Organizacija severnoatlantskega sporazuma (NATO)
NATO (North Atlantic Treaty Organisation)
je po svoji obliki obrambno zavezništvo držav. S podpisom
Severnoatlantske pogodbe,
4. aprila 1949 so se ustanovitvene članice zavezale k medsebojni pomoči v
primeru oboroženega napada na katerokoli od njih (člen 5). NATO glede
na to določilo svojim članicam zagotavlja kolektivno obrambo. Hkrati
pa Severnoatlantska pogodba (predvsem členi 1,2 in 4) vsebuje še vrsto
načel za zagotavljanje miroljubnih odnosov in sodelovanje med
članicami. Zvezo NATO tako pogosto obravnavajo tudi kot skupnost, kjer
so uveljavljene določene skupne civilizacijske norme in vrednote. V
preteklosti je NATO razvil številne skupne organe in
druge oblike sodelovanja,
tako, da je dejansko postal mednarodna organizacija, katere funkcije zdaleč
presegajo zgolj zagotavljanje varnostnih jamstev. Po koncu hladne
vojne, ko je bila zunanja vojaška nevarnost dejansko odpravljena, se
je pokazalo, da je NATO organizacija, ki članicam omogoča sodelovanje
in skupne aktivnosti s katerimi rešujejo nove varnostne
probleme. Namesto zagotavljanja vojaškega ravnotežja se je NATO začel
vse bolj ukvarjati s preprečevanjem nestabilnosti v svojem
okolju. Sedanji Strateški koncept zveze NATO
[Acrobat pdf, 160 Kb] kot temeljne
naloge navaja zagotavljanje varnosti v evroatlantskem okolju,
posvetovanja, odvračanje in obrambo, obvladovanje kriz ter partnerstvo
z nečlanicami (člen 10). Članice zveze NATO ohranjajo vojaške
zmogljivosti, ki omogočajo skupno obrambo, hkrati pa so te
zmogljivosti pomembne za sposobnost pravočasnega delovanja v kriznih
razmerah.
Z namenom preprečevanja novih nestabilnosti in drugih groženj
varnosti je NATO pričel intenzivno sodelovanje z nečlanicami v okviru
Evroatlantskega partnerskega sveta
in Partnerstva za mir.
Sodelovanje obsega varnostno- politične, vojaške, okoljske, znanstveno-tehnološke in
druge vidike sodelovanja. Z istimi cilji pa je NATO izoblikoval tudi
politiko širitve članstva, ki ne postavlja v ospredje nekdanje vojaške
logike zagotavljanja varnosti, pač pa, kot je poudarjeno v
Študiji o širitvi
je predvsem način širitve stabilnosti v Evropi. Hkrati pa se je v primeru
oboroženih konfliktov na Balkanu pokazalo, da je NATO organizacija, ki
ima ustrezne politične in vojaške zmogljivosti za posredovanje v
krizah, z misijami kot so
SFOR in
KFOR pa je pomemben element
nadaljnjega zagotavljanja stabilnosti na tem območju. Po koncu hlade
vojne je NATO organizacija z vedno bolj raznolikimi funkcijami in
cilji. NATO ostaja obrambno zavezništvo, ki zagotavlja varnostna
jamstva, hkrati pa izvaja korenite reforme, s katerimi postaja
organizacija, ki je sposobna zagotavljati bolj celoviti pristop k
varnosti.
Slovenija od leta 1994 aktivno sodeluje v programih sodelovanja
zveze NATO z nečlanicami in si prizadeva za polnopravno članstvo v
zavezništvu.
Slovenija je povabilo za članstvo pričakovala že leta 1997, vendar
je zavezništvo takrat doseglo konsenz samo glede članstva treh novih
držav.
Po tej širitvi pa je NATO ostal odprt za sprejem novih članic. Leta
1999 se je Slovenija vključila tudi v izvajanje
Akcijskega načrta za članstvo,
ki kandidatkam pomaga izvajati reforme potrebne za članstvo. Na vrhunskem
zasedanju zveze NATO novembra 2002 Slovenija pričakuje povabilo za
članstvo.
S tem, ko bi Slovenija v nekaj letih po povabilu postala
polnopravna članica zavezništva, bi dosegla vključenost v vse pomembne
organizacije, ki oblikujejo varnostno podobo Evrope. Čeprav absolutne
varnosti, glede na vse bolj raznolike vire ogrožanja, na zagotavlja
nobena organizacija, pa članstvo v organizacijah povečuje možnosti
mednarodnega sodelovanja in enakopravne vloge pri sprejemanju
odločitev.
|
