Redna seja DZ: Predlog za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju RS v zvezo NATO
22. in 23. maj 2002
Prepis seje 22.5.2002:
- Nagovor Petra Leviča, Poslanska skupina SMS
- Nagovor predsednika RS Milana Kučana
- Nagovor Jelka Kacina, predsednika odbora DZ za zunanjo politiko
- Nagovor predsednika vlade RS dr. Janeza Drnovška
- Nagovor Dorijana Maršiča, poslanska skupina LDS
- Nagovor Mirana Potrča, poslanska skupina ZLSD
- Nagovor Janeza Podobnika, poslanska skupina SLS
- Nagovor Zmaga Jelinčiča Plemenitega, poslanska skupina SNS
- Nagovor Janeza Janše, poslanska skupina SDS
- Nagovor Valentina Pohorca, poslanska skupina DeSUS
- Nagovor Alojza Soka, poslanska skupina Nova Slovenija
- Nagovor Igorja Štembergerja, poslanska skupina SMS
- Nagovor ministra za zunanje zadeve dr. Domitrija Rupla
- Nagovor ministra za obrambo dr. Antona Grizolda
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Prehajamo na predlog za razpis
posvetovalnega referenduma o vključevanju Republike Slovenije v zvezo
Nato, nekaj naših kolegov se je opravičilo za danes popoldan, tudi
kolega dr. Slavko Gaber in kolega Zmago Jelinčič. Posebej med nami
pozdravljam predsednika republike, gospoda Milana Kučana. Odzval se
je na moje povabilo, da prisostvuje pri tej točki dnevnega reda.
Predsednik republike je sam izrazil željo, da preda državnemu zboru
Republike Slovenije svoje mnenje osebno. Preden bom povabil
predsednika republike k besedi, bom prosil, da v imenu skupine
poslancev nagovori državni zbor kolega Peter Levič. Prosim, imate
besedo. Kolega Peter Levič je prvo podpisani iz skupine poslancev, ki
je dala predlog za razpis posvetovalnega referenduma. Imate besedo.
PETER LEVIČ: Spoštovani gospod predsednik Milan Kučan,
spoštovani predsednik vlade Drnovšek, člani vlade, gospod predsednik,
hvala za besedo. Spoštovani kolegice in kolegi. Leto 2002 je za
Slovenijo pomembno leto, predvsem na področju mednarodnega
sodelovanja. Slovenija uspešno zapira pogajalska poglavja in se
približuje Evropski uniji, hkrati pa v Pragi pričakuje povabilo za
vključevanje v zvezo Nato. O tej zgodovinski odločitvi smo v stranki
mladih Slovenije 22. marca leta 2002 v državni zbor vložili predlog
za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju Slovenije v zvezo
Nato. Naj na kratko predstavim le nekaj argumentov, zakaj bi morali o
tej izredno pomembni odločitvi, še pred povabilom zveze Nato, odločiti
vsi državljani neposredno. Odločitev o vključitvi v zvezo Nato je
zgodovinska, saj je povezana s številnimi odločitvami, tako
vsebinskimi, političnimi, kot finančnimi, ki bodo seveda vplivala na
življenje državljanov in njihove posledice bodo nedvomno daljše, kot
so naši mandati. V Stranki mladih Slovenije menimo, da bi morali o
vključitvi oziroma morajo o nevključitvi Slovenije v zvezo Nato
odločati vsi državljani neposredno.
Vprašanje vključitve je zato kompleksno vprašanje, ki bo povzročilo
številne spremembe, ne samo na področju obrambe, saj vemo, da zveza
Nato že od same ustanovitve ni le obrambna zveza, ampak je tudi
politična in gospodarska zveza. Nedvomno pa je najbolj znana kot
vojaška zveza, in sicer po 5. členu severnoatlantske pogodbe, v
kateri so si države članice obljubile vojaško pomoč, če bo katera
izmed njih napadena. Kot politična zveza se je že v preambuli
severnoatlantske pogodbe zavezala za varovanje svobode, skupne
dediščine civilizacije narodov, temelječ na načelih demokracije,
osebne svobode in vladavine prava. Kot gospodarska zveza pa
sodelovanje med državami članicami izhaja že iz tako imenovane
Marshallove pomoči, ki je bila namenjena obnovi gospodarstva in
infrastrukture po drugi svetovni vojni in temelji na tržnem
gospodarstvu, ki spoštuje pravila konkurence. Glavni cilj
ustanoviteljic na tem področju pa je spodbujanje stabilnosti in
blaginje na severnoatlantskem področju.
Kompleksnost vprašanja v zvezi Nato se kaže tudi v prilagajanju
zveze novim varnostno političnim razmeram v svetu, kot je bil padec
železne zavese. V ospredju delovanja zveze Nato ni bila več vojaška
kriza, ki jo je do poznala Sovjetska zveza, ampak politična. Tako je
bil leta 1991 posledično ustanovljen severnoatlantski partnerski svet,
ki ga danes imenujemo evroatlantski svet. V okviru omenjenega sveta so
se države članice srečevale z novonastalimi demokracijami srednje in
vzhodne Evrope. Na vojaškem področju pa se je zveza leta 1994
novonastali situaciji prilagodila z ustanovitvijo Partnerstva za mir
in s tem omogočila sodelovanje med državami članicami in novonastalimi
demokracijami na vojaškem področju. V Partnerstvu za mir Slovenija
sodeluje že od same ustanovitve, sodelovala je v humanitarnih akcijah
"Sunrise" in "Elliot Harbour" v Albaniji, v
humanitarnih akcijah na Kosovu, v Bosni in Hercegovini in v
Makedoniji.
Zveza Nato je nove članice sprejela štirikrat. V 50. letih sta bili
prvič sprejeti Grčija in Turčija, le nekaj let kasneje je bila
sprejeta Nemčija, leta 1982 pa je polnopravna članica postala
Španija. Leta 1999 pa so vstopile Češka, Madžarska in Poljska.
Ključni kriterij za vstop v članstvo je spoštovanje temeljnih načel
demokracije.
Zaradi geopolitičnih sprememb v svetu smo se v Stranki mladih
Slovenije odločili za predlog za razpis posvetovalnega predhodnega
referenduma, se pravi, referendum pred povabilom zveze Nato, tako da
se bodo lahko državljani odločali nepristransko in ne bodo pod vplivom
povabila. Prepričani smo namreč, da se bodo državljani v primeru, da
bo referendum po povabilu, odločali o vključevanju Slovenije v zvezo
Nato pod vplivom povabila in tako posledic, ki jih vključitev prinaša,
v svoji odločitvi sploh ne bodo upoštevali.
Če povzamem po najuglednejših avtoritetah za ustavno pravo, gospodu
Francu Gradu, Igorju Kavčiču, Cirilu Ribičiču in Ivanu Kristanu,
avtorji knjige Državna ureditev: "Za posebej zahtevna vprašanja
posvetovalni referendum ni le učinkovito sredstvo za testiranje
javnega mnenja, temveč tudi za ugotavljanje smeri reševanja določenega
vprašanja. Predstavniško telo s tem krepi svojo legitimnost,
odločitev, ki je skladna z ljudsko voljo, pa je ugodneje sprejeta med
ljudmi in s tem v praksi tudi bolj uresničljiva. Za razliko od
referenduma z obvezno pravno močjo, kjer volivci začasno jemljejo
mandat predstavniškemu telesu, da o posameznem vprašanju samostojno
odloči, se to v primeru posvetovalnega referenduma ne zgodi.
Parlament obdrži funkcijo samostojnega zakonodajalca, odločitev je
povsem v rokah parlamenta, ki jo lahko sprejme v skladu ali pa v
nasprotju z izraženim mnenjem volivcev. V drugem primeru se bo sicer
izpostavil kritike večine volivcev, njegova odločitev pa nikakor ne bo
pravno vprašljiva. Deloma je predlogov za posvetovalni referendum
vključevanje Slovenije v zvezo Nato botrovalo tudi to, da se stališče
politične elite razlikuje od stališča slovenskih državljanov, katerih
mnenje je vse bolj deljeno oziroma vse bolj nasprotujejo vključevanju
Slovenije v Zvezo Nato. Ta problem je razviden iz zadnjih
javnomnenjskih raziskav po katerih podpora vključitvi Slovenije v
Zvezo Nato pada. Od leta 1997 ko je meseca februarja 85% vprašanih
podpiralo vključitev v Zvezo Nato, 21% ljudi je temu nasprotovalo, 20%
pa je bilo neodločenih. Leta 2002 meseca februarja pa so bile te
številke že precej drugačne. 45% vprašanih je podpiralo vključitev
Slovenije v Zvezo Nato, 56% je temu nasprotovalo, 19% pa je bilo
neodločenih. V primeru povabila na novembrskem vrhunskem srečanju
Zveze nato pa bo potrebno odločitev sprejeti hitro, mogoče še v tem
letu.
Državni zbor je izvoljen s strani volivce, državljanov in njegova
naloga je, da njihova mnenja v svojih odločitvah tudi zastopa. Če pa
se stališča poslancev v državnem zboru razlikujejo od mnenja
državljanov, pa ljudstvu predstavijo argumente zakaj imajo drugačna
stališča in jih poskušajo s stvarnimi argumenti prepričati kakšne so
prednosti in čemu se bo morala Slovenija odpovedati v primeru
vključitve oziroma nevključitve Republike Slovenije v Zvezo Nato.
S predlogom za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju
Slovenije v Zvezo Nato želimo v stranki Mladih Slovenije odpraviti
tudi enega izmed dveh razlogov, ki jih pogajalci vlade navajajo zakaj
se lahko zgodi, da do povabila v Pragi ne bo prišlo.
Prvi razlog je povišanje odstotka bruto družbenega proizvoda, ki ga
Slovenija namenja za obrambo, povišanje teh sredstev je bilo že
načrtovano. Kot drugi razlog pa pogajalci navajajo prenizko podporo
Natu med slovenskimi državljani, saj bi se v Zvezo Nato s članico
katero javno mnenje o zvezi je tako deljeno kot v Sloveniji prej
oslabilo.
Z izvedenim posvetovalnim referendumom konec junija bi Zvezi Nato
poslali jasen impulz ali Slovenija podpira to mednarodno povezavo ali
ne. Slovenija bo z referendumskim odločanjem pred povabilom Zveze Nato
pokazalo bistveno večjo resnost in višjo stopnjo demokratičnosti. Kot
sem že povedal je to tako pomembno zgodovinsko vprašanje, ki je
širšega pomena za vse državljane in z razpisom referenduma pred
povabilom, ki bo zagotovil nepristransko odločanje bo državni zbor, ki
je drugače nosilec te odločitve nedvomno okrepil svojo legitimnost,
saj bo odločitev skladna z ljudsko voljo, hkrati pa bo odločitev
ugodneje sprejeta med ljudmi oziroma ji v prihodnosti ne bodo
nasprotovali.
Z razpisanim predlogom posvetovalnega referenduma bodo k sprejeti
odločitvi s strani sodržavljanov neposredno moralno zavezane tudi vse
politične stranke. Stanka Mladih Slovenije se je odločila za predlog
za razpis predhodnega posvetovalnega referenduma, saj tako državljani
ne bodo pod pritiskom morebitnega povabila v Prago. Nepristranost in
objektivnost odločitve vključevanja Slovenije v Zvezo Nato bomo
dosegli tudi tako, da referendum ne bo razpisan skupaj z lokalnimi ali
predsedniškimi ali z referendumom za Evropsko unijo, ampak samostojno,
saj lahko le tako zagotovimo, da odločitve o raznih stvareh ne bodo
vplivale ena na drugo.
17. aprila je na okrogli mizi dr. Miro Cerar dejal, da je
referendum v tej situaciji bipolarnega mnenja o članstvu nujen, saj bi
tako dal vladi in oblasti legitimnost. Kdaj pripraviti referendum pa
je po njegovem mnenju politično vprašanje, o katerem bo odločal
nosilec politične moči v Sloveniji.
Zato se v Stranki mladih Slovenije sprašujemo, drage kolegice in
kolegi, ali bo beseda demokracija v Sloveniji le fraza in je njenim
državljanom pomenila le pred volitvami. V stranki mladih smo
prepričani, če bi bile državno zborske volitve letos, bi vsi kričali,
kako pomemben je glas ljudstva in da morajo ti čim prej odločiti vsi
državljani in neposredno.
No, pa še nekaj bi rad dodal, naš predlog za razpis posvetovalnega
referenduma smo vložili 22. marca. Uvrščen je bil 14. redno sejo in
je bil zaradi preobilice dela, prestavljen na naslednjo, 19. izredno
sejo kot prioritetna točka. Vendar je bil spet prestavljen. Danes ga
bomo po dveh mesecih končno obravnavali.
Tukaj gre za očitno zlorabo poslovniških določil, saj je predlog za
razpis posvetovalnega referenduma, ni le ena izmed točk dnevnega reda,
ki se lahko prenaša iz ene seje na drugo, ampak se neposredno dotika
zgodovinske odločitve, ki se tiče vseh državljank in državljanov
neposredno.
Drage kolegice in kolegi, opozoril bi vas, da danes odločamo o
jasno postavljenim, konkretnim vprašanjem. Ali bomo razpisali
referendum ali ne? Po zadnjih javno mnenjskih raziskavah je 70
procentov vprašanih podprlo prehodni posvetovalni referendum in bi se
ga, če bi bil razpisan jutri, tudi udeležilo. Poslanci SMS se
sprašujemo in tudi vas sprašujemo, ali mnenje ljudstva še kaj
velja. Hvala lepa.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala vam, kolega Levič. Predstavil
ste stališča skupine poslancev, katerih prvo podpisani ste. Gospod
predsednik, še enkrat vas pozdravljam v državnem zboru in vam dajem
besedo. Prosim.
NAGOVOR PREDSEDNIKA MILANA KUČANA:
Spoštovani predsednik državnega zbora, spoštovani predsednik vlade,
spoštovane gospe poslanke in spoštovani gospodje poslanci. Z veseljem
sem se odzval povabilu predsednika državnega zbora, naj se udeležim
današnje seje. Razpravo o vključevanju Slovenije v evroantlatnsko
zavezništvo in referendum, štejem za zelo pomembno. Državni zbor želim
tudi sam seznaniti s svojim stališčem do vstopa Slovenije v Nato in do
referenduma o tem pomembnem dejanju za prihodnost naše države.
O tem sem 16. januarja letos prav v teh prostorih govoril že na
javni predstavitvi mnenj o Natu in o vstopu Slovenije. Zato znova
rečem, za varno in uspešno prihodnost Slovenije, za prihodnost njene
nacionalne identitete, za njen stabilen položaj v mednarodni
skupnosti, za njeno odprtost k svetovnim, materialnim in duhovnim
tokovom, za njeno aktivno vključenost v svetovna dogajanja, za
možnost, da prevzame svoj del odgovornosti za razmere v svetu in za
njegovo prihodnost, ali če rečem preprosteje, za to, da bi živeli
varno in ustvarjali v miru in v vstop v nastop v Nato in seveda v
Evropsko unijo, za nas po mojem trdnem prepričanju, v sedanjih
razmerah, edina primerna in koristna izbira.
Mogoče prigovor, da je to še najmanj slaba izbira, vendar idealnih
ni, ker tudi svet ni idealen. In ni narejen po meri naših
želja. Gospodarsko, predvsem kapitalsko in informacijsko je
globaliziran, vendar je hkrati tudi razdeljen in poln nasprotij.
Mnogo tisoč let nas je svet pospremil z vsemi dilemami in vsemi
velikimi vprašanji prejšnjega stoletja, ne da bi nanje že imeli tudi
odgovore. Zdaj jih iščemo vsak zase in vsi skupaj v človeštvu. Ni
mogoče priti do dobrih, zanesljivih odgovorov, če jih iščemo mimo
premišljanja o realni podobi Evropi in o realni podobi sveta in o
njuni mogoči prihodnosti. Svet je povezan in močno soodvisen v dobrem
in žal tudi zlem. Zatekanje v iluzijo o izoliranem, varnem in mirnem
otoku sredi viharnega sveta, bi bilo neodgovorno do državljanov in
njihove varnosti in miru. Zagotavljanje teh dveh dobrin, za varovanje
varnega življenja in ustvarjanja blaginje v miru z ustrezno obrambo
države, je temeljna dolžnost upravljavcev sleherne demokratične
države. Ti so dolžni poznati in razumeti svet in svoje videnje sveta
in svoja dejanja, ki so v njem utemeljena, posredovati državljanom in
z njimi ustvarjati zavezništvo in podporo za ta dejanja.
Svet je danes razdeljen. Na eni strani so ljudje, socialne
skupine, narodi, države, ki v takšnem svetu že živijo svojo
prihodnost, tudi Slovenija, na drugi strani so ljudje, socialne
skupine, narodi, države, skoraj celi kontinenti, ki so potisnjeni na
socialno, gospodarsko in tehnološko obrobje, brez možnosti, da so
soudeleženi v akumuliranim bogastvu in znanju človeštva, brez
priložnosti in z negotovo prihodnostjo. Takšne razmere, ki se ne bodo
spremenile same od sebe, so plodna tla za radikalna dejanja brezupa,
za fundamentalizme, za terorizem in tudi vse vrste organiziranega
mednarodnega kriminala. Ljudje pa se niso pripravljeni sprijazniti z
življenjem na obrobju in se takšni usodi upirajo. Svet je razpet med
mirom in nevarnosti nenehnih spopadov. Ti v svojem bistvu niso vojne
med kulturami, verami, civilizacijami, temveč spopadi za preživetje,
za pravico do lastnega načina življenja in do prihodnosti.
So pa priložnost tudi za razraščanje ideološkega populizma,
ksenofobije in rasizma ali tudi povsem kriminalnih namenov, ko se
hudodelci lahko polastijo kemičnega, biološkega in atomskega orožja in
z njegovo uporabo povzročijo humanitarne in ekološke katastrofe
globalnih razsežnosti. Ti spopadi so samo na prvi pogled lokalni ali
regionalni. V resnici prej ali slej prizadenejo ves svet. Tudi nas.
Nič več se ne zgodi samo enim, ker je ves svet tesno povezan, usoda,
za kogar je postala usoda vseh. Balkan, Afganistan, Bližnji vzhod in
druga nestabilna območja so tudi naš problem. Ilegalna migracije,
trgovina z drogami, orožjem, belim blagom, človeškimi organi, so tudi
naš problem. Eno in drugo posredno ali celo neposredno vpliva tudi na
našo varnost.
Evroatlantski prostor postaja gospodarsko politično in vrednostno
enotno območje z vsemi različnostmi, ki so se uveljavile skozi čas. Te
ohranjajo svojo identiteto, vključno z nami Slovenci, a iščejo poti,
da bi o vprašanjih skupne prihodnosti in o vitalnih vprašanjih sveta
bili sposobni govoriti s skupnim jezikom, da bi bila v Evropi mogočen,
v svetovnem dialogu aktivna in odgovorna vloga enega od središč
razvoja človeške civilizacije, da bi se uveljavila v tem dialogu kot
posebna, politična, socialna in duhovna entiteta. Takšno svojo
ambicijo lahko v Evropo upiramo svojo izkušnjo in na to, kar je
pozitivnega dosegla v prelomu stoletja.
Postaja območje, ki ob vseh, zgodovinskih in drugih navzkrižjih,
vendarle uspešno ohranja mir, spodbuja enakopravne in plodne odnose
med državami, odpravlja posledice nekdanjih političnih delitev,
ustvarja skupen gospodarski prostor, razvija tehnologije 21.
stoletja, dviga kvaliteto življenja in ima prihodnost. V ta prostor z
velikimi vstopa tudi Rusija, z vsemi svojimi posebnostmi in izzivi.
Vendar številnih prednosti življenja v tem prostoru ne more biti
deležen, kdor ne prevzema tudi svojega dela odgovornosti za dobro tega
prostora.
Nato in Evropska unija sta komplementarni organizaciji tega območja
za udejanjanje takšne vloge Evrope, tudi v skrbi za njeno obrambo in
varnost. Vsako novo varnostno dejanje Evropske unije, od
zunanjepolitičnih do policijskih in vojaških, je in bo zmeraj del
evroatlantske obrambne in varnostne politike. Ko bo Evropska unija
razbremenjevala Severno Ameriko odgovornosti za varno in mirno Evropo,
ki jo je s svojim neodgovornim ravnanjem z vojnami naložila v
prejšnjem stoletju večkrat, bo postajala hkrati čedalje močnejši
prostor oziroma čedalje močnejši steber evroatlantskega
zavezništva. Zato izbira ni Evropska unija ali Nato, nekje v
prihodnosti je gotovo njuno več kot zgolj formalno stičišče. Toda
odločamo se zdaj. Izbira je za nas zato, ali oboje ali zapiranje vase
na robu nestabilne regije, življenje v umišljenem svetu miru in
iluziji nikakršnih ogrožanj.
Odločamo se, da bi kar najbolje zavarovali življenje in
dostojanstvo slehernega človeka, da bi zavarovali njegovo svobodno
pripadanje nacionalnemu, verskemu ali drugemu občestvu, pravico do
različnosti, strpnost in solidarnost, odprtost do drugih in drugačnih,
pravno in socialno varnost, svobodni trg. To je lahko skupni
imenovalec vrednot, ki jih mora sprejeti in zato tudi varovati vse
človeštvo in vse njegove velike civilizacije. So lahko vrednostni
temelj skupne etike, ki jo zahteva upravljanje svobodnega sveta in
enakopravni in odgovorni odnosi v mednarodni skupnosti. V bistvu so to
tiste vrednote, zaradi katerih sta se pred desetletji na ruševinah
druge svetovne vojne in ob zavedanju nevarnosti hladne vojne rodili
zamisli o evropskih gospodarski skupnosti in o krepitvi
evroatlantskega zavezništva. Poznavajoč vse to, spoštovane poslanke
in poslanci, sem za vstop Slovenije v Evropsko unijo in Nato,
prepričan, da je to dober in varen prostor za našo državo. Toda
zavedam se, da naše življenje pod okriljem tega prostora ob vseh
prednostih in koristih prinaša tudi odgovornosti. Spoštovane poslanke
in spoštovani poslanci! O čem se torej odločamo, ko se odločamo za
vključitev v Nato. Odločamo se o miru, za aktivno vlogo v
evroatlantskem zavezništvu se odločamo zaradi miru. Ne odločamo se
zanj zaradi vojne, mi ne želimo vojne, kot je nismo nikoli
želeli. Tudi Nato se danes ne pripravlja za to, da bo vodil osvajalne
vojne po bojiščih sveta, ampak da zagotovi mir in varnost za vse tiste
narode in države, ki pristajajo na skupne temeljne vrednote, ki
omogočajo strpno in mirno sožitje človeštva. Nato se je spremenil in
se še spreminja. Prilagaja se spremenjenim razmeram v svetu. Ni več
grozeča pest, pač pa je ponujena roka sodelovanja v obrambi teh
skupnih temeljnih vrednot. Po nedavnem sporazumu o posebnih načinih
sodelovanja Nata z Rusijo o tem ne more biti več dvoma.
