in prosil sem ga, da med razpravami poslank in poslancev osredotoči svojo pozornost na stroške in to storil tako ko bodo poslanske skupine predstavile svoja stališča. Sedaj pa dajem besedo kolegu Janezu Janši, predstavil bo stališča poslanske skupine Socilademokratske stranke, za njim bo nastopil kolega Pohorec. Prosim, kolega Janša imate besedo.

IVAN (JANEZ) JANŠA: Hvala za besedo! Spoštovani gospod predsednik, spoštovana ministra! Kolegice in kolegi! Po tej zadnji razpravi je sicer težko ostati resen, ampak vendarle razpravljamo o zelo resni temi, o neki odločitvi, ki stoji na isti poti kot pa je stala začetna odločitev, ki smo jo dejansko sprejeli na referendumu leta 1990. Za Socialdemokratsko stranko ni dileme niti glede slovenskega članstva v Natu, niti glede referenduma. Oboje podpiramo. Glede Nata mislim, da smo bili prva stranka, ki je to zapisala v svojo program. 100% smo za takšno odločitev glasovali ko je državni zbor prvič o tem razpravljal spomladi leta 93 in tudi kot kažejo javnomnenjske raziskave med našimi člani in volivci glede tega ni večjih dilem. Kar se tiče samega referenduma kot oblike odločanja, ki je v slovenski ustavi postavljena najvišje smatramo, da gre pri slovenskemu članstvu v Nato za tako pomembno odločitev, da je prav in se spodobi, da jo sprejmejo državljani na referendumu.

Smatramo, da gre za odločitev, ki mora biti zavezujoča v tem smislu, da ni odvisna od trenutne politične večine v vladi ali v državnem zboru in da ko je enkrat sprejeta, da je to trajna oziroma da velja toliko časa, dokler se razmere ne spremenijo.

Dilema v zvezi s tem, kdaj izpeljati referendum, je v tem trenutku po našem mnenju umetna. Obstaja ena sama potencialna situacija, v kateri bi v naši poslanski skupini podprli tudi predhodni posvetovalni referendum. Smatramo, da zaenkrat takšne situacije še ni in upamo, da je nikoli ne bo. Ta situacija bi nastopila v primeru, če bi se kot zadržek oziroma kot argument proti povabilu, Sloveniji, naj se pridruži Natu, pojavil in to uradno izražen pomislek, češ da je javna podpora slovenskemu članstvu v Natu, med slovenskimi volivci, tako nizka oziroma najnižja med kandidatkami, da to preprečuje odločitev o tem, da se nas povabi v članstvo. V tistem primeru bi bil predhodni referendum edini način, da mi dokažemo da temu na tako oziroma v tisti situaciji itak nimaš kaj več izgubiti, ko gre za drugi krog širitve.

Vendar glede na stanje, kakršno je, ocenjujemo, da trenutne razmere niso takšne. Pričakujemo, da se tudi v prihodnosti ne bodo poslabšale. Veseli smo, da se je na začetku te kampanje, ki datira predvsem v lansko poletje, precej redkim zagovornikom, aktivnim zagovornikom Nata, zdaj pridružila praktično celotna politična elita v tej državi in da to, kar je normalno, spreminja tudi javno mnenje oziroma podporo v javnem mnenju za slovensko članstvo v Natu. Takšna razprava kot je tudi tale današnja, kjer smo malo razširili dnevni red in na nek način deloma ponavljamo tisto, kar smo povedali že v začetku leta na javni predstavitvi mnenj, takšna razprava je po mojem mnenju, sicer potrebna in koristna, je pa predvsem signal navzven. To kar tukaj danes počnemo, se bolj opazi v tujini kot najbrž doma, ne glede na potencialni kratkotrajni televizijski prenos. In tudi to je koristno.

Vendar pa samo to ni dovolj, da bi se del tistih, ki danes nasprotujejo Natu, predvsem zaradi tega, ker so po mojem mnenju slabo informirani, ker so zavajani s floskulami, češ da bo to za Slovenijo v perspektivi predrago, ker so nekako podlegli neki psihozi proti amerikanizmu, ki presega vse razumne meje, v zadnjem času tudi pri nas in ki dejansko do te zadnje vladne publikacije, ki je prišla v slovensko gospodinjstva, praktično nikjer niso mogli neposredno prebrati tudi nekaj zelo konkretnih argumentov za Nato.

Razprava, kot je današnja, mislim, da ni dovolj za to, da ljudje na podlagi sočnih argumentov spremenijo svoje mišljenje ali pa da se odločijo, tisti, ki so še neodločeni oziroma skeptični, kajti potrebno bi bilo mnogo več narediti tam, kjer se argumenti dejansko soočajo. Tu, v parlamentu, se, zaradi tega, ker so z eno in pol izjeme praktično vse parlamentarne stranke za, to ne dogaja in ne glede na to, kako verodostojne argumente navajaš, to zveni enostransko.

Tako da mislim, da nas čaka še veliko dela s članstvom parlamentarnih strank, še posebej tam, kjer, kot kažejo javnomnenjske raziskave, to članstvo izraža največjo skepso do članstva Slovenije v Natu, pa tudi z volivci, kjer je situacija podobna. Vsaj sam bi si želel tudi bistveno več uravnoteženega soočanja argumentov v slovenskem medijskem prostoru, še posebej soočanja argumentov okrog nekaterih predsodkov, ki pa jih mnogi predstavljajo kot argumente. V zvezi s tem naj še enkrat ponovim, da je ena od največjih neumnosti, ki jih je možno slišati v teh razpravah, to, da bo Slovence članstvo v Natu stalo več kot pa druge potencialne alternative. Slovenci lahko damo cel proračun za lastno varnost in obrambo, pa si s tem ne moremo zagotoviti enake stopnje varnosti, kot jo pa ponuja članstvo v Natu. Ni treba, da si ekonomist, ni treba, da si vojaški strokovnjak, vsak si lahko to enostavno izračuna, lahko seveda naredi tudi primerjave s podobnimi državami.

