Vojne in oboroženi spopadi v neposrednem varnostnem okolju Slovenije
Slovenija je bila v 20. stoletju izpostavjena trem oboroženim
spopadom, ki so neposredno ogrožali njeno varnost (prva svetovna
vojna, druga svetovna vojna in osamosvojitvena vojna), v predhodnih
stoletjih pa je bila izpostavljena še večjemu številu vojn. Iz statistike sodobnih oboroženih konfliktov po
svetu je mogoče sklepati, da so vojaške grožnje varnosti v času po
hladni vojni še vedno prisotne, le sodobne gospodarsko razvite
demokratične družbe se pri razreševanju medsebojnih problemov ne
poslužujejo tega vzajemno uničujočega sredstva. Jugovzhodna Evropa
kot slovenska neposredna varnostna okolica danes še vedno predstavlja
glavno krizno žarišče v Evropi.
Jugoslovanska kriza je s svojo slovensko, hrvaško, bosansko,
kosovsko in makedonsko epizodo predstavljala nekakšen mikrokozmos, v
katerem se je oblikovala nova povojna evropska varnostna
ureditev. Vsaka država, ki je hotela ohraniti in igrati pomembno vlogo
pri zagotavljanju varnosti v Evropi, je želela to potrditi na primeru
kriznega menedžmenta v nekdanji Jugoslaviji. To je veljalo celo za
mednarodne organizacije, ki so si s svojo prisotnostjo ustvarjale
kredibilnost v t.i. novem varnostnem okolju. Tako je OZN v
nekdanji Jugoslaviji prvič dejansko preverila doktrino sodelovanja z
regionalnimi varnostnimi organizacijami v Evropi. Zahodnoevropska
unija se je s prvimi operacijami na tem področju prelevila iz "speče
lepotice" v dokaj operativno mednarodno organizacijo. NATO je ravno na Balkanu prvič
interveniral izven ozemlja svojih članic (v obliki operacij pomorskega
nadziranja spoštovanja embarga na oboroževanje in vojaško opremljanje
nekdanjih jugoslovanskih republik (skupaj z Zahodnoevropsko unijo),
zračnega nadziranja prepovedi letenja v BIH in na Hrvaškem, z
zagotavljanjem zračne podpore UNPROFORJU, ki je bil nenehno v težavah,
z organiziranjem in koordiniranjem IFOR-ja, SFOR-ja in KFOR-ja, izvajanjem
zračne operacije "Allied Force" proti Jugoslaviji itd. Nenazadnje se
je tudi Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE)
institucionalizirala v obliki organizacije s stalno akreditiranimi
veleposlaniki in sekretariatom (OVSE) zaradi potrebe po večjem
prispevanju k reševanju jugoslovanske krize.
Za več informacij glej: http://www.osce.org/field_activities.
Eden izmed bistvenih naukov jugoslovanskih kriz izhaja iz
nesposobnosti posamezne varnostne organizacije, da bi razrešila krizo
sama. Tako je začetna neuspešna angažiranost EU pri preprečevanju
izbruha oboroženih konfliktov prisilila OZN k večji aktivnosti v
regiji. Nesposobnost UNPROFOR-ja, da bi nadziral Jadransko morje,
zračni prostor nad BIH in Hrvaško, zaščitil "varna območja" v BIH
ipd. je ustvarila vedno večjo potrebo po vključevanju NATO v krizni
menedžment v tej regiji. Izkazalo se je, da je bilo za uspešni krizni
menedžment potrebno najti in uporabiti primerno kombinacijo nevojaških
in vojaških (OZN, Nato) mednarodnih instrumentov. S stališča OZN, ki
je bila po koncu hladne vojne soočena s porastom oboroženih konfliktov
po svetu in posledičnim povečanjem števila mirovnih operacij, je bilo
kakršnokoli učinkovito vojaško ali nevojaško krizno reševanje s strani
regionalnih varnostnih ali kolektivno obrambnih organizacij zelo
dobrodošlo.
Razpadanje Jugoslavije ni prispevalo k oblikovanju učinkovitega
varnostnega povezovanja med državami iz Jugovzhodne Evrope, kar bi
lahko zaustavilo nadaljnji razvoj oboroženih konfliktov. Dolgo je
trajalo, preden se je Zahodna Evropa s pripadajočimi varnostnimi
mehanizmi začela resno udejstvovati pri reševanju te krize. Šele
Daytonski sporazum je vzpostavil temelje za novo varnostno ureditev na
tem področju, kar pa ni preprečilo nastanka novih kriz na Kosovu in
tudi v Makedoniji. Tudi dejstvo, da evropske države prispevajo skoraj
vse svoje mirovnike v to regijo, ne prispeva k njeni trajni
stabilizaciji. Vprašanje, kdaj se bo mednarodna skupnost umaknila in
kaj se bo zgodilo potem, je še vedno nerazjasnjeno. Trenutno je
namreč v regiji kar nekaj bolj ali manj eksplicitnih konfliktov, ki
lahko ob stopnjevanju postanejo celo prave vojaške grožnje varnosti. V
tem smislu je potrebno izpostaviti še vedno tleči razmejitveni spor
med Grčijo in Turčijo, problem bodočega statusa Kosova in BIH,
problematične romunsko-madžarske in romunsko-moldovske odnose,
vprašanje trajnosti rešitve problema Prevlake med Hrvaško in
Jugoslavijo, problem repartiacije beguncev na vsa nekdanja konfliktna
področja, makedonsko-grške in makedonsko-bolgarske probleme itd.
|