Bil sem med tistimi, ki so morali na sebe vzeti odločitev, ali bomo
odgovorili z orožjem na vojno, ki nam jo je junija 1991 vsilila
jugoslovanska armada, da bi obranili našo plebiscitno odločitev o
samostojni Sloveniji. Bil sem med tistimi, ki so se kasneje pogajali o
miru. Ne želim, da bi kdorkoli, pripadnik kateregakoli prihodnjega
rodu Slovencev bil še kdaj v položaju, da bi se moral odločati o vojni
in miru. Dobro je znano, da je pot do miru dolga in daje najdaljša pot
tista, ki vodi v miru vpreg vojni. Zato smo dolžni zdaj storiti vse,
da ne pride do vojne, da ne bosta znova ogrožena naša varnost in mir,
da nam jih ne bo treba braniti. O tem se odločamo, ko se odločamo o
našem članstvu v Natu. Današnji Nato ni Nato iz časov hladne vojne,
tudi ne mi Slovenci. Svet ne živi več v razmerah hladne vojne. Našo
varnost in mir ogrožajo druge nevarnosti. Te nevarnosti pa ne
upoštevajo meje držav, ne upoštevajo mednarodnih pravil, ne upoštevajo
nevtralnosti držav. Ta in druga dejstva nas silijo, da razmišljamo o
tem, kako se je mogoče zoper te sodobne nevarnosti, ki ogrožajo
globalno varnost in mir, in s tem tudi življenje na planetu sploh
uspešno braniti. Učinkovito obrambo zagotavlja danes samo sistem
kolektivne obrambe v sistemu kolektivne varnosti. Ta je zgrajen na
prepričanju, da je mir nedeljiv.
V tem sistemu ni mogoče pričakovati, da bodo drugi branili naš mir
in našo varnost. Sami pa ne bi bili pripravljeni ničesar storiti za
njihovo obrambo in za skupno varnost. Nacionalni egoizmi s sistemom
kolektivne obrambe niso združljivi. Solidarnost, pač, ta je temeljno
načelo zavezništva. Individualna obramba pred sodobnimi nevarnostmi ni
učinkovita, če je sploh mogoče, in vrh vsega je veliko dražji, kot je
aktivna udeležba v kolektivni obrambi in zavezništvu.
Ko se odločamo za članstvo v Natu, se odločamo o zavezništvih. Naša
izkušnja govori tudi o tem, da smo Slovenci uspešno zavarovali svojo
svobodo in svoj obstoj takrat, kadar smo se borili o demokratičnih
zavezništvih. Tako je bilo ob razpadu avstro-ogrske, tako je bilo v
drugi svetovni vojni, tako je bilo v boju za slovensko samostojno
državo in tako je danes v prizadevanjih za ohranitev miru na Balkanu
in za zatrtje mednarodnega terorizma. Dejal sem že, da se za Nato
odločamo, zaradi miru, da si zagotovimo mir in varnost. Prav zato je
dobro vedeti tudi to, da bi v primeru, če bi kogarkoli, kdaj v
prihodnje zamikalo, da bi ogrožal naš mir in varnost, ali želel
poravnati z nami kakšne stare račune, moral računati, da je Slovenija
del demokratičnega evroatlantskega zavezništva - da ima potem takem
opraviti s celotnim zavezništvom, in ne le z razmeroma majhno in
ranljivo Slovenijo. Vse to so koristi, ki jih bomo imeli v članstvu v
Natu, če že in tako radi govorimo o koristih.
Poznam pregovor, da se Slovenija z vključitvijo v Nato izpostavlja
nevarnosti, da bo postala tarča mednarodnega terorizma, kot da ni že
sedaj in da kot k nam ne pljuskajo trgovina z mamili, katere žrtve so
naši otroci, in drugi valovi mednarodnega organiziranega kriminala iz
katerih senapaja terorizem. In predvsem kot, da samo pozabili kje vse
so naši slovenski ljudje že branili mir in temeljne vrednote
demokracije ko so bile te ogrožene. Branili so jih na bojiščih
II. svetovne vojne po vsej Evropi, vojaških enotah narodno osvobodilne
vojske, ki so jih ustanavljali Slovenci, na silno mobilizirane
okupatorske vojske, ko so se potem zatekli v prostovoljna ujetništva.
Borili so se kot del zavezniških armad proti okupatorjem svoje
domovine. Slovenci so se borili v prekomorskih brigadah, brigadah
ustanovljenih v nekdanji Sovjetski zvezi in drugod, v uniformah
zavezniških vojska, da so po bojnih poteh končali vojno na slovenskih
tleh in z našo osvoboditvijo. Da ne govorim o tem kje vse daleč od
svojih domovin so se borili Poljaki, Čehi, Američani, Rusi, Britanci,
Francozi in drugi zavezniki preden je bil zlomljen nacifašizem. Na
vseh frontah se je takrat v zavezništvu branila svoboda in
demokracija, naša in skupna. Dolžni smo storit vse, da se to ne bi
nikoli več ponovilo.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Odločitev o vstopu
Slovenije v Nato mnoge državljanke in državljani utemeljeno doživljajo
kot zelo pomembno in želijo pri tem sodelovati. Zato je bila že doslej
razprava o tem zelo koristna. Govori tudi o tem, da je del
državljanov v dvomih ali naj Slovenija sploh vstopi v Nato in precej
je tudi zadržanosti do doslej razgrnjenih argumentov v prid našemu
vstopu. Zato bodo še potrebna temeljita, jasna, natančna in odgovorna
pojasnila pristojnih za obrambo, varnost in prihodnost naše
države. Tako je dobro in je prav. Demokracija ni samo pravica do
glasu na demokratičnih volitvah, je tudi pravica do sodelovanja pri
velikih odločitvah. In je zato pravica do razpravljanja o vseh
pomembnih vprašanjih države, ne da bi izražena vprašanja ali mnenja
dobila ideološka ali celo osebnostne etikete. Demokracija je tudi
kultura. Ljudje imajo pravico misliti drugače. Dolžni smo jim
prisluhniti, dolžni argumentu postaviti nasproti argument, svoj
argument. Dolžni smo se truditi za zaupanje ljudi in za zavezništvo z
njimi, kot o plebiscitu leta 90 in kot v vojni za Slovenijo in
mirovnih pogajanjih. Takrat je bila dragocena podpora slehrnega
človeka. Tako je tudi danes.
Demokratična, vsebinska razprava, torej ne o ljudeh, ki kaj rečejo,
temveč o stvareh, ki jih izrečejo je prvi pogoj za odgovorno, tudi
referendumsko odločanje, ki nas še čaka v izbiri Slovenija da ali ne v
Natu. Razumljivo je, da Nato želi vedeti ali bi Slovenija sprejela
morebitno povabilo. Slovenija pa se o povabilu ne more izreči dokler
ne bo uradno obveščena, da ga bo dobila. Navidezna zagata je
rešljiva. Obstajajo uradne ustanove v Sloveniji in v Natu, ki se lahko
sporazumejo kdaj bo Slovenija morala jasno in po demokratični poti, za
kakršno se bo pač sama odločila, povedati ali bo sprejela povabilo.
O tem je zdaj že realno razmišljati. V Reykjeviku je bila nedavno
sprejeta politična odločitev o širitvi Nata. Še bolj realno pa bo to,
ko bomo imeli doma zase, zanesljivo in prepričljivo oceno, da
izpolnjujemo vsa merila za članstvo v Natu in za naš efektiven
prispevek k okrepitvi obrambne sposobnosti zavezništva. Da torej
temeljito pričakujemo, da torej utemeljeno pričakujemo povabilo.
Naša vlada razpolaga z vsemi potrebnimi informacijami in analizami
za to odločitev. Gotovo vas bo z njimi seznanil predsednik vlade
dr. Drnovšek. Imel je stike z vodilnimi ljudmi, najvplivnejših držav v
zavezništvu. Njegov predlog, kdaj izpeljati referendum, bo zato
najbolj verodostojen.
Odločili boste gospe in gospodje poslanci vi. Moje stališče je, da
gre za tako pomembno odločitev o prihodnosti Slovenije, da je prav, da
se o njej izrečejo državljanke in državljani na referendumu. Tudi
zaradi tega, da se odgovorno preveri skladnost ukrepanja upravljavcev
države z voljo ljudi. Tudi in predvsem z vidika skladnosti njihovih
pričakovanj o plebiscitu 1990. leta, da bo Slovenija država, ki bo
svojim državljanom zagotavljala med drugim tudi mirno in varno
življenje in spoštovanje temeljnih vrednot, ki imajo v svojem
izhodišču spoštovanje dostojanstvo človeka in njegovega življenja ter
pravno in socialno varnost.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, po dobrih desetih letih
samostojne slovenske države, smo pred pomembno odločitvijo. Tedaj nam
je uspelo, ker je politika izražala voljo ljudi in je delovala
demokratično. Plebiscit za samostojno Slovenijo je bil plebiscit za
prihodnost, ki se danes ustvarja v evroatlantskem zavezništvu, v Natu
in v Evropski uniji. Zato je to tudi naš življenjski prostor.
Sam zaupam v modrost naših sodržavljank in sodržavljanov. Trdno sem
prepričan, da bo po končani razpravi v Sloveniji prevladal trezen,
racionalen in argumentiran pozitiven premislek o sodelovanju Slovenije
v evroatlantskem zavezništvu. Upravljavci države za takšen izid prvi
nosimo odgovornost. Pomembno je, da zdaj državni zbor in v njem
zastopane parlamentarne stranke potrdijo svojo privrženost in podporo
usmeritvi Slovenije v evroatlantske povezave, v Evropsko unijo in
Nato. To bo nadvse močna spodbuda za doseganje čim večjega soglasja v
družbi o tej pomembni odločitvi in v našem kasnejšem verodostojnem
življenju v tem demokratičnem zavezništvu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa, gospod predsednik, za
vaše mnenje in za pripravljenost, da ste svoje mnenje tudi osebno
sporočili državnemu zboru. Prijazno ste me prosili, če lahko obvestim
kolegice in kolege, da bi radi spremljali razpravo vse do 18.00 ure,
ko vas potem druge državniške obveznosti vabijo, mislim, da imate
večerjo s predsednikom Kazahstana.
Predlog za razpis referenduma in informacijo vlade je obravnaval
odbor za zunanjo politiko. Predsednika odbora, kolega Kacina, vabim,
da poda mnenje delovnega telesa. Prosim, imate besedo, kolega Kacin.
JELKO KACIN: Spoštovani gospod predsednik države, gospod
predsednik vlade, gospod predsednik državnega zbora, člani vlade,
kolegice in kolegi, spoštovani predlagatelji! Mednarodna varnost ni
zgolj seštevek nacionalnih varnosti, ampak pomeni tudi opredeljevanje
za ustrezne vrednote v odnosih med državami. S članstvom v Natu,
kakor tudi drugih mednarodnih organizacijah, Slovenija uresničuje
svoje temeljne zunanjepolitične cilje in interese. Članstvo
predstavlja možnost uresničevanja slovenske globalne politike, je v
funkciji krepitve mednarodnega položaja Slovenije in uveljavljanja
nacionalnih interesov. V luči teh spoznanj je odbor za zunanjo
politiko v zadnjih tednih kar trikrat razpravljal o zvezi Nato, o
približevanju, vključevanju in predlaganem referendumu.
Odbor za zunanjo politiko je na svoji 53. seji, ki je bila
11. aprila letos, na podlagi pisnega predloga člana odbora Jožefa
Jerovška obravnaval točko dnevnega reda "priprave za vključitev
Slovenije v Nato, politični in varnostni strateški pomen vključitve v
Nato". Predlagatelj je predstavil razloge za obravnavo omenjene
tematike. Poudaril je, da je naloga odbora in vseh politikov, da se
odzovejo na potek priprav za sprejem Republike Slovenije v zvezo Nato
in javnosti pojasnijo politični, varnostni in strateški pomen članstva
v zvezi Nato za našo državo. Citiral je izjavo ministra za obrambo
dr. Antona Grizolda, da je skrajni čas, da se vlada, parlament in
civilna družba zavedo resnosti vprašanja in se jasno opredelijo glede
članstva v zvezi Nato.
Minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel je člane odbora
seznanil s potekom predstavitve zaključne faze tretjega kroga
izvajanja akcijskega načrta za članstvo in o pripravljenosti Republike
Slovenije na članstvo v zvezi Nato v okviru pravkar končanega
zasedanja severnoatlantskega sveta zveze Nato v Bruslju, ki sta se ga
udeležila skupaj z ministrom za obrambo. Dejal je, da je Slovenija
bila pri sogovornikih ocenjena kot kredibilna kandidatka, ki je
dosegla velik napredek pri izvajanju akcijskega načrta in ki je
aktivno prispevala k urejanju razmer na področju jugovzhodne
Evrope. Hkrati pa bo na nekaterih področjih morala še intezivirati
svoje dejavnosti. Pojasnil je, da so sogovorniki v Bruslju
najpogosteje izpostavili vprašanje o razlogih za padec podpore javnega
mnenja o vključitvi Slovenije v zvezo Nato, deležu bruto domačega
proizvoda, ki ga je Slovenija pripravljena nameniti področju obrambe
ter vprašanjem morebitnega razpisa referenduma o vstopu Slovenije v
zvezo Nato. Poleg omenjenih vprašanj pa so sogovornike zanimala tudi
vprašanja s področja odnosov z republiko Hrvaško, v zvezi s
slovenskimi prizadevanji pri razvoju dogodkov v Zvezni republiki
Jugoslaviji, poteku lastninjenja, denacionalizacije, sprejemu
zakonodaje na področju reforme javne uprave, nadzoru nad izvozom
orožja, razvoju na področju varnosti, ustanovitvi urada za varstvo
tajnih podatkov ter tudi, kdaj bo sprejet zakon o obrambi, ki omogoča
sodelovanje slovenskih sil v operacijah, na podlagi petega člena
Washingtonske pogodbe.
Minister za obrambo je uvodoma predstavil načrte in dokumente na
področju varnosti in obrambe. Izpostavil je štiri opcije
zagotavljanja varnosti - vzpostavitev lastne vojske z izgradnjo
lastnega racionalnega obrambnega sistema in vključitvijo v sistem
kolektivne varnosti organizacije združenih narodov, sklenitev
dvostranskih sporazumov za pridobitev varnostnih garancij, pridobitev
statusa nevtralnosti in vključitev v evropske oziroma evroatlantske
varnostne, politične in ekonomske povezave. Menil je, da je zadnja
opcija v danem trenutku in v bližnji prihodnosti za Slovenijo
optimalna.
V zvezi z v javnosti večkrat izpostavljenim vprašanjem stroškov
vključevanja naše države v zvezo Nato je povedal, da se v javnosti
navajajo le približne ocene navedenih stroškov in da predpostavke ne
temeljijo na konkretnih študijah. To pa, kot je menil, predvsem
zaradi pomanjkanja domačih strokovnjakov, ki bi lahko izdelali
ustrezno metodologijo za izračun tovrstnih stroškov, izdelave analiz
pri ustreznih mednarodnih inštitutih pa so zelo drage. Posebej je
opozoril na to, da z vprašanjem vstopa v zvezo Nato ni povezano le
vprašanje, koliko bomo v skupni proračun prispevali, ampak tudi,
koliko bomo iz njega sprejeli, ter navedel primer Češke, ki je iz
skupnega proračuna zveze Nato v lanskem letu prejela okoli 90
milijonov dolarjev. Vprašanje slovenskega prispevka v skupni proračun
zveze bo tako v prvi vrsti vprašanje sposobnosti pogajalcev po prejemu
vabila v članstvo. Menil je tudi, da mora seznanjanje slovenske
javnosti s procesom vključevanja Slovenije v zvezo Nato še naprej
potekati na način, da bo javnost prejemala konkretne, celovite in
promptne informacije. Agresivna medijska kampanja z navajanjem
stališč zgolj za vstop Slovenije v Nato, bi bila v danem trenutku, kot
je dejal, kontraproduktivna. Predsednik odbora je poudaril, da se
morajo politične stranke opredeliti, ali je primerno zunanjepolitične
strateške prioritete, ki so vsebovane tudi v skupni izjavi o podpori
slovenskemu vključevanju v zvezo Nato, ki so ga leta 1997 podpisale
vse parlamentarne stranke, uporabljati za notranjepolitično
tekmovanje. Menil je, da je javnost potrebno prepričati, da ne gre za
interese posameznih poslancev ali političnih strank, temveč za
nacionalni strateški interes in prioriteto države, ki jo Slovenija
lahko izkoristi ali pa izgubi in se tako sama izloči iz procesa
širitve. Opozoril je tudi na potrebo po sodelovanju z manjšimi
državami članicami zveze Nato.
V razpravi so člani odbora opozorili na problem nezadostnega
seznanjanja in obveščanja javnosti. Poudarili so, da je treba najti
način komuniciranja, ki bo za javnost sprejemljiv in bo ponudil
celovite odgovore na dvome, ki so lahko tudi legitimni. Menili so, da
je treba javnost seznaniti s konkretnimi primeri in prednostmi, ki jih
prinaša članstvo v zvezi Nato. Treba je predstaviti natančne ocene
stroškov, ki jih zahteva vzpostavitev stabilne varnosti države, in
prednosti, ki jih prinaša vključitev v sistem kolektivne varnosti, ki
ga omogoča zveza Nato. Člani so se strinjali s predsednikom odbora,
da je vključevanje v zvezo Nato ena od zunanjepolitičnih prioritet
Slovenije in ne more biti predmet zunanje in notranjepolitičnih
obračunavanj. Poudarili so, da naj se politiki jasno opredelijo do
tega vprašanja, tako da bo tudi javnost seznanjena s stališči, ki jih
zagovarjajo. Opozorili so, da s padcem podpore javnosti vključevanju v
zvezo Nato politične stranke ne smejo podleči skušnjavi populizma,
ampak morajo svoj program oblikovati državotvorno, skladno s svojim
političnim prepričanjem. Na koncu so še dodali, da je treba podpreti
vlado Republike Slovenije pri uresničevanju njenih prizadevanj za
dosego tega zunanjepolitičnega cilja, to je vključitev v zvezo Nato.
Državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Ignac Golob je
predlagal, naj odbor sprejme sklep, naj državni zbor opravi razpravo o
pripravah na sprejem Slovenije v zvezo Nato po možnosti še pred
14. oziroma 15. majem, če to ni mogoče, pa na majski seji državnega
zbora.
Člani odbora so po koncu razprave sprejeli naslednja sklepa:
"Odbor za zunanjo politiko ponovno ugotavlja, da je članstvo v
zvezi Nato zaradi utemeljenih političnih, varnostnih in strateških
razlogov prednostnega pomena za Republiko Slovenijo, zato so državni
organi dolžni sodelovati pri seznanjanju javnosti o pomeni sprejema
Republike Slovenije v zvezo Nato. Odbor za zunanjo politiko predlaga
državnemu zboru Republike Slovenije, da čim prej opravi razpravo o
pripravah na sprejem Slovenije v zvezo Nato in seznanjenosti slovenske
javnosti o pomenu vključitve Republike Slovenije v zvezo Nato ter
sprejme sklepe o nalogah državnih organov za dosego tega cilja."
Odbor državnega zbora za zunanjo politiko pa je na svoji 55. seji,
ki je bila 8. maja letos, kot matično delovno telo obravnaval tudi
predlog za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju Republike
Slovenije v zvezo Nato, ki ga je državnemu zboru Republike Slovenije v
zakonodajni postopek predložila skupina poslancev s prvo podpisanim
Petrom Levičem. Odbor je pri obravnavi upošteval mnenje sekretariata
za zakonodajo in pravne zadeve, ki je menil, da so v skladu z
230. členom poslovnika državnega zbora in v skladu s 26. in 28.
členom zakona o referendumu in ljudski iniciativi, izpolnjeni vsi
pogoji, ki omogočajo državnemu zboru, da odloča o navedenem predlogu
za razpis posvetovalnega referenduma. Sekretariat je v mnenju tudi
pojasnil, da državni zbor v skladu z 29. členom zakona o referendumu
in ljudski iniciativi na izid posvetovalnega referenduma, ni vezan v
pravnem smislu, kar pomeni, da lahko državni zbor sprejem tudi
odločitev, ki se ne sklada ali je celo v nasprotju z referendumskim
izidom, s čimer pa seveda državni zbor prevzame politično odgovornost
za morebitno tako odločitev.
Odbor je pri obravnavi upošteval tudi mnenje vlade Republike
Slovenije, ki je razpisu posvetovalnega referenduma kot ga je
predlagala skupina poslancev, nasprotuje. Vlada sicer izvedbe
referenduma ne izključuje in ji ne nasprotuje, vendar pa kot je
zapisala v svojem mnenju, morajo biti zanj izpolnjeni pogoji. Pri tem
je kot enega od elementov, ki so bistveni pri odločanju o tem
vprašanju, izpostavila povabilo v članstvo. Ob tem je še menila, da bi
bilo v trenutku, ko vabila še ni, odločanje o referendumu preuranjeno.
Predsednik odbora je člane odbora uvodoma seznanil, da se je v
zvezi s predlogom za razpis posvetovalnega referenduma, pogovarjal
tako s predsednikom vlade Republike Slovenije dr. Janezom Drnovškom
kot tudi s predsednikom Republike Slovenije, gospodom Milanom
Kučanom. Pojasnil je, da je vlada svoje stališče do omenjenega
predloga posredovala v državni zbor v pisni obliki, medtem ko je
predsednik Kučan pojasnil, da je svoje uradno stališče predstavil v
oddaji Studio ob sedemanjstih na Radio Slovenija, ki je bila
24. aprila letos. Člane odbora je ob tem še obvestil, da je
predsednik Kučan izrekel tudi pripravljenost, da osebno sodeluje na
seji državnega zbora, ko bo le ta razpravljal o omenjenem predlogu in
predstavil svoje stališče do navedenega predloga.
Igor Štemberger je v imenu predlagatelja predstavil predlog za
razpis posvetovalnega referenduma. Menil, da je odločitev
vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato zgodovinska, zato bi
morali ob podpori tej odločitvi oziroma morebitni nevključitvi,
neposredno povprašati vse državljane Republike Slovenije. Poudaril
je, da so se predlagatelji odločili za vložitev predloga za razpis
posvetovalnega referenduma, ki bi ga izvedli pred morebitnim povabilom
v zvezo Nato, da bi se lahko državljani na referendumu odločali
nepristransko oziroma se ne bodo odločali pod vtisom prejetega
povabila.