Govoriti o tem, kako je Švici lepo ali pa kako je Avstriji lepo, se sicer lepo sliši, vendar pa Slovenija ni ne Švica ne Avstrija in ena od poti, da postanemo vsaj približno tako razviti, je ravno prek evroatlantskih integracij. Stabilnost, varnost, to sta dva ključna pogoja za to, da se država hitreje razvija; če tega ni, nič drugega ne pomaga.

Glede na premike v slovenskem javnem mnenju, ki mislim, da so pozitivni v zadnjih tednih, zaenkrat vidimo samo še eno večjo nevarnost, ki bi lahko odvrnila tiste, ki bodo pač odločali o povabilu Slovenije za članstvo v Nato, da tega vabila ne izkažejo. Ta nevarnost tiči v eventualni oceni, da Slovenija za to članstvo še ni pripravljena. In ravno na tem področju mislim, da bi morali poleg te argumentirane razprave v slovenski javnosti narediti največ. Gre seveda za podporo reformi slovenske vojske in slovenskega obrambnega sistema. Nek manjši korak je bil že narejen z nedavnim izglasovanjem sprememb zakona o obrambi. Te spremembe so bile sprejete z dvotretjinsko večino, in to se mi zdi zelo pomembno. Vendar pa to seveda ni dovolj. Mi smo s tem dobili šele neke papirnate osnove. Ti prvi koraki reforme, kamor v teh razmerah, moram reči, sodi tudi profesionalizacija slovenske vojske v kombinaciji s prostovoljno rezervo, ti prvi koraki morajo biti dovolj odločni, da nam ne bodo očitali, češ, ponovno neki načrti, ponovno nekaj na papirju, kar pa ne daje nobene garancije, da bo to postalo tudi praksa. Mislim, da se bo tukaj na tej točki v prihodnjih mesecih, tudi ko bomo razpravljali o spremembi zakona o vojaški dolžnosti oziroma o ukinitvi vojaške obveznosti v miru in s tem povezanimi reformami, pokazala dejanska pripravljenost ali se podpre članstvo Slovenije v Natu v tem smislu, da Slovenija tudi izpolni potrebne pogoje. Poleg izpolnjevanja letnega načrta za Nato, poleg doseganja partnerskih ciljev, ki so zelo natančno določeni, mislim, da je ravno ta globalna reforma slovenske vojske in obrambnega sistema ključno, tukaj bo dilema podobna, kot je bila leta 1991, takrat nam seveda ni nič pomagalo, če je kdo govoril, da je za slovensko samostojnost, hkrati pa je glasoval proti slovenski vojski in obrambnemu proračunu. Tudi tukaj ne bo nič pomagalo, če bo nekdo govoril, da je za članstvo Slovenije v Natu, bo pa nasprotoval nujnim reformam, ki so pogoj za to, da Slovenija dejansko dobi to povabilo, na konkretnostih se bo seveda ta pripravljenost tehtala in ta podpora tem reformam mora biti vsestranska. Ko pravim vsestranska, mislim tudi na materialno plat, na tej točki se je doslej večkrat zalomilo. Kljub upravičenim kritikam zaradi nekaterih nesmotrnih nabav v preteklosti v obrambnem sistemu, brez neke večje materialne podpore v tej začetni fazi, obrambna reforma ne bo uspešna in to ima lahko za posledico tudi nepovabilo Slovenije v članstvo v Nato.

V socialno demokratski stranki smo prepričani, da ne gre samo za to, da Slovenija dobi to vabilo in da postane članica tega razvitega kluba, iz katerega doslej še nobena država ni izstopila, če bi bili stroški za članstvo v Nato tako veliki in če bi tisti, ki postanejo člani, postali taki siromaki, potem bi iz Nata vsi bežali, zaenkrat se to še ni zgodilo. Kandidatke so praviloma manj razvite, kot članice, očitno gre tukaj za ugodno razvojno okolje in Slovenija bo seveda s članstvom dobila možnost hitrejšega razvoja, vendar pa gre, vsaj po našem mnenju, mnenju naše poslanske skupine, tukaj tudi za več, gre za to, da se Slovenija pridruži nekemu prostoru, v katerem prevladujejo iste ali pa podobne vrednote, da se na ta način ponovno poveže v neki civilizacijski krog, v katerega je včasih že v dobri meri sodila in da na tej podlagi postanemo tako verodostojen ponudnik, kot tudi potrošnik kolektivne varnosti. Slovenija mora biti pripravljena na oboje, ne samo na to, da bomo postali člani neke organizacije, ki bo skrbela za nas, ampak moramo seveda biti pripravljeni tudi deliti to odgovornost za skupno varnost. In te stvari je treba slovenski javnosti zelo odkrito povedati, igrati z odprtimi kartami, ne govoriti, kako bodo potem samo drugi skrbeli za nas, treba je odkrito povedati, da bomo tudi Slovenci imeli svojo obveznosti, svoje odgovornosti in da smo jih pripravljeni verodostojno izpolnjevati.

Na tej podlagi bomo kredibilen partner in samo na tej podlagi bo odločitev v tem parlamentu ali na referendumu po povabilu, ki bo sprejeta, verodostojna in dolgoročna. Hvala.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa vam, kolega Janša. Sedaj vabim k mikrofonu, kolega Valentina Pohorca, da predstavi stališče poslanske skupine DeSUS. Zadnji dve poslanski skupini, ki bosta predstavili svoja stališča, bosta poslanski skupini Nove Slovenije in Stranke mladih Slovenije. Kolega Pohorec, zdaj imate pa vi besedo.

VALENTIN POHOREC: Hvala za besedo, predsednik. Spoštovani gospod predsednik države, spoštovana ministra, drugi gostje, kolegice in kolegi. Pred desetimi leti smo bili veseli in ponosni na sporočilo iz New Yorka, da je bila mlada samostojna Slovenija sprejeta v OZN. To je bilo veliko priznanje državi in državljanom Republike Slovenije.

Danes se po obdobju popolne uveljavitve države v svetu, pogovarjamo še o vstopu države v druge evroatlantske povezave kot so Evropska unija in zveza Nato. Medtem ko smo pri pogledih o vključitvi v Evropsko unijo visoko enotni in delamo s polno paro pri usklajevanju zakonodaje in zagotavljanju pripravljenosti za enakovredno članstvo v EU, so mnenja nas v državnem zboru in v slovenski javnosti pri vprašanju vključitve v zvezo Nato bolj porazdeljena.

