Slovenija >> NATO Skupno spletišče v podporo včlanjevanju Slovenije v NATO, uredniki Urad vlade RS za informiranje, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za obrambo (aktivno od 2001 do 2004)
Slovenija in NATO

Slovenija in NATO
Nato
Koledar dogodkov
Pogosta vprašanja
Novinarsko središče
Dokumenti
Publikacije
Javno mnenje
Povezave
SlovenskoE-pošta

SLOVENIJA IN NATO

Vojne in oboroženi spopadi v neposrednem varnostnem okolju Slovenije

Slovenija je bila v 20. stoletju izpostavjena trem oboroženim spopadom, ki so neposredno ogrožali njeno varnost (prva svetovna vojna, druga svetovna vojna in osamosvojitvena vojna), v predhodnih stoletjih pa je bila izpostavljena še večjemu številu vojn. Iz statistike sodobnih oboroženih konfliktov po svetu je mogoče sklepati, da so vojaške grožnje varnosti v času po hladni vojni še vedno prisotne, le sodobne gospodarsko razvite demokratične družbe se pri razreševanju medsebojnih problemov ne poslužujejo tega vzajemno uničujočega sredstva. Jugovzhodna Evropa kot slovenska neposredna varnostna okolica danes še vedno predstavlja glavno krizno žarišče v Evropi.

Jugoslovanska kriza je s svojo slovensko, hrvaško, bosansko, kosovsko in makedonsko epizodo predstavljala nekakšen mikrokozmos, v katerem se je oblikovala nova povojna evropska varnostna ureditev. Vsaka država, ki je hotela ohraniti in igrati pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti v Evropi, je želela to potrditi na primeru kriznega menedžmenta v nekdanji Jugoslaviji. To je veljalo celo za mednarodne organizacije, ki so si s svojo prisotnostjo ustvarjale kredibilnost v t.i. novem varnostnem okolju. Tako je OZN v nekdanji Jugoslaviji prvič dejansko preverila doktrino sodelovanja z regionalnimi varnostnimi organizacijami v Evropi. Zahodnoevropska unija se je s prvimi operacijami na tem področju prelevila iz "speče lepotice" v dokaj operativno mednarodno organizacijo. NATO je ravno na Balkanu prvič interveniral izven ozemlja svojih članic (v obliki operacij pomorskega nadziranja spoštovanja embarga na oboroževanje in vojaško opremljanje nekdanjih jugoslovanskih republik (skupaj z Zahodnoevropsko unijo), zračnega nadziranja prepovedi letenja v BIH in na Hrvaškem, z zagotavljanjem zračne podpore UNPROFORJU, ki je bil nenehno v težavah, z organiziranjem in koordiniranjem IFOR-ja, SFOR-ja in KFOR-ja, izvajanjem zračne operacije "Allied Force" proti Jugoslaviji itd. Nenazadnje se je tudi Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) institucionalizirala v obliki organizacije s stalno akreditiranimi veleposlaniki in sekretariatom (OVSE) zaradi potrebe po večjem prispevanju k reševanju jugoslovanske krize.

Za več informacij glej: http://www.osce.org/field_activities.

Eden izmed bistvenih naukov jugoslovanskih kriz izhaja iz nesposobnosti posamezne varnostne organizacije, da bi razrešila krizo sama. Tako je začetna neuspešna angažiranost EU pri preprečevanju izbruha oboroženih konfliktov prisilila OZN k večji aktivnosti v regiji. Nesposobnost UNPROFOR-ja, da bi nadziral Jadransko morje, zračni prostor nad BIH in Hrvaško, zaščitil "varna območja" v BIH ipd. je ustvarila vedno večjo potrebo po vključevanju NATO v krizni menedžment v tej regiji. Izkazalo se je, da je bilo za uspešni krizni menedžment potrebno najti in uporabiti primerno kombinacijo nevojaških in vojaških (OZN, Nato) mednarodnih instrumentov. S stališča OZN, ki je bila po koncu hladne vojne soočena s porastom oboroženih konfliktov po svetu in posledičnim povečanjem števila mirovnih operacij, je bilo kakršnokoli učinkovito vojaško ali nevojaško krizno reševanje s strani regionalnih varnostnih ali kolektivno obrambnih organizacij zelo dobrodošlo.

Razpadanje Jugoslavije ni prispevalo k oblikovanju učinkovitega varnostnega povezovanja med državami iz Jugovzhodne Evrope, kar bi lahko zaustavilo nadaljnji razvoj oboroženih konfliktov. Dolgo je trajalo, preden se je Zahodna Evropa s pripadajočimi varnostnimi mehanizmi začela resno udejstvovati pri reševanju te krize. Šele Daytonski sporazum je vzpostavil temelje za novo varnostno ureditev na tem področju, kar pa ni preprečilo nastanka novih kriz na Kosovu in tudi v Makedoniji. Tudi dejstvo, da evropske države prispevajo skoraj vse svoje mirovnike v to regijo, ne prispeva k njeni trajni stabilizaciji. Vprašanje, kdaj se bo mednarodna skupnost umaknila in kaj se bo zgodilo potem, je še vedno nerazjasnjeno. Trenutno je namreč v regiji kar nekaj bolj ali manj eksplicitnih konfliktov, ki lahko ob stopnjevanju postanejo celo prave vojaške grožnje varnosti. V tem smislu je potrebno izpostaviti še vedno tleči razmejitveni spor med Grčijo in Turčijo, problem bodočega statusa Kosova in BIH, problematične romunsko-madžarske in romunsko-moldovske odnose, vprašanje trajnosti rešitve problema Prevlake med Hrvaško in Jugoslavijo, problem repartiacije beguncev na vsa nekdanja konfliktna področja, makedonsko-grške in makedonsko-bolgarske probleme itd.


O strani