Državni sekretar v ministrstvu za zunanje zadeve Ignac Golob je
predstavil mnenje vlade Republike Slovenije, pri čemer je ponovil
stališče, ki ga je vlada zapisala v svojem pisnem mnenju, da načeloma
ne nasprotuje izvedbi referenduma. Vendar pa se stališče vlade v času
izvedbe referenduma razlikuje od predloga skupine poslancev. Opozoril
je, da se državljani na referendumu, ki bi bil pred sprejetjem
povabila nimajo o čem opredeljevati. Hkrati pa povabilo še ne pomeni
tudi članstva v Zvezi Nato. Dodal je, da bodo po prejetem povabilu
sledila pogajanja Republike Slovenije v Zvezo Nato o načinu vstopa
Republike Slovenije in pogojih njenega članstva. Zato bi bil, kot je
dejal, primeren čas za izvedbo referenduma ne le po prejetem povabilu,
ampak po končanem pogajalskem procesu. V nadaljevanju je predsednik
odbora prebral del magnetograma pogovora predsednika Kučana v oddaji
Studio ob 17, kjer je le-ta predstavil svoje stališče do predloga za
razpis posvetovalnega referenduma. Predsednik država je ob navajanju
svojega stališča opozoril na dejstvo, da sta doslej le dve državi
izpeljali referendum o svojem članstvu v Zvezi Nato, obe po tem ko je
bilo formalno že dano povabilo. Poudaril je, da bo šele po potrditvi
odločitve o širitvi Zveze Nato, ki pa je v tem trenutku še ni,
smiselno razmišljati in odločati o roku za izvedbo referenduma. Do
tedaj pa bi, kot je menil predsednik države, veljalo opraviti vse
napore, da bi Slovenija izpolnila zahtevane kriterije za vključitev v
Zvezo Nato.
Predsednik odbora je nato izpostavil in tudi v celoti predstavil
skupno izjavo o podpori slovenskemu vključevanju v Zvezo Nato, ki so
jo leta 1997 podpisale vse parlamentarne stranke, tudi Slovenska
nacionalna stranka, ki pa je kasneje svoj podpis umaknila, ki
opredeljuje članstvo Republike Slovenije v Zvezi Nato, kot eno od
njenih zunanje političnih prioritet. Posebej je opozoril, da Stranka
mladih Slovenije iz katere izhaja skupina poslancev, ki je predlagala
razpis posvetovalnega referenduma do sedaj še ni predstavila svojega
stališča do članstva Republike Slovenije v Zvezi Nato. Dejal je, da
stranka Mladih Slovenije nima stališča do vstopanja v Zvezo Nato in se
tudi noče opredeliti. Menil je, da je skupina poslancev predlagala
razpis posvetovalnega referenduma z namenom, da jim bodo državljani
svetovali kakšno stališče naj stranka Mladih Slovenije zavzame do
omenjenega vprašanja, pri čemer želijo svojo odgovornost za navedeno
odločitev prenesti na vse državljane. Ob tem je dodal, da je omenjena
tematika za stranko mladih prezahtevna in da takšnega sprenevedanja v
slovenskem političnem nismo bili vajeni doslej. Tovrstno početje je
označil kot nekorektno, povsem neodgovorno in za slovenski politični
prostor nesprejemljivo. Predstavnika predlagateljev pa je pozval naj
pojasni kakšno je stališče Stranke mladih Slovenije do članstva
Republike Slovenije v Zvezi Nato. Člani odbora so se v razpravi
strinjali s predsednikom odbora in ponovili poziv predlagatelju, naj
pojasni stališče stranke mladih do članstva Republike Slovenije v
Zvezi Nato. Izpostavili so dejstvo, da je državni zbor v tem mandatu
sprejemal različne dokumente, ki so pričali o članstvu Republike
Slovenije v Zvezi Nato, kot o njeni zunanje politični prioriteti,
vendar Stranka mladih Slovenije ob njihovem sprejemanju v državnem
zboru nikoli ni izrazila negativnega stališča do omenjenega članstva,
ampak jih je ob glasovanjih celo podprla, zato so to vrstna početja
Stanke Mladih ocenili, kot neresno in neodgovorno. Menili so, da je
predlog Stranke Mladih Slovenije mogoče razumeti, kot oceno
nepomembnosti vseh drugih parlamentarnih strank, ki so v vstop
Republike Slovenije v zvezo Nato podprle že leta 1997 s podpisom
skupne izjave.
V nadaljevanju so se strinjali, da je referendum potrebno izvesti,
vendar šele po prejemu povabila saj bodo šele takrat poznani vsi
vidiki slovenskega članstva v zvezi Nato o čemer bi pred odločanjem na
referendumu morali biti seznanjeni tudi državljani Republike
Slovenije. Opozorili so še na dejstvo, da se zveza Nato še ni
odločila katere države bo novembra letos v Pragi povabila v svoje
članstvo. Zato bi kakršenkoli referendumski rezultat tudi pozitiven,
ki bi bil znan pred povabilom Sloveniji prej škodil, kot koristil. Ob
tem so izrazili prepričanje, da se tisti, ki se zavzemajo za izvedbo
referenduma pred povabilom omenjene nevarnosti zavedajo, zato bodo
morali prevzeti tudi vso odgovornosti za morebitno nepovabilo v Pragi
in tudi odgovorno za vse, kar je Republika Slovenija storila v skladu
s sprejetimi dokumenti v državnemu zboru doslej, pri čemer so posebej
izpostavili resolucijo v strategiji nacionalne varnosti in proračun
Republike Slovenije. Na koncu, pa so opozorili še na nevarnosti, da
bi izvedba predlaganega referenduma lahko negativno vplivala tudi na
proces slovenskega vključevanja v EU. Podporo predlogov za razpis
posvetovalnega referenduma, ki bi ga izvedli pred povabilom je izrazil
le Aurelio Juri. Menil je, da bi bil to vrstni referendum koristen,
saj bi se na ta način ugotovilo razpoloženje slovenske javnosti do
vprašanja vstopanja Republike Slovenije v zvezo Nato. Dodal je, da bi
izvedba predlaganega referenduma skrajšala čas polemik,
polarelizacije, napetosti in sklicevanje na razpoloženje slovenske
javnosti.
Igor Štemberger, stališča stranke mladih do članstva Republike
Slovenije v zvezi Nato ni pojasnil, ampak je odgovoril z vprašanjem,
ali Slovenija v tem trenutku res potrebuje res tako visoko stopnjo
varnosti, ali jo res kdo ogroža, ali res potrebuje .../Nerazumljivo./,
podmornice in morda celo rakete s jedrskimi konicami. V zvezi s tem
je dodal Stranka Mladih Slovenije odgovor na omenjena vprašanja ni
dobila in zato tudi ni povedala svojega stališča do vključevanja
Republike Slovenije v zvezo Nato.
Člani odbora so po končani razpravi glasovali o naslednjem predlogu
sklepa - odbor podpira predlog za razpis posvetovalnega referenduma,
vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato, ki se ga izvede
najkasneje zadnjo nedeljo v mesecu oktobru 2002, torej pred
novembrskim vrhunskim zasedanjem zveze Nato v Pragi in predlaga
državnemu zboru, da ga sprejme. Člani odbora omenjenega sklepa niso
sprejeli, saj je za glasoval le en član odbora, štirinajst članov
odbora pa je sklepu nasprotovalo. Na podlagi navedenega odbor
predlaga državnemu zboru, da predlog skupine poslancev za razpis
posvetovalnega referenduma o vključevanju Republike Slovenije v zvezo
Nato ne sprejme. Člani odbora pa so soglasno sprejeli naslednji
dodatni sklep: odbor predlaga predsedniku državnega zbora, da na sejo
državnega zbora Republike Slovenije, na kateri bo obravnavan predlog
za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju Republike
Slovenije v zvezo Nato, povabi predsednika republike Slovenije in
vrhovnega poveljnika slovenske vojske gospoda Milana Kučana, da
nagovori državni zbor v zvezi s to točko dnevnega reda. Ta sklep je
bil tudi v celoti uresničen.
No, potem pa je odbor državnega zbora za zunanjo politiko na svoji
25. izredni seji, ki je bila 21. maja, kot matično delovno telo
obravnaval še informacijo o vključevanju Republike Slovenije v Nato,
ki jo je vlada sprejela na 144. dopisni seji in jo na podlagi
45. člena poslovnika vlade Republike Slovenije poslala v obravnavo
državnemu zboru, kot dodatno gradivo pri obravnavi predloga za razpis
posvetovalnega referenduma o vključevanju Republike Slovenije v zvezo
Nato, ki ga je državnemu zboru Republike Slovenije v zakonodajni
postopek predložila skupina poslancev s prvo podpisanim Petrom
Levičem. 25. izredna seja odbora državnega zbora Republike Slovenije
za zunanjo politiko je potekala skupaj z odborom državnega zbora
Republike Slovenije za obrambo, ki se je sestal na tretji izredni
seji. Odbor za zunanjo politiko je bil seznanjen z informacijo vlade
Republike Slovenije o vključevanju Slovenije v zvezo Nato dne 21.5.
Skupne seje odborov so se udeležili predstavniki Vlade Republike
Slovenije, predstavniki ministrstva za zunanje zadeve ter predstavniki
ministrstva za obrambo. Informacijo vlade Republike Slovenije o
vključevanju Republike Slovenije v Nato, je uvodoma predstavil gospod
Samuel Žbogar, državni sekretar ministrstva za zunanje zadeve.
Govoril je o procesu uresničevanja tretjega cikla letnega nacionalnega
programa Republike Slovenije za izvajanje akcijskega načrta za
članstvo v Nato, o zasedanju Severnoatlantskega sveta 14. maja v
Reykjaviku, o obrambi, reformi in pripravah za vključevanje v Nato, o
podpori javnosti za članstvo v Nato, o posvetovalnem referendumu, o
sodelovanju v Vilniuški skupini, o obisku predsednika vlade dr. Janeza
Drnovška v ZDA, posebej pa je izpostavil še potrebo po pospešenem
sodelovanju v zvezi z vključevanjem Republike Slovenije v polnopravno
članstvo v Natu in poudaril, da pri tem čakajo predvsem državni zbor
in vlado Republike Slovenije nekatere prednostne naloge, kot so
potrjevanje podpore pri članicah Nato in sodelovanje s kandidatkami za
članstvo v zvezo Nato v okviru Vilniuške skupine, pospešitev reform v
slovenski vojski in ministrstvu za obrambo, vključno z zagotavljanjem
ustreznih materialno finančnih virov, potrditev aktivnosti vlade
Republike Slovenije za čim večje družbeno soglasje oziroma podporo
vključitvi Republike Slovenije v Nato in sprejem ustrezne zakonodaje,
ki bo omogočila usklajeno delovanje obrambnih struktur v Republiki
Sloveniji.
Predsednik odbora je uvodoma povedal, da je vlada izrecno zapisala
v omenjeni informaciji, da je državni zbor odločilni dejavnik
slovenske zunanje politike in da naj ponovno potrdi aktivnosti in
usmeritve vladi v zvezi z vstopom Republike Slovenije v zvezo Nato.
Izpostavil je tudi pomembnost odločitev, ki so bile sprejete na
zasedanju severnoatlantskega sveta 14. maja v Reykjaviku, še zlasti pa
dogovor o sodelovanju med zvezo Nato in Rusko federacijo in pomembnost
sodelovanja Republike Slovenije v vilniuški skupini v procesu vstopa v
zvezo Nato.
Na koncu je povzel še mnenje vlade v zvezi z referendumom, ki
pravi, da je referendum smiseln šele po prejemu povabila za vstop v
zvezo Nato. Po uvodni predstavitvi državnega sekretarja je sledila
razprava, v kateri so sodelovali predstavniki obeh odborov. Člani
obeh odborov so v razpravi izpostavili, da stroški vstopa Republike
Slovenije v zvezo Nato javnosti še vedno niso v zadostni meri
predstavljeni; da lahko povečanje bruto domačega proizvoda za obrambo
poveča inflacijo; da je bila vladna zloženka Natopis vprašljiva;
razpravljali so o sodelovanju Republike Slovenije v vilniuški skupini,
o novih razmerjih in pozitivnem razvoju po dogovoru o sodelovanju
zveze Nato z Rusko federacijo v Reykjaviku; omenili so, da je izvedba
referenduma primerna po prejemu povabila za vstop v zvezo Nato;
izpostavili so potrebo, da bi se vlada vstopa Republike Slovenije
lotila bolj analitično in pri tem predstavila tudi argumente, ki morda
nasprotujejo vstopu Republike Slovenije v Nato. Izpostavili so
informacijo, da ZDA ne zahteva od Republike Slovenije, da se
referendum izvede pred prejemom povabila za vstop v zvezo Nato;
govorili so o javni predstavitvi mnenj o vstopu Republike Slovenije v
zvezo Nato in ugotovili, da je šlo pri tem za predstavitev mnenj in ne
za razpravo o vstopu, o čemer nekateri napačno komentirajo.
Aurelio Juri je ugotavljal, da je gradivo vlade kvalitetno
pripravljeno in da bo sklep o seznanitvi z informacijo podprl, ker pa
ne sodeluje več pri projektu podpiranja vstopa Republike Slovenije v
zvezo Nato, ne bo podprl sklepov, ki se nanašajo na aktivnosti vlade
za vstop v zvezo Nato. Državni sekretar je ob koncu razprave dodatno
pojasnil obisk predsednika vlade dr. Janeza Drnovška v ZDA in
poudaril, da je predsednik vlade med drugim sodeloval na splošni
razpravi na posebnem zasedanju generalne skupščine o otrokih, da je
bila njegova prisotnost na omenjeni skupščini pomembna, ker je
Republika Slovenija ustanovila center za pomoč travmatiziranim otrokom
na območju nekdanje Jugoslavije, da je sodeloval pri odkritju plastike
Franceta Prešerna na univerzi Columbia v New Yorku, da se je v
Washingtonu srečal s predsednikom ZDA in opravil številne razgovore s
senatorji o interesih Republike Slovenije v Evropski uniji in
jugovzhodni Evropi, gospodarskih možnostih in dosežkih Republike
Slovenije, imel pa je tudi intervju na CNN.
Odbor za zunanjo politiko predlaga državnemu zboru, da obravnava
predložena gradiva in sprejem naslednje sklepe, ki so enaki predlogom
sklepov odbora za obrambo. Državni zbor se je seznanil z informacijo
vlade Republike Slovenije o vključevanju Republike Slovenije v zvezo
Nato. Državni zbor poziva vlado Republike Slovenije naj pospeši
aktivnosti v zvezi z vključevanjem Republike Slovenije v zvezo Nato,
pri čemer naj posebno pozornost nameni ustreznemu in argumentiranemu
obveščanju javnosti. Državni zbor poziva vlado Republike Slovenije naj
sprejme sklepe o nalogah in aktivnostih državnih organov za
vključevanje Republike Slovenije v zvezo Nato in o njih seznani
državni zbor. O tem in na tak način je razpravljal in odločal odbor
za zunanjo politiko.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala, predsedniku odbora, kolegu
Kacinu za poročilo. To je storil tako pedantno, da tega ne bi mogel
storiti bolj. Sprašujem, ali želi besedo sekretariat? (Ne želi.) K
tej točki ste včeraj prejeli tudi informacijo, o vključevanju
Republike Slovenije v zvezo Nato, ki ga je državnemu zboru poslala
vlada Republike Slovenije. Vabim predsednika vlade, dr. Drnovška, da
nagovori državni zbor. Prosim.
NAGOVOR DR. JANEZA DRNOVŠKA: Spoštovani gospod predsednik,
spoštovane poslanke in poslanci. Ali bo vabilo za članstvo v zvezo
Nato prišlo ali ne? Odgovor bo v zadnjih aktivnostih, tudi po
ministrskem sestanku zveze Nato v Reykjeviku in tudi po mojem obisku v
Združenih državah Amerike, še ni dokončen. Je pa realna ocena, da so
precejšnje možnosti, da bo takšno vabilo prišlo. Vendar v tem trenutku
zveza Nato, niti Združene države Amerike ne želijo formalno imenovati
koga oziroma katere države kandidatke bodo na praškem vrhu novembra
letos, povabljene v zavezništvo.
Še naprej poudarjajo temeljna načela in tudi pričakovanja, da
kandidatke izpolnjujejo določena merila, da so ustrezno pripravljene,
da so seveda demokratične, stabilne države in da sprejemajo cilje in
pa tudi vrednostni sistem ostalih članic zveze Nata oziroma zahodnega
ali kot pravimo transatlantskega zavezništva.
Drugo vprašanje, ali zveza Nato oziroma bolj konkretno, Združene
države Amerike pričakujejo od nas referendum oziroma referendum še
pred povabilom na praškem vrhu. Odgovor na to je ne. Nihče ni
izpostavil vprašanja referenduma. To je naša notranja odločitev ali ga
bomo izvedli oziroma kdaj ga bomo izvedli. O tem nihče v zavezništvu
ni v formalnih razgovorih izrekel nikakršnega mnenja. To je torej naša
odločitev. Mi sami se moramo o tem odločiti ob upoštevanju, pač, vseh
dejstev in tudi dejanske potrebe po tem, ali je referendum potreben in
če je potreben, ali je potreben pred Praškim vrhom. Mnenje vlade
Republike Slovenije in tudi moje mnenje je, da pred povabilom,
referenduma nikakor nima smisla organizirati, da nimamo dovolj
elementov za odločitev. Šele ko bo vabilo znano bomo imeli vsa dejstva
na mizi in takrat mislim, da se bomo pač ustrezno odločali. Pred tem
ne vidim razloga, zlasti še zato ne, ker v Sloveniji sorazmerno pozno
začenjamo razpravo o včlanjevanju v Zvezo Nato. Razlogi za to so
znani. O tem smo že govorili, tudi našim zahodnim in ameriškim
sogovornikom sem jim ponovno pojasnil. V Sloveniji smo pričakovali
vabilo oziroma bili zelo blizu takšnemu vabilu že pred petimi leti
pred vrhunskim srečanjem Zveze Nato v Madridu. Takrat je bila podpora
javnosti sorazmerno visoka. Do vabila takrat ni prišlo, ker se je pač
Zveza Nato odločila za ožjo širitev iz svojih razlogov, mislim, da
predvsem geopolitičnih razlogov. Je v Sloveniji aktivnost v zvezi s
to problematiko vpadla, kar je razumljivo in to razume vsak
sogovornik, vsak zahodni sogovornik. Po eni strani določeno
razočaranje, ker pričakovanja niso bila izpolnjena, po drugi strani
tudi razumljivo manjša aktivnost vlade in tudi političnih strank v
zvezi s tem vprašanjem, ker je obstajala precejšnja negotovost v zvezi
s tem kdaj bo prišlo vabilo in ali bo sploh prišlo. Izvajati ves čas
intenzivno kampanijo o nečem o čemer ne vemo ali se bo zgodilo, se nam
ni zdelo najbolj smiselno. Šele v zadnjih mesecih postaja realnost
vabila precej večja. Zato tudi intenziviramo našo razpravo. Dajemo na
mizo razloge za in proti.
Slovenija za razliko od nekaterih drugih kandidatk tudi drugače
gleda na članstvo oziroma na vsa vprašanja povezana v zvezi s
članstvom. Tudi mi smo v 90-ih letih dolgo časa po osamosvojitvi
gledali na Evropsko unijo in tudi na zvezo Nato kot na nekaj, kamor
pač moramo iti, če želimo postati demokratična država, da se bo jasno
pokazalo, da nismo več na Balkanu, da nismo več v prejšnjem
sistemu. Skratka, marsikdo je na to gledal po inerciji, kot neko
potrdilo, češ, zdaj pa smo zahodna država oziroma smo jim blizu, nismo
več tam, kjer smo bili.
V dobrih desetih letih se je situacija spremenila. Smo dobili,
mislim, da precej samozavesti, smo demokratična država, tudi stabilna
država, sorazmerno gospodarsko uspešna, in takšne formalne potrditve
ne potrebujemo več. Zato danes gledamo na Evropsko unijo in tudi na
zvezo Nato seveda po vsebini, kaj dejansko pomeni, kaj dejansko
prinaša, kakšne so obveznosti, kakšne so odgovornosti, kaj pravzaprav
Slovenija s tem pridobiva. Zato je pravzaprav ta razprava, ki smo jo
sedaj začeli, koristna, potrebna in tudi ob pravem času. In mislim, da
jo bomo v naslednjih mesecih pred in tudi po praškem vrhu do konca
izpeljali, tudi zelo odgovorno in resno sprejeli našo odločitev.
Drugo vprašanje v tej zvezi oziroma moj odgovor včasih ob tem
vprašanju sorazmerno nizke javne podpore v Sloveniji v primerjavi z
drugimi kandidatkami je poleg pojasnjevanja situacije po madridskem
vrhu obsegal tudi na nek način primerjavo s samimi Združenimi državami
Amerike. V Združenih državah Amerike se močno krepi, je močno prisoten
pojav izolacionizma, neke predstave, prepričanja, da Združene države
Amerike ne potrebujejo zaveznikov, zlasti ne takšnih, ki so, če tako
rečem, cagavi in si nimajo z njimi veliko pomagati. Zlasti ne takih
zaveznikov, ki bi samo nekaj pričakovali, niso pa pripravljeni ničesar
ponuditi oziroma sprejeti neke odgovornosti za varnost in stabilnost v
svetu. In marsikdo v Združenih državah Amerike misli, da so ZDA same
dovolj močne, da lahko rešujejo svoje probleme in probleme tega
sveta. Proti takšnim pogledom se bori precejšen del tistih, mislim, da
bolj svetovno razgledani del ameriške politike, ki je prepričan, da je
potrebno krepiti še naprej evroatlantsko zavezništvo, sodelovanje z
Evropo, pa tudi z Rusijo, kar se je sedaj izpostavilo; da si Združene
države Amerike pač ne smejo in ne morejo privoščiti nekega
izolacionizma, ker bi to slej ko prej udarilo nazaj in povzročilo
dodatne probleme, tako njim kot vsemu svetu. In pokazalo se je v
prejšnjem stoletju, ob obeh svetovnih vojnah, da kljub začetemu
prepričanju Združenih držav Amerike, da lahko ohranijo nevtralnost
oziroma da se ne vmešavajo v evropske ali druge spopade, da je na
koncu moralo priti tudi do ameriške intervencije pravzaprav trikrat,
tretjič je bilo na Balkanu, v naši bližini, torej da je moralo priti
do ameriške intervencije zato, da se je situacija uredila in da je
potem tako Evropa kot tudi svet spet postal bolj stabilen.
V Sloveniji, se mi zdi, da je ta naš izolacionizem tudi neke vrste
izolacionizem, ampak v obratni smeri. Seveda ne izhaja iz
prepričanja, da lahko sami urejamo svetovne razmere in pa sami skrbimo
za svojo varnost, niti za svojo seveda, o tem nismo prepričani, povsem
prepričani, glede na svojo velikost, ampak bolj iz tega, češ,
Slovenija je lahko nekako, se lahko nekako izmuzne ali pa nekako
izogne vsem svetovnim nevarnostim, vsem problemom in je lahko neka
oaza miru, kjer ne bo niti slučajno zašel kakšen turist, terorist,
kjer ni več nevarnosti za vojno ali za kakršnokoli drugačno ogrožanje.