Kljub vsemu državni zbor, vlada, pristojna ministrstva, ne glede na nihajoče mnenje slovenske javnosti o Natu, delamo z vso odgovornostjo do države in državljanov Republike Slovenije, da se zagotovi naša varnost tudi v prihodnje.

To počnemo najprej zaradi nas samih, ker nam je to naloga in ker nam je to dolžnost po ustavi. Če imamo pri konceptu zagotovitve lastne varnosti, tudi vključitev Slovenije v zvezo Nato, nas v to gotovo navajajo dejstva in argumenti, da si lahko popolno varnost zagotovimo tako, da svoje razpoložljive obramben potenciale vključimo v sistem kolektivne varnosti v Evropi in svetu, to pa je zveza Nato.

Ali bomo v Nato povabljeni v Pragi jeseni letos ali ne, nam nihče ne zagotavlja. Vsi obiski številnih delegacij pri nas in naših drugje, pa nakazujejo možnost in upanje, da utegne do povabila tudi priti. In zakaj bi že pred samim povabilom izvajali referendum in odločali o povabilu ali ga sprejmemo ali ne.

Mnenje naše poslanske skupine je, da na povabilo počakamo, šele nato z vso resnostjo in odgovornostjo, če bomo povabljeni v članstvo, opredelimo, se opredelimo do članstva, tudi na referendumu, če bo potrebno, čemur v naši stranki in poslanski skupini, sicer ne nasprotujemo. Menimo, da se bodo državljanke in državljani tudi na referendumu, če bo do njega prišlo, znali pravilno odločiti, po svoji bodoči lastni varnosti.

Predlogu stranke mladih, ne oporekamo, legitimnost in pravice do take pobude. Je del kompleksnega spektra vprašanj, ki se ob tako pomembnem pričakovanju, pač, pogajajmo. Predloga za predhodni referendum, na tej seji ne bomo podprli. V poslanski skupini, DeSUS-i stranki se zavzemamo, da se na primeren način z znanimi argumenti za in proti seznani slovensko javnost, kar se sicer že izvaja, v različnih oblikah. Tudi mi poslanci in poslanke moramo opraviti svojo nalogo, ne le tu v državnem zboru, ampak v svoji bazi, od koder izhajamo. V naši poslanski skupini smo prepričani, da je več argumentov na strani vključitve Slovenije v Nato, kot proti. Govorim v imenu dela generacije, ki je vojno doživljala, ki se je za svobodo tudi borila, ki je bila zaničevana, preganjana, izseljena, doživljala blokovsko delitev, hladno vojno in ogrožanje naših meja. Tega si naprej ne želimo.

Vsi mi tukaj smo doživeli razpad Jugoslavije, doživeli vojno za Slovenijo in še bolj krvave vojne na Balkanu, kjer še dolgo ne bo takšnega miru, kot ga imamo v Sloveniji. In, če bo v Nato povabljena še Slovaška, Litva, Latvija, Estonija, Romunija in Bolgarija, se bomo Slovenci naprej družili v nenatovskem prostoru, ki mu poniževalno rečemo tudi vulkan, iz katerega smo pred enajstimi leti, s tako visoko enotno odločitvijo na plebiscitu odšli v nov svobodnejši in varnejši, in bolj demokratični svet.

Ali lahko z 1,5% v bruto družbenega proizvoda zagotovimo popolno lastno varnost? Mislim, da ne. Tudi, če ga podvojimo, tudi ne. Lahko smo, koliko smo nekoč dajali v Beograd, še dolgo ne bomo pozabili. Koliko bi bili pripravljeni dati za lastno varnost, če bi bili resno ogroženi? Gotovo več, kot bo cena kolektivne varnosti v okviru Nata. Pri stranki in poslanski skupini DeSUS ne spreminjamo lastnih stališč iz dneva v dan. Izrekli smo se že za članstvo v Nato, pred leti in pri tem postajamo tudi sedaj. Hvala lepa.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa vam, kolega Pohorec. Stališča poslanske skupine Nova Slovenija, bo predstavil kolega Sok in za njim kot rečeno kolega Štemberger, tudi stališča poslanske skupine Stranke mladih Slovenija. Zdaj pa ima besedo kolega Sok. Izvolite.

ALOJZ SOK: Spoštovani predsednik, člani vlade, spoštovane kolegice in kolegi. Stališče Nove Slovenije v zvezi z Natom je bolj ali manj znano. Torej, mi smo prepričani, da Slovenija mora postati članica Nata, če bo seveda, dobila povabilo in priložnost za to. Vsakršno drugačno ravnanje, bi po našem prepričanju bilo neodgovorno in pa dolgoročno za varnost Slovenije, tudi slabo. Politika, ki naj zagotavlja varen in uspešen vsestranski razvoj Slovenije v varni Evropi in v svetu ima za našo stranko, lahko rečem najvišjo prioriteto. V današnjem svetu in moderni Evropi, ki spoštuje demokratične vrednote, človekove pravice, pravni red si ne moremo zamisliti Slovenije, kot nekak izolirani otok, ki ne sodeluje s sosedi, ki se ne vključuje v skupne napore za izgradnjo moderne in varne Evrope od Atlantika do Urala in še dalje.

Ne moremo si zamisliti države, ki ne ji ne bi bilo mar za trans-atlantsko povezovanje z Združenimi državami Amerike in pa Kanado, ki sta v zadnjem stoletju najmanj trikrat odločno prispevali k miru, svobodi in uveljavljanju demokratičnih vrednost v tem delu sveta in ki sta tudi pripomogli, da smo hitro dosegli mednarodno priznanje po trenutni izolaciji, takoj po razglasitvi svoje neodvisnosti.

Izolirana Slovenija bi pomenila zastajanje na ekonomskem, znanstvenem in tudi kulturnem področju. Postala bi ranljiva in brez politične in siceršnje teže v Evropi ne bi se odločala pri novi varnosti in politični ureditvi v Evropi in v svetu. Zaradi slabše ekonomskih pozicij in zaostajanja v znanstveno-tehnološkem smislu bi to pomenilo tudi manj denarja za zdravstvo, manj denarja za stanovanja, za ohranitev narodne identitete in pa tudi manj denarja za nova delovna mesta predvsem za našo mladino.