Jaz se pridružujem tistim, ki bi sicer želeli, da je tako, da ni
nobene nevarnosti več za Slovenijo, vendar moram biti toliko realist
in povedati, da bi bila takšna iluzija sicer lepa, vendar ni realna in
bi bila preveč zavajajoča. Svet je že neštetokrat dokazal, da še ni
konca vojn, ni konca konfliktov in da kadarkoli je v določenem obdobju
izgledalo, kot da je to zgodovina, da je to preteklost, ki se ne more
več ponoviti, pa se je spet ponovila. Če se spomnimo naše izkušnje,
tisto, ki smo jo doživeli, po drugi svetovni vojni, po vseh grozotah
druge svetovne vojne, je v naši prejšnji državi tudi izgledalo, kot da
se to ne more nikoli več zgoditi. Pa se je zgodilo. Ravno v tisti naši
skupni državi. In to v še hujši obliki. Pa čeprav je izgledalo to
prej povsem, povsem nemogoče in nepredstavljivo. Zato mislim, da
igranje na to, da nas nikoli več ne bo nihče ogrožal, da je lahko zelo
nevarno, da je to tvegana loterija, kjer kot kljub vsemu, kot
odgovoren politik in kot precej odgovoren predsednik vlade, nikakor ne
morem podpreti.
Država, vsaka država, država, kot je Slovenija, se nahaja v dilemi,
se nahaja točno pred tem vprašanjem. Ali je potrebno zagotavljati
varnost in graditi neko varnost, neko obrambo pred možnimi grožnjami
in napadi, ali ne. Druga varianta torej, ne pomeni, da pač igramo na
to, da se nikoli v prihodnosti ne bo nič zgodilo. Če rečemo, da je ta
druga možnost, torej da se nikoli ne bo nič zgodilo, nerealna, je
potem prvo vprašanje aktualno. Torej, kljub vsemu moramo imeti
obrambo, moramo kljub vsemu predvideti, da lahko, tudi če ne jutri ali
morda čez deset let ali čez dvajset ali kadarkoli, spet pride do
ogrožanja. In torej, če smo toliko realistični, zaradi človeške
zgodovine in izkušenj, moramo biti toliko realistični, potem se moramo
spet vprašati. Ali lahko takšno obrambo gradimo sami ali jo bolje, če
jo gradimo skupaj z drugimi, s sorodnimi državami v nekem zavezništvu?
Da bi jo gradili sami, bi nas stalo, prepričan sem, veliko več kot bi
nas stalo zavezništvo v zvezi Nato. Tukaj pridemo na ta del, na to
vprašanje, kolikšen delež izdatkov za obrambo v družbenem
proizvodu. Lahko imamo manjše izdatke v družbenem proizvodu, pa hkrati
vemo, da dejansko ne zagotavljamo svoje varnosti, da samo navidezno
zagotavljamo svojo varnost, toliko da imamo neko obrambo, čeprav
seveda ne takšno, da bi nas učinkovito varovala pred različnimi
nevarnostmi. To je cenejša oblika variante, ampak ta ne bo
zadostna. Če bi želeli, da bi bila vsaj približno resna, potem bi
morali v to vložiti več kot za članstvo v zvezi Nato, več kot 2
odstotka družbenega proizvoda.
Ko je bil pred kratkim tukaj na obisku predsednik švedske vlade, je
priznal, pač dajejo 3 in pol odstotka družbenega proizvoda za
obrambo. Toliko stane njihova nevtralnost. Zato, ker so pač želeli
vsaj približno zagotavljati svojo varnost, ker niso želeli pač
tvegati, če tako rečem, imeti nepopolno, nezadostno obrambo. Celo več
jih je stala v prejšnjih obdobjih, so že nekoliko znižali ta delež.
Pa še vedno je torej zelo visok, v primerjavi z nami. In odkrito je
dejal, ko sem mu povedal o naših dilemah, kaj bi on storil na našem
mestu. Dejal je: "Da ne bi razmišljal, da bi se odločil za zvezo
Nato, z ozirom na našo geopolitično situacijo, tudi zgodovinsko
izkušnjo, skratka glede na naše okoliščine in glede na našo velikost
seveda".
Podobno razmišljam tudi sam. Na žalost je svet še vedno preveč
nevaren, preveč je vseh možnih tako fonfliktov in nevarnosti,
ogrožanj, da bi se lahko država odločila, češ, od tukaj naprej pač
bomo živeli v miru in bomo imeli sami takšno politiko in nihče nas ne
bo ogrozil. Res je, da imajo nekatere države, v razpravah ste že
oziroma so že nekateri navajali takšne primere. Recimo Avstrija, ki
imajo nižji delež družbenega proizvoda za obrambo. Vendar nihče ne
misli, da so ti izdatki zadostni. To izhaja iz njihovega specifičnega
položaja po avstrijski državni pogodbi, vendar se tudi v teh državah
začenjajo drugačne razprave. Ocene so, da bo tudi v državah, kot je
Finska in verjetno pozneje tudi Švedska, diskusija o Natu vedno bolj
aktualna, zlati zato, ker zavezništvo dobiva sedaj neko novo
obliko. To ni več inercija iz hladne vojne, to ni več zavezništvo, ki
je bilo usmerjeno proti Sovjetski zvezi, proti varšavskemu paktu, zdaj
se že Rusija približuje in postaja skoraj enakovreden član zveze
Nato. Torej gre za nekaj novega. Gre za očitno zvezo razvitih držav,
demokratičnih držav, zato da bi zagotavljale širšo stabilnost in
varnost v svetu, ampak še vedno ostaja tudi še obrambna zveza teh
držav, ki sprejemajo obveznost, da bodo druga drugo ščitile, da bodo
po 5. členu pogodbe o zavezništvu v primeru, da je ena država
napadena, to državo tudi ščitile. In to je seveda za vsako državo
obveznost, po drugi strani pa tudi tista temeljna pravica in tudi
temeljna garancija, garancija varnosti.
Na tej točki je razumljivo pričakovanje, na primer, Združenih držav
Amerike, da imajo zanesljive zaveznike in da bodo povabili v
zavezništvo tiste, ki si tega želijo, in da dejansko ne mislijo
nikogar prositi, tudi ne potrebujejo. Če smo povsem realni, ZDA ne
potrebujejo Slovenije v Natu ali nekaterih drugih držav, ker naš
prispevek za obrambo ZDA bo sorazmerno majhen, medtem ko je lahko
prispevek ZDA za našo obrambo seveda odločilen ali več kot odločilen.
Če smo povsem iskreni, smo v časih naše krize, osamosvajanja, včasih
jugoslovanske krize, ko smo se čutili ogrožene, ves čas vsaj
podzavestno ali pa bolj naglas računali na to, da nas bo zahod
zaščitil, da nam bodo Združene države pomagale; ves čas smo na nek
način računali na to. In dejansko so Združene države Amerike
intervenirale potem na Balkanu in zaustavile vojno potem, ko Evropa
tega ni bila v stanju storiti. In zavezništvo se je pokazalo
učinkovito in zagotovilo našo varnost. Zaradi tiste intervencije se mi
danes v Sloveniji čutimo bolj varne in imamo zato občutek, češ, saj
smo tako varni, da nikogar ne potrebujemo, da ne potrebujemo zveze
Nato. Ta zveza Nato nam je zagotovila tudi varnost s svojimi
intervencijami v prejšnjem desetletju na Balkanu. In sile zveze Nato
so še vedno na Balkanu in zaradi tega je naša varnost danes večja, kot
bi bila brez te prisotnosti. Tako da mi imamo že zgodovinske razloge
tudi za vključitev v zvezo Nato, mi smo že bili prejemniki varnosti s
strani zveze Nato.
Prepričan sem, da bomo v naslednjih mesecih v bolj intenzivni
razpravi, ko bomo tudi našim državljanom pojasnjevali razloge za
vključitev v zvezo Nato, zagotovili tudi večjo in dovolj veliko javno
podporo za takšno odločitev. Prepričan sem, da bi jo že danes, če bi
se danes odločili za referendum in jasno postavili za kako pomembno in
dolgoročno strateško odločitev gre. Prepričan sem, da bo tako tudi
čez nekaj mesecev ali čez leto dni, kadarkoli bo pač do tega
prišlo. Če vam moram reči, da seveda temeljna odločitev je v rokah
državnega zbora. Državni zbor ima mandat državljanov, volivcev, da se
v takšnih odločitvah izreče in da sprejme takšne odločitve. To je
dejstvo.
Torej, če na koncu še enkrat ponovim stališča vlade do referenduma
je takšno kot je bilo že prej povedano. Vlada mislim, da pred Prago,
pred vrhom v Pragi referendum nikakor ni potreben, da nimamo še dovolj
elementov, da je potrebno počakati na vrh v Pragi. Že sama izkušnja z
Madridskim vrhom nam jasno kaže, da pravzaprav 100% gotovosti ni prej,
bilo bi povsem nesmiselno o nečem o tem se odločati in brez da bi bili
znani vsi elementi. Navsezadnje se tudi sam koncept Zveze Nata
oblikuje dokončno. Sedaj v zadnjih mesecih je dobil dodatno diknamiko,
tako vprašanje odnosa z Rusijo na eni strani, kot tudi do vprašanja
zavezništva na sploh in seveda tudi sprejemanja novih članic novih
držav. Hvala lepa.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa vam, gospod predsednik
vlade. Sedaj so na vrsti predstavitve stališč poslanskih skupin. Rad
bi vas obvestil, da sem prejel naslednje prijave za predstavitev
stališč: kolega Maršič bo prestavil stališče poslanske skupine LDS,
kolega Potrč poslanske skupine ZLSD, kolega Podobnik poslanske skupine
SLS, kolega Jelinčič poslanske skupine SNS in kolega Janša poslanske
skupine SDS. Imamo prav tako precej prijav za predstavitve stališč
posameznih kolegic in kolegov. Zato bi povabil vodje poslanskih
skupin, če se lahko posvetujejo s svojimi kolegicami in kolegi ali bi
bili ob 18. uri pripravljeni proceduralni predlog to točko zaključimo
in razprave ne prenesejo na jutrišnji oziroma naslednje dni. Prijavil
se je tudi kolega Pohorec za poslansko skupino Desus. Tako, sedaj
gremo na predstavitev poslanskih skupin. Kolega Maršič imate besedo
za predstavitev stališča poslanske skupine Liberalne demokracije
Slovenije. Izvolite.
DORIJAN MARŠIČ: Hvala lepa za besedo, spoštovani
predsednik. Spoštovani predsednik države gospod Kučan, spoštovani
predsednik vlade gospod dr. Drnovšek, spoštovana ministra, cenjene
kolegice in kolegi! Dovolite mi, da predstavim stališče poslanske
skupine LDS o predlogu za razpis posvetovalnega referenduma o
vključevanju Republike Slovenije v Nato.
Javnomnenjska podpora vstopanja Slovenje v Nato je v zadnjem času
slaba, vsekakor ne taka kot si jo želimo. Morda predvsem zato, ker smo
v preteklih letih doživeli že eno zavrnitev, ter po drugi strani
prepričanosti na vseh, da ta podpora ne bo skopnela. Predvsem v
zadnjem letu se je začela širša, mi menimo legitimna razprava tik pred
novim povabilo in naši državljani ter javnost postavljajo suptilna,
vendar konkretna vprašanja, ki se nanašajo predvsem na stroške vstopa
in reforme obrambnega sistema, obveznosti do udeležbe v operacijah
izven države ter angažiranje naših vojakov v kontekstu zveze,
vprašanje v zvezi z dejansko ogroženostjo Slovenije, principi
odločanja znotraj zveze, izbira med Natom in skupno evropsko varnostno
in obrambno politiko znotraj Evropske unije. V burnih javnofinančnih
časih, v kateri se naša država nahaja, se seveda glas tistih, ki so
bolj, recimo v navednicah, za maslo, kot za puške, še posebej njihovi
argumenti, ki jih včasih uporabljajo v obliki pompoznih, netočnih in
zavajajočih podatkov, včasih pa tudi z argumenti, ki s problematiko
nacionalne varnosti nimajo nikakršnih povezav, tehtne in konkretni
podatki v zvezi z našim vključevanjem, velikokrat padejo v nič.
Verjetno bo še časa, da se bodo poleg predsednika vlade, predsednika
države, ministrstva za obrambo republike Slovenije, ministrstva za
zunanje zadeve in nekaterih poslancev in poslanskih skupin, v bodočo
razpravo vključijo tudi konkretneje ministrstvo za gospodarstvo, ki bi
lahko posredovalo podatke o ekonomskih učinkih o vstopa, s primerjavo
položaja tujih investicij in gospodarske rasti novih članic Nata -
Češke, Poljske in Madžarske pred in po vstopu v zvezo, ministrstvo za
finance s točnimi podatki in izračuni stroškov, ministrstvo za
notranje zadeve s predstavitvijo učinkov sodelovanja z obveščevalnimi
službami ter zatiranje mednarodnega terorizma in kriminala, prav tako
ministrstvo za šolstvo in znanost glede možnosti sodelovanja,
izmenjave izkušenj in znanja znanstvenikov in ekspertov v okviru
forumov zveze, ki se ne nanaša samo na obrambno sfero. V razpravo se
bo imel čas vključiti tudi ministrstvo za zdravje, ki bi lahko
pripomoglo k informaciji, kaj zveza nudi na področju razvoja
katastrofne medicine, uporabne v primeru tudi nesreč velikih
razsežnosti. Vključi se lahko tudi uprava za zaščito in reševanje, ki
bi lahko podale informacije, kaj Nato nudi na področju civilne
obrambe, civilne zaščite in koordinacije humanitarne pomoči v
sodelovanju z Organizacijo združenih narodov. Tu so primeri
sodelovanja Nata s svojimi kapacitetami v begunski krizi na Kosovu,
Albaniji, Makedoniji, poplavah v Ukrajini, potresih v Turčiji, Grčiji,
požari na Hrvaškem.
Vse preveč je v javnosti prisotno stališče, da se za širitev Nata
zavzema zgolj ena izmed držav članic, zaradi širjenja lastnega
političnega, gospodarskega vpliva v Natu, predvsem pa v novih državah
članicah. Kaj pa druge države? Evropske članice Nata. Ali one le
vegetirajo in čakajo na dokončno odločitev ene države.
Nasprotno. Vlade in predvsem pa tudi parlamentarci vseh držav članic
Nata podpirajo nadaljnjo širitev. Zato jim ne zadostuje, zato jim
zadostuje, da najvišji predstavniki držav povabijo nove članice na
podlagi soglasnega sporazuma in to je pričakovano v Pragi. To močno
širitev, podporo širitvi je čutiti tudi v Vilniuški, Ottavski in
osnutku Sofijske izjave parlamentarcev držav članic Nata. Vsi se
strinjajo, da imajo v odsotnosti neposredne ogroženosti Nata širitev
dominanten politični motiv, utemeljen skozi projekcijo o varnosti in
stabilnosti v vsej evroatlantski regiji. Nato v tej funkciji lahko
deluje kot forum demokracij ter koordinator vojaških in varnostnih
aktivnosti.
Ob omenjenem skupnem interesu držav, da nas povabijo, v kolikor smo
za to pripravljeni in zmoremo in želimo prispevati k skupni varnosti,
bi se nam zdel referendum pred povabilom udarec v obraz tem državam
tudi zato, ker same nimajo namena odločiti o slovenskem vstopu na
lastnih referendumih. To bi bil precedens v zgodovini širitve
zavezništva, ki bi nas prav gotovo zaznamoval.
Da so strastna nasprotovanja in dileme o vstopu, bolj odraz želje
po zapolnitvi vrzeli v mnenjskem prostoru in odziva na dnevno politiko
kot pa konsistentnih političnih odločitev, kaže tudi naslednje
dejstvo. Sprejeli smo resolucijo o strategiji nacionalne varnosti in
sicer brez glasu proti. Od 49 prisotnih, jih je 47 za in 2, ki nista
glasovala. Od Stranke mladih Slovenije, predlagatelju tega
referenduma, ki je do danes trdilo, da stališča o Natu nima, je 1
glasoval za, 2 se je vzdržal, 2 sta pa bila odsotna.
Že v uvodu resolucije pa piše, da Republika Slovenija želi
zagotoviti svoj temeljni varnostni interes tudi v okviru članstva v
Evropski uniji in Nato. V nadaljevanju pa, da med temeljnimi
vrednotami, ki jih zagotavlja zunanja politika Republike Slovenije, je
tudi varen položaj v mednarodni skupnosti, ki ga namerava Republika
Slovenija zagotavljati v s članstvom v Natu. Uresničevanje tega
nacionalnega interesa zahteva, da se Republika Slovenija aktivno in
vsestransko pripravlja na prevzem zavezniških nalog s pomočjo
akcijskega načrta za članstvo in partnerstvo za mir.
Z graditvijo lastnih oboroženih sil ter z ustreznimi zunanjimi
političnimi odločitvami se Republika Slovenija utrjuje svoj položaj
bodoče članice Nato. Še posebej pomembna in aktivna vloga in
sodelovanje Republike Slovenije z Nato pri prizadevanjih za odpravo
kriznih žarišč v jugovzhodni Evropi. Kot članica zveze Nato in
Evropske unije, bo Republika Slovenija okrepila svoje delovanje na
lastnem znanstveno tehnološkem razvoju in ga povezala ter še okrepila
s sodelovanjem s partnerskimi državami.
V kolikor je kdo v državnem zboru spremenil mnenje, potem ima vso
možnost vložiti pobudo za spremembo temeljnega dokumenta nacionalne
varnosti, ki smo ga s polno zavestjo sprejeli v tem mandatu. Odločitev
o referendumu je seveda absolutno notranja zadeva Republike Slovenije
in njenih državljanov. Tu ni potrebno izgubljati besed, o
kakršnihkolih pritiskih te ali one države o tem kdaj in kako naj
referendum izpeljemo. Vendar pa je dejstvo, da bi kakršenkoli
referendumski rezultat pred pričakovanjem povabila, pa četudi s
pozitivnim rezultat, pri odločanju držav članic o našem vstopu,
škodoval. Tisti, ki se zavzemajo za referendum pred zasedanjem v Pragi
in to so predvsem zastopniki vstopa, se tega zavedajo in zato na njem
vztrajajo.
V poslanski skupini LDS iz navedenih razlogov, v naši, ne bomo
podprli predloge za razpis posvetovalnega referenduma vključitve
Republike Slovenije v Nato. V naši poslanski skupini se zavzemamo za
to, da morebitni referendum opravimo po povabilu v Pragi in pred
začetkom pogajanj o pristopnih protokolih. Medtem pa je dovolj časa,
da se opravi nadaljnja poglobljena razprava, predvsem pa umirijo
strasti, da se bodo naši državljani lahko odločali na podlagi dejstev,
ne pa čustev. Hvala lepa.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa vam, kolega Maršič.
Naslednje stališče, stališče poslanske skupine združene liste
socialnih demokratov bo predstavil kolega Miran Potrč, za njim bom dal
besedo kolegu Podobniku. Prosim, kolega Potrč.
MIRAN POTRČ: Spoštovani gospod predsednik države Milan
Kučan, spoštovani predsednik vlade, ministri, predsednik ter kolegice
in kolegi! Združena socialnih demokratov podpira opredelitev, da se
morajo o vključevanju Republike Slovenije v zvezo Nato opredeliti
državljanke in državljani na referendumu, toda na referendumu, ki je
zavezujoče narave. Na referendumu, katerega odločitev morajo tudi
formalno pravno kasneje spoštovati vsi organi v Republiki Sloveniji.
Zato večina poslank in poslancev združene liste socialnih demokratov
ne podpira predloga štirih poslancev Stranke mladih Slovenije, da naj
se razpiše posvetovalni referendum o vključevanju Republike Slovenije
v Nato. Posvetovalni referendum ima namreč po zakonu le posvetovalni
značaj, če poenostavim, je uradno organizirana anketa javnega mnenja,
pri kateri lahko sodelujejo na organiziran način vse občanke in občani
Slovenije.
Zagovorniki in nasprotniki vključitve Republike Slovenije v Nato so
si edini, da gre za eno od pomembnejših strateških odločitev z
dolgoročnimi posledicami. Če je tako, bi morali soglašati, da se
strateške in dolgoročne odločitve ne morejo in ne smejo sprejemati
brez vsestranske skrbne priprave, glede postopkov odločanja, glede
vsebinskih vidikov in glede posledic odločitve. V združeni listi
socialnih demokratov ocenjujemo, da stanje danes še ni takšno. Za to
je deloma sokriva tudi uradna politika, ki temu vprašanju do pred
kratkim ni posvečala posebne pozornosti; morda je tiho upala, da le ne
bo potreben referendum oziroma da bodo državljanke in državljane
prepričale že samovoljne izjave za Nato. Ko pa so nasprotniki Nata
postajali glasnejši, pa je namesto z argumentiranim pojasnjevanjem
razlogov za vstop v Nato začela reagirati nervozno, celo negativno
ocenjevati takšna stališča in celo posumiti v možnost, da se jih sploh
postavlja. Toda ne glede na razloge, zakaj je tako, je nesporno, da za
odgovorno odločanje državljank in državljanov še niso ustvarjeni
potrebni pogoji. Za nas v združeni listi socialnih demokratov pa je
odločanje na referendumu resen in odgovoren institut neposredne
demokracije. Neodgovorna uporaba tega instituta ni prispevek k
demokraciji. Ob tako pomembnem in strateškem vprašanju bi bilo tako
ravnanje ne le neodgovorno, bilo bi lahko celo škodljivo za državo,
njen mednarodni položaj in ugled in njen bodoči razvoj, s tem pa tudi
za vse državljanke in državljane Slovenije. Kdor želi odgovorno
odločanje, ga mora tudi odgovorno pripraviti.
In končno, vendar nikakor ne najmanj pomembno. Združena lista
socialnih Demokratov se je na svojemu kongresu v Kopru odločila za
podporo vključitve Slovenije v Nato. To odločitev je potrdila tudi na
zadnji konferenci na Otočcu. Po večinskem prepričanju v Združeni
listi socialnih demokratov se naj, za to na referendumu odloča o
vključevanju Nato na podlagi pripravljene odločitve o povabilu v
članstvo, na podlagi pripravljene mednarodne pogodbe, ko bodo nesporno
znani tudi vsi pogoji ugodnosti in obveznosti naše vključitve v Nato.
V to in v tako aktivnost se bo odgovorno in angažirano vključila tudi
Združena lista socialnih demokratov.
Za tako aktivnost je velika večina političnih strank. Ob tem se
sproti ugotavlja tudi odnos javnosti, ki se je tudi glede na naš
skupni angažma spreminja. Za nadaljevanje aktivnosti v državi, torej
ta moment referenduma ne potrebujemo razen, če bi morda predlagatelji
želeli rezultat, ki bi državnim organom in večini slovenske politike
odsvetoval nadaljnje sodelovanje z Natom ali ki bi želel Natu poslati
politično sporočilo naj nas ne povabi. Taka odločitev je sicer mogoča,
vendar ne sme biti prekrita preko načelnega stališča o nujnosti
odločanja državljank in državljanov. Morala bi biti tem vsem nam jasno
sporočena, da bi vedeli o čem in s kakšno odgovornostjo se odločamo.
V Združeni listi socialnih demokratov, torej menimo, da vsi resni,
objektivni razlogi govorijo proti podpori predlaganemu, toda slabo
pripravljenemu predhodnemu zakonodajnemu referendumu. Menimo pa, da
predlog o katerem danes odločamo in tudi druge razprave o vprašanju
vključevanja Slovenije v Nato zahtevajo od vlade, pa tudi vseh
državnih organov jasen program objektivno predstavitev vseh vprašanj
in dilem, vseh učinkov in posledic, strpno argumentiranje, ne pa
nervozno nasprotovanje, ko se postavljajo vprašanja in izražajo
pomisleki.
Ta program mora biti jasno, ta program mora jasno in nedvoumno
vključevati tudi priprave za referendum, čas njegove izvedene in
nesporno odločitev zanj. Odgovorna politika si ne sme več dovoliti,
da bi bila nepripravljena na kakršnekoli predloge podane tudi zgolj,
zaradi strankarske promocije ali v cilju predvolilnih notranjih
političnih interesov. Slovenska politična stena in čas v katerem
tečejo te razprave, takih dejanj ne izključujeta, terjata pa odgovorno
priprave nanje. Naj zaključim.
Večina poslank in poslancev Združene liste socialdemokratov
predloga predhodnega zakonodajnega referenduma o vključevanju
Republike Slovenije v Zvezo Nato ne bo podprla. Pričakuje pa od vlade
jasne program obveščanja javnosti o vseh vidikih članstva Slovenije v
Natu, jasno opredelitev za referendum o vključitvi Slovenije v Nato in
jasno opredelitev kdaj in po kakšnem postopku, ter pod kakšnimi pogoji
bo ta referendum opravljen. Hvala lepa.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa vam, kolega
Potrč. Stališče poslanske skupine Slovenske ljudske stranke bo
predstavil kolega Janez Podobnik. Dajem vam besedo, prosim.
JANEZ PODOBNIK: Hvala za besedo, gospod
predsednik. Spoštovani predsednik države, ministri! Kolegice in
kolegi! Današnja točka dnevnega reda je široka točka, ima več
dimenzij. Osnovno vprašanje je odnos poslancev in poslank do predloga
za predhodni posvetovalni referendum. Istočasno pa tudi glede na
intonacijo spoštovanih uvodničarjev ponovna priložnost ali izziv, da
se slovenska politika opredeli do Nata. In po našem mnenju je še ena
dimenzija, ki je bila hote ali nehote že prisotna pri vseh
nastopih. Kakšna je odgovornost slovenske politike do tega vprašanja?
Najprej načelno stališče.
Slovenska ljudska stranka ostaja zavezana odločitvam, ki jih je
tudi ta državni zbor že sprejel. Na primer leta 97 je v svojem sklepu
ko je obravnaval vključevanje Slovenije v polnopravno članstvo v Zvezo
Nato sprejel sklep, ki se je glasil: Državni zbor Republike Slovenije
je v skladu z dosedanjimi stališči še posebej s sklepi državnega
zbora, z dne 11. aprila 1996, in skupno izjavo parlamentarnih strank v
podporo slovenskemu vključevanju v Zvezo Nato, z dne 17. aprila 1997,
ponovno potrjuje, da je članstvo v Natu prioritetni in strateški cilj
Republike Slovenije. Vse povedano. Naša stranka stoji na tem stališču.
O vprašanju predhodnega posvetovalnega referenduma je bilo že veliko
rečeno. Argumentacije so bile podane. V poslanski skupini sledimo
predlogu odbora, predsednika vlade, vladi, da je edino smiseln čas za
referendum po povabilu. Ob tem pa smo odprti in z vso pozornostjo
želimo opozoriti na pomen današnje razprave, ki je tudi prek slovenske
televizije jo prenaša do vseh Slovenk in Slovencev in naših
državljanov in državljank.
Ta razprava naj odpre to vprašanje, naj bo odprta, naj bo dialoška.
Najverjetneje se vam bo zgodil paradoks, ki je eden ključnih
paradoksov slovenske politike. V vseh verodostojnih raziskavah skoraj
polovica pravi, da niso za Nato, v državnem zboru pa skoraj vsi
pravijo, da so za Nato. Verodostojnost v politiki se kaže v tem, da
je državni zbor presečišče hotenj in pričakovanj ljudi. Ali bomo
danes slišali tisto slabo polovico glasov, ki pravijo, da imajo
pomisleke. Jaz sem prepričan in poslanska skupina tudi, da je tudi ta
razprava priložnost, da se to stori na način, da se o vseh vprašanjih
odprto govori in seveda, da se argumentira vse možne pomisleke. Ko
smo se pripravljali na to razpravo, smo tudi zaprosili raziskovalni
sektor in smo povprašali, naj nam povedo v državnem zboru, kakšna je
informacija glede referenduma glede članstva v Natu v dveh evropskih
državah, kjer so to storili. Raziskovalni sektor je ljubeznivo
odgovoril in nam dal podatke za Španijo in Madžarsko.
Madžarska najprej, kratka kronologija: Povabilo na pričetek
pristopnih pogovorov 8.7.1997, referendum se je zgodil
16.11.1997. Vprašanje se je glasilo, "ali se strinjate, da naj
Madžarska zagotovi svojo varnost s pridružitvijo Natu".
Referendum je imel tak rezultat: 85,4 za, 14,6 proti. Nato je
parlament 9.2.1999, to je njihova narodna skupščina, z veliko večino
podprl vključitev v zvezo Nato, sprejem je bil 12.3.1999. Torej, na
Madžarskem je bil izveden pred vstopom v Nato. Referendum je razpisal
parlament. Nanašal se je na obljubo iz preteklosti, ko je parlament
zavrnil razpis referenduma, ki so ga zahtevali nasprotniki Nata, tako
imenovana "antinato grupa". Referendum je bil nekaj
posebnega, namreč nobena parlamentarna stranka ni nasprotovala
članstvu v Natu in je bila ta tema deležna malo medijske
pozornosti. Dejansko je imel referendum priokus plebiscita. Prejšnja
zavrnitev parlamenta za razpis referenduma leta 1995 na pobudo skupin,
ki so vstopu v Nato nasprotovale, je imela za neizogibno posledico
sklic referenduma v trenutku, ko je večina volivcev mislila, da je o
tem vprašanju že odločeno. Vendar je parlament dalj časa okleval,
preden je pristal na to, da je referendum zavezujoč, očitno zaradi
strahu pred negativnim izidom.
To je torej primer Madžarske, in sedaj še primer Španije. Oktobra
1981 je bil v parlamentu podprt predlog za priključitev Španije v
Nato. Španijo so v Nato sprejeli maja 1982. 12.3.1986, torej po štirih
letih, je ministrski predsednik organiziral referendum, kjer so
volivci podprli nadaljnje članstvo Španije v zvezi, brez sodelovanja v
vojaškem sestavu. Rezultat referenduma: 52,2 za, 39,8 proti. V
Španiji je bil torej referendum izveden po tem, ko je bila Španija že
članica Nata.
Primera sta lahko samo delno v pomoč pri nekaterih naših dilemah. V
poslanski skupini ocenjujemo, ponovno, kot sem že povedal, da je bil
premislek odbora, vlade, pravilen in podpiramo torej odločitev, da se
naše državljanke in državljane povpraša o članstvu Slovenije v Natu po
povabilu.
V poslanski skupini smo prepričani, da se pri argumentih za ali
proti premalo poudarja ekonomski interes. Zelo respektiramo nekatere
druge dileme, morda tudi strahove, ampak prepričani smo, da bi se jih
ob dobro pripravljenih odgovorih s strani pristojnih resorjev, še
posebej resorja za gospodarstvo in tudi obrambo, lahko uspešno
argumentiralo v nasprotni smeri. Prepričani smo, da ima slovenska
vlada še veliko rezerve, da uveljavi enega od osnovnih gospodarskih
konceptov, če smemo temu tako reči, ki velja delno tudi med članicami
Nata, in ta koncept so protidobave. To je koncept, ki bi bil dober
tako za slovensko gospodarstvo kot tudi za slovenske davkoplačevalce.
V sferi industrije, ki se ukvarja z informacijsko tehnologijo, pa v
poslanski skupini vidimo tisto možno področje, ki bi aktivno podpirala
vstop Slovenije v Nato. Slovenska podjetja mnoga so na svetovni ravni
prav na področju informacijske tehnologije. Če se bodo bolj aktivno
vključila, zaradi njihovega gospodarskega interesa, smo prepričani, da
bodo s tem nagovorili tudi mlade, ki bodo te argumente zelo resno
sprejeli.
Če je za slovensko prebivalstvo v zadnjem času retorika, ki včasih
spominja na to, da je militaristična in ta retorika je spremljala
medijski vidik ameriško zavezniških aktivnosti v vojni proti terorizmu
in je manj dopadljiva, pa je potrebno priznati, da je tudi to del
svetovne realnosti. In to je tista realnost, ki nas utrjuje v
prepričanju, da je za države kot je Slovenija, potrebno, da smo del
integracije razvitega sveta. In ne osamljeni otok izven njih.
Uveljavljanje slovenskih nacionalnih, pa tudi političnih interesov,
je že do sedaj bil mnogo bolj učinkovit, z našim delovanjem znotraj
oziroma ko smo na poti v te integracije. Prispevek Slovenije je vedno
bolj viden in spoštovan, tako na področju jugovzhodne Evrope kot konec
koncev tudi v dialogu med Rusijo in zahodnimi integracijami. Na tem
mestu bi poudarili, da so bili prvi stiki na vrhu med Slovenijo in
Rusijo, zastavljeni tudi po parlamentarni ravni, kjer smo odkrito in
povsem brez dlake na jeziku, izmenjavali naša stališča o Natu. Kajti
prav Slovenija je predstavljala točko, kjer Rusija ni izražala
nobenega eksplicitnega nasprotovanja glede širitve Nato. Kar je na
nek način tudi privedlo do prvega srečanja na vrhu med predsednikom
ZDA in Rusije, prav v Sloveniji.
In rezultati otoplitve odnosov med Rusijo in Natom, pravzaprav
vodijo točno v tisto politično smer, ki jo zagovarja tudi Slovenija, k
popuščanju nasprotij med velikimi in k tesnejšemu evropskemu
sodelovanju. O drži izolacionizma je delno prej v svojem nastopu
govoril predsednik vlade. Prepričani smo, da izolacionizem nima
racionalne argumentacije, če pogledamo pozicioniranje slovenske države
na svetovni in evropski sceni. Ostaja dejstvo, da sta tako Nato kot
tudi EU, ampak danes govorimo o Natu, najvplivnejši in najmočnejši,
tako gospodarski, politični kot obrambni integraciji. In priznati
moramo, da ob slovenski geografski poziciji, si težko zamišljamo
uspešen razvoj slovenske države, gospodarstva in njene vključenosti v,
tudi evropsko raven izobraževanja in osebnega razvoja državljanov, če
se ne vključimo v te večje evropske in globalne prostore.
Spraševanje o podpori državljanov, glede vključitve v Nato in naš
nekoliko zaskrbljujoč pogled na slovensko javno mnenje, ki ga moramo v
celoti rešpektirati, pa nam odpira vprašanje kakšen je odnos
slovenskih volivk in volivcev do ljudi, ki jih predstavljajo v
parlamentu, v vladi, na mestu predsednika države, tudi na vseh
funkcijah. To vprašanje si moramo zastaviti tukaj in zdaj.
V gradivu vlade za današnjo sejo, ki je kratek povzetek vseh
aktivnosti in je povsem primerno, se je na koncu zgodil droben
spodrsljaj, ki pa je lahko zelo neprijeten. Na koncu piše, da morata
državni zbor in vlada postoriti nekatere važne naloge in med temi naj
bi bilo tudi koordinirano nastopanje poslancev državnega zbora v
mednarodni skupnosti in v dvostranskih stikih, zaradi podpore in
postopkov, ki so potrebni za članstvo republike Slovenije v Natu. Na
vseh srečanjih v tujini, kjerkoli sem imel možnost, sem vedno zastopal
in argumentiral in utemeljeval potrebo Slovenije, da vstopi v Nato.
Toda, kolegice in kolegi, bistvo parlamentarnega sistema je v tem, da
se pusti, da poslanci mislijo tako, kot menijo, da je prav in kot so
jim dali volivci mandat. Poslanci državnega zbora lahko, kjerkoli so,
odgovorno, toda povsem avtonomno zastopajo stališča, tudi ko nastopajo
po svetu. To mnenje vlade ocenjujemo kot spodrsljaj.
Bilo je postavljeno vprašanje, da se je pomembno, da se politiki in
parlamentarne stranke opredelimo do vstopa Slovenije v
Nato. Spoštovane kolegice in kolegi, ali se vam zdi, da je to ključno
vprašanje? Ali se vam zdi, da slovenski volivec in volivka, državljan
in državljanka poslušata in na njih ključno odloča, kaj o teh
vprašanjih menijo predsedniki parlamentarnih strank, predsednik vlade,
predsednik države, poslanci, izgleda, da ne. Kaj je narobe? To je po
našem mnenju ključno vprašanje in vprašanje kratkega stika, ki se je
zgodil med ljudstvom in politiko. Nenavadnost je v tem, kot mi je pred
kratkim povedal znani slovenski sociolog, da bi se lahko zgodila
nenavadnost, da ko bi se državljanke in državljani odločali na
referendumu za vstop v Nato, kakršnekoli narave bi že bil, recimo, da
bi večina glasovala proti, jaz osebno menim, da ne bi, da bi pri tej
svoji odločitvi imelo pomembno vlogo tudi njihovo nestrinjanje z
delovanjem slovenske oblasti, vlade, parlamenta in vseh institucij.
Po dvanajstih letih samostojne slovenske države so mnogi zelo
razočarani s funkcioniranjem slovenske države in njene oblasti na vseh
ravneh. To se pravi, na tem mestu je potrebno ponovno, samokritično
ugotoviti, da ljudstvo mora dobiti odgovore na vprašanja, ki jih
imajo, izraz ljudstvo sem namerno uporabil, da moramo na vse njihove
pomisleke, ki jih imajo, odgovarjati potrpežljivo, iz dneva v dan, iz
tedna v teden, ne samopašno, ne arogantno, pač pa odprto, dialoško in
predvsem spoštljivo. In to je po našem mnenju ključna pot, da bomo,
kot pričakujemo tudi v naši stranki, letos novembra dobili povabilo v
Pragi in nato najverjetneje po prvih mesecih prihodnjega leta, ko bomo
izpogajali in se dogovorili o vstopu v Nato, o tem tudi povprašal naše
državljanke in državljane na referendumu in takrat tudi dobili mandat,
da Slovenija v Nato vstopi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa vam, kolega
Podobnik. Zdaj vabim k besedi kolega Zmaga Jelinčiča, ki bo predstavil
stališče poslanske skupine slovenske nacionalne stranke. Za njim bo
dobil besedo kolega Janša. Prosim, kolega Jelinčič, imate besedo.
ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI: Hvala lepa za besedo, gospod
predsednik. Najprej prav lep pozdrav gospodu predsedniku republike in
vsem ostalim članom vlade ter kolegicam in kolegom! Danes pravzaprav
razpravljamo o tem, kdaj naj bi bil referendum, ali pred vstopom v
Nato oziroma pred povabilom v Nato ali po povabilu v Nato. In vendar
je vlada Republike Slovenije izkoristila ta trenutek za promocijo
svojih lastnih stališč. Ob promociji ni odgovorila na niti eno
vprašanje, ki se poraja v slovenski javnosti; niti z eno besedo ni
navedla stroškov, niti z eno besedo ni povedala, koliko tujih sil bomo
imeli v Sloveniji, niti z eno besedo ni povedala, katera letališča
bodo zaprta za civilni ali športni promet, niti z eno besedo ni
povedala, katere ceste bodo lahko Natove sile uporabljale za svoje
prehode z enega konca Slovenije na drugega oziroma iz ene Natove
države v drugo Natovo državo oziroma iz Natovega zaledja v jugovzhodno
Evropo.
Nič ni bilo rečenega o stroških, nič ni bilo povedanega o tem, kaj
bo Slovenija profitirala od Nata. Zakaj ne? Zato, ker ne bo nič
profitirala, ker bo izgubila, poleg lastne samostojnosti bo izgubila
celo vrsto slovenskih industrijskih obratov, ki bodo zaradi tega, ker
bomo morali prevzemati ameriško tehnologijo, ameriško orožje, ameriška
transportna sredstva, bomo mi to lahko zaprli.
Kot primer naj navedem, da je slovenska vlada kupila ameriške
avtomobile "humvey", za katere je norveška vlada ugotovila,
da so popolnoma neustrezni za gozdne terene in popolnoma neustrezni za
vožnjo po gozdnih poteh, ki so precej ožje od ameriških puščavskih
predelov, in tudi po naših poteh se ta vozila ne morejo kretati na
ustrezen, bi rekel, vojaški način. In vlada je uspešno prikrila
nesrečo, ki se je zgodila na Zaplani, ko se je to slavno vozilo tako
rekoč sesulo; da ne bi govoril o vseh ostalih napakah, ki jih to
vozilo ima. Pred časom smo obnovili celo vrsto tankov T-55 in jih
posodobili. Za vsako posodobitev smo porabili približno milijon mark,
takratnih, še malo več. Zadnje poročilo z zasedanja v Bruslju govori,
da so ti tanki zastareli, neustrezni, tako rekoč stara šara, in da z
njimi ne bomo imeli kaj početi, samo stran jih bomo lahko vrgli, morda
bo tu in tam kakšen ta tank prišel v kakšnega od vojaških muzejev,
vendar v tistih muzejih so že takšni tanki iz Bolgarije, iz Romunije
in Sovjetske zveze, bivše.
Naprej isto poročilo govori o slovenskih letalskih silah. Imamo
pilatuse ..., kot nekaka vmesna letala med propelerskimi in
reakcijskimi tudi ta letala bodo lahko uporabljena po tem poročilu
zgolj z tako imenovano "folklorno letenje" v Sloveniji, da
Slovenci pač ne bi pozabili, da smo bili eni od pionirjev letalstva,
drugega pa nam ne bodo dali. Helikopterje nam bodo poskušali vriniti
stare Bellove(?) helikopterje, ki jih niti ne proizvajajo v Ameriki,
ampak jih po licenci proizvajajo kanadske firme. In še te avione bomo
kupili stare.
Morda nam bodo vsilili tudi kakšne stare F-16 na enak način, kot so
to vsilili eni od Baltskih držav, ki je pravzaprav že parafirala
sporazum med obrambnim ministrom te dežele in obrambnim ministrom
Belgije. O nakupu belgijskih letal F-16, pa so morali zaradi
telefonskega poziva iz Amerike takoj prekiniti to pogodbo in kupiti ta
letala oziroma bodo morali kupiti ta letala od Američanov.
Na enaki način se nam bo tudi v Sloveniji dogajalo vse skupaj. Še
en primer, ko je - v Talinu so potrebovali posodobiti civilno
letališče. Na razpis se je javilo pet firm med njimi tudi ena
ameriška, zmagala je na razpisu francoska firma, ameriška je bila šele
četrta. Zopet po telefonskem pozivu iz Amerike so morali razpis
razveljaviti in sprejeti dobavitelja iz Združenih držav Amerike, in to
vse v imenu Nata, in to vse pod grožnjo, če ne boste tega naredili,
vas pač ne bomo sprejeli v Nato.
In če vzamemo problematiko, ki se pojavlja na Češkem, na Poljskem
in na Madžarskem ravno, zaradi finančnih sredstev, ki jih potrebuje in
zahteva Nato lahko vidimo, da so to grozljivi stroški. Tako Čehi, kot
Poljaki in Madžari so razočarani nad Natom. Ne nudi jim nobene večje
varnosti, kajti varnost v današnjem času je nekaj drugega, kot to, kar
nudi nato.
Dejstvo je, da Nato oziroma Združene države Amerike same
priznavajo, da je organizacija Nato 70% gospodarska organizacija in
samo 30% vojaška organizacija. Z drugimi besedami Združene države
Amerike preko te organizacije vsiljujejo svojo tehnologijo.
Pred časom, nekaj dni nazaj, sem prisestvoval enemu od zasedanj
obrambnega odbora skupščine zahodne EU, kjer smo razpravljali tudi o
tem. Evropa ni zadovoljna z Natom. Evropa se zaveda nevarnosti, ki jo
Združene države pod firmo Nata pač predstavljajo za evropsko
industrijo, za evropski razvoj in za evropske gospodarske
subjekte. Kako Amerika v imenu Nata terorizira dobesedno evropske
firme je evidentno ko so Američan, ko je firma Boeing prek vojaških
špijonskih satelitov špijunirala civilne evropske proizvajalce letal
Airbusa do te mere in dobila take podatke, da so potem Kitajcem
prodali Boeinge in ne Airbusov. Gre za zlorabo vojaških obveščevalnih
metod na civilnem področju in seveda nikomur nič. Zato se Evropa
zaveda te nevernosti in ne popušča. Vendar pa je vedno in povsod
možnost, da se najdejo države, ki predvsem zaradi določene politične
"vrhuške", ki bi ji zelo pasalo vstopiti v to organizacijo
in zasesti določene politične položaje v okviru te organizacije, da bi
pač ti gospodje dobili svoje stolčke, po domače rečeno, in da bi na ta
način, da so, da bodo in da delajo vse, da bi svojo domovino, seveda,
se dvomim, če jo jemljejo kot svojo domovino, da bi to domovino
pripeljali v okrilje neke vojaške zveze. Slovenija je pred časom že
podpisala sporazum po katerem smo dovolili enotam Nato pakta pod
nazivom Sfor, Ifor in podobno prehod prek slovenskega ozemlja.
Ti dokumenti so bili enaki kot so jih podpisale države, ki so bile
takrat v vojni, identične dokument so podpisali Bosanci, identičnega
Makedonci in identičnega Hrvatje, vendar Hrvatje kasneje od
Slovencev. Ta dokument pravi oziroma je pravil, da tem enotam, ki
prečkajo Slovenijo ni potrebno plačevati nobenih pristojbin za uporabo
cest, železnic, pristanišč, letališč. V tem dokumentu piše, da nihče
od pripadnikov teh sil oziroma enot ne bo odgovarjal pred slovenskim
sodnikom za kakršnokoli dejanje. V tem sporazumu piše, da ti
pripadniki enot ne bodo mogli biti niti aretirani s strani slovenske
policije, ampak jih bodo lahko aretirali samo varnostni organi teh
sil. To je samo nekaj razmislekov o tej zadevi. In mi smo to
podpisali.
In ko govorimo o izolicianizmu, ki ga tako rada slovenska vlada
vleče na plano, bi jo vprašal kaj bo potem rekla o Avstriji, ki ni v
Natu in tudi ne namerava iti v Nato. Mislim, da ni zaradi tega
Avstrija nič manj varna, da zaradi tega Avstrija ni izgubila na svojih
resursih, celo nasprotno. Industrijski resursi so se ohranili in
obdržali so velik del suverenosti, ki jo bomo mi, če bomo vstopili,
jaz upam, da se bodo ljudje odločili proti, da bomo mi te resurse
dejansko izgubili. Izgubili bomo velik del suverenosti, vendar pa
nekaterih, v slovenskih političnih krogih, ni kaj dosti za suverenost.