Skrbi nas v zadnjem času sorazmerno močna kampanja proti vključevanju zvezo Nato, ki jo vodi del politične scene v Sloveniji in ki ji posvečajo številni mediji nesorazmerno veliko pozornost, znatno večjo, kot pa tistemu delu civilne družbe in nekaterim parlamentarnim strankam, ki aktivno zagovarjamo in propagiramo vstop v zavezništvo.

Vstop v zavezništvo Nato je eden izmed poglavitne strateških ciljev, ki smo si ji Slovenci, čeprav o tem takrat nismo glasovali zadali že ob plebiscitu leta 1990 in ob osamosvojitvi leta 1991. In kar so zagovarjale tudi vse parlamentarne stranke ob vseh dosedanjih volitvah.

Kampanja proti vstopu v Nato in kolektivnemu obvarovanju varnosti v mnogo širšem, kot samo v vojaškem vidiku, torej tudi političnem, ekonomskem in sploh bolj civilnem aspektu varnosti pomeni tudi nekakšen odklon od parlamentarne demokracije v Sloveniji.

Ne verjamemo sicer, da je zgodovinski spomin Slovencev tako kratkega dosega, da se ne bi spomnili, kako smo bili osamljeni v junijski vojni leta 1991, kako smo si takrat želeli posredovanja oziroma odvračanja agresorja s posredovanjem Nata, ali smo res pozabili, da je šele Nato z odločno akcijo prinesel mir in red v Bosno, tam kjer so se vsi drugi poskusi pokazali, kot neuspešne. Pa na Kosovo, da se je Srbija začela demokratizirati in da lahko danes gospodarsko in drugače sodelujemo z bivšimi republikami.

Ali se da v roku enega leta res obrniti politično voljo Slovencev ali pa nas morda čaka tudi kampanja proti vključitvi v Evropsko zvezo.

Nova Slovenija zagovarja vstop Slovenije v zavezništvo Nato in pričakuje, da bodo ustrezno ravnale tudi vladne stranke, da bo tudi vlada bolj odločno pojasnjevala Slovencem, kaj pridobimo z vstopom v Nato in kakšni so naši strateški interesi. Ta akcija ne more biti samo stvar posameznega resornega ministra, ki se zaveda vseh dolgoročnih posledic nevključitve v Nato, ali pa samo morda predsednika vlade. Ta akcija zahteva angažiranje celotne vlade in njenih organov, predsednika republike, angažiranje opozicijskih in tudi vladnih strank, ki morajo svojim volivcem pojasniti, zakaj v Nato in kaj moramo za to storiti. Naša skupna dolžnost je, da poskrbimo za varno Slovenijo ter da prispevamo k varni Evropi in varnemu svetu v celoti. O tem moramo tudi mi, Slovenci, soodločati, ne pa da se izoliramo za nekakšnim novim virtualnim berlinskim zidom. Če nas danes ne ogroža neposredno vojaška nevarnost, pa nas kot ves razviti svet ogroža novodobna nevarnost, to je terorizem v vseh svojih pojavnih oblikah. Kot del združene Evrope bo Slovenija postala enako ranljiva, kot so vse ostale evropske države in pa Severna Amerika. Nato je še vedno tisto, kar je bil, bil je ustanovljen zaradi obrambe demokracije, in to predstavlja še danes.

Kar se tiče referenduma, v Novi Sloveniji vsekakor podpiramo stališče vlade, da če do referenduma pride, naj bo ta opravljen po povabilu. Torej mi ne bomo glasovali za to možnost referenduma pred povabilom. Do takrat pa naj vsi odgovorni, vključno s tem parlamentom, izkoristijo čas in slovenske državljanke in državljane popolnoma informirajo o vseh prednostih in pomanjkljivostih. Danes je namreč v slovenski javnosti prisotno vse preveč dezinformacij in zaradi tega je tudi slovensko javno mnenje nasprotno vstopu v Nato. Hvala lepa.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa. Zadnja od poslanskih skupin, ki bo predstavila svoja stališča, je poslanska skupina stranke mladih, ki je tudi predlagateljica predloga za razpis posvetovalnega referenduma. Prosim, kolega Štemberger.

IGOR ŠTEMBERGER: Hvala za besedo. Spoštovani gospod predsednik, oba prisotna ministra, kolegice in kolegi! Zakaj referendum, nam je vsem jasno. Vključevanje Slovenije v zvezo Nato je tako pomembna zgodovinska odločitev, katere posledice, tako vsebinske, politične in finančne, bodo daljše, kot je naš mandat v državnem zboru. Zakaj pred povabilom? Zato, da se državljani Republike Slovenije ne bodo odločali pod pritiskom povabila, prav tako ni primeren čas lokalnih, predsedniških volitev ali kakšnega drugega referenduma, ker se v tem primeru odločitve lahko vežejo ena na drugo.

Vlada meni, da morata biti za razpis referenduma izpolnjena vsaj dva pogoja. To sta: povabilo za članstvo in rezultat pogajanj. Referendum je predhoden, posvetovalen in nezavezujoč. Zato ni treba čakati ne povabila in ne na znani rezultat pogajanj. Zdaj je pravi čas za najbolj objektivno odločanje državljanov, ali naj se aktivnosti v smeri približevanja Slovenije Natu nadaljujejo ali ne. Ali naj se še naprej izrablja energija in davkoplačevalski denar, tudi za morebitno drugo številko Natopisa, ali pa naj se s takimi aktivnostmi prekine.

Referendum pred povabilom predlagamo tudi, ker želimo s tem odpraviti enega izmed zelo pomembnih pogojev, ki jih zveza Nato postavlja Sloveniji za vabilo, saj bomo z referendumskim odločanjem jasno izrazili mnenje državljanov Slovenije. Poleg tega se je treba zavedati, da zveza Nato zahteva močne člane, na katere se bo lahko zanesla, ne pa, kot pravijo, nove Avstrije, ki hodi po robu zavezništva in se vsakič na novo odloča, ali bo pustila prelet letal ali ne, ali pa Grčije, kjer so med vojno na Kosovu izbruhnile množične demonstracije, ali pa Madžarske, ki kljub obljubam ne želi dvigniti BDP-ja, namenjenega za obrambo.