Če se spomnimo ene politične stranke, ki je seveda v tistem času
osamosvajanja, pravzaprav, iskala čim večje bele rjuhe, da bi jih
sešili skupaj, da bi lahko mahali, pred jugoslovansko ljudsko
armado. Ravno ta ista stranka je zdaj vodilna, ki hoče spraviti
Slovenijo pod okrilje Nata. Ali ne spominja to vse skupaj, nekaj na
tisti čas, ko smo se pred časom vključevali v demokratsko federativno
Jugoslavijo, pa potem FLRJ in SFRJ? Jaz tukaj ne vidim bistvene
razlike.
In potem se vprašam, gospodje, zakaj smo šli v samostojnost, če
zdaj nujno iščemo gospodarja. In ne samo enega, enega v Ameriki in
enega v Bruslju, za vsak slučaj. Da bomo ja podložni in da ja, če se
bomo slučajno, če se bo zgodilo, da bomo obrnili hrbet enemu, da se
bomo vendarle lahko priklonili drugemu.
In, druga država, ki ravno tako trpi, po vašem mnenju, zaradi
izolacionizma, Irska. Gospodje dragi, Irska je najhitreje se
razvijajoča država v Evropi. In, če pogledamo naprej, ravno Irska, ki
ni in noče in ne bo šla v Nato, dobiva od Združenih držav Amerike,
največje dotacije. In potem pridemo do tistega zdravega, kmečkega
rezona, ki pravi: "da kdor je hlapec, je pač hlapec." Hlapca
oklofutaš, rečeš mu naj očisti čevlje in potem ga pošlješ nazaj v kot
ali v hlev. In to bodo gospodje delali z nami, to hočejo delati z
nami. In večina slovenskega političnega prostora se s tem strinja. Mi
nismo za to, in mi nočemo in po naši, kar se nas tiče, bomo naredili
vse, da do tega ne bo prišlo. Govori o obiskih našega predsednika
vlade v Združenih državah Amerike, so nič drugega, kot zavajanje
javnosti. Tistih nekaj besed, ki jih je spregovoril z gospodom
Bushem, so bile v glavnem vljudnostne fraze iz ene in iz druge
strani. Potem se je pa gospodu Bushu, po nekaj minutah že odmudilo v
druge prostore in je celo naš predsednik moral sam oditi iz tistih
soban, čeprav gospod Bush iz tistih soban spremlja, pravzaprav,
vsakogar, ki ga sprejme tja notri. Konec koncev iz tistih soban je
pospremil ven celo Oprah, ki ni politik, ampak je zgolj medijska
zvezda. Našega gospoda Drnovška, ni pospremil. Pospremili so ga naši
diplomati, in vsi so žalostno gledali nekam v, tako imenovano, svetlo
bodočnost. Ko govorimo o moči države, ki naj bi jo dal Nato pakt, se
vprašam, kakšno moč za razsojanje v primeru vprašljivih in konfliktnih
situacij je dal Nato pakt tako Grčiji, kakor Turčiji. Ko je prišlo do
konflikta na Cipru, se je Nato pakt umaknil in prepustil, da so se
pogovarjali sami. In pogovarjajo se še danes. Če ne bi bilo vmes
združenih narodov, sil združenih narodov, bi prišlo do oboroženega
spopada širših razmer. In združeni narodi preprečujejo tam spopade
širših razmer. In kako naj gre to vse skupaj s 5. členom ustanovne
listine Nato pakta, ki pravi, da mora Nato pakt braniti tisto državo,
ki jo napade, ki je članica Nato pakta in ki jo napade neka druga
država. V tem primeru je članica Nato pakta, napadla članico Nato
pakta. In kaj zdaj? Po drugi strani pa Nato pakt v nasprotju z
ustanovno listino združenih narodov napade suvereno državo kot je
Jugoslavija. In če razvijamo tezo naprej, se vprašamo, čeprav sem
proti temu, da bi napadel in da bi Nato pakt bombardiral Telaviv, se
pa pravzaprav vprašamo, zakaj ne bombardirajo Telaviva. Ista logika,
vendar različna merila. In če mislite, da bo Nato pakt za Slovenijo
jemal taka merila kot jih za nekatere, se prekleto motite.
Naj vam preberem, katere so države, s katerimi nas naj bi vzeli
oziroma povabili v Nato pakt. Navkljub temu, da je gospod Colin Powell
pred približno mesecem dni na novinarski konferenci v beli hiši rekel,
da se obrambni koncept Nato pakta spreminja in da bodo morale
prvenstveno vsaka država za sebe poskrbeti za lastno varnost. In da je
zdaj poglavje Nata, ki je pomembno, tisto, ki govori o združevanju in
vključevanju Natovih in ruskih tendenc za isto smer delovanja in pa
ukrepanja.
No, države s katerimi nas enačijo so zelo zanimive. Albanija,
Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Romunija in Slovaška. Pa
če izvzamemo tri baltske države, za katere je zagotovo, da jih bodo
podprle skandinavske države, nam ostanejo zelo čudne, čudna
druščina. V isti koš so nas vrgli z Albanci in kdor je bil v Albaniji,
ve kako je tam. In v isti koš so nas vrgli z Bolgari in kdor je bil v
Bolgariji, ve v kakšnem stanju je ta država. In v isti koš so nas
vrgli z Romuni in kdor je bil v Romuniji, ve v kakšnem stanju je ta
država. In enako vemo za Makedonijo. Pa tudi Hrvaška.
Slovenijo tlačijo v isti koš in ji pravzaprav nižajo nivo,
ponižujejo Slovenijo, tudi na ta način. Ne zgolj na ta način, da nas
jemljejo kot obiskovalce sem ter tja, pač naj pridejo še tisti
Slovenci in le redko kdaj uspe priti dlje od kakšnega tretjega
namestnika, četrtega sekretarja, petega podsekretarja ministrstva za
kmetijstvo.
Še ena zadeva je zanimiva, ko se govori o Evropi po eni strani in
Natu po drugi strani. Zopet se slovenska politika kaže zelo
netransparentno oziroma nekakšno mencajočo gospodično, ki ne ve, kam
bi šla, skozi katera vrata bi vstopila, in potem ostane v
preddverju. Evropa ustvarja svoje obrambne sile, Evropa ima svojo
obrambno in varnostno politiko začrtano. In Evropa ima začrtano skupno
obrambno industrijo. Pred letom in pol sem bil član ožjega odbora za
usklajevanje evropske obrambne industrije, poleg dveh Angležev,
Italijana in Grka sem bil jaz iz Slovenije edini tam notri in tudi iz
drugih držav, in lahko povem, da takrat ni nobenega iz slovenske vlade
to zanimalo. Ni se zdelo vredno o tem se pogovoriti niti gospodu
zunanjemu ministru niti gospodu ministru za obrambo, niti gospodu
ministru za notranje zadeve, ali komurkoli. Zakaj? Zato, ker po mojem
mnenju niso videli nobenih osebnih interesov pri tej zadevi. Osebni
interesi so pač določeni stolčki in zagotovo ne procvet slovenskega
naroda. Prepričani smo lahko, da bo vstop v Nato pomenil za Slovenijo
strahoten finančni udarec. In glede na to, da nam inflacija narašča iz
dneva v dan, bo ta udarec še bistveno hujši, kot si kdorkoli lahko
misli. Vlada Republike Slovenije se na vse kriplje trudi, da bi
pokazala, kaj vse dobrega nam bo prinesel Nato. Odpira tako imenovane
javne diskusije, ki pa so pravzaprav farsa. Ravno tu, v državnem
zboru, če že izvzamem današnjo promocijsko razlaganje mojih
predhodnikov s strani vlade, ravno tu je bila organizirana javna
diskusija o Nato paktu, kjer se je zvrstilo, mislim, da 25 vladnih
predstavnikov, ki so hvalili Nato na vse pretege, seveda brez enega
samega podatka, in potem je prišel prvi, ki je bil proti Natu. Potem
sta bila spet, mislim, da dva predstavnika vladne strani, nakar je
bilo prenosa konec. Potem je vladna stran odšla, vsi podporniki Nata
so šli ven, in tu notri je sedelo le še nekaj ljudi, ki so pravzaprav
poslušali sami sebe. Zelo indikativen odnos do slovenske javnosti in
do svojih volivcev. Izgleda, da določene politične stranke, ko
pridejo na pozicijo, pozabijo, da so jih izvolili volivci in mislijo,
da je vseeno, kaj jim govorijo, pravzaprav si mislijo, saj je vseeno,
kaj govorimo danes in kaj naredimo, zadnje tri dni jih bomo že
potegnili za nos, jih bomo spet nategnili in zopet bodo glasovali za
nas, potem bodo pa štiri leta jamrali, zadnje tri dni bodo pa spet
pozabili vse skupaj.
Naprej se vlada poslužuje raznih "natofonov",
"natonabiralnikov" in "natopisov". Več kot
650.000 izvodov v štirih barvah tiskanega propagandnega glasila, ki je
govorilo o tem, kako nas čaka v Natu samo dobro, kako se bosta tam
cedila med in mleko, če vzamemo po kosu, da je to stalo vključno z
distribucijo po vsej Sloveniji sto tolarjev, je to 65 milijonov
tolarjev. 65 milijonov tolarjev bi bilo dosti bolj smiselno dati v
kakšne socialne transferje ali pa morda dati tudi tisti materi
samohranilki, ki so jo pred časom zaprli za sedem dni, ker se je z
mopedom peljala, mislim da skozi rdečo luč, medtem, ko bodo gospode z
vlade, gospoda Šuštarja bodo zdaj izpustili, zato ker se nekateri
gospodje, ki so še na vladi, bojijo, da bi kaj povedal. Ali ne bi
bilo morda bolje, da bi nekaj milijonov od tega dali raje tisti materi
samohranilki za njene otroke. O stroških pravzaprav nismo izvedeli še
nič. Vemo, da vsako ministrstvo ima neke fonde, v katere se prelivajo
ogromni denarji za reklamo za zvezo Nato. In če kdo od poslancev to
vpraša, mu nič ne odgovorijo. Nekako zaokrožijo in na koncu nobenega
pravega odgovora. In vlada to veselo troši. Na ministrstvu za
obrambo, na ministrstvu za zunanje zadeve, na vseh ministrstvih se
zaposlujejo novi ljudje zato, da bodo pripravili Slovenijo za vstop v
Nato. In zato je pravzaprav po eni strani za razumeti vlado Republike
Slovenije, da hoče preprečiti predhodni posvetovalni referendum o
vstopu v Nato pakt, kajti boji se, da bi ljudje glasovali proti in
potem kaj naj bi s tem. Pa vlada si misli, mi bomo to že uredili, bomo
že Slovence potegnili še enkrat za nos, če bo potrebno, bomo tudi
goljufali, ampak, kaj bodo rekli Američani, predvsem tega se bojijo
naši. Kaj bodo rekli Američani. Jasno, ker če bodo Američani
užaljeni, potem Slovenije ne bodo povabili. In če Slovenije ne bodo
povabili, kaj bomo pa potem mi naredili, zrušil se bo kompletni
koncept vladanja in vladavine gospoda Janeza Drnovška, njegovih
koalicijskih strank in tudi nekoalicijskih podpornikov vstopanja v
Nato. In kako močna je ta konstrukcijska zgradba vlade se kaže tudi po
tem, da zdajle ta trenutek ni v dvorani niti enega od predstavnikov
predlagateljev tega, da bi izvedli predhodni posvetovalni referendum
in izgleda, da je vladna stran že dosegla svoje in da se bo zgodilo
tisto, česar se bojimo.
Za vstopanje v zvezo Nato predvideva slovenska vlada postopen dvig
obrambnih izdatkov in profesionalizacijo vojske. Postopen dvig
obrambnih izdatkov pomeni, da bomo še vedno obdržali vojaško
strukturo, ki odgovarja 120 tisoč glavi množici teritorialcev in da
bomo poleg tega imeli - ...bomo ukinili, seveda, bomo imeli še
profesionalno vojsko, ki bo tekala od enega bojišča do drugega in če
bo imela srečo, pač ne bomo pripeljali domov nobenega slovenskega
fanta v krsti, če pa ne bomo imeli sreče bo, pa vlada rekla: "Ja,
dragi Slovenci in Slovenke, saj ste se odločili za to, je pač tako,
žrtve pač morajo biti". In na oltar ameriške zgodovine je tudi
treba kaj dati, in na oltar ameriške domovine, kot bi nekateri tudi
rekli.
Mislim da, zadeva ni tako enostavna in upam tudi, da bo slovensko
volilno telo povedalo gospodom, ki jim je malo mar za Slovenijo in za
procvet lastne domovine, da jim bo pokazala kakšno je njeno
mnenje. Res pa je, da za to se pač poskuša na vsak način izogniti
kakršnemukoli nevarnemu postopku. Kakršnikoli možnosti, da bi kdo
lahko zaslutil, da Slovenci nismo 100% hlapci, ampak, da imamo tudi
ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo in niso pripravljeni, kar skakati
na glavo v bazen za katerega ni ti ne vemo če je v njem voda. In
predhodni posvetovalni referendum, pač mora biti. Če se spomnimo
časov, ko se je Slovenija osamosvajala, če se ne motim spoštovana
gospoda in ne motim se, smo najprej izvedli referendum se odločili za
samostojnost Slovenije in potem se osamosvojili. Danes istim
prebivalcem Slovenije, to prepovedujete oziroma poskušate prepovedati.
Točno se kažejo dvojna mera, kaže se, da vas zanima zgolj in nič
drugega, kot lastna pozicija in lasten dobrobit in zato ste
pripravljeni prikrojevati(?) celo zakone, pripravljeni ste delati, kar
vam paše, sodniki so tako ali tako deljeni ali na LDS, in SDS in potem
kogar pač dobiš tisti te "vžge" ali spusti itd.
Spoštovana gospoda v Sloveniji je iz dneva v dan bolj žalostno, in
iz dneva v dan je težje živeti. In sedaj z vstopom v Nato nameravate
pobrati Slovenkam in Slovencem še tisto nekaj tolarjev, kar jim je
ostalo in kar so prišparali. Krasno, res lepo in še sram vas ni. Ko
bi vas bilo vsaj sram, ne smejite se, režite se na vsa usta in mislite
si naj Jelinčič govori bomo že naredili tako, da bo prav. Če ne bo
drugače, ga bomo pa zaprli, saj ima še enih par odprtih zadev na
sodišču, pa bomo še kakšno "nameštaljko" naredili, pa ga
bomo še kaj zgrabili. Krasno, res lepo.
Po drugi strani, ko ste polni besed o varnosti, vam pa pred nosom
trgujejo z radioaktivnimi materiali in seveda nič ne naredite. Konec
koncev, ali ste se vprašali, če vas morda Nato sploh hoče, spoštovana
družba? Ali vas sploh hoče? Ko ste taki specialisti na področju
varnosti, da vam pred nosom nosijo ene od najbolj nevarnih
terorističnih sestavin, naša obveščevalna služba pa nič. Predsednik
vlade Republike Slovenije govori, da o tem sploh nič ne ve. Edini, ki
je reagiral promptno na to zadevo, je bil predsednik republike, gospod
Kučan, ki je takoj reagiral, in tudi na njegovo reakcijo se Sova niti
odzvala ni, ker se jim zdi noro vse skupaj. Lepo vas prosim! A takšne
stvari se bodo dogajale po eni strani, ali pa se morda že
pripravljamo, da bo Slovenija v imenu Nato pakta prevzela vso to
svinjsko trgovino za takšne ali drugačne teroristične organizacije, v
imenu nekih obveščevalnih služb iz tujih držav. Morda, ne vem. Ampak
karkoli bo, je grozljivo, in to je grozljivo.
In vlada nam je včeraj poslala dokument, ki ga je sprejela na svoji
144. dopisni seji, kjer pravi, da bo potrebno pospešiti delovanje v
zvezi z vključevanjem Republike Slovenije v polnopravno članstvo v
Nato in pri tem čakajo predvsem državni zbor, piše, nekatere važne
naloge. Ena od teh je zagotovitev ustreznih materialno finančnih
pogojev za nadaljnji razvoj obrambnega sistema. Pozabili so napisati,
v skladu z Nato normami in po direktivah iz Tampe na Floridi, tam je
namreč glavni štab.
Naprej piše, "referendum je smiseln le po povabilu v
članstvo". Seveda, pa ne smiseln, smiseln je za vlado, kajti če
bomo dobili povabilo, potem bodo že priredili vse skupaj na ta način,
da bo referendum šel skozi pozitivno. In na koncu še najlepša
cvetlica, ki kaže na demokratičen odnos vlade Republike Slovenije do
poslancev oziroma do vsega slovenskega naroda. Piše takole, da
"bo treba zagotoviti koordinirano nastopanje poslancev državnega
zbora v mednarodni skupnosti in v dvostranskih stikih zaradi podpore
in postopkov, ki so potrebni za članstvo Republike Slovenije v
Natu". To pomeni, da lahko pričakujemo, da bodo v najkrajšem času
dve edini poslanski skupini, ki dvomita in eno edino poslansko skupino
Slovenske nacionalne stranke, ki je definitivno proti vstopu v Nato,
da nas boste eliminirali. Lahko si razumemo tudi tako. Ali je to morda
demokracija, da si vlada drzne napisati nekaj takega? Zakaj ne
napišejo: dajte, zaprite vse skupaj. Ja, saj mogoče bo vladi to
uspelo. Jaz imam 28. v Mariboru na sodišču eno od zadev, ki jo je
takratna obveščevalna služba zakuhala ravno tako zaradi tega, ker
Slovenska nacionalna stranka in Zmago Jelinčič niso hoteli držati
jezika za zobmi. Ali sedaj se bo to ponavljalo? In sedaj bo to, ali
bo to postala praksa? Ali bodo slovenske obveščevalne službe namesto
tujih in filtriranih ljudi, ki delajo kriminal na področju Slovenije
bo lovila slovenske drugače misleče ljudi? Sestre so se izvlekle iz
tega ...ker so dobile javno podporo. A politične stranke? Kaj pa
politične stranke? Kaj pa ljudje, ki ne bodo imeli podpore v medijih?
Ali lahko potem pričakujemo, da se bomo bali zvečer hoditi zunaj, ali
kaj?
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Se lahko vrnemo k temi kolega
Jelinčič.
ZMAGO JELINČIČ PLEMENITI: Zadeve so čudne, zadeve so
tragične in v tej tragični zgodbi Slovenska nacionalna stranka ne bo
sodelovala. Bo sodelovala na ta način, da bomo povedali, da smo za
predhodni referendum, za posvetovalni, bomo podprli ta predlog in na
tem predhodnem posvetovalnem referendumu bomo glasovali proti vstopu v
Zvezo Nato. Hvala lepa.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Preden dam besedo kolegu Janši eno
opozorilo in eno pojasnilo. Nekaj vaših kvalifikacij bi lahko kdo
razumel kot če ne že žaljive, kot podcenjevalne. Tukaj mislim tudi na
vašo kvalifikacijo o državah kandidatkah in nekatera druga. Če boste
ponavljali, bom izrekel opomin. Pojasnilo, večkrat ste omenjali zakaj
nihče ni omenjal stroškov. Danes dopoldne sva se z ministrom
dr. Grizoldom pogovarjala o njegovem morebitnem nastopu in prosil sem
ga, da med razpravami poslank in poslancev osredotoči svojo pozornost
na stroške in to storil tako ko bodo poslanske skupine predstavile
svoja stališča. Sedaj pa dajem besedo kolegu Janezu Janši, predstavil
bo stališča poslanske skupine Socilademokratske stranke, za njim bo
nastopil kolega Pohorec. Prosim, kolega Janša imate besedo.
IVAN (JANEZ) JANŠA: Hvala za besedo! Spoštovani gospod
predsednik, spoštovana ministra! Kolegice in kolegi! Po tej zadnji
razpravi je sicer težko ostati resen, ampak vendarle razpravljamo o
zelo resni temi, o neki odločitvi, ki stoji na isti poti kot pa je
stala začetna odločitev, ki smo jo dejansko sprejeli na referendumu
leta 1990. Za Socialdemokratsko stranko ni dileme niti glede
slovenskega članstva v Natu, niti glede referenduma. Oboje podpiramo.
Glede Nata mislim, da smo bili prva stranka, ki je to zapisala v svojo
program. 100% smo za takšno odločitev glasovali ko je državni zbor
prvič o tem razpravljal spomladi leta 93 in tudi kot kažejo
javnomnenjske raziskave med našimi člani in volivci glede tega ni
večjih dilem. Kar se tiče samega referenduma kot oblike odločanja, ki
je v slovenski ustavi postavljena najvišje smatramo, da gre pri
slovenskemu članstvu v Nato za tako pomembno odločitev, da je prav in
se spodobi, da jo sprejmejo državljani na referendumu.
Smatramo, da gre za odločitev, ki mora biti zavezujoča v tem
smislu, da ni odvisna od trenutne politične večine v vladi ali v
državnem zboru in da ko je enkrat sprejeta, da je to trajna oziroma da
velja toliko časa, dokler se razmere ne spremenijo.
Dilema v zvezi s tem, kdaj izpeljati referendum, je v tem trenutku
po našem mnenju umetna. Obstaja ena sama potencialna situacija, v
kateri bi v naši poslanski skupini podprli tudi predhodni posvetovalni
referendum. Smatramo, da zaenkrat takšne situacije še ni in upamo, da
je nikoli ne bo. Ta situacija bi nastopila v primeru, če bi se kot
zadržek oziroma kot argument proti povabilu, Sloveniji, naj se
pridruži Natu, pojavil in to uradno izražen pomislek, češ da je javna
podpora slovenskemu članstvu v Natu, med slovenskimi volivci, tako
nizka oziroma najnižja med kandidatkami, da to preprečuje odločitev o
tem, da se nas povabi v članstvo. V tistem primeru bi bil predhodni
referendum edini način, da mi dokažemo da temu na tako oziroma v tisti
situaciji itak nimaš kaj več izgubiti, ko gre za drugi krog širitve.
Vendar glede na stanje, kakršno je, ocenjujemo, da trenutne razmere
niso takšne. Pričakujemo, da se tudi v prihodnosti ne bodo
poslabšale. Veseli smo, da se je na začetku te kampanje, ki datira
predvsem v lansko poletje, precej redkim zagovornikom, aktivnim
zagovornikom Nata, zdaj pridružila praktično celotna politična elita v
tej državi in da to, kar je normalno, spreminja tudi javno mnenje
oziroma podporo v javnem mnenju za slovensko članstvo v Natu. Takšna
razprava kot je tudi tale današnja, kjer smo malo razširili dnevni red
in na nek način deloma ponavljamo tisto, kar smo povedali že v začetku
leta na javni predstavitvi mnenj, takšna razprava je po mojem mnenju,
sicer potrebna in koristna, je pa predvsem signal navzven. To kar
tukaj danes počnemo, se bolj opazi v tujini kot najbrž doma, ne glede
na potencialni kratkotrajni televizijski prenos. In tudi to je
koristno.
Vendar pa samo to ni dovolj, da bi se del tistih, ki danes
nasprotujejo Natu, predvsem zaradi tega, ker so po mojem mnenju slabo
informirani, ker so zavajani s floskulami, češ da bo to za Slovenijo v
perspektivi predrago, ker so nekako podlegli neki psihozi proti
amerikanizmu, ki presega vse razumne meje, v zadnjem času tudi pri nas
in ki dejansko do te zadnje vladne publikacije, ki je prišla v
slovensko gospodinjstva, praktično nikjer niso mogli neposredno
prebrati tudi nekaj zelo konkretnih argumentov za Nato.
Razprava, kot je današnja, mislim, da ni dovolj za to, da ljudje na
podlagi sočnih argumentov spremenijo svoje mišljenje ali pa da se
odločijo, tisti, ki so še neodločeni oziroma skeptični, kajti potrebno
bi bilo mnogo več narediti tam, kjer se argumenti dejansko
soočajo. Tu, v parlamentu, se, zaradi tega, ker so z eno in pol izjeme
praktično vse parlamentarne stranke za, to ne dogaja in ne glede na
to, kako verodostojne argumente navajaš, to zveni enostransko.
Tako da mislim, da nas čaka še veliko dela s članstvom
parlamentarnih strank, še posebej tam, kjer, kot kažejo javnomnenjske
raziskave, to članstvo izraža največjo skepso do članstva Slovenije v
Natu, pa tudi z volivci, kjer je situacija podobna. Vsaj sam bi si
želel tudi bistveno več uravnoteženega soočanja argumentov v
slovenskem medijskem prostoru, še posebej soočanja argumentov okrog
nekaterih predsodkov, ki pa jih mnogi predstavljajo kot argumente. V
zvezi s tem naj še enkrat ponovim, da je ena od največjih neumnosti,
ki jih je možno slišati v teh razpravah, to, da bo Slovence članstvo v
Natu stalo več kot pa druge potencialne alternative. Slovenci lahko
damo cel proračun za lastno varnost in obrambo, pa si s tem ne moremo
zagotoviti enake stopnje varnosti, kot jo pa ponuja članstvo v
Natu. Ni treba, da si ekonomist, ni treba, da si vojaški strokovnjak,
vsak si lahko to enostavno izračuna, lahko seveda naredi tudi
primerjave s podobnimi državami.
Govoriti o tem, kako je Švici lepo ali pa kako je Avstriji lepo, se
sicer lepo sliši, vendar pa Slovenija ni ne Švica ne Avstrija in ena
od poti, da postanemo vsaj približno tako razviti, je ravno prek
evroatlantskih integracij. Stabilnost, varnost, to sta dva ključna
pogoja za to, da se država hitreje razvija; če tega ni, nič drugega ne
pomaga.
Glede na premike v slovenskem javnem mnenju, ki mislim, da so
pozitivni v zadnjih tednih, zaenkrat vidimo samo še eno večjo
nevarnost, ki bi lahko odvrnila tiste, ki bodo pač odločali o povabilu
Slovenije za članstvo v Nato, da tega vabila ne izkažejo. Ta nevarnost
tiči v eventualni oceni, da Slovenija za to članstvo še ni
pripravljena. In ravno na tem področju mislim, da bi morali poleg te
argumentirane razprave v slovenski javnosti narediti največ. Gre
seveda za podporo reformi slovenske vojske in slovenskega obrambnega
sistema. Nek manjši korak je bil že narejen z nedavnim izglasovanjem
sprememb zakona o obrambi. Te spremembe so bile sprejete z
dvotretjinsko večino, in to se mi zdi zelo pomembno. Vendar pa to
seveda ni dovolj. Mi smo s tem dobili šele neke papirnate osnove. Ti
prvi koraki reforme, kamor v teh razmerah, moram reči, sodi tudi
profesionalizacija slovenske vojske v kombinaciji s prostovoljno
rezervo, ti prvi koraki morajo biti dovolj odločni, da nam ne bodo
očitali, češ, ponovno neki načrti, ponovno nekaj na papirju, kar pa ne
daje nobene garancije, da bo to postalo tudi praksa. Mislim, da se bo
tukaj na tej točki v prihodnjih mesecih, tudi ko bomo razpravljali o
spremembi zakona o vojaški dolžnosti oziroma o ukinitvi vojaške
obveznosti v miru in s tem povezanimi reformami, pokazala dejanska
pripravljenost ali se podpre članstvo Slovenije v Natu v tem smislu,
da Slovenija tudi izpolni potrebne pogoje. Poleg izpolnjevanja letnega
načrta za Nato, poleg doseganja partnerskih ciljev, ki so zelo
natančno določeni, mislim, da je ravno ta globalna reforma slovenske
vojske in obrambnega sistema ključno, tukaj bo dilema podobna, kot je
bila leta 1991, takrat nam seveda ni nič pomagalo, če je kdo govoril,
da je za slovensko samostojnost, hkrati pa je glasoval proti slovenski
vojski in obrambnemu proračunu. Tudi tukaj ne bo nič pomagalo, če bo
nekdo govoril, da je za članstvo Slovenije v Natu, bo pa nasprotoval
nujnim reformam, ki so pogoj za to, da Slovenija dejansko dobi to
povabilo, na konkretnostih se bo seveda ta pripravljenost tehtala in
ta podpora tem reformam mora biti vsestranska. Ko pravim vsestranska,
mislim tudi na materialno plat, na tej točki se je doslej večkrat
zalomilo. Kljub upravičenim kritikam zaradi nekaterih nesmotrnih nabav
v preteklosti v obrambnem sistemu, brez neke večje materialne podpore
v tej začetni fazi, obrambna reforma ne bo uspešna in to ima lahko za
posledico tudi nepovabilo Slovenije v članstvo v Nato.
V socialno demokratski stranki smo prepričani, da ne gre samo za
to, da Slovenija dobi to vabilo in da postane članica tega razvitega
kluba, iz katerega doslej še nobena država ni izstopila, če bi bili
stroški za članstvo v Nato tako veliki in če bi tisti, ki postanejo
člani, postali taki siromaki, potem bi iz Nata vsi bežali, zaenkrat se
to še ni zgodilo. Kandidatke so praviloma manj razvite, kot članice,
očitno gre tukaj za ugodno razvojno okolje in Slovenija bo seveda s
članstvom dobila možnost hitrejšega razvoja, vendar pa gre, vsaj po
našem mnenju, mnenju naše poslanske skupine, tukaj tudi za več, gre za
to, da se Slovenija pridruži nekemu prostoru, v katerem prevladujejo
iste ali pa podobne vrednote, da se na ta način ponovno poveže v neki
civilizacijski krog, v katerega je včasih že v dobri meri sodila in da
na tej podlagi postanemo tako verodostojen ponudnik, kot tudi
potrošnik kolektivne varnosti. Slovenija mora biti pripravljena na
oboje, ne samo na to, da bomo postali člani neke organizacije, ki bo
skrbela za nas, ampak moramo seveda biti pripravljeni tudi deliti to
odgovornost za skupno varnost. In te stvari je treba slovenski
javnosti zelo odkrito povedati, igrati z odprtimi kartami, ne
govoriti, kako bodo potem samo drugi skrbeli za nas, treba je odkrito
povedati, da bomo tudi Slovenci imeli svojo obveznosti, svoje
odgovornosti in da smo jih pripravljeni verodostojno izpolnjevati.
Na tej podlagi bomo kredibilen partner in samo na tej podlagi bo
odločitev v tem parlamentu ali na referendumu po povabilu, ki bo
sprejeta, verodostojna in dolgoročna. Hvala.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa vam, kolega Janša. Sedaj
vabim k mikrofonu, kolega Valentina Pohorca, da predstavi stališče
poslanske skupine DeSUS. Zadnji dve poslanski skupini, ki bosta
predstavili svoja stališča, bosta poslanski skupini Nove Slovenije in
Stranke mladih Slovenije. Kolega Pohorec, zdaj imate pa vi besedo.
VALENTIN POHOREC: Hvala za besedo, predsednik. Spoštovani
gospod predsednik države, spoštovana ministra, drugi gostje, kolegice
in kolegi. Pred desetimi leti smo bili veseli in ponosni na sporočilo
iz New Yorka, da je bila mlada samostojna Slovenija sprejeta v OZN.
To je bilo veliko priznanje državi in državljanom Republike Slovenije.
Danes se po obdobju popolne uveljavitve države v svetu, pogovarjamo
še o vstopu države v druge evroatlantske povezave kot so Evropska
unija in zveza Nato. Medtem ko smo pri pogledih o vključitvi v
Evropsko unijo visoko enotni in delamo s polno paro pri usklajevanju
zakonodaje in zagotavljanju pripravljenosti za enakovredno članstvo v
EU, so mnenja nas v državnem zboru in v slovenski javnosti pri
vprašanju vključitve v zvezo Nato bolj porazdeljena.
Kljub vsemu državni zbor, vlada, pristojna ministrstva, ne glede na
nihajoče mnenje slovenske javnosti o Natu, delamo z vso odgovornostjo
do države in državljanov Republike Slovenije, da se zagotovi naša
varnost tudi v prihodnje.
To počnemo najprej zaradi nas samih, ker nam je to naloga in ker
nam je to dolžnost po ustavi. Če imamo pri konceptu zagotovitve lastne
varnosti, tudi vključitev Slovenije v zvezo Nato, nas v to gotovo
navajajo dejstva in argumenti, da si lahko popolno varnost zagotovimo
tako, da svoje razpoložljive obramben potenciale vključimo v sistem
kolektivne varnosti v Evropi in svetu, to pa je zveza Nato.
Ali bomo v Nato povabljeni v Pragi jeseni letos ali ne, nam nihče
ne zagotavlja. Vsi obiski številnih delegacij pri nas in naših
drugje, pa nakazujejo možnost in upanje, da utegne do povabila tudi
priti. In zakaj bi že pred samim povabilom izvajali referendum in
odločali o povabilu ali ga sprejmemo ali ne.
Mnenje naše poslanske skupine je, da na povabilo počakamo, šele
nato z vso resnostjo in odgovornostjo, če bomo povabljeni v članstvo,
opredelimo, se opredelimo do članstva, tudi na referendumu, če bo
potrebno, čemur v naši stranki in poslanski skupini, sicer ne
nasprotujemo. Menimo, da se bodo državljanke in državljani tudi na
referendumu, če bo do njega prišlo, znali pravilno odločiti, po svoji
bodoči lastni varnosti.
Predlogu stranke mladih, ne oporekamo, legitimnost in pravice do
take pobude. Je del kompleksnega spektra vprašanj, ki se ob tako
pomembnem pričakovanju, pač, pogajajmo. Predloga za predhodni
referendum, na tej seji ne bomo podprli. V poslanski skupini, DeSUS-i
stranki se zavzemamo, da se na primeren način z znanimi argumenti za
in proti seznani slovensko javnost, kar se sicer že izvaja, v
različnih oblikah. Tudi mi poslanci in poslanke moramo opraviti svojo
nalogo, ne le tu v državnem zboru, ampak v svoji bazi, od koder
izhajamo. V naši poslanski skupini smo prepričani, da je več
argumentov na strani vključitve Slovenije v Nato, kot proti. Govorim v
imenu dela generacije, ki je vojno doživljala, ki se je za svobodo
tudi borila, ki je bila zaničevana, preganjana, izseljena, doživljala
blokovsko delitev, hladno vojno in ogrožanje naših meja. Tega si
naprej ne želimo.
Vsi mi tukaj smo doživeli razpad Jugoslavije, doživeli vojno za
Slovenijo in še bolj krvave vojne na Balkanu, kjer še dolgo ne bo
takšnega miru, kot ga imamo v Sloveniji. In, če bo v Nato povabljena
še Slovaška, Litva, Latvija, Estonija, Romunija in Bolgarija, se bomo
Slovenci naprej družili v nenatovskem prostoru, ki mu poniževalno
rečemo tudi vulkan, iz katerega smo pred enajstimi leti, s tako visoko
enotno odločitvijo na plebiscitu odšli v nov svobodnejši in varnejši,
in bolj demokratični svet.
Ali lahko z 1,5% v bruto družbenega proizvoda zagotovimo popolno
lastno varnost? Mislim, da ne. Tudi, če ga podvojimo, tudi ne. Lahko
smo, koliko smo nekoč dajali v Beograd, še dolgo ne bomo
pozabili. Koliko bi bili pripravljeni dati za lastno varnost, če bi
bili resno ogroženi? Gotovo več, kot bo cena kolektivne varnosti v
okviru Nata. Pri stranki in poslanski skupini DeSUS ne spreminjamo
lastnih stališč iz dneva v dan. Izrekli smo se že za članstvo v Nato,
pred leti in pri tem postajamo tudi sedaj. Hvala lepa.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa vam, kolega Pohorec.
Stališča poslanske skupine Nova Slovenija, bo predstavil kolega Sok in
za njim kot rečeno kolega Štemberger, tudi stališča poslanske skupine
Stranke mladih Slovenija. Zdaj pa ima besedo kolega Sok. Izvolite.
ALOJZ SOK: Spoštovani predsednik, člani vlade, spoštovane
kolegice in kolegi. Stališče Nove Slovenije v zvezi z Natom je bolj
ali manj znano. Torej, mi smo prepričani, da Slovenija mora postati
članica Nata, če bo seveda, dobila povabilo in priložnost za
to. Vsakršno drugačno ravnanje, bi po našem prepričanju bilo
neodgovorno in pa dolgoročno za varnost Slovenije, tudi
slabo. Politika, ki naj zagotavlja varen in uspešen vsestranski razvoj
Slovenije v varni Evropi in v svetu ima za našo stranko, lahko rečem
najvišjo prioriteto. V današnjem svetu in moderni Evropi, ki spoštuje
demokratične vrednote, človekove pravice, pravni red si ne moremo
zamisliti Slovenije, kot nekak izolirani otok, ki ne sodeluje s
sosedi, ki se ne vključuje v skupne napore za izgradnjo moderne in
varne Evrope od Atlantika do Urala in še dalje.
Ne moremo si zamisliti države, ki ne ji ne bi bilo mar za
trans-atlantsko povezovanje z Združenimi državami Amerike in pa
Kanado, ki sta v zadnjem stoletju najmanj trikrat odločno prispevali k
miru, svobodi in uveljavljanju demokratičnih vrednost v tem delu sveta
in ki sta tudi pripomogli, da smo hitro dosegli mednarodno priznanje
po trenutni izolaciji, takoj po razglasitvi svoje neodvisnosti.
Izolirana Slovenija bi pomenila zastajanje na ekonomskem,
znanstvenem in tudi kulturnem področju. Postala bi ranljiva in brez
politične in siceršnje teže v Evropi ne bi se odločala pri novi
varnosti in politični ureditvi v Evropi in v svetu. Zaradi slabše
ekonomskih pozicij in zaostajanja v znanstveno-tehnološkem smislu bi
to pomenilo tudi manj denarja za zdravstvo, manj denarja za
stanovanja, za ohranitev narodne identitete in pa tudi manj denarja za
nova delovna mesta predvsem za našo mladino.
Skrbi nas v zadnjem času sorazmerno močna kampanja proti
vključevanju zvezo Nato, ki jo vodi del politične scene v Sloveniji in
ki ji posvečajo številni mediji nesorazmerno veliko pozornost, znatno
večjo, kot pa tistemu delu civilne družbe in nekaterim parlamentarnim
strankam, ki aktivno zagovarjamo in propagiramo vstop v zavezništvo.
Vstop v zavezništvo Nato je eden izmed poglavitne strateških
ciljev, ki smo si ji Slovenci, čeprav o tem takrat nismo glasovali
zadali že ob plebiscitu leta 1990 in ob osamosvojitvi leta 1991. In
kar so zagovarjale tudi vse parlamentarne stranke ob vseh dosedanjih
volitvah.
Kampanja proti vstopu v Nato in kolektivnemu obvarovanju varnosti v
mnogo širšem, kot samo v vojaškem vidiku, torej tudi političnem,
ekonomskem in sploh bolj civilnem aspektu varnosti pomeni tudi
nekakšen odklon od parlamentarne demokracije v Sloveniji.
Ne verjamemo sicer, da je zgodovinski spomin Slovencev tako
kratkega dosega, da se ne bi spomnili, kako smo bili osamljeni v
junijski vojni leta 1991, kako smo si takrat želeli posredovanja
oziroma odvračanja agresorja s posredovanjem Nata, ali smo res
pozabili, da je šele Nato z odločno akcijo prinesel mir in red v
Bosno, tam kjer so se vsi drugi poskusi pokazali, kot neuspešne. Pa
na Kosovo, da se je Srbija začela demokratizirati in da lahko danes
gospodarsko in drugače sodelujemo z bivšimi republikami.
Ali se da v roku enega leta res obrniti politično voljo Slovencev
ali pa nas morda čaka tudi kampanja proti vključitvi v Evropsko zvezo.
Nova Slovenija zagovarja vstop Slovenije v zavezništvo Nato in
pričakuje, da bodo ustrezno ravnale tudi vladne stranke, da bo tudi
vlada bolj odločno pojasnjevala Slovencem, kaj pridobimo z vstopom v
Nato in kakšni so naši strateški interesi. Ta akcija ne more biti
samo stvar posameznega resornega ministra, ki se zaveda vseh
dolgoročnih posledic nevključitve v Nato, ali pa samo morda
predsednika vlade. Ta akcija zahteva angažiranje celotne vlade in
njenih organov, predsednika republike, angažiranje opozicijskih in
tudi vladnih strank, ki morajo svojim volivcem pojasniti, zakaj v Nato
in kaj moramo za to storiti. Naša skupna dolžnost je, da poskrbimo za
varno Slovenijo ter da prispevamo k varni Evropi in varnemu svetu v
celoti. O tem moramo tudi mi, Slovenci, soodločati, ne pa da se
izoliramo za nekakšnim novim virtualnim berlinskim zidom. Če nas
danes ne ogroža neposredno vojaška nevarnost, pa nas kot ves razviti
svet ogroža novodobna nevarnost, to je terorizem v vseh svojih
pojavnih oblikah. Kot del združene Evrope bo Slovenija postala enako
ranljiva, kot so vse ostale evropske države in pa Severna
Amerika. Nato je še vedno tisto, kar je bil, bil je ustanovljen zaradi
obrambe demokracije, in to predstavlja še danes.
Kar se tiče referenduma, v Novi Sloveniji vsekakor podpiramo
stališče vlade, da če do referenduma pride, naj bo ta opravljen po
povabilu. Torej mi ne bomo glasovali za to možnost referenduma pred
povabilom. Do takrat pa naj vsi odgovorni, vključno s tem parlamentom,
izkoristijo čas in slovenske državljanke in državljane popolnoma
informirajo o vseh prednostih in pomanjkljivostih. Danes je namreč v
slovenski javnosti prisotno vse preveč dezinformacij in zaradi tega je
tudi slovensko javno mnenje nasprotno vstopu v Nato. Hvala lepa.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa. Zadnja od poslanskih
skupin, ki bo predstavila svoja stališča, je poslanska skupina stranke
mladih, ki je tudi predlagateljica predloga za razpis posvetovalnega
referenduma. Prosim, kolega Štemberger.
IGOR ŠTEMBERGER: Hvala za besedo. Spoštovani gospod
predsednik, oba prisotna ministra, kolegice in kolegi! Zakaj
referendum, nam je vsem jasno. Vključevanje Slovenije v zvezo Nato je
tako pomembna zgodovinska odločitev, katere posledice, tako vsebinske,
politične in finančne, bodo daljše, kot je naš mandat v državnem
zboru. Zakaj pred povabilom? Zato, da se državljani Republike
Slovenije ne bodo odločali pod pritiskom povabila, prav tako ni
primeren čas lokalnih, predsedniških volitev ali kakšnega drugega
referenduma, ker se v tem primeru odločitve lahko vežejo ena na drugo.
Vlada meni, da morata biti za razpis referenduma izpolnjena vsaj
dva pogoja. To sta: povabilo za članstvo in rezultat
pogajanj. Referendum je predhoden, posvetovalen in nezavezujoč. Zato
ni treba čakati ne povabila in ne na znani rezultat pogajanj. Zdaj je
pravi čas za najbolj objektivno odločanje državljanov, ali naj se
aktivnosti v smeri približevanja Slovenije Natu nadaljujejo ali
ne. Ali naj se še naprej izrablja energija in davkoplačevalski denar,
tudi za morebitno drugo številko Natopisa, ali pa naj se s takimi
aktivnostmi prekine.
Referendum pred povabilom predlagamo tudi, ker želimo s tem
odpraviti enega izmed zelo pomembnih pogojev, ki jih zveza Nato
postavlja Sloveniji za vabilo, saj bomo z referendumskim odločanjem
jasno izrazili mnenje državljanov Slovenije. Poleg tega se je treba
zavedati, da zveza Nato zahteva močne člane, na katere se bo lahko
zanesla, ne pa, kot pravijo, nove Avstrije, ki hodi po robu
zavezništva in se vsakič na novo odloča, ali bo pustila prelet letal
ali ne, ali pa Grčije, kjer so med vojno na Kosovu izbruhnile množične
demonstracije, ali pa Madžarske, ki kljub obljubam ne želi dvigniti
BDP-ja, namenjenega za obrambo.
V Stranki mladih Slovenije na proces vključevanja Slovenije v zvezo
Nato gledamo širše in se ne omejujemo zgolj na naša stališča do
vključevanja Slovenije v zvezo Nato. Vprašanje vključevanja Slovenije
v zvezo Nato namreč zadeva naslednja vprašanja. Kdo je kompetenten za
odločanje o vključevanju Slovenije v Nato, kdaj naj se ljudje o tem
odločajo. Časovni termin bo seveda določil nosilec politične moči. Vse
bo odvisno od tega, kdaj bo to zanj najbolj primerno in ali bo pri tem
upošteval voljo preko 70% državljanov Republike Slovenije, ki
referendum pričakujejo še pred povabilom. Vlada pravi, da za javnost
še ni pravi čas, da bi se odločala, da je še preveč vprašanj in
premalo odgovorov. Stranka mladih Slovenije pa bi se o tem morali
odločiti, ampak tudi mi poslanci smo le eni izmed ljudstva. Tudi mi
smo le iz kosti in mesa in če javnost nima še vseh potrebnih odgovorov
o Natu, potem jih tudi mi nimamo, zato naj nas nihče ne sili v
preuranjeno odločanje. Odprto pa postaja tudi vprašanje, na podlagi
česa se bodo ljudje odločali. Rečemo lahko, da Natopis ne ponuja
odgovorov na vsa vprašanja poleg tega, da jih podaja povsem
enostransko, opisane so le prednosti, ki jih bo Slovenija pridobila z
vključitvijo v zvezo Nato in prav tako ni realno opisano, koliko nas
bo članstvo v zvezi Nato stalo. Saj tega tudi po navedbah vlade še
nihče točno ne ve. Vzroki za to naj bi bili pomanjkanje domačih
strokovnjakov, ki bi lahko izdelali ustrezno metodologijo tovrstnih
stroškov, izdelave analiz pri ustreznih mednarodnih inštitutih pa so
zelo drage. Verjamem, da bo izračun stroškov vključevanja v Nato
težaven, še zlasti zato, ker je vladi velike probleme povzročilo že
izračun stroškov v nakup vladnega letala. Poleg te težave, ki jo ima
vlada, da ne zna izračunati stroškov članstva v Natu, v stranki mladih
Slovenije menimo, da je politika vlade nedosledna, saj kljub
drastičnim spremembam v geopolitičnem prostoru tudi po 11. septembru,
svoje strategije vključevanja v Nato ni ponovno proučila.