V Stranki mladih Slovenije na proces vključevanja Slovenije v zvezo Nato gledamo širše in se ne omejujemo zgolj na naša stališča do vključevanja Slovenije v zvezo Nato. Vprašanje vključevanja Slovenije v zvezo Nato namreč zadeva naslednja vprašanja. Kdo je kompetenten za odločanje o vključevanju Slovenije v Nato, kdaj naj se ljudje o tem odločajo. Časovni termin bo seveda določil nosilec politične moči. Vse bo odvisno od tega, kdaj bo to zanj najbolj primerno in ali bo pri tem upošteval voljo preko 70% državljanov Republike Slovenije, ki referendum pričakujejo še pred povabilom. Vlada pravi, da za javnost še ni pravi čas, da bi se odločala, da je še preveč vprašanj in premalo odgovorov. Stranka mladih Slovenije pa bi se o tem morali odločiti, ampak tudi mi poslanci smo le eni izmed ljudstva. Tudi mi smo le iz kosti in mesa in če javnost nima še vseh potrebnih odgovorov o Natu, potem jih tudi mi nimamo, zato naj nas nihče ne sili v preuranjeno odločanje. Odprto pa postaja tudi vprašanje, na podlagi česa se bodo ljudje odločali. Rečemo lahko, da Natopis ne ponuja odgovorov na vsa vprašanja poleg tega, da jih podaja povsem enostransko, opisane so le prednosti, ki jih bo Slovenija pridobila z vključitvijo v zvezo Nato in prav tako ni realno opisano, koliko nas bo članstvo v zvezi Nato stalo. Saj tega tudi po navedbah vlade še nihče točno ne ve. Vzroki za to naj bi bili pomanjkanje domačih strokovnjakov, ki bi lahko izdelali ustrezno metodologijo tovrstnih stroškov, izdelave analiz pri ustreznih mednarodnih inštitutih pa so zelo drage. Verjamem, da bo izračun stroškov vključevanja v Nato težaven, še zlasti zato, ker je vladi velike probleme povzročilo že izračun stroškov v nakup vladnega letala. Poleg te težave, ki jo ima vlada, da ne zna izračunati stroškov članstva v Natu, v stranki mladih Slovenije menimo, da je politika vlade nedosledna, saj kljub drastičnim spremembam v geopolitičnem prostoru tudi po 11. septembru, svoje strategije vključevanja v Nato ni ponovno proučila.

V zadnjih letih se je pokazalo, da zveza Nato svoje odločitve sprejema predvsem pod taktirko ZDA. Vse te spremembe so naši državljani zaznali. Posledica tega pa je zagotovo tudi zmanjšana podpora vključevanja v zvezo Nato. Referendum o vključitvi v zvezo Nato sta doslej izvedli le Španija leta 1986 in Madžarska leta 1997 in še to po povabilu, kar vlada navaja kot argument, da referendumsko odločanje o tem vprašanju ni v praksi. V Stranki mladih Slovenije se s tem ne strinjamo in menimo, da je predvsem ob tako nizki podpori, državljanom referendum nujen. Če se torej strinjamo, da morajo o vključevanju Slovenije v zvezo Nato odločati ljudje, potem je čas, kdaj se bodo odločali, le politična odločitev. Vsem parlamentarnim strankam, ki so leta 1997 podpisale sporazum, da je vključevanje Slovenije v zvezo Nato prioriteta slovenske zunanje politike, seveda razpis referenduma v tem trenutku ne odgovarja. Saj ne morejo opravičiti, zakaj je sedaj podpora med ljudmi tako nizka oziroma, zakaj ljudje nimajo informacij, na podlagi katerih se bodo lahko odločali. Ampak, pričakovano vabilo v Pragi se bliža, časa za prepričevanje vam je žal zmanjkalo.

Ljudje se opredeljujejo tako kot se in nekorektno je, da si z odlašanjem razpisa referenduma zgolj kupujeta čas, da boste podporo javnosti umetno dvignili, sodeč po vaših dosedanjih reklamnih akcijah podporo Natu, pa še tega ne veste kako to storiti.

Če se spomnimo leta 97 ko je bil sprejet sporazum med političnimi strankami, da je vključevanje v Zvezo Nato prioriteta v zunanji politiki Slovenije in leta 99 ko je bil Madridski vrh, potem vemo, da takrat ni bilo tako potrebno razpisati referenduma, ker se takrat javno mnenje ni toliko razlikovalo od mnenja politične elite. Od leta 97 pa se je v svetu marsikaj spremenilo. Spremenil se je svetovni geopolitični prostor. Odnosi med Evropsko unijo in ZDA, med Evropsko unijo in Natom, med ZDA in Natom in nenazadnje se je spremenila politika Združenih držav Amerike, ki žal ne spoštuje vseh načel sporazumov, ki so osnova za demokratično državo. Omenil bi le deklaracijo o otrokovih pravicah in prepovedi dela otrok. To nista podpisala le Somalija in ZDA. Kijotski sporazum glede zmanjševanja emisije onesnaževalnih plinov v ozračje. Prekinili so sodelovanje v programu za odstranjevanje min z obrazložitvijo, da bo tako ogrožen mir med severno in južno Korejo. Po 11. septembru pa se je pokazala tudi moč ZDA, ko so v Zvezi Nato prevladovali njeni interesi. Kot sem že omenil je zaradi tega prišlo do razlikovanja med širokim političnim konsenzom in javnim mnenjem in prav zaradi tega razlikovanja očitno ne želite sprejeti kot dejstvo in še naprej ohranjate nekakšen aroganten odnos do državljanov, kot da je njihovo mnenje povsem nepomembno in da ste povsem samozadostni. Še več, s tem še povečujete vašo politično elitistično distanco do državljanov, ki mu tam niti ne omogočite odločati.