V zadnjih letih se je pokazalo, da zveza Nato svoje odločitve
sprejema predvsem pod taktirko ZDA. Vse te spremembe so naši
državljani zaznali. Posledica tega pa je zagotovo tudi zmanjšana
podpora vključevanja v zvezo Nato. Referendum o vključitvi v zvezo
Nato sta doslej izvedli le Španija leta 1986 in Madžarska leta 1997 in
še to po povabilu, kar vlada navaja kot argument, da referendumsko
odločanje o tem vprašanju ni v praksi. V Stranki mladih Slovenije se s
tem ne strinjamo in menimo, da je predvsem ob tako nizki podpori,
državljanom referendum nujen. Če se torej strinjamo, da morajo o
vključevanju Slovenije v zvezo Nato odločati ljudje, potem je čas,
kdaj se bodo odločali, le politična odločitev. Vsem parlamentarnim
strankam, ki so leta 1997 podpisale sporazum, da je vključevanje
Slovenije v zvezo Nato prioriteta slovenske zunanje politike, seveda
razpis referenduma v tem trenutku ne odgovarja. Saj ne morejo
opravičiti, zakaj je sedaj podpora med ljudmi tako nizka oziroma,
zakaj ljudje nimajo informacij, na podlagi katerih se bodo lahko
odločali. Ampak, pričakovano vabilo v Pragi se bliža, časa za
prepričevanje vam je žal zmanjkalo.
Ljudje se opredeljujejo tako kot se in nekorektno je, da si z
odlašanjem razpisa referenduma zgolj kupujeta čas, da boste podporo
javnosti umetno dvignili, sodeč po vaših dosedanjih reklamnih akcijah
podporo Natu, pa še tega ne veste kako to storiti.
Če se spomnimo leta 97 ko je bil sprejet sporazum med političnimi
strankami, da je vključevanje v Zvezo Nato prioriteta v zunanji
politiki Slovenije in leta 99 ko je bil Madridski vrh, potem vemo, da
takrat ni bilo tako potrebno razpisati referenduma, ker se takrat
javno mnenje ni toliko razlikovalo od mnenja politične elite. Od leta
97 pa se je v svetu marsikaj spremenilo. Spremenil se je svetovni
geopolitični prostor. Odnosi med Evropsko unijo in ZDA, med Evropsko
unijo in Natom, med ZDA in Natom in nenazadnje se je spremenila
politika Združenih držav Amerike, ki žal ne spoštuje vseh načel
sporazumov, ki so osnova za demokratično državo. Omenil bi le
deklaracijo o otrokovih pravicah in prepovedi dela otrok. To nista
podpisala le Somalija in ZDA. Kijotski sporazum glede zmanjševanja
emisije onesnaževalnih plinov v ozračje. Prekinili so sodelovanje v
programu za odstranjevanje min z obrazložitvijo, da bo tako ogrožen
mir med severno in južno Korejo. Po 11. septembru pa se je pokazala
tudi moč ZDA, ko so v Zvezi Nato prevladovali njeni interesi. Kot sem
že omenil je zaradi tega prišlo do razlikovanja med širokim političnim
konsenzom in javnim mnenjem in prav zaradi tega razlikovanja očitno ne
želite sprejeti kot dejstvo in še naprej ohranjate nekakšen aroganten
odnos do državljanov, kot da je njihovo mnenje povsem nepomembno in da
ste povsem samozadostni. Še več, s tem še povečujete vašo politično
elitistično distanco do državljanov, ki mu tam niti ne omogočite
odločati.
Na odboru za zunanjo politiko je bila debata precej živčna, v čemer
je precej podrobno in moram reči v določenih delih celo provokativno
poročal že predsednik odbora za zunanjo politiko gospod Jelko
Kacin. Na nivo tako nizke politične kulture se poslanci Stranki mladih
Slovenije ne nameravamo spuščati. Čudi pa me tako živčna razprava pri
obravnavi te točke na matičnem odboru kot da je to tabu tema, kot da
se o tem ne sme razpravljati, kot da se pred javnostjo ne sme dvomiti
o pravilnosti take odločitve, kot da pred javnostjo nekaj skrivamo.
Naše referendumska pobuda je bila označena za destruktivno, neresno,
diletantsko, neumno in celo perverzno. V Stranki mladih Slovenije
bomo predlog za razpis posvetovalnega referenduma o vključevanju
Slovenije v Zvezo Nato podprli. Hvala.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Z vašim nastopom smo zaključili
predstavitve stališč poslanskih skupin.
Besedo dajem ministru za zunanje zadeve in potem ministru za
obrambo, da odgovorita na tista vprašanja, ki so bila v dosedanji
diskusiji izpostavljena. Prosim.
DR. DIMITRIJ RUPEL: Spoštovani gospod predsednik,
spoštovane poslanke in spoštovani poslanci! Najprej hvala za vabilo,
da spregovorim v tej vaši razpravi.
Kot vidim, obstaja v tem parlamentu precej veliko soglasje za to,
da bi Slovenija postala članica Nata, in za to, da bi izvedli
referendum, vendar potem, ko bi dobili vabilo severnoatlantskega
zavezništva.
Tudi sam se, kot kolega Podobnik, sprašujem, kaj ta večina pomeni -
ali ta večina pomeni tudi večino v družbi ali pomeni napoved večine v
družbi, ali pomeni morda kakšen razkorak med večino v tem
predstavniškem telesu in širši družbi. Naj rečem, podobno kot je pred
menoj povedal že predsednik vlade, da bi si želeli veliko večino
tistih, ki so za vstop Slovenije v Nato, tudi v slovenski
družbi. Želimo si čim širšega družbenega soglasja, ki bi bilo podobno
soglasju leta 1990, ko so se Slovenci odločali za samostojnost.
Dejansko je, če smem reči, položaj podoben. Spomnim se leta 1990, v
začetku smo se prepirali o vsem mogočem, vendar smo po nekaj mesecih
dosegli skupno platformo, ki je seveda služila za osamosvojitev, in
navsezadnje tudi odličen rezultat. Dovolite mi, da kolikor mogoče na
kratko in sumarno odgovorim na nekatera vprašanja, ki so bila tu
postavljena, in da rečem morda kakšen argument, ki doslej še ni bil
slišan. Prvič. Večkrat so me spraševali, zakaj si kot zunanji
minister tako zelo prizadevam za to, da bi Slovenija potrdila politiko
včlanjevanja v severnoatlantsko zavezništvo oziroma evroatlantske
povezave. Gre za zelo važno zunanjepolitično reč, članstvo v Natu
pomeni podporo mednarodnemu položaju, mednarodnemu vplivu, statusu
Slovenije v mednarodnem okolju. Slovenija bo imela kot članica, upam
da bo članica, večjo veljavo. In seveda bo imela večjo veljavo tudi
glede razprav in odločitev o spornih zadevah.
Namenoma na začetku povem prav to. Mislim, da bi Slovenija kot
članica Nato, imela večjo veljavo pri razpravah o spornih zadevah iz
druge svetovne vojne in o zadevah, ki so ostale iz jugoslovanske
krize.
Rad bi poudaril, da se v Evropi pojavljajo nekatere zelo sporne
ideje, ki bi nas morda, če bi se razrasle, pripeljale nazaj v čas,
okrog druge svetovne vojne in celo do spreminjanja ali pa do poskusov
spreminjanja rezultatov te vojne in mirovnih sporazumov, ki so bili
doseženi po njej.
Nekateri protesti zoper Nato so po mojem mnenju takšni, da jih je
mogoče interpretirati v kontekstu takšnih zgodovinskih
revizij. Članice Nato z Rusijo vred predstavljajo, če smem tako reči,
bariero pred revizijo evropske ureditve po letu 1945. Mnogi
protestirajo zoper Nato v imenu idej, ki so bile poražene v drugi
svetovni vojni in tudi v jugoslovanski krizi. Širitev Nato bo okrepila
evropsko razsežnost Nato. Nekateri se upravičeno pritožujejo, da med
največjo članico Združenimi državami Amerike in drugimi članicami ni
pravega ravnotežja. Trenutno Evropa zaostaja glede tehnologije in
glede vpliva. Slovenija si želi, da bi se to zaostajanje prenehalo in
da bi se evropska dimenzija bolj poudarila. To je na nek način tudi
naša vloga, ko postanemo člani ali če postanemo člani
severnoatlantskega zavezništva.
Vključitev v Nato je hkrati vključitev družbo držav članic Evropske
unije in možnost kontinuiranega dialoga z njimi. Evropske članice Nato
so večinoma članice ali kandidatke za Evropsko unijo. Na primer
Poljska, Češka, Madžarska in tako naprej.
Torej to vse je pomembno zaradi napovedujočih se težav. To vse je
pomembno tudi zaradi napovedujočih se težav v Evropski uniji. Prihajam
iz Varšave, kjer sem bil danes dopoldne in kje smo govorili o tem,
kako bodo kandidatke za Evropsko unijo vstopale v to drugo, da tako
rečem za nas ključno povezavo. V Varšavi smo slišali nekaj precej
vznemirljivih informacij, signali ki prihajajo iz nekaterih držav
članic, nas lahko skrbijo. Gre za, da tako rečem, predloge ali
napovedi, odlaganja širitve Evropske unije. Ovire so znane, irski
referendum, Beneševi dekreti, morebitni notranji problemi od katerih
od držav kandidatk, vprašanje Cipra.
V Varšavi smo proizvedli sporočilo o solidarnosti 10 kandidatk, ki
je politično sporočilo. Politično sporočilo, ki se povezuje čez meje
samega evropskega povezovanja in sega do meja evroatlantskega
povezovanja. Dovolite mi, ker sem bil na nek način povabljen na to
sejo tudi zaradi svoje udeležbe na sestanku NAK v Reykjeviku, da
rečem, kaj so njegova glavna sporočila.
Samo štirje stavki: Rekjavik pomeni začetek oziroma bistveno
razvojno fazo novega Nato, predvsem zaradi nove povezave med Natom in
Rusijo. Ta novi Nato je utemeljen ne več na principu konfrontacije,
ampak na načelu vključevanja. V Rekjaviku je napovedana krepka
širitev, tisto kar se v angleščini imenuje ....Krepka širitev pomeni
najbrž sedem članic, sedem novih članic, da je napovedana politika
odprtih vrat, odprta vrata so tudi za Slovenijo. Slovenija ima odprta
vrata v Nato, če bo seveda hotela odstopiti skozenj, je naša
odločitev, naša avtonomna suverena odločitev. V Rekjaviku smo
slišali, da ne bo pogojnega članstva, nikakršnega začasnega
pridruženega članstva ne bo, ampak bodo tisti, ki bodo povabljeni
lahko postali polni člani severo atlantskega zavezništva.
In še nekaj bi rad povedal, kar izhaja iz mojih pogovorov z
najvišjimi predstavniki vodstva severno-atlantskega zavezništva. To,
da pri nas poteka tudi ta trenutek, v tem parlamentu sproščena javna
razprava o vstopanju v severno-atlantsko zavezništvo je argument v
prid Slovenji. To, da se pri nas vodi svobodna argumentirana in
navsezadnje tudi mirna razprava je dobro. Dovolite mi, da na koncu v
zvezi referenduma rečem še nekaj. Od vseh držav članic, to je sicer
bilo danes že povedano, pa bom dopolnil z nekoliko bolj precizno
dikcijo. Od vseh držav članic sta referendum glede članstva v Nato po
prejetem vabilu izvedli samo Španija leta 1986, že po vstopu in
Madžarska leta 1997. Takrat se je referenduma udeležila slaba
polovica volilnih opravičencev od katerih se je več, kot 85% strinjalo
s članstvom v Nato. Kar je presenetljivo glede na relativno nizko in
zmerno podporo pred referendumom. Tista podpora pred referendumom je
bila 32%.
Referendum pred povabilom, ko bi se odločili zanj, in seveda vlada
je proti temu - bi utegnil spominjati na slovaški Mečjarjev referendum
23. in 24. maja 1997 pred vrhom v Madridu, ki je bil popoln polom
tako v organizacijskem smislu kot po udeležbi in rezultatih. Izvedba
tega referenduma je bistveno škodovala mednarodnemu ugledu Slovaške od
tega poloma si Slovaška še danes ni povsem opomogla. Hvala lepa.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Zelo hvala lepa, tudi vam gospod
minister, da ste bili tako sumaren. Gospod minister za obrambo,
dr. Grizold, sedaj dajem besedo vam spregovorili naj bi o stroških.
To bi bil tisti del vprašanj, ki se je nanašal na to področje, potem
pa bo državni zbor odločal ali bo v skladu z načrtom končal, prekinil
sejo ali bo nadaljeval. Prosim, minister.
DR. ANTON GRIZOLD: Hvala lepa za besedo, gospod predsednik
državnega zbora. Spoštovani gospod predsednik republike, kolega
dr. Rupel in ostali člani vlade, spoštovane poslanke in poslanci.
Cilj razvoja obrambno varnostnega sistema je zagotavljanje nacionalne
varnosti. Reforma obrambnega sistema je namen za dosego tega
cilja. Vključevanje v Nato pa je instrument, s katerim podpiramo svoj
namen in dosegamo cilj. Smisel članstva v Natu pa ni zgolj
zagotavljanje najvišje možne ravni nacionalne varnosti ob najnižji
ceni ter ob najmanjši stopnji tveganja. Gre še za veliko več. Gre za
politični pomen Slovenije v Evropi in za možnost sodelovanja,
enakopravnega soodločanja ter, če hočete, pravice leta na odločitve
zavezništva, ki bodo neizogibno oblikovale širši varnostni prostor, v
katerem je Slovenija. Brez članstva v Natu te možnosti nimamo.
Dovolite mi, da spregovorim o tolikokrat omenjenih stroških naše
vključitve v Nato in argumentirano zavrnem očitke, da jih ne poznamo.
Napačne so razlage, da načrtujemo zmerno rast obrambnih izdatkov v
naslednjih letih zaradi vključevanja v Nato. Z obrambnimi izdatki
financiramo izgradnje in vzdrževanje naših lastnih obrambnih
zmogljivosti. Te pa potrebujemo v prvi vrsti zase. Res je, da se
delitev bremen znotraj zavezništva meri tudi po deležu obrambnih
sredstev od bruto družbenega dohodka članice, kar ji dviguje
kredibilnost. Še pomembnejše pa je, čimbolj racionalno in učinkovito
sredstva za obrambo angažirati in razviti čim boljše kapacitete.
Nekateri nasprotniki vključitve v Nato preprosto enačijo stroške
nacionalne obrambe s ceno članstva v zavezništvu in ne želijo
povedati, da njihov argument pravzaprav podpira le tezo o popolni
demilitarizaciji Slovenije. Obrambni sistem in še posebej slovensko
vojsko izgrajujemo in želimo vzdrževati po standardih Nata, ker so ti
edini učinkoviti in preizkušeni. Tudi Švedska, Finska in Avstrija jih
uporabljajo, čeprav se še ne potegujejo za članstvo v Nato. In če
Slovenija ne bo v Natu, bo vseeno uporabljala njihove standarde. Cena
članstva torej ne more biti bistveno vprašanje. Metodološko korektno
in konkretno pa lahko dejanske stroške vključevanja Slovenije v Nato
vendarle delimo na posredne in neposredne. Neposredni stroški
predstavljajo stroške predstavnikov v misijah in poveljstvih,
sodelovanje pri delu teles Nata in prispevek v skupni proračun. Za
prvi dve kategoriji stroške kot partnerska država, že nosimo. Vendar
se bo sodelovanje po sprejemu v zavezništvo intenziviralo. Neposredni
finančni prispevek v skupni Natov proračun pa je šele stvar pogajanj
in morebitne pogodbe, določen pa bo na podlagi gospodarske rasti,
ekonomskega položaja in višine našega obrambnega proračuna. Na
ministrstvu za obrambo ocenjujemo, da bo ta strošek, ki mu po domače
pravimo članarina, znašal od 0,3 do 0,5 odstotka celotnega letnega
Natovega proračuna, to bi danes, v sedanjih parametrih zanašalo od
šest do deset milijonov evrov. Nekatere ocene so celo manjše. Do enega
odstotka obrambnega proračuna, kar bi v slovenskem primeru pri,
recimo, dveh odstotkih bruto družbenega proizvoda za obrambo, znašalo
okoli šest milijonov evrov na leto. Če sem še bolj konkreten. Na
ministrstvu za obrambo smo izračunali, da bi glede na kadrovske
kapacitete in načrtovane finančne okvire ter vsebinsko nujno potrebno
sodelovanje v telesih Nata ter v stalni misiji, v letu 2006 vsi
neposredni stroški Slovenije kot morebitne članice znašali med 10 in
15 milijonov evrov. To je, gospe in gospodje, vrednost nakupa enega do
maksimalno dveh sodobnih oborožitvenih sistemov, to je manj, kot je
nakup recimo enega helikopterja. Ostali posredni stroški, ki jih
imamo na ministrstvu za obrambo in jih nikakor ni mogoče vključevati v
stroške članstva, pa so naslednji: priprava kadra, izobraževanje in
usposabljanje, jezikovno izobraževanje, doseganje povezljivosti z
vojskami Natovih članic, sodelovanje na mednarodnih vojaških vajah,
sodelovanje v operacijah v podporo miru, in tako dalje. Mimogrede, v
operacijah v podporo miru Slovenija ne sodeluje zaradi pridobivanja
točk pri Natu, pač pa zaradi lastnega varnostnega interesa ter seveda
solidarnosti pri zagotavljanju stabilnosti in varnosti najprej in
predvsem na svojem pragu, pa tudi v širši mednarodni skupnosti.
Samo za primerjavo mi dovolite navesti podatek, da je Slovenija
konec leta 1989 za jugoslovansko armado prispevala okoli 5% bruto
družbenega produkta, kar je takrat v realnih zneskih predstavljalo 650
milijonov ameriških dolarjev, v letu 1992 1,83, kar je realno znašalo
273 milijonov dolarjev, nato pa so se izdatki za obrambo do leta 2000
zniževali, tako da so leta 2000 dosegli 1,2% ali 222 milijonov
ameriških dolarjev, in to seveda ob pogojih, ko smo obrambne sile šele
vzpostavljali.
Z obstoječimi finančnimi sredstvi graditi obrambne sile, ki bodo
temeljile na prostovoljnosti in pri tem pričakovati, da bodo te sile
lahko izvajale pred njih postavljene naloge, bi bilo seveda zelo
nerealno. Bistven element obrambne reforme je namreč odločitev vlade,
kot veste, da pospeši preobrazbo slovenske vojske v poklicne oborožene
sile do leta 2010, začenši z opustitvijo nabora leta 2003, s
prenehanjem obveznega služenja vojaškega roka leta 2004 in z uvedbo
prostovoljne rezerve leta 2010. Z odločitvijo za opustitev
naborniškega sistema popolnjevanja vojske je obrambna reforma postala
družbeni projekt, ki bo imel zelo širok spekter učinkov. Ključno pri
tej odločitvi je zavestno sprejeto varnostno tveganje v času, ko je
verjetnost neposredne vojaške ogroženosti majhna, ko je verjetnost
vključitve Slovenije v Nato velika. Samo z vidika sprejetega tveganja
v luči pričakovanega vabila na praškem vrhu Nata lahko povezujemo
strukturno profesionalizacijo z vstopanjem v zavezništvo. Drugače pa
načrtovane spremembe sistema popolnjevanja slovenske vojske s
približevanjem Natu niso povezane. Poklicna vojska je interes
Slovenije, ne interes Nata. Hkrati pa se moramo zelo jasno zavedati,
da bi brez morebitnega članstva v zavezništvu poklicna slovenska
vojska morala biti neprimerno obsežnejša in temu ustrezno tudi dražja.
Izpadel bi namreč ključni element varnosti, ki nam ga zagotavlja Nato.
Predpostavka, na kateri so zgrajeni aktualni konstitutivni,
razvojni, strateški in doktrinarni dokumenti nadaljnjega razvoja
obrambnega sistema in še posebej slovenske vojske, je članstvo
Slovenije v sistemu kolektivne obrambe. Sestavni del obrambnih reform
je tudi postopen in načrten prehod na poklicno vojsko, s prostovoljno
rezervo, in to je povezano tudi z varnostnimi garancijami znotraj
sistema kolektivne obrambe. Brez pridružitve Natu bi bilo varnostno
tveganje preveliko, primerljiva raven varnosti pa neprimerljivo
dražja.
Gospe in gospodje, reform, truda, dela in samodokazovanja s
članstvom v Natu ne bo konec. To je nov začetek in nov zagon v novih
razmerah, ki bodo omogočile nove izzive, novo kvaliteto in razvoj
Slovenije. Proučili smo vse možne alternative našega prihodnjega
mednarodnega statusa in zagotavljanja slovenske nacionalne varnosti.
Članstvo v Natu je opcija, ki Sloveniji realno zagotavlja večji vpliv,
boljše pogoje vsestranskega razvoja in večje stopnje varnosti ter
obrambne sposobnosti kot katerakoli druga opcija.
Čeprav neizmerno zaupam državljankam in državljanom, da se bodo ob
morebitnem referendumu za vstop v Nato, odločili najpametneje,
vendarle še enkrat apeliram na odgovornost vseh subjektov, države in
seveda tudi civilne družbe, za zagotavljanje ustrezno visoke podpore
javnosti, ne le za vključitev Slovenije v Nato, temveč tudi za njeno
državotvorno in aktivno vlogo v zavezništvu. Postati članica Nata in
biti članica Nata, je preveč resno in preveč pomembno vprašanje, da bi
se te odgovornosti izogibali. Hvala za vašo pozornost.
PREDSEDNIK BORUT PAHOR: Hvala lepa, gospod minister za
obrambo. Jutri ob 10. uri bomo prešli na imenovanje predloga za
sodnika ustavnega sodišča na predlog predsednika republike. Potem bomo
nadaljevali to diskusijo, jo zaključili in odločali jutri in potem šli
na paket zakonov s področja lokalne samouprave. Hvala lepa za vašo
sodelovanje danes in prijeten in prijazen večer še naprej.
(Seja je bila prekinjena 22. maja 2002 ob 18.09 uri.)
|