Na odboru za zunanjo politiko je bila debata precej živčna, v čemer je precej podrobno in moram reči v določenih delih celo provokativno poročal že predsednik odbora za zunanjo politiko gospod Jelko Kacin. Na nivo tako nizke politične kulture se poslanci Stranki mladih Slovenije ne nameravamo spuščati. Čudi pa me tako živčna razprava pri obravnavi te točke na matičnem odboru kot da je to tabu tema, kot da se o tem ne sme razpravljati, kot da se pred javnostjo ne sme dvomiti o pravilnosti take odločitve, kot da pred javnostjo nekaj skrivamo. Naše referendumska pobuda je bila označena za destruktivno, neresno, diletantsko, neumno in celo perverzno. V Stranki mladih Slovenije bomo predlog za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju Slovenije v Zvezo Nato podprli. Hvala.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Z vašim nastopom smo zaključili predstavitve stališč poslanskih skupin.

Besedo dajem ministru za zunanje zadeve in potem ministru za obrambo, da odgovorita na tista vprašanja, ki so bila v dosedanji diskusiji izpostavljena. Prosim.

DR. DIMITRIJ RUPEL: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in spoštovani poslanci! Najprej hvala za vabilo, da spregovorim v tej vaši razpravi.

Kot vidim, obstaja v tem parlamentu precej veliko soglasje za to, da bi Slovenija postala članica Nata, in za to, da bi izvedli referendum, vendar potem, ko bi dobili vabilo severnoatlantskega zavezništva.

Tudi sam se, kot kolega Podobnik, sprašujem, kaj ta večina pomeni - ali ta večina pomeni tudi večino v družbi ali pomeni napoved večine v družbi, ali pomeni morda kakšen razkorak med večino v tem predstavniškem telesu in širši družbi. Naj rečem, podobno kot je pred menoj povedal že predsednik vlade, da bi si želeli veliko večino tistih, ki so za vstop Slovenije v Nato, tudi v slovenski družbi. Želimo si čim širšega družbenega soglasja, ki bi bilo podobno soglasju leta 1990, ko so se Slovenci odločali za samostojnost.

Dejansko je, če smem reči, položaj podoben. Spomnim se leta 1990, v začetku smo se prepirali o vsem mogočem, vendar smo po nekaj mesecih dosegli skupno platformo, ki je seveda služila za osamosvojitev, in navsezadnje tudi odličen rezultat. Dovolite mi, da kolikor mogoče na kratko in sumarno odgovorim na nekatera vprašanja, ki so bila tu postavljena, in da rečem morda kakšen argument, ki doslej še ni bil slišan. Prvič. Večkrat so me spraševali, zakaj si kot zunanji minister tako zelo prizadevam za to, da bi Slovenija potrdila politiko včlanjevanja v severnoatlantsko zavezništvo oziroma evroatlantske povezave. Gre za zelo važno zunanjepolitično reč, članstvo v Natu pomeni podporo mednarodnemu položaju, mednarodnemu vplivu, statusu Slovenije v mednarodnem okolju. Slovenija bo imela kot članica, upam da bo članica, večjo veljavo. In seveda bo imela večjo veljavo tudi glede razprav in odločitev o spornih zadevah.

Namenoma na začetku povem prav to. Mislim, da bi Slovenija kot članica Nato, imela večjo veljavo pri razpravah o spornih zadevah iz druge svetovne vojne in o zadevah, ki so ostale iz jugoslovanske krize.

Rad bi poudaril, da se v Evropi pojavljajo nekatere zelo sporne ideje, ki bi nas morda, če bi se razrasle, pripeljale nazaj v čas, okrog druge svetovne vojne in celo do spreminjanja ali pa do poskusov spreminjanja rezultatov te vojne in mirovnih sporazumov, ki so bili doseženi po njej.

Nekateri protesti zoper Nato so po mojem mnenju takšni, da jih je mogoče interpretirati v kontekstu takšnih zgodovinskih revizij. Članice Nato z Rusijo vred predstavljajo, če smem tako reči, bariero pred revizijo evropske ureditve po letu 1945. Mnogi protestirajo zoper Nato v imenu idej, ki so bile poražene v drugi svetovni vojni in tudi v jugoslovanski krizi. Širitev Nato bo okrepila evropsko razsežnost Nato. Nekateri se upravičeno pritožujejo, da med največjo članico Združenimi državami Amerike in drugimi članicami ni pravega ravnotežja. Trenutno Evropa zaostaja glede tehnologije in glede vpliva. Slovenija si želi, da bi se to zaostajanje prenehalo in da bi se evropska dimenzija bolj poudarila. To je na nek način tudi naša vloga, ko postanemo člani ali če postanemo člani severnoatlantskega zavezništva.

Vključitev v Nato je hkrati vključitev družbo držav članic Evropske unije in možnost kontinuiranega dialoga z njimi. Evropske članice Nato so večinoma članice ali kandidatke za Evropsko unijo. Na primer Poljska, Češka, Madžarska in tako naprej.

Torej to vse je pomembno zaradi napovedujočih se težav. To vse je pomembno tudi zaradi napovedujočih se težav v Evropski uniji. Prihajam iz Varšave, kjer sem bil danes dopoldne in kje smo govorili o tem, kako bodo kandidatke za Evropsko unijo vstopale v to drugo, da tako rečem za nas ključno povezavo. V Varšavi smo slišali nekaj precej vznemirljivih informacij, signali ki prihajajo iz nekaterih držav članic, nas lahko skrbijo. Gre za, da tako rečem, predloge ali napovedi, odlaganja širitve Evropske unije. Ovire so znane, irski referendum, Beneševi dekreti, morebitni notranji problemi od katerih od držav kandidatk, vprašanje Cipra.

V Varšavi smo proizvedli sporočilo o solidarnosti 10 kandidatk, ki je politično sporočilo. Politično sporočilo, ki se povezuje čez meje samega evropskega povezovanja in sega do meja evroatlantskega povezovanja. Dovolite mi, ker sem bil na nek način povabljen na to sejo tudi zaradi svoje udeležbe na sestanku NAK v Reykjeviku, da rečem, kaj so njegova glavna sporočila.

Samo štirje stavki: Rekjavik pomeni začetek oziroma bistveno razvojno fazo novega Nato, predvsem zaradi nove povezave med Natom in Rusijo. Ta novi Nato je utemeljen ne več na principu konfrontacije, ampak na načelu vključevanja. V Rekjaviku je napovedana krepka širitev, tisto kar se v angleščini imenuje ....Krepka širitev pomeni najbrž sedem članic, sedem novih članic, da je napovedana politika odprtih vrat, odprta vrata so tudi za Slovenijo. Slovenija ima odprta vrata v Nato, če bo seveda hotela odstopiti skozenj, je naša odločitev, naša avtonomna suverena odločitev. V Rekjaviku smo slišali, da ne bo pogojnega članstva, nikakršnega začasnega pridruženega članstva ne bo, ampak bodo tisti, ki bodo povabljeni lahko postali polni člani severo atlantskega zavezništva.

In še nekaj bi rad povedal, kar izhaja iz mojih pogovorov z najvišjimi predstavniki vodstva severno-atlantskega zavezništva. To, da pri nas poteka tudi ta trenutek, v tem parlamentu sproščena javna razprava o vstopanju v severno-atlantsko zavezništvo je argument v prid Slovenji. To, da se pri nas vodi svobodna argumentirana in navsezadnje tudi mirna razprava je dobro. Dovolite mi, da na koncu v zvezi referenduma rečem še nekaj. Od vseh držav članic, to je sicer bilo danes že povedano, pa bom dopolnil z nekoliko bolj precizno dikcijo. Od vseh držav članic sta referendum glede članstva v Nato po prejetem vabilu izvedli samo Španija leta 1986, že po vstopu in Madžarska leta 1997. Takrat se je referenduma udeležila slaba polovica volilnih opravičencev od katerih se je več, kot 85% strinjalo s članstvom v Nato. Kar je presenetljivo glede na relativno nizko in zmerno podporo pred referendumom. Tista podpora pred referendumom je bila 32%.

Referendum pred povabilom, ko bi se odločili zanj, in seveda vlada je proti temu - bi utegnil spominjati na slovaški Mečjarjev referendum 23. in 24. maja 1997 pred vrhom v Madridu, ki je bil popoln polom tako v organizacijskem smislu kot po udeležbi in rezultatih. Izvedba tega referenduma je bistveno škodovala mednarodnemu ugledu Slovaške od tega poloma si Slovaška še danes ni povsem opomogla. Hvala lepa.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Zelo hvala lepa, tudi vam gospod minister, da ste bili tako sumaren. Gospod minister za obrambo, dr. Grizold, sedaj dajem besedo vam spregovorili naj bi o stroških. To bi bil tisti del vprašanj, ki se je nanašal na to področje, potem pa bo državni zbor odločal ali bo v skladu z načrtom končal, prekinil sejo ali bo nadaljeval. Prosim, minister.

DR. ANTON GRIZOLD: Hvala lepa za besedo, gospod predsednik državnega zbora. Spoštovani gospod predsednik republike, kolega dr. Rupel in ostali člani vlade, spoštovane poslanke in poslanci. Cilj razvoja obrambno varnostnega sistema je zagotavljanje nacionalne varnosti. Reforma obrambnega sistema je namen za dosego tega cilja. Vključevanje v Nato pa je instrument, s katerim podpiramo svoj namen in dosegamo cilj. Smisel članstva v Natu pa ni zgolj zagotavljanje najvišje možne ravni nacionalne varnosti ob najnižji ceni ter ob najmanjši stopnji tveganja. Gre še za veliko več. Gre za politični pomen Slovenije v Evropi in za možnost sodelovanja, enakopravnega soodločanja ter, če hočete, pravice leta na odločitve zavezništva, ki bodo neizogibno oblikovale širši varnostni prostor, v katerem je Slovenija. Brez članstva v Natu te možnosti nimamo. Dovolite mi, da spregovorim o tolikokrat omenjenih stroških naše vključitve v Nato in argumentirano zavrnem očitke, da jih ne poznamo. Napačne so razlage, da načrtujemo zmerno rast obrambnih izdatkov v naslednjih letih zaradi vključevanja v Nato. Z obrambnimi izdatki financiramo izgradnje in vzdrževanje naših lastnih obrambnih zmogljivosti. Te pa potrebujemo v prvi vrsti zase. Res je, da se delitev bremen znotraj zavezništva meri tudi po deležu obrambnih sredstev od bruto družbenega dohodka članice, kar ji dviguje kredibilnost. Še pomembnejše pa je, čimbolj racionalno in učinkovito sredstva za obrambo angažirati in razviti čim boljše kapacitete. Nekateri nasprotniki vključitve v Nato preprosto enačijo stroške nacionalne obrambe s ceno članstva v zavezništvu in ne želijo povedati, da njihov argument pravzaprav podpira le tezo o popolni demilitarizaciji Slovenije. Obrambni sistem in še posebej slovensko vojsko izgrajujemo in želimo vzdrževati po standardih Nata, ker so ti edini učinkoviti in preizkušeni. Tudi Švedska, Finska in Avstrija jih uporabljajo, čeprav se še ne potegujejo za članstvo v Nato. In če Slovenija ne bo v Natu, bo vseeno uporabljala njihove standarde. Cena članstva torej ne more biti bistveno vprašanje. Metodološko korektno in konkretno pa lahko dejanske stroške vključevanja Slovenije v Nato vendarle delimo na posredne in neposredne. Neposredni stroški predstavljajo stroške predstavnikov v misijah in poveljstvih, sodelovanje pri delu teles Nata in prispevek v skupni proračun. Za prvi dve kategoriji stroške kot partnerska država, že nosimo. Vendar se bo sodelovanje po sprejemu v zavezništvo intenziviralo. Neposredni finančni prispevek v skupni Natov proračun pa je šele stvar pogajanj in morebitne pogodbe, določen pa bo na podlagi gospodarske rasti, ekonomskega položaja in višine našega obrambnega proračuna. Na ministrstvu za obrambo ocenjujemo, da bo ta strošek, ki mu po domače pravimo članarina, znašal od 0,3 do 0,5 odstotka celotnega letnega Natovega proračuna, to bi danes, v sedanjih parametrih zanašalo od šest do deset milijonov evrov. Nekatere ocene so celo manjše. Do enega odstotka obrambnega proračuna, kar bi v slovenskem primeru pri, recimo, dveh odstotkih bruto družbenega proizvoda za obrambo, znašalo okoli šest milijonov evrov na leto. Če sem še bolj konkreten. Na ministrstvu za obrambo smo izračunali, da bi glede na kadrovske kapacitete in načrtovane finančne okvire ter vsebinsko nujno potrebno sodelovanje v telesih Nata ter v stalni misiji, v letu 2006 vsi neposredni stroški Slovenije kot morebitne članice znašali med 10 in 15 milijonov evrov. To je, gospe in gospodje, vrednost nakupa enega do maksimalno dveh sodobnih oborožitvenih sistemov, to je manj, kot je nakup recimo enega helikopterja. Ostali posredni stroški, ki jih imamo na ministrstvu za obrambo in jih nikakor ni mogoče vključevati v stroške članstva, pa so naslednji: priprava kadra, izobraževanje in usposabljanje, jezikovno izobraževanje, doseganje povezljivosti z vojskami Natovih članic, sodelovanje na mednarodnih vojaških vajah, sodelovanje v operacijah v podporo miru, in tako dalje. Mimogrede, v operacijah v podporo miru Slovenija ne sodeluje zaradi pridobivanja točk pri Natu, pač pa zaradi lastnega varnostnega interesa ter seveda solidarnosti pri zagotavljanju stabilnosti in varnosti najprej in predvsem na svojem pragu, pa tudi v širši mednarodni skupnosti.

Samo za primerjavo mi dovolite navesti podatek, da je Slovenija konec leta 1989 za jugoslovansko armado prispevala okoli 5% bruto družbenega produkta, kar je takrat v realnih zneskih predstavljalo 650 milijonov ameriških dolarjev, v letu 1992 1,83, kar je realno znašalo 273 milijonov dolarjev, nato pa so se izdatki za obrambo do leta 2000 zniževali, tako da so leta 2000 dosegli 1,2% ali 222 milijonov ameriških dolarjev, in to seveda ob pogojih, ko smo obrambne sile šele vzpostavljali.

Z obstoječimi finančnimi sredstvi graditi obrambne sile, ki bodo temeljile na prostovoljnosti in pri tem pričakovati, da bodo te sile lahko izvajale pred njih postavljene naloge, bi bilo seveda zelo nerealno. Bistven element obrambne reforme je namreč odločitev vlade, kot veste, da pospeši preobrazbo slovenske vojske v poklicne oborožene sile do leta 2010, začenši z opustitvijo nabora leta 2003, s prenehanjem obveznega služenja vojaškega roka leta 2004 in z uvedbo prostovoljne rezerve leta 2010. Z odločitvijo za opustitev naborniškega sistema popolnjevanja vojske je obrambna reforma postala družbeni projekt, ki bo imel zelo širok spekter učinkov. Ključno pri tej odločitvi je zavestno sprejeto varnostno tveganje v času, ko je verjetnost neposredne vojaške ogroženosti majhna, ko je verjetnost vključitve Slovenije v Nato velika. Samo z vidika sprejetega tveganja v luči pričakovanega vabila na praškem vrhu Nata lahko povezujemo strukturno profesionalizacijo z vstopanjem v zavezništvo. Drugače pa načrtovane spremembe sistema popolnjevanja slovenske vojske s približevanjem Natu niso povezane. Poklicna vojska je interes Slovenije, ne interes Nata. Hkrati pa se moramo zelo jasno zavedati, da bi brez morebitnega članstva v zavezništvu poklicna slovenska vojska morala biti neprimerno obsežnejša in temu ustrezno tudi dražja. Izpadel bi namreč ključni element varnosti, ki nam ga zagotavlja Nato.

Predpostavka, na kateri so zgrajeni aktualni konstitutivni, razvojni, strateški in doktrinarni dokumenti nadaljnjega razvoja obrambnega sistema in še posebej slovenske vojske, je članstvo Slovenije v sistemu kolektivne obrambe. Sestavni del obrambnih reform je tudi postopen in načrten prehod na poklicno vojsko, s prostovoljno rezervo, in to je povezano tudi z varnostnimi garancijami znotraj sistema kolektivne obrambe. Brez pridružitve Natu bi bilo varnostno tveganje preveliko, primerljiva raven varnosti pa neprimerljivo dražja.

Gospe in gospodje, reform, truda, dela in samodokazovanja s članstvom v Natu ne bo konec. To je nov začetek in nov zagon v novih razmerah, ki bodo omogočile nove izzive, novo kvaliteto in razvoj Slovenije. Proučili smo vse možne alternative našega prihodnjega mednarodnega statusa in zagotavljanja slovenske nacionalne varnosti. Članstvo v Natu je opcija, ki Sloveniji realno zagotavlja večji vpliv, boljše pogoje vsestranskega razvoja in večje stopnje varnosti ter obrambne sposobnosti kot katerakoli druga opcija.

Čeprav neizmerno zaupam državljankam in državljanom, da se bodo ob morebitnem referendumu za vstop v Nato, odločili najpametneje, vendarle še enkrat apeliram na odgovornost vseh subjektov, države in seveda tudi civilne družbe, za zagotavljanje ustrezno visoke podpore javnosti, ne le za vključitev Slovenije v Nato, temveč tudi za njeno državotvorno in aktivno vlogo v zavezništvu. Postati članica Nata in biti članica Nata, je preveč resno in preveč pomembno vprašanje, da bi se te odgovornosti izogibali. Hvala za vašo pozornost.

PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa, gospod minister za obrambo. Jutri ob 10. uri bomo prešli na imenovanje predloga za sodnika ustavnega sodišča na predlog predsednika republike. Potem bomo nadaljevali to diskusijo, jo zaključili in odločali jutri in potem šli na paket zakonov s področja lokalne samouprave. Hvala lepa za vašo sodelovanje danes in prijeten in prijazen večer še naprej.

(Seja je bila prekinjena 22. maja 2002 ob 18.09 uri.)


O strani